Oženil se je – iz osvete

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Oženil se je – iz osvete
Milka P.
Povest.
Izdano: Slovenski narod, 13/77–79, 83–86 1880.
Viri: 77, 78, 79, 83, 84, 85, 86
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. dno

I.[uredi]

Kaj se tako poslužno gibljó sicer ne baš prenagli pôsli? Res, leto dnij uže nij bilo v gradu takega vretja, vse dolgo leto nijso bili ti zehajoči, počasni a sedaj tako brzi lakaji oblečeni v krasnih temno-zelenih in bogato z zlatom opisanih livrejah, v katerih se šopirijo denes. Vratar se je bil postavil na svoje mesto, da pričakuje gostov. Zadovoljno pogleduje lepo svojo obleko, katera je denes vzviševala vrednost njega inače vrlo suhoparne osobe.

„Ali meniš, da pride tudi on, Jeanetta?" vpraša hišine, ki je imela blizu njega opravka.

„Skoraj gotovo. Ona ga pričakuje. Nu, anti znaš sam, kaj ti je ukazala!"

„Znam, znam", odvrne in pokima z glavo ter jame šetati gori in doli.

„Zdaj bodemo vendar boljše živeli", povzame zopet hišina.

»Toda imeli bodemo tudi več posla", pridene vratar.

„Zatorej bode nam o raznih prilikah več padalo v žep," šegavo opomni hišina.

„Hm, prav imaš!" reče vratar, hodeč sem ter tija.

„Bog vedi, če se omoži še to zimo?"

„Kedo jo vzame?"

„Si li slep?" zamrmra Jeanetta nevoljno. „S kom neki, nego z njim." –

„Misliš z grofom?"

„I nu, se vé."

„To nij baš tako gotovo –"

„A jaz vem, da je prav gotovo", odreže se hišina, nasmihajoča se.

„Tako? – To je uže kaj druzega. Ve hišine se ve da znate vse skrivnosti svojih gospodinj. Ali k nam uže redkokedaj kakšna stvar. Vendar, poleg vsega tega –"

Zvonec se je oglasil in hišina Jeanetta zbeži po stolbah in po hodniku do vrat, ki drže v sobo nje gospodinje.

„Kje si bila, Jeanetta?" jo vpraša čvrst in zvoneč glas.

„Milostiva gospa –" plaho odgovarja hišina.

„Pojdi bliže. Prinesi mi pisma, ki so prišla denes."

Jeanetta otide in gospa prične naglo hoditi gori in doli po sobi. Pred zrcalom se ustavi in, pazno ogledujoča svojo sijajno obleko, zamrmra: „Lepa sem, a tudi moram lepa biti v popolnej svobodi; dosta dolgo sem robovala, dosta dolgo čakala tega dne – oh, Ivan! – «

Zdaj stopi hišina v sobo in položi razne liste na mizico poleg ogledala. Gospa z roki migne hišini, da jo pusti samo.

„Vse isto, vse jednako", poluglasna nadaljuje gospa, površno pregledavša nekoliko pisem. »Vse diha v vročej ljubezni do mene, do mojega imetka, svetlosti –ali on? Po izprevodu ga nijsem niti videla, neprestano se prikriva mojim očem – bode-li prišel denes?"

Majhen listič, pisan na rudečem papirji, vzbudi nje pozornost. Pročita ga.

„–Pride!« zašepeče. „Videla bodem, če me je pozabil. Ali more biti ljubezen v njega prsih tako trajna, kakor je v mojih?! Trajna? Ali je nijsem jaz baš zatrla?" Gre pred zrcalo in se prime za čelo. Pogledavša še jedenkrat svojo napravo, pozvoni služabnici, katera jo je navadno spletala.

„Draga Nina, ali se spominjaš, kako si me bila splela tedaj, – veš pred dvema letoma – v dan mojega godu?"

„Vem, milostiva – ko je grof Ivan – «

„Res, prav tako!« ukaže gospa. Nina razplete lase in jih poveže v dve krasni kodrici, kateri ovije svojej gospe nekoliko kratov okolo glave, a jih potem priveže s črnim baržunastim trakom. Gospa se pogleda v zrcalu in zadovoljna nakima Nini ter jo milostivo odpusti. Potem vzame šopek potočnic z mize in ga utakne v lepe lase. „Te cvetice je on posebno ljubil," zašepeče in otide čakat gostov.

Pred ponosno palačo so se gnetli radovedni ljudje, po ulicah so se drevile svetle kočije, v katerih so se privažali gostje h krasnej kneginji. Vratar je dostojanstveno vršil svojo dolžnost in v blestečej se dvorani sprejemala je ljubeznjiva gospodinja prišlece, katerim se je prijaznjivo zahvaljevala o naklonih in jih zabavala s primernimi duhovitimi besedami. Vsakega je očarevala se svojo dražestjo in lepoto, prijaznjivostjo in ljubeznjivostjo. A bila je tudi res krasna ta kneginja. Rast jej je bila vitka, opasje tenko, lice belo kakor sneg. Poleg tega je imela oči, žarke kakor svetlo solnce, prelepe rudeče ustne, vrsti belih zub, podobnih biserom – – nij čudo, da se je mnogim zavrtelo v možjanih pri nje pogledu. Moški svet se jej nij laskal samo kakor lepej gospe, – angeljskemu bitju, nego jej je dvoril največ, ker je bila bogata dedinja in – kneginja. A ženski, krasni spol? Šepetalo se je, govorilo marsikaj! Kramoljale so osobito nje prijateljice, kadar so se bile pri čašici kave zbirale, (se ve da vselej z dodatkom, da se stvar nema dalje razglašati), da je lepa kneginja ljubila grofa, kateremu so zaplenili ves imetek zaradi neke zarote, v katero je bil zapleten njegov oča, – ona sama, da nij bila bogata, – da jo je v zakon prosil star imovit knez, in ona ga je rajša vzela nego mladega osiromašenega grofa. Govorica je bila tudi o denašnjej svečanosti, prvoj po smrti starega kneza, v dan kneginje godu. Znane so bile zabave v knežjej palači. Tu je bil vsakdo presrčno sprejet, od plemiča, na svoje pradede ponosnega, do umeteljnika, po svojem znanji in srci plemenitega.

V sijajno razsvetljenej dvorani se je gnetla vesela množica. Mladezen je navdajala vidna radost in sreča; gospe so hvalile in – grajale, kar nij prijalo njih očem; starejši kavalirji so dvorili mladim gospem in gospodičinam, a kneginja je še vedno sprejemala prijaznjivo novih gostov. Pogled jej je bil nemiren, ona sama je bila nekoliko vzbunjena. Često se je ozirala na uro – a le-ta je šla neprestano svojim potem, kakor da ne zna ali da nehče znati, kaj trpi, česa želi gospodinja. In zopet se odpro vrata. V dvorano stopi visok, črno oblečen gospod ter gre naravnost poklonit se kneginji. Njemu je vedenje mirno in hladno – ona se je čudno izpremenila. Zarudelo je nje nežno lice in pod tenko svilo so jej burno kipele prsi.

Poljubivši lepo ročico kneginji in naklonivši se jej, pravi prišlec:

„Oprostite, gospa kneginja, da sem prišel nekoliko poznejše nego li sem imel priti!"


Kneginja, prikrivajoča svoj notranji nemir, reče, da nij niti opazila, da se je gost zakesnil.

„To me veseli," odvrne poslednji hladno in gre mej družbo.

Nov gost pride: mlad ulansk častnik, z lepim in veselim obrazom. Prijateljski poda roko kneginji in vpraša:

„Sestričina, ali je prišel grof?"

„Ali misliš Ivana?"

„Res!«

„Prišel je malo pred toboj; najdeš ga tamkaj mej gosti, čemu si vprašal po njem?"

„Povsodi sem ga uže iskal, rekli so mi, da ga ves dan nij bilo doma, da je uže zjutraj odšel nekako nemiren. – Tekar v mraku da se je vrnil, preoblekel, in, niti besedice črhnivši, odšel."

In zopet polije rudečica kneginji lica. Še nekoliko se je pogovarjala se svojim bratrancem Karlom, kar zasvira godba in hitra mladezen se brzo vzporedi, da se naužije vseh slastij v plesu. Kneginja se ozre po dvorani ter ugleda grofa, za katerim so jej vedno uhajale oči. Naslonjen je bil na zid in roke navskriž držeč je stal, kakor da mu vsa zabava nij po godu. Bil je to krasen mož, imejoč jedva kacih 29 ali 30 let. Črni kodrasti lasje so mu frleli na belo visoko čelo, oko, ozbiljno in temno kakor noč, je mirno gledalo veseljakov, lepa črna brada je vrlo pristojala bledemu njega licu. Vedno resen in vedno miren mož si je bil pridobil uže mnogo nežnih in krasnih, blagih in strastnih srdec. In še zdaj je marsikatero žensko oko sočutno pogledavalo zamišljenca – toda on je slonel ob zidu, miren, rekli bi: brezčuten, ne meneč se za nič, kar se godi vkrog njega. Ljudje so trdili, da grof nij vedno bil tako mrzel, nego, da je bil pred dvema letoma, ali morebiti celo pred dobrim letom dnij, duša vsakej zabavi in vsakemu veselju, da je znal dvoriti gospem in gospodičinam in da je mnoge premogel; a ta njega izprememba, da je v zvezi z ženitbo umršega kneza Malinskega, v čegar palači je nocojšnja zabava. On da je ljubil kneginjo, a ona je rajša segla po knežjej kroni, ter zaradi hrepenenja po bogastvu odpovedala se grofovej ljubezni.

Grofovo oko sreča pogled mlade kneginje. Razume ga in nehote gre k njej ter je prosi za ples. S tresočo roko jo prime okolo pasa in na krilih šumeče godbe sta se zasukala po prostranej dvorani. Vse se je njima čudom čudilo: kneginja je plesala krasno, a on je bil iz vrste najboljših plesačev. In nehote je marsikedo vzdihnil: prelepa soproga bi si bila! Srce je silno utripalo kneginji, a grofa je oblivala rudečica, ko je svojo zalo plesalko vedno čvrstejše pritiskal nase. Duša se mu je povsem utopila v žarnih očeh kneginje.

„Irena!" vzdihne, in na hip se pretrese, pogleda po dvorani in oko se mu ustavi pri sliki pokojnega kneza.

Toda skoraj se zopet probudi iz svojega zamišljenja, kakor da ga je kedo polil z vodo. Prestanši plesati odvede kneginjo do sedeža in, poklonivši se jej, molčeč izgine jej izpred očij.

„Irena!" zakliče znan glas. Kneginja pogleda vkrog sebe in vidi pred soboj svojega bratranca, ulanskega častnika.

„Kaj je, Karel?"

„Pomisli si, kaj sem zdaj čul!"

„Kaj neki?"

„Grof Ivan je zaročen!"

„Ivan" – šepne kneginja in obledi.

„Res! Ali kaj ti je?" skrbno vpraša sestričine, prijemši jo za roko.

„Nič, nič!" ga tolaži kneginja, katera se je tresla po vsem životu. Izmuzni vsa svojo loko iz njegove, potegne ovoj preko lica. Karel je bil ves osupnen in je premišljal, zakaj se je Irena tako naglo vsa izpremenila.

Kneginja je bila strastna ženska, katerej je po žilah tekla vroča italijska kri. Omamili so jo novci, da je svojo ljubezen prodala starcu, prezrla siromašnega plemiča. Britko se je kesala, mnogo potov proklinjala blišč kateri jo je obdajal; želela je, da bi bila siromašna plemkinja, kakor nekoč, da bi jej bilo moči zopet izbirati, toda – bilo je prepozno!"

Karel migne služabniku, naj prinese kneginji čašo limonade. Ona jo popije na hip, a potem reče bratrancu:

„Pojdiva šetat, Karel!"

Ponudivši jej roko, gresta po dvorani. Kneginja je bila vsa nemirna in vendar je imela razveseljevati svojih gostov. Tako sem ter tija hodeča opazita grofa, kateri se je pogovarjal z mladim svojim prijateljem, baronom Ljudevitom Orlovičem, lepim, izobraženim človekom, imejočim 27 do 28 let. Ko ju je opazil Karel, krene naravnost proti njima, pod pázuho vodeč svojo krasno sestričino.

„Kako to, gospod grof, da ne plešete?" vpraša Karel.

„Nu, videli ste, da sem plesal!"

„Res, jedenkrat s teboj, draga sestričina! Toda, ali ne mislite še plesati?! Pogledite vender, koliko očij se upira v vas, črne in plave, lepe in ne lepe, mlade in stare svojo pozornost obračajo na vas.

„Res dobro! Ali – «

„Vi ste zaročeni! – V istini, gospod grof, ali bi vam smeli čestitati", opomni kneginja pikro in glas se jej je tresel, dasi je skušala to skrivati.

„Vaša čestitka mi je osobito draga, milostiva gospa –" odvrne jej vprašanec in se jej hladno pokloni. „Srečen zaročnik jo vzprijemljem", pravi dalje, prvo besedo ironično poudarjajoč.

»Ali nam je dovoljeno znati ime tej srečnej ženski?"

„Mislim, da se nema baš smatrati srečno, a tem bolj sem srečen jaz."

»Nje ime, ime; ali ga nam hočete povedati?«

„Gospodičina Roverska."

»Ta?" vzklikne kneginja.

„Roverska?" se začudi Karel. „Oprostite, gospod grof –" in smeh se mu posili. Grofu se zmrači čelo in ustne se mu krčevito treso.

„Gospod!" reče, „znajte, daje čast moje zaručnice moja čast – zatorej vas opozarjam, da se dostojno vedete!"

„Ne hudujte se, gospod grof", izgovarja se Karel, „nijsem tako zlobno mislil. Iznenadilo me je; ona je siromašna in st–".

„Gospodičina Roverska je hči jedne najstarejših obitelji. Res, da so jej stariši siromašni, toda jaz ne trebam novcev. Anti znate, da blišč ne prinaša vse sreče."

Kneginja vzdihne, a grof jo porogljivo pogleda.

„Jaz imam 30, moja zaročnica 24 let. Dasi nij krasotica, kar priznavam, vender bi se bila lehko uže zdavna omožila, da nij siromašna«.

„Naj bi bila vzela za moža siromaka, kakeršna je sama."

„A kaj bi z njim počela? Človek lehko ljubi siromaka, ali se ne more takoj z njim poročiti, taka ljubezen je samo – majhna šala. – Sploh moja zaročnica nij ljubila, niti si nij domišljevala, da koga ljubi – čista vam je to duša, pravi angelj!"

„Oho, vi ste dakle zaljubljeni?"

„Oprostite, morebiti nameravate vi kedaj stopiti v zakon iz drugih razlogov?"

Karel ne ve, kaj bi dejal. Pogledavši kneginjo, opazi, da je bleda, kakor stena. Zatorej se priporoči grofu in njega znancu ter odvede Ireno v drugo sobo. Grof se ozre za odhajajočima, namigne z rameni in pomrmra: „lepa dvojica". Prijatelj Ljudevit mu stisne roko in ga vpraša:

„Za boga, kako si se ti odločil za to ženitev?"

»Zakaj ne?"

„Nu, govore, da je zelo neprijetna ženska, a ti – «

»Jaz jo ljubim – "

»Oprostiš mi, prijatelj, ako smelo trdim, da nijsi zdaj povedal istine. Mogoče, da bi ti bil verjel, da te nijsem motril pozorno, ko si plesal."

Grof se zamisli. Po njega bledem lici se polije žarka rudečica. Z nemirno roko je gladil svojo lepo brado.

„Pojdiva šetat", pozove Ljudevita, in okrenivši se njega levice kreneta v drugo dvorano. –

Tu povzame Ivan:

„Znaš dobro, moj dragi Ljudevit, kako sem iskreno ljubil Ireno, dokler je bila še neomožena?"

„Znam, prijatelj!"

„Ti veš tudi, koliko sem trpel, ko se mi je izneverila jedino zato, ker sem bil siromašen in je dala poročiti se se starim, odljudnim knezom, ker jo je mikalo njega bogastvo" pridene vznemirjen in navidezno srdit grof.

„In ti se jej hčeš zdaj tako osvetiti?" vpraša Ljudevit.

„Tako je!«

„Ali, ako te ona še sedaj ljubi, pomisli nje bolest –"

„Tudi jaz sem jo ljubil tedaj, je li se ona menila za moje srčne bolečine? Gledi: ona je višje od mene cenila bogastvo, meni, baš nasprotno, bodi dražje siromaštvo. Ona je zavrgla mene, jemljoča si starega slabotnega kneza, jaz jo preziram ter stopam v zakon z ne lepo devojko. Ali nijsem pravičen v svojem početji?"

„Morebiti, in na prvi hip bi marsikedo tudi pritrdil temu – ali jaz bi ne mogel tako ravnati. Ti ljubiš kneginjo," – grofu se naguba čelo – „daj, priznaj samo, in ona ljubi tebe. Ti se nameravaš oženiti z drugo, jedino, da se osvetiš njej, a ne pomisliš, da s tem miluješ srečo ne samo sebi in Ireni nego tudi bodočej soprogi, katera bode takšnim načinom žrtev tvoje nepremišljenosti. Mari misliš, da je ona, če je siromašna, stvarjena za to, da se z njo igra plemenit bogataš? In to vse samo zato, da se osvetiš ženski, slabej ženski. – To ne pristoji možu, kakeršen si ti! Oprostil bi lehko kakšnemu –"

„Ne govori dalje," mu seže v besedo prijatelj. Vse sem si dobro premislil, izbral si gospodičino Roversko, dal sem jej svojo besedo, poklonil nje roditeljem jedno svojih gospodarstev, in ona se mi je udala iz hvaležnosti. Obče sem si v svesti, da nij ona nigdar ljubila, in da ne ljubi niti sedaj. A jaz se bodem proti njej vedel tako, da me ne bode nigdar ljubiti mogla, mož jej hčem biti samo po imeni."

Ljudevit pokima z glavo, niti slova ne črhnivši.

„Mi li hočeš biti drug pri poroki?"

„Nehčem."

»Zakaj ne?"

„Zdi se mi, da bi jo, dasi je ne poznam, rajše odvedel v uječo, nego pred oltar, kajti od onod bi jej vender bilo moči kedaj osvoboditi se, a tako bi izgubila zlato prostost in se dala ukleniti v spone, katere bi jo težile vse žive dni. Skoraj bi jo rajše, predno stori obljubo, da bode tebi soproga, odnesel naravnost ven iz cerkve."

„In se potem sam oženil z njo!"

„Mogoče tudi to!" pritrdi Ljudevit mirno in ostavi Ivana samega.

Grof se je tresel po vsem telesi. Žalile so ga besede prijateljeve, če tudi je priznaval sam, da so bile resnične. Toda, prelomiti besedo svojo, katero je dal svoje zaročnice roditeljem – to nij bilo možno človeku z njega načeli! Tudi sam nij nigdar mislil, da bi ne ostal mož-beseda! Vsekako se je htel osvetiti kneginji, in mislil je, da je ta način najprimernejši, kajti izmislil si je bil to osveto v dan kneževe smrti. – Vendar mu je bilo žal zaradi prijatelja, katerega je od mladih nog ljubil kakor svojega brata. Ljudevit jedini mu je ostal prijatelj celo tedaj, ko so mu zaplenili vse imetje, ko je trpel vnanjo nesrečo in srčne bolesti. – Zdaj so ga pomilostili, povrnili so mu vse imetje, bil je zopet imovit, in njega sreča je zopet najbolj veselila zvestega prijatelja srce. Bolele so ga njegove misli, a bilo je to prvikrat, da ga je Ljudevit tako ostavil. Zatorej ga je šel iskat, povsodi je gledal po njem, dokler mu nijso povedali služabniki, da je uže odšel. Hladno priporočivši se kneginji, katera se je v drugej dvorani zabavala pri gospeh, gre doli po stolbah in se odpelje domov.

II.[uredi]

Osem dnij je minolo, odkar je bila ona svečanost v Ireninej palači. Ljudevit je na čilem belci jahal proti Ivanovemu lepemu gradu. Iz dalje opazil je uže, da je poslopje vse ozaljšano z zelenjem in se stolpa je ponosno vihrala zastava, noseča rodovinski grb.

„Dakle vender", zamrmra in čelo se mu videzno zmrači.

Prišedši do gradu, razjaše konja in izročivši ga služabniku gre po stolbah.

»Ali je gospod grof gori?" vpraša strežaja.

„V cerkvi", bil je odgovor.

Ljudevit takoj krene v gradsko kapelo, kajti znan mu je bil grad povsem. Težko je proril množico, katera se je bila tamkaj zbrala, da vidi poroko svojega dobrega gospodarja, in stopil k svatom. Ljudevitu se zaročnica s početka nij videla posebno lepo, celo – bila mu je precej odurna. Toda, čim dalje jo je motril, tem lepša se mu je dozdevala. Nevesta je klečala v klopi z rudečim baržunom pokritej in v polutemi stoječej. Lica so jej bila bleda, roki je držala v sklep ter je pobožno molila. – Ljudevitu se je zdelo, da se je časih stresla po vsem životu, in spominjal se je tedaj, kar mu je rekel Ivan, da ga namreč zaročnica ne ljubi. Ljudevit je gledal slik, visečih ob cerkvenej steni, ali oko mu je vedno uhajalo mimo in nekako mu je godila misel, da ona ne ljubi Ivana.

Zdajci se začne obred. Ljudevitu je bilo tesno pri srci. Na lici mu je bil poznati nemir in vzbunjenost, a sam nij vedel zakaj. Zaman se je skušal premagovati. Ko je duhovnik vprašal Ivana, če ljubi svojo nevesto ter je oni odgovoril z „da«, hiti Ljudevit skozi gnečo do vrat in zajaše svojega konja ter oddirja. Tudi nevesta je prisegla svojo zvestobo Ivanu, toda glas se jej je tresel, in rekla je tako tiho, da so jo mogli čuti jedino blizu nje stoječi poslušalci.

Ko je bil obred dovršen, vstane ženih, ponudi roko svojej soprogi in ironično se smijoč jo prvikrat pogleda natančnejše. Svetli rudečkasti kodri – zaradi katerih so nazivali siroto rudečelasko in zaradi česar so jo zasmehovali – padali so v poludi, dražestnih kitah po okroglih ramenih, a zgoraj so bili pripeti z brilantno buciko, darom ženihovim. Nepravilno ali vrlo nežno lice je bilo bledo, toda mirno, čelo nekako brezskrbno. Ivan je tekar sedaj opazil svoje izvoljenke vitko rast, katero je kakor jutrnja megla zaodevala bela tančica. Lepe prsi so se joj vzdigovale valovito. Zadovoljno doje sam v sebi Ivan: „Videla se mi je prej odurno, toda sedaj – " dalje se niti nij upal pomisliti. Ponosno gre iz cerkve, za novoporočencema idó priče; gostov nij bilo povabljenih, kajti ona je želela, da se stvar izvrši na tihem in on joj je rad ustregel. Prišedša na dvorišče se nevesta vsa pretrese.

„Kaj ti je, soproga?" vpraša je Ivan.

Ona se ga še bolj oklene in pokaže s prstom zelenje, katero je bilo razpostavljeno ob poti, po katerej sta šla novoporočenca iz cerkve. Ženih pogleda tija in opazi dve ženski, ki sta se skrivali ob zidu – jedna njiju se je naslanjala na svojo tovarišico, kakor da bi jej ne bilo dobro. Grof se porogljivo nasmeji, nagne glavo k svojej soprogi in jej pravi:

„Se li bojite?«

„Ne bojim se," odvrne ona, „ali, ko sem ono osobo pogledala, se mi je zdelo, da seje grozeča ozrla name, in izpod ovoja so se joj zablesnile oči nekako hudobno."

„Ali jo poznate?«

„Nikdar je ne nijsetn videla!"

Idočima dalje zakliče ona ženska, obrnivša se:

»Čestitam, gospod grof!"

Ivan je dobro čul znani glas, a se nij ozrl. Toda ženski sta krenili po dvorišči na vrt in tam izginili v hladnih hodiščih. Novoporočenca sta se posedla v dvorani z malim brojem gostov okolo bogato obložene mize. Pojedina je bila skoraj okončana. Ivan vstane in ponudivši roko soprogi jo odvede po hodniku v nje sobe.

„Imel bi z vami nekaj govoriti", opomni grof, ko sta bila sama.

„Izvolite, jaz slušam", deje ona in sede v naslonjačo.

„To so vaše sobe, grofica, a tudi posli so vam vsi na službo."

„Hvalo vam, grof!"

„Mislim, da vam so gospa mati povedali in vam dovolj razložili mojo razmero – kakor tudi najino."

„Res, grof, vse mi je znano", reče ona mirno.

Grof je bil v zadregi in nij znal kaj odgovoriti.

„Nadejem se, grofica, da vam se bode pri meni boljše godilo, nego –"

Gospodična Anka Roverska, zdaj soproga Ivanu, zurudi v lice. Z bistrimi očmi pogleda grofa, a brzo se umiri in lehko nasmihajoča se pravi:

„Oprostite, grof, jaz se niti ne spominjam, da bi se mi kedaj bilo godilo slabo, a da se mi tudi je, verujte, da bi se nigdar ne bila možila zato, da živim ugodnejše.«

„Ne zamorite, nijsem tako mislil, izrazil se nijsem dobro", izgovarja se grof. „Toda, pustiva to, in vi mi obljubite, da ne bodete še na to mislili."

„Obljubujem.«

„Zdaj bi vas jaz še nečesa prosil".

„Izvolite".

„Dane« je bila naji poroka, kaj ne?«

„Res, gospod grof!«

„Dakle sva zdaj soproga?"

„Gospod grof?"

„Vem, da se moj uvod ne strinja s tem, kar so vam rekli vaša gospa mati.«

„Res ne."

„Naveličal sem se tekšnega nazivanja, zatorej bi vas prosil, da se konci pred Ijudmi kakor soproga tikava, – ako vas je volja?"

Grofico oblije rudečica.

„Ali vam je drago?" vpraša grof s prosečim pogledom.

Ona prikima.

»Bodiva dakle prijatelja. Anka," okonča grof, in, poljubivši roko svojej soprogi, kloni se in otide.

Anka ga je z očmi izpremila do vrat in, ostavša sama, šepnila:

„Res, prijatelja!" –

III.[uredi]

Drugo jutro pnde hišina v sobo k gospe, ki je bila uže vstala in se oblekla sama.

„Gospod grof prosi, da bi z njim zajutrkovali, milostiva gospa!"

»Dobro, reci, da pridem takoj.« 

Hišina je htela zopet oditi, a grofica jo vpraša:

„Čuj, kako ti je ime?

„Katarina, milostiva gospa."

„Ali si uže dolgo v službi?"

„Prav od svojih otroških let."

„Kako je to mogoče?"

„Moj oče je bil vrtnik v gradu, ko so še pokojni gospod grof živeli."

„Imaš li še mater?"

„Nemam," vzdilme dekle težko, „umrli so mi!"

„Sirota!" šepne grofica in odpusti Katarino. Potem gre od okna, kjer je bila naslonjena, naslajajoča se s krepkim jutrnjim vzduhom, ter se odpravi v dvorano. Ivan je sedel na stoli v kotu in je nekaj eital. Opazivši svojo soprogo vstane, jej gre naproti in, poljuhivšj jej roko, odvede jo k mizi. „Ali naj pokličem hisine, da nalije?" vprašu grof, ne vedoć, kako bi pricel govorico. „Nij treba," odvrne Anku in jame sama prirejati zajutrek. Mlada gospa je bila oblečena v preprosto jutrnjo obleko in izpod bele kapice so se jej vsipal; obiii kodri. Grof je gledal na vsak nje pregib, n kadar je ona, kakor vprašajoča ga, uprla svoje Jepe oH v;inj, povć-iil je svoj pogled, jednak zasačenemu detetu. „Anka!" izpregovori zopet on, „danes so me prosili moji nujemniki in kmetje, da se niogd klanjati svojej novej gospo." „In kaj ste jim rekli?" vpraša ga ona. „Rekel sem jim, gospa, da jih sprejrnete drage volje," povzame on nekoliko živahnej.še, a zopet umirivsi se, pridene: „ako ti je namreć prav –" „Prav mi je, prav, kajti sama bi se rada seznanila s temi ljudmi."

„Danes pride najbrž kedo iz mesta k nam, dasi nijsem nikogar povabil niti za danes niti za bodoče dni – ali nadejati se je vendar."

„Nadejati – ali pričakuješ koga?«

„Pričakujem in ne pričakujem. Toda, zdaj te nehčem zadržavati," reče naglo grof in udvorno ponudi roko svojej soprogi ter jo odvede v nje sobo. Vračajoč se, nehote popomrmra:

„Na Boga, nij baš nelepa!"

Grofu, kateri je svoje podložnike ljubil, ter jim vedno bil blag gospodar in zaščitnik, je vrlo godilo, ko je videl, kako ljubeznjivo in prijaznjivo je Anka z vsakim govorila in je za slehrnega imela kakšno milo besedo. Cenila se je zelo srečno, ko so jo prostodušni kmetički ljudje pozdravljali in jej svojo udanost obljubovali. Vendar so jej po glavi rojile čudne misli. Dobro je znala, da je v rokah svojega soproga samo igrača, katerej po svojej volji ukazuje in ga ona ima slušati. Uže ta poroka, – zdaj sta soproga! Sta li tudi res? Nikakor! Toda vendar; ali jej nij pripovedovala mati in rekla, da bode žena, kakor igralka na gledališkem odri? Vedela je, da je predmet moževej osveti nekej odličnej gospe, katero on ljubi – in katera ga je izdala, prodavša sebe za novce.

„Kaj se nijsem tudi jaz prodala?" šepetala je Anka. „Ne, meni nij stalo do novcev, niti do blišča, temveč zgolj siromaštvo mojih roditeljev, ter bedni moj brat – tem sem se žrtvovala. Ta grof je bil tako plemenit in velikodušen, dal mi je še zaročnik svojo gospodarstvo, da z njim ravnam kakor mi drago. A videlo se mu je na lici, da ga je podaril njim. Hvaležna sem mu, roditelji so srečni, in bratu je moči nadaljevati svoje studije. Toda jaz!"

„Nu,« okonča, nasmihajoča se, svoj samogovor, „kaj-li nijsem žena? Ali me ne veže dolžnost, da sem verna svojemu soprogu, da z njim tudi jaz trpim – on trpi zaradi nje nezvestobe, in jaz zbog njega prevelike zvestosti."

Nekoč z večera sta soproga sedela na gradskoj terasi. Ivan je gledal krasno lego svojega gradu, Anka je poleg njega sedela zamišljena. Vezla je nekaj, a skoraj je svoje delo položila na klop in roke navskriž držeča utopila se v globoke misli. Kar zagleda grof v dalji na cesti držečej k gradu črno piko, za katero se mu je zdelo, da se približuje. Skoraj vzpozna jezdeca, in takoj mu šine v glavo Ljudevit. Hoteč svojo soprogo pripraviti na prihod gostov, jo pokliče po imeni. Ali ona je bila tako odsočna v duhu, da nij soproga niti čula. Ivan stopi dakle pred njo, objame jo z jedno roko okolo ramena, z drugo jej pridvignivši glavo, izpregovori:

„Draga Anka! me li ne čuješ?«

Ona se vsa potrese in se zdramivša iztrga iz njega rok, ter s klicem „grof!" otide v svojo sobo. Ivan je ostal na mestu kakor pribit, ne vedoč tolmačiti si vedenje svoje soproge. Tako ravna z njim, soprogom svojim? In zakaj? Ta vprašanja si je stavljal – zaman, raztolmačiti si jih mu nij bilo možno. „Oh, soprog, nijsem jej soprog,« zamrmra, in pogledavši, kje je jezdec, vidi, da je gradu uže prav blizu prispel.

„Ljudevit," vzklikne in hiti niz stolbe, da pozdravi in sprejme prišleca.

Krepko sta si segla v roke prijatelja. Ko je služabnik odvel v hlev čilega belca, gre Ivan se svojim gostom v grad. V dvorani poleg velike mize sta se posedla in pričela razgovarjati se o marsičem. Naposled je Ljudevit omenil predmeta njiju prepira ter, igrajoč se z verižico pri uri, vprašal Ivana:

»Res, kako se kaj počutiš v novem stani? Pozabil sem ti čestitati. Kje je soproga?"

»V svojej sobi, dragi moj!" Oprosti, dati je nijsem uže pokazal", odvrne hladno in, obrnivši se k služabniku, ukaže: „Povedite milostivej gospe, da nas je prišel obiskat prijatelj, katerega sem dolgo pričakoval. Naj pride tudi ona v naji družbo". Skoraj vstopi Anka in po nekoliko še bleda zaradi prejšnje vzbunjenosti mimo in mrzlo pozdravi navzočnika. Ivan jo prijatelju pokaže in potem so zopet kramoljali dalje.

Uže kasno v noči se poslovi Ljudevit od mladih soprogov. Vračajoč se proti domu jahaje, je poluglasno pel nekakšno sentimentalno pesenco. Čemu se je tako često oziral, kaj je mislil – ne vemo.

IV.[uredi]

V kneginje palači je bilo v tem vse nekako tiho, otožno. Gledi krasne Irene, se deče v svojej sobi, okolo sebe imejoče kopico knjig, za katere se gospodinja – kakor se vidi – briga prav malo. Celo ščene, sicer ljubljenec gospe, ima prav pogostem priliko izpoznavati nevoljo kneginje. Kadar leže svojej lepej zapovednici k nogam, dobiva po krivici marsikater neprijeten udarec. Gospodinja je izgubila svoje srce, kajti prav nič se jej ne smili uboga žival. Niti za papigo se ne meni, katera je v pozlačenej kletki sedeča neprestano klicala kneginje ime. Irena je danes nehče čuti. Lica so jej upala in obledela, kodri se jej rnzmršeni sipljo po ramenih. Jedino časih se je ozrla na uro in poslušala, kako hodijo posli po hodnikih.

V sobo stopi zdajci Jeanetta ter, poljubivša kneginji roko, sede na nizki stolček poleg nje nog. Vsa je bila vzpehana ter jej nij bilo moči niti izpregovoriti.

„Govori, govori, draga Jeanetta!" pozivlje jo kneginja.

„Takoj, milostiva gospa! Jaz sem dakle bila tam –«

„Dalje, dalje, ne obotavljaj se! Povedi mi kratko, ali mi prinašaš dobrih ali slabih novic?"

„Skoraj vam povem vse, milostiva kneginja!"

„Zatorej, začni – «

„Kakor ste mi bili ukazali, šla sem naravnost v grad, ter se ondi seznanila z grofičino hišino. Od nje sem izvedela marsikaj. Najprej, da se je grof v početku, če tudi hladno, vedel povsem dvorno proti svojej soprogi. Toda, to nij trajalo dolgo. Skoraj je mej njima prestalo vse občenje, kakor da bi se izogibala drug drugemu. Tako na primer je grof v svojej sobi, a grofica sama v svojej; kadar se srečata, kar se vedno dogaja slučajno, pozdravita se hladno in gresta vsak svojim potem. Jedino, kadar pride v goste baron Ljudevit Orlovič, shajajo se vsi vkupe v dvorani. Poročalo se mi je, da se potem baron zabava z grofico, a grof Ivan da navadno zamišljen sedeva v kakšnem kotu sam.

„Ali Ljudevit često prihaje?"

„Malo ne vsakdan. No, zdaj je uže stvar prišla precej daleč. Hišina je čula, da je rekel grof svojej soprogi, dovedši jo v nje sobo, da si hčeta biti samo prijatelja – – «

Rudečica oblije lice kneginji, prsi so se jej valovito vzdvigovale. Oko jej je bolj zažarilo. „Kaj je dejal?" vzklikne, naglo vstanši.

Jeanetta ponavlja, kar je prej povedala. Kneginja vzame z mize svoj lišp in ga ponudi svojej poverjenci v dar ter pravi:

„Ta vest je vredna mnogo večjega plačila!"

Hišina si je želela, da bi jej bilo slehrnega dne poročati kaj jednakega iz Ivanovega gradu.

„On me vendar ljubi!«  šepne Irena, ostavša sama. »Anti sem dobro vedela, da me nij pozabil, da ne ljubi one rudečelaske, – toda, vse jedno, strašna je njega osveta!«

Pozvoni, da si napreči kočijo, in pozove bratranca svojega Karla, da pojdeta obiskat grofa Ivana. V četrt ure je drdrala elegantna kočija proti Ivanovemu gradu. „Bodem videla!" govori kneginja sama v sebi.

Na gradskem dvorišči se ustavijo. Grof je bil uže z daleč opazil, da dobode gostov, zatorej je prišel doli, da jih dostojno sprejme. A kako ostrmi, opazivši Ireno s Karlom. Brž se zave in globoko prikloni, vzdigne kneginjo iz kočije ter jo odvode v dvorano. Poleg njiju je molče stopal Karel.

V dvorani najdejo Ljudevita, slonečega na klavirji, na katerem je spretno igrala Anka. Vstopivše prijaznjivo pozdravi soproga grofova, ne sluteča, da je tej ženski v osveto z njo poročil se grof Ivan. Prezirno jo je pogledala Irena in jej hladno vrnila pozdrav.

Pogovarjali so se o vsakdanjih stvareh, in videlo se je vsakemu na lici, da je vsa zabava in vse govorjenje prisiljeno; Karel sam je zabaval družbo s povsem indiferentnim govorom. Zdajci nasvetuje Ljudevit, naj gredo na vrt, kajti želel je na samem kramoljati z Anko. Predlog sprejme brez ugovora, in družba gre na vrt. Ivan izpremlja kneginjo in z njima hodi Karel; Ljudevit vodi Anko.

Irena se je danes po svojej lepoti odlikovala, a htela je biti krasna in želela biti tudi ljubljena. Njej nij bilo za to, da je Ivan oženjen, kajti znala je, da je to osveta, daje on svojej soprogi stoprv prijatelj. Ivanu so, gledajočemu za Anko in prijateljem, oči zablisnile, a časih se je ves potresel.

„Pojdiva v paviljon", reče Ireni, govorečej mu o tem in onem. Karel je oddaljen od njiju stopal zamišljen ter nij čul, o čem sta kramoljala. Kneginja se je nadejala, da jej grof prizna v paviljonu, da jo še neprestano strastno ljubi in da mu srce bije zgolj zanjo.

Dospevša tija najdeta Ljudevita z Anko, katera sta slonela na oknu. Ivanu se je videlo, da je prijatelj bolj razvnet, nego je sicer, da mu se oči živejše svetijo in na lici svoje soproge je čital nje tiho srečo. – Kneginja sede k Ljudevitu, misleča s tem dražiti grofa, a poslednji je v tem stopil k Anki in, čvrsto stisni vsi jej roko, jo pogledal ter jej dejal na tihem:

„Kaj ti je pravil Ljudevit?"

Ona zarudi.

„Kača!" šepne on, ter vrže nje roko od sebe, da je glasno udarila ob okno. – Ivan se pripogne črez album, a Ljudevit in Irena, motena v na videz zelo živahnem pogovoru, začudena pogledata soproga. Ljudevit stopi k Anki.

„Kaj vam je, grofica?" je vpraša.

»Nič! Z roko sem se udarila ob okno, to je vse."

Ivan je gledal srepo, a potem je pozval družbo, naj se vrne v grad, ker se je nebo oblačilo in se je bilo bati dežja.

Grof je govoril istino, kajti jedva so prispeli v dvorano, ko se zvunaj vlije silovita ploha. Grom je pretresal zemljo, in kakor plameneče zmije so po oblacih švigali svetli bliski. V dvorani se je zmračilo, in društvo, ki uže itak nij bilo veselo, utihnilo je skoraj popolnem. Kadar se je zablisknilo ter se posvetilo, ujeli so se pogledi soprogov. Anka pristopi k oknu, a tu se oglasi skrbno grof ter jej pravi:

„Anka moja! Ne hodi k oknu!" Ona se molče hoče odmakniti, a približa se jej Irena ter je vpraša:

„Draga grofica", pravi, osobito naglaševaje poslednjo besedo. „ali se morebiti bojite bliska in groma?"

Ona jo je razumela, toda odgovorila je povsem mirno:

„Ne bojim se, kneginja, kajti baš v istih se pokazuje veličastvena božja priroda, katera bode skoraj lepša in čarobnejša – baš nasprotno prav rada gledam boj teh besnih prvin – "

„Zakaj ste dakle namenjeni bili iti od okna?"

„Moj soprog je želel" – odgovori Anka mirno.

„Vi ga zatorej ljubite?" vpraša zopet s tresočim glasom knjeginja.

„On je moj soprog!"

Kneginja se obrne in jo ostavi samo; v tem pride k njej Ivan.

„Prosim te, Anka," pravi, „ne govori s to žensko!"

„Zakaj ne?"

„Ker se drzne žaliti te," odgovori on srdit ter otide.

Nevihta nij trajala dolgo in gostom je bilo čas posloviti se. Kneginja ukaže napreči, Karel se je pogovarjal z grofico – Ljudevitu se nij nič mudilo, kakor je bilo videti. Grof ga je uže jel sumnjivo pogledovati, ko ga nagovori kneginja:

„Nadejem se, grof, da me izpremite vendar do meje svojega gospodarstva!"

Ivan jo srdito pogleda, ali nehče jej odbiti prošnje, kloni se v znamenje, da je to storiti pripravljen ter odvede Ireno niz stolbe.

Ljudevit ostane z Anko sam v dvorani. Naslonivši se z roko na mizo, se globoko zamisli. Anka je slonela na oknu in tudi njej so po glavi rojile raznovrstne misli. Uže prej je opazila, da jo Ljudevit ljubi in siroti je to godilo – kako bi jej tudi ne, anti je samevala poleg soproga – prijatelja. Ali danes je izpoznala, da je Ivan ljubosumen. Nehote jej je srce utripalo jačje, kadar je pomišljala, da jo on ljubi, da bi lehko bil njen.

Ljudevit, kateri jo je pozorno motril, prekine molk, rekoč:

„Vi ste tako zamišljena, gospa!"

„Priznam," odvrne ona in gre k mizi ter sede njemu nasproti.

„Najbrž imate za to važnih uzrokov!"

Namesto odgovora prikima grofica z glavo.

Ljudevit vstane, stopi k oknu, toda skoraj pride zopet nazaj ter reče Anki:

„Dovolite, gospa, da se priporočam!"

„Uže greste?" pravi ona nekoliko osupnena – a bilo jej je po volji.

„Res, grem, ne vedoč, kedaj se zopet vrnem."

„Kako to?" vpraša grofica. „Nameravate li kam potovati?"

„Tako je."

„Vendar, zakaj tako naglo? Včeraj še nijste ničesar omenjali o tem?"

„Včeraj sem bil srečen," šepne on zamolklo. „Nehčem vam tajiti, Anka, anti ste uže sami opazili, da vas ljubim, silno, neizmerno. Znal sem, da vas je moj prijatelj vzel samo kakor predmet osveti onej, katera ga je prevalila za srečo mladih dnij. – On jo je ljubil, toda danes se je videlo, da vas ljubi. On je meni prijatelj, plemenit, dober; ljubite ga, kajti vam je soprog!" –

Prikrivši si lice z rokama, izgine iz dvorane.

„Siromak!" vzdihne Anka.

Zdajci se začujo zvunaj koraki, v dvorano stopi grof.

„Morebiti sem nadležen?" vpraša molklo.

Ona mu nij mogla odgovoriti. Ivan se približa svojej soprogi in zdaj tekar opazi, da je sama.

„Sama, Anka?"

Soproga zarudi.

„Kde je on?"

„Ljudevit?"

„Res!"

„Odšel je!"

Grof se jo ves nemiren izprehajal po dvorani. Naposled se ustavi pred Anko, rekoč:

„Midva sva soproga!"

»Poročena sva –«

„Dakle prijatelja!«

„Tako je!«

»Imajo li prijatelji mej seboj skrivnosti, ali jih smejo imeti?«

»Ne, nigdar!«

„Razkrij mi zatorej, kaj ti je povedal Ljudevit, predno je odšel.« 

Anka vstane, in stopivša k njemu, ga prime za roko ter pravi:

„Ivan, Ljudevit je tvoj prijatelj, a jaz sem tvoja – žena!«

Tresoč se na vsem telesi je soproge mirno poslušal grof. »Žena moja!« vzklikne in Anko srčno objame. Vroče poljubljajoč svojo soprogo, šepne:

»Res, bodi mi žena – samo žena!"

V.[uredi]

Oiuzcga dne potem dobode grof dva pisma, od Ljudevita in od kneginje. Prijatelj mu je v svojem listu odkrito naznanjal vse svoje srčno trpenje. Omenjal je, da je zaljubil se v njegovo soprogo Anko uže tistega dne, ko jo je videl pri poroki. Izpovedal je, da je v srci uže naprej slutil tajno rano, zatorej mu nij htel biti svatom. Zdaj, ko je izpoznal, da Ivan ljubi Anko, hoče zaceliti srčno rano, zatorej namerava potovati daleč, daleč od tod. „Z Bogom, Ivan, morebiti za vselej!" okončaval je list, „odpusti mi, ter mi ostani vedno to, kar si mi bil dosle!« – Molčeč poda grof Ljudevitov list svojej soprogi, a tej se utrne iskrna solza iz lepega očesa in pade na pismo. Poln ljubezni objame Ivan svojo ljubeznjivo ženko in vzdihne: „Oj, ti dobra duša!"

Potem vzame v roko pismo Irenino. Pozivala je v njem Ivana, naj pride na ples, kateri priredi v slavo svojemu rojstvenemu dnevu. Anka, pročitavša ga, vpraša svojega soproga:

„Kaj praviš ti k temu?«

„Pojdem," reče grof, „res, draga moja, pojdem, toda ne sam, tudi tebe vzamem soboj!"

–––

Zopet je pri kneginji vse ozaljšano, nemi zidovi in zgovorni posli. Zopet se je pogovarjal vratar z Jeanetto, a nekoliko drugače kakor uže omenjenega večera.

„Tudi danes pride grof," opomni Jeanetta.

»Čuj, Jeanetta, povedi mi, čemu ga zdaj še pozivlje kneginja, anti je on uže oženjen?"

„Oh, dragi moj, tega ti ne umeješ. Do zdaj je bilo dobro; ona se je nadejala, da se grof da ločiti, in Bog znaj, česa vsega. Toda izvedela sem od grofične hišine danes vse kaj druzega; ha, ha, ha, da to zna kneginja, izvestno bi takoj legla v posteljo in odpustila vse goste."

„Kaj si vendar čula takega?" radovedno povprašuje vratar.

Zdajci zazveni zvonec in Jeanetta brž otide.

Pred dvermi se je ustavila lepa kočija, iz nje skoči mlad brdak mož, pomagajoč svojej gospe z voza. Podavši jej roke sta šla po stolbi in hodniku. Vratar se je prišlecema globoko klanjal, opazujoč ja z nekakim osobitim zanimanjem. Kasnejše je pripovedoval Jeanetti, da je čul grofa govoriti svojej soprogi:

„Mila Anka, ne boj se, anti se skoraj posloviva, kajti takšen hrup mi ne prija uže od tedaj, ko sem se seznanil s teboj."

In res, nijsta se mudila dolgo! Zopet je vratarju bilo moči pripovedovati, da je grofica poljubila svojega soproga in se mu zahvaljevala prav od srca.

Na obče začudenje so se brzo razšli vsi gostje. Kneginjo so obhajale vso noč slabosti, a drugi dan še mnogo hujše. Vedno je htela zbesniti, dokler je naposled toga nij priklenila na bolniško posteljo, iz katere nij vstala.

–––

„Lep je pogreb", so govorili ljudje nekoliko dnij poznejše. Karel je šel prvi za krsto in je oplakoval nje smrt, kajti bil jej je sorodnik in dedič.


Minola so tri leta. Na terasi poleg Ivanovega gradu sedi mlada žena, v naročji držeča otroče. Na tleh ob nje vznožji igra se drugo dete, katero časih zakliče: „mama, tata". Poleg njih je na nizkem stolu sedel lep mož; oko se mu je smijalo in vesel je pogledaval svojo soprogo in detco. Skočivši po konci, poljubi soprogo goreče in pravi:

„Anka, kako sva srečna!"

Zdajci stopi zadaj na teraso bled, visok mož; videvši to radostno družinico, stisne si z roko prsi in ustne so se mu potresle. Skoraj mine utis in, na lehko približavši se, izpregovori:

„Zdrav, prijatelj!«

Ivan se hitro obrne in ves radosten objame prijatelja; srčno pozdravivši ga, dovede ga k svojej soprogi.

„Pozdravi jo", reče, „kakor da je tvoja sestra!"

Ljudevit – kajti ta je bil prišlec – poljubi Anki visoko čelo, poboža dete, katero je pestovala, a starejše, ki si je igralo na tleh, vzame na roke in hodi z njim sem ter tija. Ko so se zopet vsi posedli, jim je pripovedoval, kar je doživel. Zaljubil se nij nigdar več, rekoč, da mu je ljubiti moči samo jedenkrat. Z nova je htel iti v širni svet, toda prijatelj in njega soproga mu tega nijsta dovolila.. Zatorej je ostal na Ivanovem gradu, kjer je brat grofu, brat Anki, a ujec detci, katera ga ima silno rada.