O železnem tiču in o kraljeviču

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O železnem tiču in o kraljeviču
Fran Nedeljko
Izdano: 1889
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-116XM6BP
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Živel je enkrat nek mogočen kralj v lepem gradu s svojo lepo ženo. Imela sta lepega sinka; na njegov rojstni večer pa so prišle rojenice, da bi. ga sodile. Bile so tri lepe žene, belo oblečene in vsaka s svečo v roki. Prva prične tako le soditi:Srečen bo vedno v življenji. Imel bo dosti blaga in vse bo se mu pokorilo."Druga pravi:„Dobil bo lepo princezinjo za ženo in živel bo dolgo ž njo!"Tretja pa sodi:„Ko bo odrasel, prišel bo železen tič po njega in odnesel ga bo!Na to so rojenice izginile. Kralj pa je slišal sodbo rojenic, ker je imel praprotno seme pri sebi,katero mu je poiskal služabnik. Slišal je, kar je rekla tretja rojenica, in dejal je sam pri sebi:„Ne, ne bo se spolnila tvoja beseda. Zaprl bom kraljeviča v stolp, kjer ga ne bo nihče dobil!"Kakor je mislil, tako je tudi storil. Takoj drugi dan je zapovedal pripraviti shrambo za kraljeviča in ko je začel hoditi, zaprl ga je v stolp. Dobro je skrbel zanj pošiljal mu je učitelja, ki ga je podučeval v vseh potrebnih rečeh. Kraljevič je rasel na duši in na telesi. Bil je čisto nedolžen in ni ga poznal greha. Necega dne pa se mu vzbudi želja,da bi rad videl zunanji svet. Prosil je tedaj kralja za dovoljenje. Kralj vsliši svojega ljubljenca prošnjo,in da mu za spremstvo celi regiment vojakov z nabitimi puškami. Počasno so korakali naprej in pazno so se ozirali okoli. Najbolj pazen pa je bil kraljevič,ki je stopal v sredini. Čudil se je krasoti narave.Odstranil so se že kako uro hoda od grada. Kraljevič je nekaj črnega opazil v daljavi, ki je vedno postajalo večje in večje. Opozoril je hitro vojake na prikazen, a bilo je že prepozno. Priletel je železen tič. Vsi so namerili puške v njega; izprožili so, a nobena kroglja se ga ni prijela. Spustil se je na kraljeviča in odnesel ga je Potrti so se vrnili v grad in naznanili so kralju nesrečo. Kraljica je omedlela, kralj- pa je klel in si pulil lase, a bilo je vse zaman, kraljeviča ni bilo nazaj. On je živel dalječ od doma pri nekem drugem kralji, ki je kraljeviča v podobi železnega tiča odnesel in ga djal v ječo. Kralj je bil hudoben, bil je čarovnik. Kako je ubogi kraljevič zdihoval v ječi, kako je hrepenel po domu!Zakaj pa ga je odnesel čarovnik? Ker je bil sovražnik kraljevičevega očeta. Bil je velik sovražnik in maščevati se je hotel s tem, da je obsodil kraljeviča na smrt, ako se ne reši sam. Dal mu je trojno delo, rekoč: „Ako mi ne prekoplješ brega, katerega ti bom pokazal sedaj, od jutra do mraka, moraš umreti!To ti naložim za prvi dan. Jaz pridem o mraku k tebi in peljati se hočem skozi breg!" Tako mu je govoril in peljal ga je k bregu. Ko je kralj odišel,vleže se kraljevič otožen na trato, misleč: Brega prekopati ne morem tako in tako ne, raje ne pričnem.Tako je ležal do poldne. Jedna treh kraljevih hčera mu prinese obed in ga vpraša :„Ali si že kaj naredil ?"Kraljevič otožno odgovori „Ne! umreti bom moral!"„Ne bodeš ne, dragi moj, jaz bom ti pomagala!"odgovarja kraljičina ljubeznjivo in ga gladi po lici. Na to je šla trikrat okoli brega in delo je bilo končano.— Naučila se je namreč od matere čarati. — Vrnila se je h kraljeviču nazaj in tolažila ga je s sladkimi besedami:„Ne obupaj, moj dragi, jaz te imam rada, in bom ti pomagala, le nič se ne boj!"Kraljevič se ji je srčno zahvalil, na kar je kraljičina odšla.V mraku je prišel kralj, peljal se je skozi breg in bil je zadovoljen. Drugi dan mu je dal sito, rekoč:„Pojdi z menoj, pokazal ti bodem ribnik, katerega mi moraš še danes izprazniti s sitom, tako, da bo zelena in lepa trata. Če tega ne storiš, moraš umreti!"Kralj je peljal kraljeviča k ribniku in pustil ga je samega. Kraljevič se je vlegel na trato in začel je vzdihovati. O poldne mu prinese kraljičina obed, kakor prvikrat, in ga vpraša: „Ali si že kaj naredil?"Kraljevič odgovori otožno: „Ne! umreti bom moral, če mi ti ne pomagaš." „Ne bodeš ne umrl,dragi moj, pomagala ti bodem jaz!" odgovarja princezinja ljubeznjivo in ga gladi po lici. Na to je šla trikrat okoli ribnika in delo je bilo končano. Vrnila se je nazaj h kraljeviču in tolažila ga je s sladkimi besedami: „Ne obupaj, moj dragi, jaz bom ti pomagala.Ti boš moj mož, ne obupaj!"Ko se je kraljevič začel zahvaljevati, je odšla kraljičina.V mraku je prišel kralj, peljal se je okoli ribnika in bil je zadovoljen. Drugi dan mu je dal sekiro in žago rekoč: „Pojdi z menoj ! pokazati ti hočem gozd, katerega mi moraš do mraka posekati in drva sežagati. Drva moraš lepo spraviti v red, tako,da bodo pripravna za kurjavo. Ako storiš vse tako,dobiš utri jedno mojih hčera in ž njo se smeš vrniti v domovino; ako pa tega ne storiš, moraš umreti!"Peljal je kraljeviča h gozdu in pustil ga samega. Kraljevič se je vlegel na trato in začel je plakati:„Oh če mi danes ne pomaga kraljičina, zgubim življenje in tudi njo!" — Ne! pomagala mi bo, saj je rekla, da bo mi pomagala!"Tako se je tolažil. Solnce se je začelo pomikati čez poldan in kraljičine še ni bilo.„Oh, morda so zvedeli njeni stariši, da mi pomaga ona, in poslali je ne bodo danes!" Tako je zopet začel tožiti kraljevič. Motil se ni. Starišem se je čudno dozdevalo, da kraljevič izvršuje vse tako natančno.Kralj je rekel kraljici:„Morda mu pomaga hči, pošljiva danes drugo in zvedela bova, kako je ž njim."„Dobro!" odvrnila je kraljica in naročila je nesti obed drugi hčeri. Kraljičina pa je slišala pogovor svojih starišev in dejala je sama pri sebi:„Ne, ta ne bode, nesla bodem jaz!"Nastavila je svoji sestri nekaj na stopnicah tako da je padla z obedom in da je vse razlila. Plakaje je stopila pred kralja in kraljico in povedala jima je svojo nesrečo.„Tvoja sestra je že nosila dvakrat obed in še ni bila tako nerodna. Ostani doma, nesla bo zopet ona!" Tako je velel kralj. Nesla je zopet prejšnja kraljičina. Ko je prišla h gozdu, našla je kraljeviča mirno sedečega na zeleni trati. S solznimi očmi jo pogleda kraljevič in reče:„Pomozi mi še danes, reši me smrti če me moreš!"„Skoraj bi se mi ponesrečilo danes," odgovori mu kraljičina na to,„a bila sem dosti zvita".Na to pripoveduje kraljeviču dogodek v očetovi hiši od besede do besede. Dokončavši svojo povest, pogladi kraljeviča po lici rekoč:„Ne obupaj! Slišala sem tudi pogovor med očetom in materjo. Oče je rekel materi tako le:„Ako ujeti kraljevič izvrši vsa dela,dati mu hočem najstarejšo hči za ženo, ako pa ne,mora umreti. Danes ob mraku se peljem gledat, če je dogoiovil zadnje delo in skušati ga hočem, če se čuti iednacega meni ali ne. Rekel mu bodem, naj sede k meni v kočijo. Če sede, ga ustrelim, če ne,dobi najstarejšo hči pod tem pogojem, da jo spozna med unima dvema. Obleči hočem namreč vse tri v jednako vojaško obleko in zakriti si morajo svoje obličje.Zadnje delo je tedaj, da spozna izvoljeno!"Tako je govoril oče moji materi in jaz sem slišala vse. Slišala sem tudi, da je mati nezadovoljna s tem,a da se vender mora udati. Glej! jaz te bodem rešila. Ob mraku, ko pride oče ne hodi k njemu v kočijo, ampak reci: „Milostljivi gospod in kralj! ne spodobi se, da bi se ubogi delavec vozil z vami. Jaz sem trden in hodim lahko peš." — Jutri boš imel iskati mene. Jaz bom imela belo lilijo za mečem.Pazi dobro!"Na to je šla kraljičina okolu gozda in delo je bilo končano. Vrnila se je h kraljeviču in poslovila se je od njega z besedami :„Pomni dobro, kar sem ti rekla!"Kraljevič je zopet sedel na zeleno trato in čakal je vesel kralja.Ko se je zmračilo, pripeljal se je kralj in vabil je mladeniča k sebi, a ta mu je odgovoril:„Milostivi gospod in kralj, ne spodobi se, da bi se vbogi delavec vozil z vami. Jaz sem trden in hodim lahko peš." Kralj se je peljal dalje in kraljevič je sledil kočiji.Hitro mu je minila noč v ječi, prijetne sanje so mu jo okrajšale in prikazal se je beli dan. Kralj in kraljica in vsi so že bili po konci. Kraljičine so že bile v vojaški obleki. Kralj je poslal po jetnika,ki je moral spoznati svojo izvoljeno. Kraljevič je prišel in kralj je velel hčeram, naj zajašejo hitro konje in naj se mešajo, kakor se mešajo kocke v klobuku.Hčere so ubogale, zajahale so konje in mešale so se med sabo, kakor se mešajo kocke v klobuku. Kralj je zavpil: „Stojte!" in stale so. Nikdo jih ne bi spoznal,kajti bile so jednake velikosti v jednaki obleki in na jednakih konjih. Vender pa je kraljevič spoznal svojo po beli liliji za mečem. Trikrat so se mešale in trikrat je pokazal kraljevič pravo. Kralj je moral biti sedaj mož-beseda. Dal je kraljeviču hčer in dovolil mu je, da obišče z nevesto svojega očeta.Kraljica z vsem tem ni bila nikakor zadovoljna.Kraljevič in kraljičina sta bila že pripravljena na pot. Poslovila sta se od kralja in kraljice in odšla sta. Ko sta že bila daleč od gradu, ogleda se kraljičina nazaj in glej! koga vidi ? svojo mater. Zakaj jima ta sledi spoznala je takoj.Rekla je torej ženinu: „Glej, natihoma sledi in naju hoče pogubiti. Rešiti se je moreva le z zvijačo.Jaz bom se spremenila v kapelico in ti bodeš duhovnik in bodeš bral v kapelici mašo. Mati naju ne bode videla in obrnila se bode nazaj." Kakor je rekla,tako se je zgodilo, spremenila se je v kapelico in kraljevič je bil duhovnik. A mati se ni dala varati, šla je vedno naprej. To sta opazila kraljevič in kraljičina,in poskusila sta varati mater na drug način. Kraljičina je spremenila kraljeviča v veliko jezero in sebe v raco, ki je plavala po jezeru sem ter tje. Ali tudi sedaj se ni dala mati varati, šla je naprej in prišla je do jezera. S prijaznim klicanjem je hotela privabiti raco k sebi, a zaman. Za to je začela metati igrače v vodo ki so plavale po njej, a tudi te neso privabile race k hudobni materi. Da bi dobila hči v pest in bi jo končala, začne piti vodo iz jezera,Pila je dolgo in dolgo in vode je že bilo malo. Raca je vedno plavala bliže. Že je mislila mati, da jo dobi a glej! pila je preveč in razpočila se je. Kraljevič in kraljičina sta sedaj potovala naprej, prišla sta domov kjer so ja z velikim veseljem sprejeli. Ženitovanje je bilo tako sijajno, da še človek ni videl jednacega. Sekolov.