O županovi suknji
| O županovi suknji Butalci Fran Milčinski |
| |||||||||||||||
Butalski župan je imel novo suknjo. Tri tedne jo je nosil na pregled po domači ulici, da so Butalci uživali njeno lepoto. Butalci so bili ponosni na suknjo in so dejali: »Mi smo mi!«
Četrti teden pa je stopil župan še proti Tepanjcam, naj ga vidijo še Tepanjčani in počijo od zavisti. Mogočno je korakal in že premeril pol pota, pa ga je dražilo, žive duše ni bilo na cesti. Samo berača Matevža je srečal, kraj ceste je sedel, ogrnjen je bil v staro sajosto plahto in se prijazno obiral.Bilo je sredi polja, tedaj se je ne-nadoma usul dež in je zastokal župan: »Mojo zžahtna suknja, kaj bo rekla, če jo premoči dež!Škoda neznanska!«
Se mu oglasi berač Matevž: »Gospod župan, veste kaj, par soldov mi dajte vbogajme, pa vam posodim svojo plahto, da se ogrnete vanjo. Svojo suknjo pa dajte meni, da vam jo nesem!« Županu se je ta beseda zdela modra in je storil tako: mogočno je vrgel beraču miloščino, slekel svojo žlahtno suknjo, da jo nese beročš sebe pa je zavil v sajasto berasko plahto. Dež je lil kakor iz škafa in se je župan žuril nazaj proti Butalom, komaj je za njim korake lovil berač Matevž. Še preden je dospel župan do prvih butalskih koč, že je bil moker skozi plahto in skozi vse, kar je imel pod plahto, do kože in kosti in v škornjlh mu je stala luža. Pa je dejal: »Hvala bogu, da imam plahto in nimam suknje, bo vsaj žlahtna suknja obvarovana plohe!« Pa se je ozrl po beraču in je videl berača ogrnjenega z žlahtno svojo suknjo in je bila kakor mokra cunja, spred in zad je od nje curljalo.
Tedaj se je zavzel župan. Ustavil se mu je korak, desni kazalec je uprl v čelo in napel možgane, da je kar zaškripalo. In dejal: »Sedaj res ne vem, čemu sem sajasto plahto nosil jaz in čemu je žlahtno mi suknjo nosil berač Matevž; od sajaste plahte mi je posvinjana še vsa druga obleka. In ne vem, zakaj sem provzaprav temu falotu, beraču Matevžu,še cel groš dal vbogajme !«