O, muke prve učenosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O, muke prve učenosti
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, O, muke prve učenosti, ilustriral Ive Šubic, Kurirček, 1966/67, let. [7], št. 2, str. 58-62.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»Izbral sem tistega, ki je imel največjo glavo,« je dejal partizanski poročnik, ko je nekega deževnega jesenskega dne 1945. leta pripeljal v naš dom bosonogega Bosančka. Gotovo še ni bil pozabil, da smo želeli dobiti v hišo fantička, ki naj bi bil odprte glave. Največja glava, ki jo je izbral med stoterimi obritimi glavicami bosanskih sirot, mu je nemara služila kot dokaz, da tiči v njej tudi veliko pameti.

Ni nam vedel povedati, koliko let ima, le to, da je obojestranska sirota iz Romanje planine in da mu je ime Jovo[1].

Od tistega dne, ko ga je partizanski poročnik izvlekel izpod mize Doma na Viču, kjer se je ves preplašen skrival, so se za Jova znova začeli težki časi.

V tem novem svetu, v katerem se je nenadoma znašel, se je zanj začel tisti vsakdanji »ne smeš«, ki ga je bilo tako težko slišati in si ga še težje zapomniti. Prvič v svojem življenju je moral stopati v čevljih, ki so drseli po parketu, in ni smel pljuvati vsevprek, kot nekoč doma na paši, kjer so se kosali fantiči med sabo, kdo bo pljunil najdelj, in je bil gotovo Jovo tisti, ki je zmagal. Moral je s posteljo zamenjati ilovnata tla, kamor se je bil nekoč pod noč zavalil v umazani srajčki, ki je ni slekel vse dotlej, dokler mu ni razpadla na drobnem telescu. Skozi okna je metal kozarce in vse, kar mu je prišlo pod roke. Kuril je v postelji in užival ob plamenih, ki so ga spominjali na čase, ko so četniki in ustaši požigali vasi, med drugimi tudi njihov dom, ki je z materjo vred zgorel.

Kuhane hrane in sladkorja ni poznal, pa kako tudi, saj se je preživljal le s sadeži in krompirjem, ki ga je pobiral po njivah, dokler ga niso našli partizani, ko se je, kot preganjan zajček, skrival po bosanskih gozdovih.

Meraba, meraba,[2] je pozdravljal, si polagal dlan na čelo in se priklanjal. Ta pozdrav mu je nemara ostal iz dni, ko so se bosanski otroci še skrivali pred sovražnikom po turških avlijah[3], kajti ustaši so skraja prizanašali Turkom. Kmalu pa so jih še Turki sami nagnali v gozdove.

Ko mu je končno zdravnik po zobeh ugotovil leta, smo sklenili, da ga pošljemo v šolo.

Že je bil tolikšen, da ni bil preveč vesel te novice. Vedel je, kaj ga v šoli čaka. Čeprav o teh stvareh v svojem življenju ni preveč razmišljal, se je vendar zavedal, da nič kaj dobrega ne bo. Ubogati bo moral na besedo in po več ur sedeti na miru. Tam se ne bo smel pretepati in moral bo govoriti resnico, ki je tako težko prihajala iz njegovih ust.

S knjigo in svinčnikom res še ni znal ravnati, spoznal pa se je na stvari, ki tudi niso bile od muh. Presneta reč, težko bo našel med sošolci nekoga, ki je že kadil pipo in streljal s pravo puško, kar je sam znal že takrat, ko je doma hodil še v sami srajčki. Z nečem se bo vendarle lahko ponašal pred svojimi tovariši!

Oborožena z vsem, kar bo potreboval za prvo učenost, sva nekega jesenskega jutra odkorakala v šolo.

»Zapomni si, kod boš hodil! Pa da boš zmerom pogledal na obe strani, preden boš šel čez cesto!« sem mu spotoma dopovedovala.

»Bom, mama, bom,« je raztreseno pritrjeval, pri tem pa so se njegove velike oči, polne radovednosti, že obračale proč. V hipu je pozabil na vse dobre nauke, ki sem mu jih v šolo grede dajala.

Tako je Jovo stopil prvič v svoj razred. Učiteljica, ki je bila opozorjena nanj, ga je posadila v prvo klop, da ga bo imela pred nosom, kot je dejala.

»Počasi se bo že unesel, potrpeti bo treba,« sem jo prosila, ko sem ga samega pustila med vrstniki, katerim so od pričakovanja sijali umiti obražčki.

Jovo se je z vsakim dnem bolj poklapan vračal domov. Takoj smo vedeli, da je nekaj narobe. In ko sem mu odprla zvezek, je ostal v njem le še en sam nepopisan list.

»Za vse na svetu ga ne morem ukrotiti, ves razred mi bo spravil pokonci. Niti minute ne ostane na miru. Bojim se, da ne bo šlo,« je tarnala učiteljica, jaz pa sem jo tolažila, da naj samo malo še potrpi.

Zdaj se je doma začela trda šola za mizo v kuhinji. Takrat je naša jazbečarka vselej skočila iz svoje košarice in se zavlekla pod stol, na katerem je sedel Jovo. Čepela je pod njim in se tresla zanj vse dotlej, dokler ni spet začel zlagati svojih stvari nazaj v torbo.

Stvar res ni bila preprosta. Ure in ure sem presedela ob njem, ki je v potni roki okorno tiščal svinčnik in mukoma vlekel črte, zdaj ravne, zdaj krive, plesoče na vse strani. Kako je ves zažarel, če se mu je kdaj kaj posrečilo! Ko sva končala in sem mu rekla, da lahko zvezek zapre, so se mu od prestanih muk v umazanih potočkih razlivale potne kaplje s čela. Potegnil je sapo vase in globoko zavzdihnil.

O, muke prve učenosti!

Vse večje pa so postajale, ko so prišle na vrsto številke. Kar nisem mogla verjeti, da je računanje tak trd oreh, ob katerem naj bi se razbili vsi naši upi.

Polagali smo predenj na mizo cigarete in šteli:

Ena, dve, tri, štiri …

Razdelili smo jih po dve in dve, jih spet zložili in vprašali:

»Jovo, koliko je dve in dve?«

»Osam,« je komaj slišno izjecljal, pri tem pa so mu debele znojne srage polzele po licu.

In spet se je začelo znova.

»Šest,« je plaho odgovoril, ves poten od neznanskih muk, ki jih je prestajal.

Sto in stokrat se je ponavljalo isto, dokler nam ni učiteljica svetovala, da ga vzamemo iz šole, ker ne gre in ne gre.

»Da sva morala dobiti najbolj zabitega otroka,« je ves nesrečen tarnal oče, jaz pa sem vendarle še upala, da mu bom sčasoma vtepla vsaj nekaj učenosti v glavo.

Neverjetno dolgo je trajala ta brezupna tema v fantičkovi glavi.

Nekoč pa, ko da se je dvignila zavesa. Iznenada se mu je posvetilo v možganih in kar čez noč je postal Jovo dober računar.

Kaj vse je sprožilo to odkritje!

Vsa hiša se je z njim in jazbečarko vred oddahnila. Tete in strici so mu prinašali darila, oče pa je ponosen dejal:

»Jovo, saj boš se predsednik Bosne!«

»Neću, tata, hoću da budem slovenački šofer,« je mirno odvrnil in namršil obrvi.

»Boš pa šofer,« je s smehom pristavil oče, »samo da boš nekaj!«

In ko mu je stric Oton napisal zanj že kar težko računsko

nalogo, ki jo je Jovo pravilno rešil je Župančič pod njo takole

zapisal[4]:

    3 + 7 =10
    4 + 5 = 9
    6 + 6 = 12
    13 - 5 = 8
    15 + 5 = 20
    27 + 5 +6 -3 = 35
    30 - 6 + 5 = 29
    3 + 16 - 9 = 10
    
      Pri soncu in luni,
      čisti računi.
                  OŽ


Opombe urednice[uredi]

  1. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, O muke prve učenosti, tipkopis (3 listi), IN = 6814.
  2. K tipkopisu je Albrehtova dodala: Zdaj pa mi piše Jovo, da si je kupil avto, ki ga sam šofira.
    1. Za bosansko siroto Jova K. iz Romanije planine v Bosni sta od leta 1945 skrbela Vera in Fran Albreht.
    2. turški pozdrav
    3. dvoriščih
    4. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, računska naloga Otona Župančiča in pravilne rešitve Jova K., z verzoma, podpisanim z začetnicama OŽ, IN = 6901.