Očka Matej

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Očka Matej.
Branko Jeglič
Izdano: Mladika 2/6 (1921) 89–91
Viri: dLib 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. dno

I.[uredi]

Vse je bilo tiho, le temno butanje valov ob skale in lahko šumljanje je motilo tišino. Kakor na tisoče barčic so se dvigali in padali valčki, ki so sprejemali za trenotek solnčne žarke. Kak morski ptič je zletel proti obali. Sedel sem dolgo, dolgo ...

Kakor tisočeri valovi so vstajale v meni misli. Zdelo se mi je, da vidim na dnu morja človeško telo in urno sem vstal in pogledal v globočino. Zopet sem mislil, da slišim glas: »Na pomoč, na pomoč!« Poslušal sem — zopet ni bilo ničesar.

»Dober večer, gospod.«

Ozrl sem se, zagledal sem malega, suhega možička, ki se je opiral na debelo palico.

»Dober večer, gospod! Ali me ne poznate več?«

Pogledal sem ga bolje.

»A, Vi ste, očka!«

Bil je neki kmet iz okolice mojega rojstnega mesta; bil sem večkrat pri njem.

»Kako Vam je, očka?«

»Bolan sem, bolan, hudo bolan. Umreti bom moral, ne da bi videl še enkrat svoje kraje.«

»O, bo že bolje, očka.«

Opiral se je na palico, bled je bil njegov obraz, oči je imel, zatekle in roke so se mu tresle.

»No, sedite k meni malo, da se pogovoriva.«

Sedel je.

Solnce je že zašlo. Valovi so močneje butali ob obal. Z morske strani se je zaslišalo večkrat grmenje.

Pogledala sva se.

»Kaj pa je to?«

»Iz bojne črte!«

Obmolknila sva in poslušala.

Grmelo je še vedno, vedno močneje, vedno pogosteje. Zamislila sva se.

Očka Matej — tako so mu pravili — je gledal svoje suhe prste, jaz sem se pa zagledal v temne globočine. Bila sva takrat z mislimi v domovini, za gorami, v solnčnem mestu, ki gleda ob vznožju hribov v furlansko ravnino z milim in jasnim očesom, kakor gleda ženin svoji nevesti v oči. Sanjala sva o njem in v sanjah se nama je zdela domovina še lepša kot nekdaj. Molčala sva, ker so itak že oči zadosti povedale, kaj je v srcu.

Po dolgem odmoru je očka Matej rekel:

»Da, da; težko, da bom še videl svoje kraje.«

»Moj Bog, da bi videl kakšna je zdaj naša domovina!«

»Bi saj videl, kakšna je, bi saj umrl v njenem naročju, bi me saj sprejela njena krvava zemlja. Tako bom pa umrl pri tujih ljudeh.«

»Kje pa je Vaša žena?«

»Ni je več! ... Ostala je nepokopana. Otroci tudi! Sam sem tu, sam moram na stara leta ležati pod tujo streho, moram jesti po milosti kruh, ko sem delal vse svoje življenje. Tako je na svetu.«

»Res, slabo je za nas! Hudo nas je zadelo.«

»Zvečer je bilo, spomladi, maja meseca, ko smo sedeli mirno pri večerji in se razgovarjali o tem in onem. Kar je dejala hči:

»Mamica, kdaj bomo naredili svatbo?«

Pogledala mi je tako milo v oči, tako proseče, tako žalostno. |

»Kmalu, kmalu, le počakaj še malo.«

Sedeli smo pozno v noč, vsem se je dremalo, nič kaj nismo bili zadovoljni, imeli smo čudno slutnjo, a smo molčali, da nismo hčerki Anici trgali srca.

Anica je vstala in šla proti durim. Takrat je prišla služkinja v sobo in rekla:

»Gospodinja, poglejte, poglejte!«

Vsi smo šli pred hišo.

»Tam se nekaj svetli!«

»Vidiš črne postave?«

»Slišiš govorjenje?«

Anica je pogledala z razprtimi očmi in je prebledela:

»Mamica, mene je groza.«

Objeli sta se in zaihteli.

Prišel je sosed in povedal, da začne opolnoči vojna.

Nekaj časa smo se gledali, vsi smo bili bledi kakor stene in prestrašeni.

Potem sem rekel jaz:

»Mi ostanemo tu!«

Odprle so se duri in vstopil je orožnik. Prišel je s hitrimi koraki k mizi:

»Ali še ne veste?« in je pihnil luč.

Molčali smo v temi. Oči so nam padle skupaj od prevelike utrujenosti in razburjenosti.

Zasvetilo se je v sobo in videli smo se ... nato je sledil pok.

Bledi obrazi, zatekle, močno odprte oči, upala lica, vsi nemi od strahu in groze.

Ura v sobi je bila dvanajst ...

Zaslišalo se je pokanje pušk, grmelo je pogosteje. Vpitje vojakov se je razlegalo med bobnenjem in pokanjem.

Prestrašeni smo šli v klet.

To je bil prvi doživljaj, ki mi je ostal večno v spominu.«

Stemnilo se je že. Mirno sva gledala v tisto smer, odkoder je prihajalo bobnenje. Morje je dalje butalo ob skale. Zadnji ostanki dneva, ki so še živeli visoko na nebu, so se gledali v morju.

Črez nekaj časa je zopet spregovoril:

»Tako smo živeli v kleti več mesecev. Deloma smo se pomirili. Začeli so ofenzivo. Hudo je streljalo noč in dan, neprenehoma.

Ko sem ponoči odpiral okno, je bilo zunaj vse svetlo. Hiše so pokale, na cesti sem videl cele vrste vojakov, ki so bili tako potrti, tako žalostni, ker vedeli so, da gredo v smrt. Čakal sem vsak trenotek, da se bo pogreznila tudi moja hiša. Prebdel sem vse noči, roke sem imel sklenjene k molitvi, oči so mi strmele v podobo Matere božje, molil pa nisem, nisem mogel moliti. Še misliti mi ni bilo mogoče.

No, tako je bilo zadnjo noč! Poslednji dan se je pa predrugačilo ...

Imel sem nujno opravilo v mestu. Šel sem. Stiskaje se ob zid, in počasi sem lezel v mesto. —

Obrnil sem za vogal.

Za mano je grozno zagrmelo ... Srce mi je zastalo, čeravno sem bil vajen tega. Zadelo je bilo mojo hišo.

Kar so me noge nesle, sem hitel proti hiši, ko sem pa videl razvalino, se mi je zavrtelo v glavi in padel sem na tla.

To je bil drugi, hujši udarec!

Ko sem se zavedel, sem bil v bolnici ...

Preplašeno sem pogledal krog sebe. Zagledal sem soseda.

»Kje sem?«

»V bolnici!«

»Kje?«

»Poglejte ven! Ne vidite morja?«

»Aa tako, torej sem v Trstu! — Kje je žena in otroka?«

»V hiši so ostali ... ubiti!«

»Ubiti!«

Od tistega časa sem ostal sam, na stara leta — sem berač, brez premoženja, brez svojcev.«

Pogledal je v valove, ki so pljuskali ob skalo. Iz oči mu je govorilo trpljenje ustnice so se mu tresle, z rokami se je opiral na skalo.

Tudi meni je bilo hudo.

Sedela sva ob obali, kakor bi bila pritrjena in obmolknila sva.

Stemnilo se je že popolnoma ...

II.[uredi]

Dolgo sem imel v mislih očka Mateja in vedno bolj me je gnalo, da bi šel pogledat njegovo hišo. Smilil se mi je, ker star je bil že, a mesto, da bi užival svojo starost v miru v krogu svojih vnukov, mora biti pri tujih ljudeh brez premoženja, sam in mora delati, kolikor mu pripuščajo leta.

Minul je mesec po tistem večeru, ko sem šel pogledat razvalino njegove hiše. Ko sem se vozil z vlakom črez puščave, ki so bile polne okopov, španskih jezdecev in kamenja, mi je bilo zelo čudno pri srcu. Prijela me je ob enem tuga, ko sem videl svojo domovino v takem stanju, na smrtni postelji, a prijela me je tudi radost, ker sem po tako dolgem blodenju po tujini vendar zopet enkrat zagledal domače pokrajine, ki sem jih vedno tako ljubil. Solza radosti je padla iz oči in mel sem si roke. Takrat sem bil igrača boja tuge in radosti.

Vlak je prisopihal do neke barake med razvalinami, ki so ji pravili — postaja. Izstopili smo.

Se tisti dan sem šel pogledat Matejevo hišo. Iskal sem mesto, kjer je stala, ker vse je bilo enako — razvalina. Srečal me je njegov sosed.

»Dober dan.«

»O, dober dan!«

»Ali gledate hišo očka Mateja?«

»Da!«

»Veste, kako je ušel?«

»Mi je že pravil.«

»Ali veste še dalje?«

»Ne, kaj je?«

»Pred tednom je prišel sem!«

»Očka Matej?«

»Zagledal je hišo, iskal je po zidovih, slabo mu je prišlo in kap je zadela starčka. Danes je teden, kar smo ga pokopali.«

Pretresla me je ta vest, zdelo se mi je, da vidim celo hišo in vse domače na vratih, kakor sem jo videl zadnjikrat.

»Kje so ga pokopali?«

»V mestu!«

No, očka Matej, tudi tebi velja:

Ena se tebi je želja spolnila,

V zemlji domači, da truplo leži.

Združili ste se zopet vsi tam, kjer ni bolečin.

Ali ti ni tudi tam gori žal po domači grudi, ali se ti ne solzi oko tudi tam gori, ko gledaš iz višin svojo podrto hišo?

Videl si Anico, ki je v cvetu svoje mladosti šla iz sveta, videl si svojo ženo in svojega sina. Kdo bi te ne zavidal?

V večnem spominu si mi ostal ti, le ti, očka Matej, ti, ki si bil izgnanec na svoje stare dni!