OSMI SPEV: PROSEČE

Droben sem, drobcen, pikasta ikrica, o Señor!
Poglej, kako me noč zaposluje s svojo močjo,
z brezsramno nagostjo, z odkritosrčnostjo,

poglej, kako zapletena je stabilnost postelje,
na kateri leži izprošeno telo moje ljube
in kepica strahu, ki ponazarja mojo zavest,

poglej in bodi, prosim, milostljiv do sebe
in se ne ubij! Pomisli, da je Cordoba
že zmeraj daleč v samoti, lejana y sola,

da Lorca z odsekano senco še zmeraj jezdi
k nestrpni smrti! Morda ti bo laže, če boš
za hip mislil le na eno stvar, kakor človek,

če se boš počutil kot pricenik, naslonjen
na naključno besedo, na besedo, ki ti je ni
izbral ne Bog ne Sančo ne krik republikancev,

ginevajočih v srditem spopadu z nerazumljivim.
Ti, o Señor, ki se ti drznem reču Leñador,
veliki Podiralec fotosinteze, si moraš prizanesti,

kljub temu, da si nesrača vseh nesreč, nesreča
izven jezika, povzetek vseh pesmi, tudi te, ki jo
kepica strahu še ni utegnila končati