O čudodelni vodi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O čudodelni vodi
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živel je siromašen oče, ki je imel tri sine. Ker se ne morejo več doma preživiti pošlje jih služit. Preden odidejo, zabiča starejšima, naj posebno na mlajšega pazita; za tega je bilo starcu najbolj milo, da je moral v tuje roke. Na pot jim da tri škorce zadjega ovsenjaka. Ko v senci na poti počivljejo zaspi najmlajši brat, onadva pa, ki sta ga na skrivnem črtila vzameta mu kruh in ga pojesta. Ko se zbudi in svojega kruha išče smejeta se mu škodoželjno in mu zabavljata, da je v spanji nevedoma kruh pojedel. Gredo dalje in mlajši gladu omaguje. Prosi brata malo kruha, a ne dasta mu nič. Ker sta ga že zdavno črtila zavolj lepše postave, posebno pa zaradi bistrih oči reče eden: «Če nama daš eno oko dobiš kruha!» Mlajši brez obotavljanja privoli. Čez nekaj časa prosi v novo kruha in zopet mu reče starejši: «Oddaj še drugo oko, pa ti ga dam!» Za majhen košček mu ga mladenič odda. Ko pa prosi v tretje zakričita nad njim, naj molči ker še z lastnimi očmi po svetu ne gleda. Vržeta ga na tla, iztakneta mu obe očesi ter ga zapustita. Gladen in pol mrtev, grozne bolečine tava mladenič dalje, pa pade v nek vrelec. Splazi se zopet ven, napije se vode in začne si krv z lica in oči zmivati. Naenkrat se mu zazdi, da zopet nekoliko vidi; hitro še si nekolikokrat. Oči zmoči in v istini postane gledajoč — da — dobil je še bolj čiste oči ko jih je imej prej. S to vodo si napolni čutaro in gre dalje. Najprve se zaleti vanj bučela; bila je slepa. Pomoči jo trikrat in bučela zadobi v novo pogled ter mu reče: «Ko boš v sili le pokliči me; se vsemi tovarišicami ti hočem pomoči.» Gre nekaj dalje, pa najde na poti slepo miš; tudi njo ozdravi. Skoz šumo idoč, pa naleti na oslepljenega volka in tudi tega ozdravi. Ta se mu zahvali kakor bučela in miš in zbeži v hosto. Mladenič stopi pri nekem gospodu v službo. Po naključju služila sta tudi njegova brata tam. Ker je imel gospod lepo hčer in je ta posebno najmlajšega brata obrajtala, črtila sta ga še huje. Imel je gospod neznano dosti snopja, katero so morali ljudje mlatiti. Starejša brata, pa gresta k gospodu in rečeta: «Najin brat zna tako skrivnost, da je vse snopje eno noč zmlačeno če le hoče.» Gospod ga pozove predse in mu reče: «Če zmlatiš vse snopje, dobiš zraven žita še sto goldinarjev, drugače te pa stiram!» Žalosten gre mladenič na skedenj, pa se joče, da bo zgubil zaradi bratov dobro službo. Pride miška in ga pita zakaj je tako otožen. Ko ji pove svojo nezgodo, pozove miška vse svoje znanke, da jih je vse črno bilo. Te so luščile klasje tako hitro, da so do jutra vse zluščile. Mladenič je dobil mnogo žita in sto goldinarjev. Drugi dan gresta brata k gospodu in rečeta: «Najin brat zna v eni noči tak grad iz voska narediti kakor je vaš.» Gospod ga pozove in reče: «Če mi narediš do jutra tak grad iz voska, kot je moj dobiš za plačo sto goldinarjev — inače pa zgubiš službo!» Jako klavern gre ta iz grada, kar ga najde bučela, ki jo je bil zvračil in mu obeča pomoči. Pozvala je vse čebele in te so naredile čez noč na dvorišču tako lep gradič, da se zarana gospod kar nagledati ni mogel in je vesel dal mladeniču obečano plačo. V tretje gresta jalna brata k gospodu in rečeta: «Brat zna toliko volkov pozvati, kolikor jih le hoče.» Gospod mu tedaj reče: «Če do jutra pozoveš toliko volkov, da jih bo dvorišče polno, dobiš sto goldinarjev drugače pa te stiram!» Prestrašen odide v hosto, najde tam zvračenega volka in mu potoži svojo silo. Volk odbeži in zbere toliko svojih tovaršev, da jih je bilo daleč krog gradu vse črno. Nikdo ni smel iz gradu — le jalna brata vržeta se predrzno na nje — a v trenutku so ju raztrgali. Grof to videti, se tako teh zveri prestraši, da obeča svojo hčer mladeniču za ženo, če zopet odpravi vso zverjad. Mladenič je poslal volke v lese nazaj in s tem pridobil ženo in grad, v katerem je dolgo in veselo živel.