Očim

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Očim
Jožef Urbanija
Objavljeno pod psevdonimom Limbarski.
Izdano: Domoljub št. 40–52, 1940
Viri: dLib 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. dno

OČIM

Povest iz domačega življenja

I.[uredi]

Žalostno je odjeknil glas mrliškega zvonca, ki je oznanil neko pomladno popoldne, da Breznika iz Orešja ni več med živimi. Ljudje po vsej bližnji okolici so obstajati na polju ter molili za mir in pokoj njegovi duši.

≫Škoda mladega moža! Kdo bi bil mislil, da bo tako naglo izhiral! Pred dobrim letom ga je razgretega med delom zajela ploha. Začel je pokašljevati, pa ni mislil, da je tako nevarno. Pozneje mu ni več pomagalo nobeno zdravilo.≪

Taki in podobni glasovi milovanja so se čuli povsod, koder so poznali nesrečno Breznikovo družino. Pokojni Breznik je bil priljubljen med sosedi, nikdar ni dal povoda za kakšen prepir. Kadar mu ni bilo kaj prav, tedaj je molčal in potrpel. Kot trden gospodar se ni ponašal s svojim imetjem. Reveži so dobili v njegovi hiši pomoč in zavetje.

Ob njegovem mrtvaškem odru se je zvijala mlada vdova v obupnem joku. Sosede so se trudile, kakor so vedele in znale, pa je niso mogle potolažiti. ≫Ne jokaj, Rezika!≪ so ji govorile. ≫Saj vidiš, da ga jok ne bo predramil. Vse je prebil na svetu, nas pa še čaka ... ≪

≫Pa zakaj ni ozdravel?≪ jih je trpko zavrnila.

≫Božja volja, kaj hočeš! Bog je tako odločil.≪

≫Tako rad bi bil še živel! Zaradi Marice – je rekel. Ko je že umiral, jo je še poklical …≪ in beseda ji je zastala v bridkem ihtenju.

Petletna hčerka se je zavila v njeno krilo in jokala, ker je videla jokati mater.

Deklica se je smilila sosedam: ≫Saj ata spančkajo,≪ so jo tolažile.

≫Pa Bogca gledajo,≪ je dostavilo dekletce.

Žena je znova bušnita v jok in vzdihovala: ≫O Bog, kaj bom počela brez njega! Tako dober je bil z menoj! In otroka je ljubil bolj kot samega sebe.≪

≫Zato ga je Bog poklical k sebi,≪ je menila soseda. ≫Topel je šel v nebesa po plačilo.≪

≫Še jaz naj umrjem!≪ je kriknila obupno.

Kakor bi bila uslišana, je obledela ter se zrušila zraven odra. Iz omedlevice so jo vzdramili z mrzlimi obkladki ter jo spravili v posteljo.

≫Huda jc ločitev, kjer se imajo radi,≪ se je užalilo sosedom. ≫Nevarno je, da bo Rezika od žalosti naposled res zbolela.≪

Stari Brajdež, sedeč na klopi pri peči, se je porogljivo muzal. ≫Nič ne bo hudega,≪ je dejal počasi in sukal med zobmi svoj vivček. ≫Čim bolj joka žena za možem, tem prej ga pozabi ...≪

Nekateri so držali s starcem, a drugi so trdili nasprotno. Brajdež je ostal pri tem, kar je bil povedal. ≫Še omožila se bo, boste videli, pa morda prav kmalu ...≪

≫Drugega ji tako ne kaže,≪ je rekla soseda. ≫Lahko ga bo dobila ...≪

≫A če je v oporoki narejeno na otroka,≪ jo namignil nekdo izmed sosedov. ≫Nihče ne pojde rad za hlapca.≪

≫Četudi,≪ je vedel Brajdež. ≫Štefan se na to ne bo oziral ...≪

Vsi, kar jih je bilo v sobi, so se spogledali, čim je bil starec omenil fanta. Zlasti starejše sosede so godrnjale, češ da se pri mrliču ne spodobi kaj takega govoriti. ≫Breznik se je komaj še ohladil, zato ni lepo, da mu že izbiramo naslednika.

Brajdež jih je zavrnil: ≫Smrt ima svojo pot, življenje pa svojo,≪ na kar je utihnil zaradi prepira.

Besede izkušenega starca niso bile brez pomena ... Breznica je na pokopališču skoraj zblaznela. Držati so jo morali, da ni planila za krsto, ko so jo spuščali v jamo. Le s težavo so jo odtrgali pogrebci od moževe gomile.

Marica se je držala materi za krilo; bala se je, da bi se v gneči ne zgubila. ≫Ali ateka ne bo za nama?≪ je vprašala mamico zunaj pokopališča. Materi so se spet ulile solze; obrisala jih je z belim robcem, ki je bil črno obrobljen.

Pogrebci, katerih ni bilo nič manj kakor ljudi ob nedeljah pri maši, so jo dohajali in prehitevali na poti proti domu. Največ jih je šlo molče mimo nje; vedeli so, da zaradi globoke žalosti ne more mnogo govoriti. Le sem in tja jo je kdo nagovoril s kako kratko besedo in vdova mu je komaj vidno pokimala v odgovor.

Na razpotju, kjer zavije s ceste stranska pot v Orešje, jo je prehitel mladenič prikupljive zunanjosti in čedne postave. Skoraj se ga je ustrašila, ko ji je podal roko izrekel sožalje. ≫Vidiš, Štefan, takole se je zgodilo!≪ je vzdihnila z grenkim nasmehom. Toda brž se je zavedla, da ni prav ravnala. Saj se ni hotela nasmehniti; sama ni vedela, kaj jo je zmotilo ter ji ukradlo nasmeh z obraza.

Novakov Štefan iz Podlesja je bil njen nekdanji sosed. Kot sin premožnih staršev je bil namenjen za šole. ≫Da se ne bo žgal na soncu,≪ je menil oče Novak, ko je nekoč napregel konja m odpeljal sina v bližnje mesto.

Štefan je bil takrat še otrok, pa mu je že ugajala misel, da bo nekdaj gospod, kateremu se bodo vsi odkrivali. Mati bi bila rada imela duhovnika ter bi bila dala ne vem kaj, samo da bi se bila uresničila njena želja. Očetu pa je šlo bolj za ≫dohtarja≪, kakršne je videl v sodniji, kjer je dobil, pa tudi izgubil marsikatero drago pravdo.

Pot do bleščečega naslova pa je dolga in naporna. Mali Štefan je prišel v šole s trdo glavo, ki se mu kar ni dala omehčati. Kmalu je spoznal, da ni rojen za učenje. Obesil je šolo na klin ter je popihal domov k očetu.

Novaka je grizlo, pa se je znal premagovati. V vsej svoji nejevolji mu ni rekel drugega kakor: ≫Boš pa doma za hlapca.≪

Fant se je oddahnil, ker je pričakoval nevihte. Sprva se je nekoliko sramoval, ker so mu otroci nagajali z gospodom. Čim je odložil knjige, se je oprijel kmetijstva; čeprav je bil še mlad, pa se mu ni ustavilo še tako naporno delo. Kjer je prijel, je opravil za dva; ne mraz ne vročina mu nista škodovala. Kmalu je veljal po vsej okolici za najboljšega delavca. Hvalil ga je celo stari Boštjan, kateremu ni nihče zlepa ustregel. ≫Vsako njegovo dela se pozna,≪ je pravil sosedom. ≫ln koso ima za igračo.≪

Todi oče Novak je spoznal, da bi bilo škoda, ako bi bil fant študiral. ≫Tudi, če bi bil dohtar,≪ je ovrgel, kar je pred leti odobraval. ≫Študirajo naj taki, ki niso za drugo rabo. Veselje do kakega poklica je človeku menda prirojeno. In pri tem, za kar je rojen, naj ostane. Kaka druga pot bi ga speljala do propasti.≪

Med svojimi bratci in sestricami je bil Štefan najstarejši. Pomagati je moral očetu in materi, vzlic svoji zaposlenosti pa je bil zmeraj dobre volje. Svoje živahnosti ni podedoval po resnem očetu, niti po materi, ki je bila tiha in mirnega značaja. Navihanosti se je menda nalezel v mostu med dijaki, znanimi po svoji vihravosti in nagnjenju do nedolžne šale.

Za uganjanje burk pri Novaku ni bilo časa. Gospodar odločno ni maral, da bi njegovi ljudje koga smešili. Držal se je izreka, ki pravi: ≫Kar nočeš, da bi tebi drugi storili, tudi ti drugim nikar ne stori.≪

Kdor je preobložen z napornim delom, navadno nima časa za zabavo. Štefan pa je včasih le ušel čez mejo. Vaškemu kočarju, tistemu staremu Boštjanu, je silno rad ponagajal. Če je le mogel, ga je ponoči postrašil in starec — ves plah in praznoveren — je pravil sosedom, da je slišal ≫spomin≪, ki pomeni nesrečo. Kadar je šel od doma, mu je znotraj zapahnil vrata in mož jih je odpiral v potu svojega obraza.

Priletna Lesjakova Neža je čula večkrat ponoči godbo, katere si ni mogla razložiti. Povzročala jo je tanka vrvica, katero je Štefan skrivaj privezal za ostrešje njenega okna. Drgnjenje s kolofonijo po vrvici je ustvarjalo glasove, ki jih je žena zamenjala s godbo. Strah je ni bilo, saj je bila skoraj prepričana, da svirajo angelci nad njeno streho.

Vendar pa je bila Neža čedalje bolj prepadena in potrta. Pripovedovala je s strahom, da še več noči ne more spati. Vznemirja jo neko čudno stopicanje, kakor bi nekdo hodil po sobi z bosimi negami. Pa se opogumi, vstane s postelje in napravi luč, nato pretakne vse kote, a ne najde ničesar. V temi pa se stopinje spet ponavljajo, kar traja navadno vso noč do jutra.

≫Hudo je, hudo, saj pravim.≪ — Boštjan je imel v Podlesju največ časa, zato ji je hotel pomagati. Pa ne ponoči, za vse na svetu bi ne šel o polnoči v tako hišo! Podnevi se bosta spravila nad strahove, pri čemer je potrebna voda is krstnega kamna in blagoslovljena sveča. Neža mu je oboje priskrbela.

Boštjan — rekli so mu tudi čarovnik – je nekoč prižgal svečo in pokropil po sobi z blagoslovljeno vodo. ≫Kar je hudega naj izgine; vse dobro naj ostane,≪ je mrmral potiho in delal s desnico križe, kot bi izganjal vraga.

Neža mu je morala medtem odmikali pohištvo. Ko je odmaknila od stene preperelo omaro, tedaj je nenadno obstala. ≫Viš ga, zlomka!≪ se je razjezila.

≫ Ali sem ga zagovoril?≪ se je pobahal Boštjan in stopil bliže. ≫Vedel sem, da bo počakal.≪

≫Tukaj je, mrcina!≪ — Neža je vzela palico in porinila ježa na sredo sobe.

≫Če se ni vrag spremenil ... ≪ se je tresel vraževerni starec.

≫V ježa, meniš? Beži, beži!≪ Neža ni bila tako neumna. ≫Nekdo mi je to napravil. Sam ni prišel semkaj,≪ je pihala od jeze.

≫Novakov Štefan, kdo pa drugi,≪ je sodil Boštjan po prebiti grozi. ≫Povsod je zraven …≪

≫Le čaka naj me, nagajivec! Očetu ga bom založila.≪

Takih tožb je bil Novak že vajen, ≫Štefan, kaj bo iz tebe?≪ je godrnjal na fanta. ≫Vsaj starim ljudem bi dal mir, da bi ne bilo pritoževanja.≪

Fant je sramežljivo pobesil glavo. Molčal je, Bog ne daj, da bi bil zinil kako besedo.

≫Pa še nekaj drugega imava skupaj,≪ mu je namignil osorno.

Štefan se je počasi vzravnal in zardel po obrazu.

≫Ptiček mi je pričel uhajati iz gnezda,≪ je stisnil skozi zobe. ≫Toda fant le počasi! O tem bova še govorila.≪

Sinu je ugajalo, ker se oče ni jasneje izrazil. Nemara mu je spet nekdo kaj natvezil. Videti ga ni mogel; pozno ponoči je že bilo, ko je lezel po ovinkih proti votlemu drevesu na meji med domačim in sosedovim vrtom.

Zvečer je Štefan spet nekaj pisal. Listič je zravnat ter ga spravil v žep, na kar je vzel klobuk in šel iz hiše. Očeta ni bilo v sobi, toda čim se je fant odstranil, je stopil k oknu, odkoder se je videlo k drevesu. Okno se je dalo potiho odpreti, ker je bilo le priprto. Zunaj se je razlivala prijetna nočna tišina. Izza hriba za vasjo je gledal lunin prvi krajec.

Njegovo bistro oko je sledilo sinu do votlega drevesa. Fant je postat in iztegnil roko proti votlini, kar se je dalo v motni mesečini natanko razločiti. Tiho kot je bil odšel, tako se je spet povrnil. Ko je stopal mimo hiše, se je oče odmaknil od okna. Domišljija je pričela starcu bojno delovati. Zakaj se je končala sinova pot že na meji ob tistem trhlem drevesu? Čemu je iztegnil roko, kakor bi bil segel v votlino? Pričakoval je, da jo bo mahnil naprej, a se mu domnevanje ni uresničilo.

Novak je bil mož, ki se ni zadovoljil z mračnim ugibanjem; kar se mu je videlo važno, to je moral dognati, ne meneč se za zamero. In prav sinovim korakom je bilo treba posvetiti vso pozornost. Počakal je še kako uro — toliko, da je fant zaspal; nato pa je brž nataknil čevlje in odšel po prstih čez dvorišče.

Ob drevesu na meji se je ustavil. Iz debla je zevala spodaj okrogla odprtina. Tu so včasih gnezdili sršeni, letos pa so prepustili votlino drugemu namenu.

Kakor poprej Štefan, tako je tudi zdaj oče iztegnil roko in segel v žlambor. Listič, ki ga je otipal, mu seveda ni bil namenjen. Hlastno ga je spravil v žep ter se vrnil nazaj po drugi poti, da bi ga kdo ne opazil. Srce mu je utripalo v radovednosti, kakšna je vsebina drobnega lista. Sicer jo je že uganil, pa ni zaupal samemu sebi, da jo je res pogodil.

Pismo je prebral šele drugo jutro. Zdržal se je, ker je domneval, da ga bo razburilo ter ne bo mogel zaspati. Že naslov je potrdil resničnost njegovih slutenj. In potem vrsta za vrsto, od začetka pa do kraja — zmeraj ista pesem. ≫Same bedarije!≪ je rentačil. In treščil je listič na tla ter ga spet pobral in spravil med svoje papirje.

≫Že prav ... Tako vsaj vem ... Taka smrklja ...≪ Mislil jo na sosedovo Reziko, ki je bila nekaj mlajša od Štefana. ≫Otroka!≪ je dejal zaničljivo. ≫Za otroke je palica, ne pa ljubezen. Obema bo treba naviti uro.

V besedi je bil Novak precej nagel. Hitro je kaj rekel, a se je včasih takoj premisli. ≫Molčal bom vse dotlej, dokler ne zberem vseh podatkov,≪ je sklenil, čim je zadevo nekoliko preudaril. ≫In od Rezike še nimam potrebnih dokazov.≪

Možak ni vedel, da mu jih naključje že pripravlja. Ko je ono jutro brskal po senu okrog fantovega ležišča, je našel papir, okusno zravnan, a brez ovitka. Naslov je veljal Štefanu, ki je pisemce med oblačenjem izgubil. ≫Tvoja Rezika≪, tako se je glasil podpis pod zadnjo vrstico.

≫Bomo videli, čigava ...≪ Novak se je ugriznil v bledo ustnico. ≫Nisem mislil, da je deklina taka ...≪

Zdaj, ko je imel dokaze za oba, je bilo treba misliti na obsodbo. Po izreku: ≫Pometaj pred svojim pragom,≪ je začel doma pri sinu. Ob srečanju na dvorišču ga oče ni pogledal. Fanta je streslo, bal se je nevihte. Odkod bo prihrumela, tega še ni vedel. Da bo grmelo zaradi Rezike, tega se je najmanj nadejal.

Dan jima je potekel v medsebojnem molčanju. Z ženo in z drugimi otroki je bil oče na vso moč prijazen, Štefanu pa ni dal besede. To ga je bolelo.

Obračunala sta po večerji. Ko so odmolili, je oče druge nagnal počivat, sinu pa je ukazal, naj počaka.

≫Fant, ali veš kaj novega?≪ se je glasilo prvo vprašanje. Glas mi je bil namišljeno prijazen.

Štefan je odkimal. Čim manj govori, tem bolje se bo odrezal, je vedel iz svoje skušnje.

≫Napredujemo.≪ — Oče je bil čedalje bolj resen. ≫V Podlesju imamo poštni nabiralnik ...≪

≫O tem še nisem slišal,≪ je sin malomarno zmignil z rameni.

≫Veš pa, kje mislim,≪ ga je premeril svetlo.

≫Kje?≪ si res ni mogel domisliti.

≫Na meji v tistem votlem drevesu ...≪

Nastala je mučna tišina. Fant je gledal v tla in oče je stal pred njim, vzravnan do stropa.

Segel je v žep in razvil pred sinom listič. ≫Čigavo je to pismo? Ali poznaš pisavo?≪

Štefan ni mogel spraviti besedice iz grla.

≫In tale naslov in podpis?≪ mu je pokazal drugo pismo.

Odgovora spet ni bilo. Sin je stal osramočen pred očetom.

Tedaj je pričelo grmeti. — ≫Sram te je, ker je prišlo na dan, kar si mi prikrival ... Čemu ti bo deklina? Saj nista ptiča, da bi gnezdila v žlamboru! Skrivala sta se kakor sove ... Kar sta zaupala drevesu, je razkrito ... Tu so dokazi,≪ je udaril s papirji ob mizo, ≫ln moja pest je tukaj, ki vama bo zmešala račune.≪

≫Nič še ni bilo hudega,≪ se je opravičil trepetaje.

≫Hm, hudega! Ako bi bilo kaj hudega, tedaj bi bilo že prepozno. Sicer pa, ali veš, kdo sem jaz?≪ Vprašanje je bilo resno, toda mirno.

≫Oooče,≪ je od govoril jecljaje.

≫Tvoj oče!≪ je poudaril. ≫In kaj pravi četrta zapoved?≪

≫Spoštuj očeta in mater ...≪

≫A ti ga ne spoštuješ, ker delaš zoper njegovo voljo. Moja dolžnost je, da svarim in zapovedujem. Kar rečem, to se mora zgoditi kakor na povelje. Glej, da si deklino izbiješ iz glave. To je moja prva in zadnja zahteva.

Štefan je molčal in premišljal, kako bi pomiril razjarjenega očeta.

Molk ga je ujezil. ≫Ti se mi upiraš? Poklekni!≪ mu je zapovedal kakor majhnemu otroku.

Sin je zdrknil na kolena. Oče je bil močnejši, moral se je pokoriti.

≫Deklino si izbij iz glave,≪ je ponovil trdo. ≫Enkrat za vselej! Ali si me razumel?≪

≫Sem,≪ je dahnil komaj slišno.

≫In da boš držal, kar si obljubil ...≪

≫Bom,≪ se je vdal usodi. Oče je že odpenjal pas, s katerim je bil opasan,

≫Tedaj sva opravila. Toda gorje ti, ako bom moral še kdaj nastopiti!≪ — Tako mu jo zagrozil in zamahnil z roko, naj gre počivat.

Novak je zaspal s sklepom, da bosta drugi dan obračunala tudi z deklino. Pa ne na samem, kar bi bilo možu v sramoto. Prijel jo bo vpričo staršev, tako bo njegova beseda več zalegla.

Pri Pelinu, kakor so rekli sosedu, ni bilo toliko natančnosti in strogosti. Kaj slabega ni smelo biti v hiši zaradi pohujšanja; za otroki pa niso stikali, ker so jim preveč zaupali, Kadar se je kdo kam odtegnil, ni bilo običajnega poizvedovanja. O kakem strahovanju kakor pri Novaku sploh ni bilo govora. Oče in mati sta bila mnenja, da palica ni potrebna tam, kjer so dobri otroci.

Rezika je bila njuna starejša hčerka. Veljala je za pametno dekle, nihče ni vedel o nji kaj slabega povedati. Prepovedano znanje sta znala s Štefanom skrbno prikrivati. Pelin bi se za kaj takega ne bil posebno brigal; mati pa bi bila zadevo uredila tako, da bi ne bila vedela živa duša.

Pri sosedu se Novak ni mogel preveč znositi. Mirno je razložil vse, kar ga je težilo. Poudaril pa je, da pohujšanja ne trpi ter odklanja tudi odgovornost. ≫Fanta sem že oštel, pa ga bom še, ako ne bo odnehal,≪ je povedal vse tako, kakor je bilo. ≫Vidva pa dekle primita za ušesa. Tako bo prav za vse skupaj.≪

≫Viš jo, tico!≪ je porasla Pelinka. Rezike ni bilo doma, zato se ni mogla nad njo takoj znositi.

Pelin je prosil Novaka, naj ostane tajno, kar se je zgodilo. ≫Zaradi jezikov,≪ je menil, ker je zadeva skoraj že urejena.

Novak mu je bil hvaležen, čeprav še ni vedel, kam merijo njegove besede.

≫Omožili jo bomo,≪ mu je zaupno pojasnil. ≫Z Breznikom v Orešju imava besedo že dalje časa ...≪

≫Rezika o tem še ne ve ...≪ je dostavila mati soseda.

Novak je obljubil molčati. Prosil je, naj mu ne zamerijo, ker je moral nekaj ukreniti. Doma ga je bilo tisti dan sama prijaznost. Že davno ni bil tako dobre volje.

Dogovor z Breznikom je bil končan in pri Pelinu so se pripravljali na ženitovanje. Potekel je mesec in Rezika je bila poročena. Štefanu je bilo hudo, a je spretno skrival bolečino.

II.[uredi]

Breznikova smrt je zadala prijazni domačiji globoko rano. Rezika ni bila vajena gospodarstva, ker je poprej vodila le gospodinjstvo. Posli so ji nagajati in zanemarjali delo. Ko so drugod že pokosili, dosejali in spravili pridelke, tedaj so pri Brezniku komaj šele pričeli. Bolj in bolj je spoznala, da kmetovanje ne gre brez razumnega gospodarja.

≫Omoži se,≪ jo je silila potreba. Tako ji je svetoval tudi njen mož na smrtni postelji. Dostavil pa je, naj vzame takega ki bo ljubil njo in Marico. Toda kje je v okolici kdo, ki bi bil takemu možu vreden naslednik?

Spomnila se je Novakovega Štefana, ki je prišel tisto leto od vojakov. Fant ni napačen in nekdaj ji je že obetal zvestobo. Če bi jo zasnubil, bi ga ne mogla zavrniti. Na poti od pogreba jo je sočutno nagovoril.

Doma ni bil Štefan več tako potreben. Družina je doraščala in Novaku je dalo misliti, kako bodo otroci preskrbljeni. Hčere so silile v mesto, česar pa oče ni dovolil. Sam je bil še trden, zato je namenil kmetijo najmlajšemu sinu. Štefana ni hotel starati, tujine mu pa tudi ni priporočal. Najljubše bi mu bilo, ako bi se fant priženil na kako posestvo v domačem kraju.

Novak ni skrival svojih načrtov, zato se Štefan na dom ni več zanašal. Ko je zazvonilo Brezniku, tedaj se mu je skrivaj utrnila misel, ki mu spočetka ni ugajala. Spomnil se je večera, ko je moral zaradi Rezike poklekniti pred očeta. Sedem let je skoraj že minilo, pa še ni pozabil onega prizora. In kadar zagleda drevo na meji, mu vstane spomin na ≫nabiralnik≪, kamor je ponoči odlagal pisma, dokler mu ni bilo prepovedano. Še mu je v duhu pred očmi sprevod, ko je Rezika odhajala k poroki. Niso še utehnili glasovi godbe in nekje v prsih ga zaboli ob spominu na oni dogodek. — Prvo besedo po teh dolgih letih sta spregovorila pred dobrim letom na poti s pogreba. Celo nasmehnila se mu je v svoji bridki žalosti za umrlim možem.

Nekaj ga je sililo, naj porabi priliko ter se približa mladi vdovi. Fant pa se ni mogel odločiti. Brez opravka ni maral iti v Orešje, vedoč, da sosedje pazijo na njegove korake. Ponosen, kakor je bil, jim ni privoščil veselja., da bi brusili jezike. Vsako njegovo stopinjo bi bili napačno razlagali.

Zbližalo ju je nepričakovano naključje. Breznica je prodajala seno na travniku blizu Podlesja. Dražba je bila oklicana pred cerkvijo in v nedeljo popoldne se je vršila prodaja. Kupcev ni bilo, ker je košnja tisto leto povsod lepo kazala. Le Novaka je zanimalo, da bi kupil mrvo. ≫Za delo nas je dovolj,≪ je razlagal družini, ≫bomo pa kako govedo več redili.≪

Dražbe pa se ni udeležil zaradi nekega zadržka. Šele proti večeru je naročil sinu, naj gre v Orešje in sklene kupčijo. Tako ga je hotel privaditi gospodarstvu.

Breznica je bila iznenadena, prav Štefana je najmanj pričakovala. Začela sta z navadnimi pogovori. ≫Toliko je dela, pa sama!≪ mu je potožila.

≫Pridem pa jaz za hlapca.≪ Ponudba mu je ušla z jezika kar tako brez kakega namena. Nekaj je moral odgovoriti.

Rezika je odgovor razlagala po svoje. Njeno rahločutje ji je reklo, da jo je Štefan uščipnil zaradi oporoke. Kmetija je zapisana na hčerko. Ako bi se priženil k Brezniku, tedaj bi bil res to, kar je rekel — hlapec.

Bral ji je z obraza, da se ni prav izrazil. Ni pa se mogel spomniti, s čim bi se bil pregrešil. ≫Mislil nisem nič hudega,≪ si je ohladil vest in obrnil pogovor na kupčijo.

Pogajanje je bilo hitro končano. Cena ni bila pretirana; Štefan ni imel povoda, da bi jo bil spodbijal. Natanko je vedel, za koliko se sme pogoditi.

Nato sta prišla spet na domače razgovore. ≫S posli je križ, najemnikov ni dobiti; orodje je razbito in vpije po popravilu.≪ — Vse njeno tarnjanje je izzvenelo v pritožbo, kako hudo je pri hiši brez pravega gospodarja.

>Omoži se,≪ ji je rekel, ko mu je naštela svoje težave.

≫Hm, omoži se! Kdo me pa mara?≪

≫Rezika, Rezika! Glej, da se ne pregrešiš!≪ jo je zavrnil Štefan prav rahlo. ≫Ali pa se ponižuješ nalašč, da bi te poviševali.≪

Osramočena je popravila: ≫Zaradi domačije nič ne rečem, toda oporoka ...≪

Mislil si je: ≫Prav imaš,≪ rekel pa ni ničesar.

≫Narejeno je na hčerko,≪ mu je pojasnila moževo poslednjo voljo.

≫Kar je zapisano, drži ...≪ je menil in zmignil z rameni. ≫Pa vendar — vzlic temu ...≪

≫Ali meniš?≪ ga je prijela za besedo. ≫Tedaj mi morda lahko svetuješ kakega človeka ...≪

≫Izbirati moraš sam,.≪ je smejoč se, odklonil posredovanje. ≫Ali veš, kako je bilo takrat pred sedmimi leti?≪

≫O, vem, vem. Kakor bi bilo včeraj. Ne vem pa, kako je danes,≪ je izrekla nekam plaho.

≫Tako kot je bilo nekdaj ... Seveda, ako si zadovoljna …≪

≫Ali boš dober z menoj in z otrokom?≪ Vprašanje se ji je odtrgalo s srca, na kar je vdano pobesila glavo.

≫Rezika, saj me poznaš,≪ je bil ves njegov odgovor.

Poznala ga je kot sama sebe. Skupaj sta rasla kot najbližja soseda. Slabega res ni bilo slišati o njem — razen onih porednosti, katerih mu ni nihče resno zameril. Ko je prišel v leta, je opustil otročarije. V družbo med fante ni zahajal. Utrjen je od mladosti in vajen vsakega dela. V varčnosti poseka celo svojega očeta. Same dobre lastnosti, ki obetajo modrega gospodarja.

≫Z očetom moraš o tem govoriti,≪ mu je naročila pred odhodom. Spomnila se je nekdanjega dogodka. Takrat jo je zatožil njenim staršem, zaradi česar mu zdaj prav ničesar ne očita. Prav je bilo tako; kot skrben oče ni mogel drugače ravnati.

Štefan se je posvetoval z očetom. Nič mu ni prikrival — niti svojih pomislekov zaradi oporoke. Prijazna Breznikova domačija ga je vabila v Orešje; toda zavest, da je zapisano na hčerko, mu je kalila veselje do ženitve.

≫Za hlapca prav za prav ne boš.≪ — Novak je bobnal s prsti po mizi kakor vselej, kadar je preudarjal kako važno zadevo. ≫Marica ima komaj sedem let in do polnoletnosti boš na takem posestvu lahko kaj prigospodaril. Zemlja, ki bi si jo prikupil, ostane tvoja lastnina. Ako se boste razumeli, se dekle ne bo zavedalo svojih pravic niti tedaj, ko ji napoči določena življenjska doba. Treba jo je samo tako vzgojiti. Nauči jo pokornosti; glej, da te bo ljubila! Bodi ji oče, ne pa očim. Že beseda sama je zoprna, kaj šele dejanja!≪

Fant je pomišljal: ≫Kadar dorase, bi jo ljudje nahujskali zoper mene ...≪

≫Dober otrok ne posluša ljudi, pa jim tudi ne verjame. Mlado srce mora utripati v spoštovanju do staršev. Vlij vanj veselja do doma; vrata v slabo druščino pa mu zapiraj z močnimi zapahi.≪

≫Tedaj ne ugovarjate kakor nekdaj ...≪ je namignil na davni dogodek.

≫Ne branim, pa tudi ne silim. Dorasel si, svoj razum imaš; naredi, kakor hočeš.≪

≫Kaj hočem. Take priložnosti ni vsak dan, treba jo je uporabiti.≪ — Štefan se je odločil za ženitev. Sam je predložil Reziki svoj sklep, ki ga je sprejela z odkritim zadovoljstvom. Obenem jo poklonil Marici prvo darilo, umetno punčko. Ljubka igračka je zajokala in obračala oči kakor živa. Na mah se je prikupil otroku ter mu pregnal prirojeno boječnost. Deklica mu je sedla na kolena kakor nekdaj svojemu očetu.

≫Ali me imaš kaj rada?≪ sta se pričela razgovarjati.

≫In pridem lahko k vam — za očeta?≪

≫Pridite!≪ mu je velela in potrdila s poljubom.

≫Ter bova ostala skupaj vse dotlej, dokler ne boš velika?≪

≫Zmeraj,≪ ga je tesno objela.

Rezika je bila vsa vesela in srečna. Štefan bo ljubil njo in otroka bolj ko samega sebe. Tako bo izvršila moževo naročilo.

III.[uredi]

Pri Brezniku v Orešju se je z nastopom mladega gospodarja začelo novo življenje. Štefan si je zavihal rokave ter se pogumno lotil dela. Kakor stroj, ki izpodrine v tovarni vrsto delavcev, tako je on opravil za deklo in hlapca, pa tudi najemniki mu niso bili več tako potrebni. Pri hiši je nastopit red in delo je bilo dovršeno ob svojem času.

Marica je vzljubila očima kot svojega pravega očeta. Znal si jo je pridobiti z darili, pa tudi s prilizovanjem. Povsod jo je jemal s seboj: med vožnjo je sedela pri njem na vozu, pri delu pa mu je tudi že kaj malega pomagala. Spomladi ji je nabiral češnje, poleti pa jagode, ko je kosil po senožetih. Če je le mogel, jo je razveselil s kakim zgodnjim sadjem. Tako je otroka v marsičem razvadil in žena mu je očitata v šali: ≫Rajši jo imaš kakor mene≪.

Njegova ljubeznjivost pa ni trajala dolgo časa. Ohladil jo je veseli družinski dogodek: štorklja mu je prinesla sina, ki so ga krstili za Janeza, rekli pa so mu Ivan, kakor je želel oče. ≫Kadar bo star, bo Janez,≪ se je pošalil, ko so ga prinesli od krsta.

≫Ves tak je kakor ti,≪ mu je čestitala botra in položila otroka k materi. Vedela je, da so nekateri očetje ponosni, ako jim je otrok podoben.

≫Ali je bil miren?≪ je zanimalo mladega očeta.

≫Miren pa miren,≪ je hitela pripovedovati. ≫Ves čas se ni oglasil. Zdrav je kakor riba. To bo fant, kadar dorasel. To ti bo naslednik!≪

≫Naslednik?≪ — Tiha žalost je obšla moža ob tej besedi, ≫čemu mi bo naslednik, ko pa nimam ničesar, da bi mu zapustil?≪ — Prvič je začutil to bridko zavest, odkar je v Orešju.

≫Kar nimaš, boš še dobil,≪ ga je nekaj čudovito pomirilo. ≫Mlad si in delaven, pa tudi varčen in razumen. Taki ljudje lahko mirno gledajo v bodočnost.≪

≫Beračil ne bo,≪ je obljubil skrivnostnemu šepetanju. ≫Sin mora imeti dom, čeprav ga jaz nimam. Prvo priložnost bom zagrabil.≪

Žena je občudovala njegovo modrost in skrbnost. Primerjala ga je svojemu prvemu možu, pa je sprevidela, da ga Štefan še prekaša. Denar sta hranila skupaj ter ga drug drugemu nista prikrivala. Otrok ni bil le očetov, ampak tudi materin, ki je bila za starost že preskrbljena. Oba je vezala ista dolžnost za otroka iz drugega zakona.

≫Kako zemljišče bi kupila,≪ je omenil ženi, ko je denar narasel že v precejšnjo vsoto.

≫Ali nimaš dovolj zemlje?≪ ga je zavrnila.

≫Za otroka,≪ je dejal; ≫saj veš, kako je s kmetijo.≪

Mož je imel prav, ni mu mogla nasprotovati. ≫Denar je v zemljišču bolje naložen,≪ ji je razlagal. ≫In skrit je pred tatovi.≪

Rezika bi bila imela rada denar pred seboj na kupu. Od mladosti je bila vajena na hranilnik, dočim je Novak navajal svoje otroke na dobiček. Štefan si je za birmansko darilo kupil ovco; ko jo je prodal, je dal denar za obleko. Pri Novaku so se morali otroci sami oblačiti, čim so si toliko prislužili. Porabiti niso smeli ničesar brez očetovega dovoljenja.

Kar se je bil Breznik naučil doma pri očetu, ga je spremljalo tudi pozneje, ko je dorasel. Orešje, kamor se je priženil, je bila vas, kjer so živeli sami trdni gospodarji. Tukaj ni bilo misliti, da bi mogel odtrgati komu kakšen kos zemljišča. Siromak je bil edino stari Brajdež v leseni koči. Pripadala mu je ena sama njivica, majhen travnik, gozdič in nekaj vrta. Za eno kravico preveč, dveh pa že ni mogel rediti. Dokler je bil sposoben za delo, si je pomagal s kakim postranskim zaslužkom. Na starost pa je mož opešal, ker ni imel ne hrane ne postrežbe.

Štefan ga je našel nekoč pred kočo. kjer je pletel košaro. Ves je bil sključen in obraz nabran v gube. Odkar ga ni videl, se je mnogo spremenil. ≫No, kako je, oče?≪ ga je nagovoril.

≫Eh, slabo, slabo!≪ je vzdihnil in odložil delo. ≫Komaj se držim pokonci.≪

≫Pa bi se odpočili,≪ je dejal in sedel na klopico zraven njega.

≫Kaj malega pa le še ujamem. Saj vidiš, kako sem potreben.≪

≫Ali vam Polde nič ne pošlje?≪

≫Eh, Polde!≪ — Brajdež je zamahnil z roko. ≫Kaj vem, kod se potika!≪ Ob misli na svojega izgubljenega sina se mu je utrnila solza.

Breznik mu je svetoval, naj proda kmetijo. ≫Delati tako ne morete več, denar po rabite za priboljšek.≪

≫Res je,≪ je pritrdil z ozirom na delo. ≫Toda Orešci smo ljudje, posebne vrste. Nihče nič ne proda in nihče nič ne kupi. Vsak se drži svojega, kar je dobil po očetu.≪

≫Ah pa bi najeli posojilo. Na hišico vam vsakdo rad posodi.≪

Brajdež se je odkašljal in dejal previdno: ≫Vidiš, stvar je taka: kdor ima denar, mi ga ne ponuja; sam pa nerad koga nadlegujem.≪

Breznik se je sklonil k starcu, da ogreje železo in prične kovati ≫Za njivico bi dobili lepe denarje.≪

≫Njiva ni naprodaj,≪ se ni dal zapeljali ≫Rajši bi si kaj izposodil.≪

≫Koliko pa želite?≪ — Če mu je spodletelo pri kupčiji, bi se ga dalo morda le navezati na denar.

≫Nekaj malega za prvo silo.≪

≫Dam vam, kolikor hočete,≪ mu je bil pripravljen pomagati. ≫Smilite se mi, ker nimate nikogar, da bi vas podpiral!≪ Povabil ga je s seboj v gostilno na kozarec vina. ≫Pijača vas bo okrepčala.≪

Rad se je odzval vabila. Tako blizu gostilne je doma, pa že več let ni pokusil vina.

V gostilni pri ≫Andrejcu≪ ni bilo nikogar razen Kuštrina, vaškega postopača. Dremal je pri mizi in čakal s praznim kozarcem novih gostov. Krčmar ga ni rad videl a ga ni mogel odgnati. Če ga je vrgel na cesto, je sedel na pragu vse dotlej, dokler se niso spet odprla vrata. Nato pa smuk! na svoje mesto. Rekel mu je lahko karkoli je hotel, nobena beseda se ga ni prijela.

Štefan je posadil starca zraven sebe ter mu natočil vina. Mož je izpraznil kozarec in si obrisal solzo. Ganila ga je sosedova dobrotljivost. Pa tudi pijača se mu je prilegla; oboje ni mogel prehvaliti. Sosedu se je poskus imenitno obnesel.

Andreje je takoj spoznal nakano in govoril obema na dušo. Nekaj časa se je lizal starcu, nato pa Brezniku, češ kar zalagaj, saj ne boš nič izgubil.

Brajdež je bil radoveden, koliko je vredna njegova domačija. Andrejc jo je ocenil na dvajset tisočakov.

≫Ali ne bo preveč?≪ je potiho ugovarjal Štefan.

≫Rajši premalo,≪ je vztrajal krčmar pri svoji cenitvi. ≫Toliko dam jaz, če je treba. In še bi kaj primaknil.≪

≫Za posojilo gre.≪ — Štefan je namignil krčmarju, naj mu ne nagaja. ≫No, koliko želite?≪ je odprl rejeno denarnico in pogledal starca.

≫Ne vem, kako bi rekel.≪ — Brajdež je opazoval oba: Breznika in Andrejca, pa tudi sam je premišljal.

≫Kak tisočak, recite.≪ Andreje je rad dajal nasvete. ≫Toliko bo dovolj za nekaj časa.≪

Brez ugovora je Breznik razgrnil bankovec, ga zravnal in potisnil kočarju v roko. ≫Kadar poide, pa zopet. Čemu bi stradali.≪

Starcu sc je tresla roka. Toliko denarja še ni imel, kar je na svetu. Hvaležno ga je spravil in rekel: ≫Vrnil ti bo Polde, ako se bo kdaj poboljšal.≪

≫Polde pa, Polde!≪ — Kuštrin, ki je za mizo pri peči požiral sline, je stegnil roko in pomolil Brajdežu prazni kozarec. Ta ga ni maral videti; naslanjač je bil prvi, ki mu je zvabil fanta na kriva pota.

≫Nič ne dobiš,≪ ga je odbijal tudi Štefan. ≫Niti požirka.≪

≫Saj bo Polde vrnil,≪ se je hotel norčevati.

≫Tebi naj vrne.≪ — Breznik ni razumel šale.

≫Pa bo tebi tudi vrnil,≪ mu je skoro zagrozil.

Štefan je ošinil krčmarja, naj vrže vsiljivca iz sobe. ≫Jaz bi mu že pokazal!≪

Štefan je zahteval kupno pogodbo. Zaradi pa za Poldeta se je zavezal skrbeti, kadar bi moral biti občini v nadlego. — Brž je napregel konja in odšel po notarja.

Določena cena je soglašala s posojilom. Pogreb mu je Breznik navrgel za nameček. In manjših stroškov in večje veljavnosti, dočim bi oporoko utegnili razveljaviti.

Brajdež je ugasnil kakor lučka, kadar ji zmanjka olja. Komaj so vedeli, kdaj je izdihnil. Pokropila ga je domala vsa okolica. Pogreb je bil tak, kakršnega sosedje niso pričakovali. Okusno opremljena krsta, venci z napisi, zvonjenje pri treh cerkvah in naposled še sedmina — celo boljši možje niso biti tako lepo spravljeni v večnost. Breznik je že vedel, zakaj se je postavil.

Kmalu po pogrebu se je pojavil v Orešju Brajdežev Polde. Iz tujine so ga poslali po odgonu. Več let ga ni bilo in ljudje so že mislili, da ga je vzela slana. Črtili so ga zaradi postopanja in kradel je ko sraka. Pokojni oče ga ni maral za sina, ker mu je delal sramoto.

Prva pot mu je bila v gostilno k Andrejcu. Denarja ni mogel trpeti v svojem žepu. Priberačil si je nekaj drobiža, katerega je moral zapiti. Pil je sadjevec in kadil ko Turek. Ko je bil suh, je hotel prodati čepico z glave, pa je nihče ni maral kupiti.

V krčmi je našel Kuštrina, svojega starega znanca. Samo ta mu je bil še zvest v domači vasi. Njemu je pravil svoje izmišljene doživljaje; drugi ga niso hoteli poslušati.

Kuštrin je vračal njegove zgodbe z domačimi novicami. ≫Ali že veš, da nimaš več očeta?≪ je bilo najvažneje, kar mu je mogel povedati.

≫Nekaj sem že slišal,≪ je odvrnil hladno brez občutka.

≫Pa nič ne jokaš?≪ ga je opomnil v šali.

Izgubljenec se je pačil in brisal oči z umazanim robcem.

≫Še rad boš jokal,≪ mu je Andreje zapretil z roko.

≫Ali jaz?≪ se je usajal in trkal na prsi. Pomagal mu je tovariš, češ da res nima povoda žalovati za takim očetom, ki ga je zavrgel kakor cunjo.

≫Oče je le oče,≪ je menil Andrejc, ≫pa četudi bi bil iz slame.≪

Kuštrin se je zavzel za tovariša. ≫Breznik naj joka, ki mu je požrl kmetijo. Vidiš, takole je bilo,≪ mu je razložil vse do kraja. ≫Polde, pritoži se! Kot edinec imaš pravico.≪

≫Ovrgel bom,≪ je udaril ob mizo. ≫Kar mi gre, naj mi dajo. Kar tako brez nič se ne dam odgnati.≪

≫Dosegel ne boš nič.≪ — Andreje je bil za pričo pri pogodbi. ≫Na starost boš imel stanovanje in hrano, da nam ne boš v napotje. Dovolj ti je dal; še tega nisi zaslužil.≪

≫Še tega ne maram,≪ je odklonil in in robantil mrtvega očeta. Pogum za tožbo pa mu je upadel.

Kuštrinu ni bilo po volji, ker je Polde takoj odnehal. ≫Če bi bil jaz na tvojem mestu, bi mu že pokazal. To bi ga namahal!≪

≫Ti pa ti!≪ se mu je rogal Andrejc in dostavil: ≫Revše! ≪

Polde se je ponovno raztogotil. ≫Bajta naj mu zgori! Nikoli naj ne bo srečen; vrag naj mu vzame vse, kar je pridobil z zvijačo.≪

≫Kaj mu pa moreš?≪ ga je odvračal od slabega namena.

≫Ali jaz?≪ Dvignil je skrčeni pesti ter mu zagrozil: ≫Povračilni dan se zmeraj vozi za človekom. Ako ne že letos, pa bo dohitel drugo leto. Nekoč bova že udarila skupaj — ali pa z njegovim sinom, kakor bo pač naneslo.≪

≫Polde!≪ — Krčmar bi ga bil rad pomiril. ≫Ako mu požgeš, te bodo prijeli in zaprli.≪

≫Še on naj nima, kar jaz nimam,≪ mu je siknilo iz grla. ≫Tudi njemu je urezana beraška palica.≪

Andrejc mu je svetoval, naj spet kam izgine in tam pozabi. ≫Da te vrag ne zmoti,≪ je svareče dostavil.

lzprijenec je ošteval krčmarja in zahteval pijače. Odnehal je šele tedaj, ko mu je obljubil orožnike. ≫Pojdiva!≪ je vstal in potegnil za seboj Kuštrina. Odšla sta s kletvijo, padajočo na zvijačnega soseda.

Andrejc je opozoril Breznika na njegovega sovražnika. ≫Boj se ga! Polde je nevaren človek. Daj mu prostovoljno kaj malega po očetu.≪

≫Nalašč mu ne dam.≪ — Štefan se ni bal njegovih groženj. ≫Čemu so pa orožniki in ječe?≪

Polde je poslušal krčmarja ter se je res umaknil. Edinole Kuštrinu je povedal, da pojde k ciganom.

IV.[uredi]

Kupna pogodba je bila pred sodiščem potrjena in Brajdeževina prepisana na Breznika. ≫Prva brazda je odrezana≪ je rekel, zakaj njegov namen je bil dosežen. Imel je pripravno domačijo, katero mu je marsikdo zavidal. Zdaj je posestnik kakor njegovi bahavi sosedje, ki so ga poprej prezirali, češ kaj bo ta. ki se je priženil za hlapca. Orešci so bili visoki ljudje ter so imeli svoje posebne nazore. O njih je veljalo pravilo: ≫Hvali jih, kolikor moreš, ne prosi pa jih ničesar.≪

Med Orešci je bila razširjena tudi zavist in nevoščljivost. Ni jim bilo prav, ker je pri Breznika ostalo pri edincu. ≫Zakaj nima več otrok?≪ so obračali jezike ≫Eden bo imel preveč ter mu bo zrasel greben. Zavedal se bo svojega bogastva in preziral druge.

≫Ali pa bo stradež našel zapravljivca,≪ so imeli nekateri svojo posebno sodbo. ≫Edinci niso kaj prida, ker so vzgojeni v napačni ljubezni. Čim več otrok je pri hiši, tem manj so razvajeni.≪

Togoten na vsakega posebej je Breznik vsem skupaj obrnil hrbet. Tako bo vzgojil tudi svojega sina, jabolko ne sme pasti daleč od drevesa. Že v šolo bo moral hoditi sam in pozneje, ko bo doraščal, mu bo prepovedal zahajati v družbo med domače fante. ≫Nalašč bi mi ga izpridili,≪ je menil in zaman bi bili njegovi opomini.

Podlago za življenje svojega sina si je Breznik zamislil takole: ≫Čim bo prišel k pameti, ga bom naučil na pamet, kdo je njegov oče. Rasti mora v zavesti, da je več kot njegovi tovariši. Dal mu bom denarja, kolikor bo hotel, toda moral ga bo modro uporabiti. Če bo zapravljal, bova obračunala. V dušo mu bom zapisal nauk: ≫Kadar doraseš, boš takšen, kakor si se mlad naučil.≪

Zaradi uspeha in napredovanja pri gospodarstvu so se mu Orešci začeli prilizovati. Vmes je bilo tudi nekaj takih, ki bi se ne bili branili, ako bi jim Breznik dajal za pijačo. V takem primeru bi ga bili hvalili na vse pretege, a skrivaj bi se mu posmehovali.

Taki poskusi bi se jim bili morda odnesli takoj, čim je bil Štefan prišel v Orešju. Toda zdaj je bilo zamujeno. Napaka, storjena v zaničevanju in preziru, se m dala več popraviti. V spoznanju svoje krivde in pa, ker ga niso mogli več omajati, so ponovili sramotenje. Breznik jim je bil le kočar ali Brajdež: tako so rekli tudi njegovemu otroku, ko je še komaj shodi m pričenjal govoriti. Priimek se je prijel obeh: niti tožbe za žaljenje časti ga niso izbrisale.

V kupo Breznikovega življenja je kanila prva kapljica pelina. Lepe denarje in dokaj truda je tvegal za svojo novo domačijo. Spodobilo bi se, da bi mirno užival obilne sadove. Prav zaradi Brajdeževine pa mora trpeti poniževanje. Nekaj časa je potrpel, a norčevanja ni bilo ne konca ne kraja.

Rana, ki so jo nagajivi sosedje zadali njegovemu ponosu, se je naposled razbolela. Treba je bilo misliti na zdravljenje Lek, ki ga je našel v napornem ugibanju in premišljevanju, je bil izražen v sklepu: ≫Moj sin Ivan ne bo nikdar Brajdež, kakor mu pravijo hudobni jeziki. Breznik mora biti moj zakoniti naslednik.≪

Želja je bila šele komaj izrečena, ne pa že uresničena z dejanji. Mož je segel predaleč, spomnil se je oporoke. Pastorka je lastnica obsežnega posestva — tako je zapisano po poslednji volji njenega pokojnega očeta.

≫Moč oporoke je velika!≪ je vzdihnil kakor v omahovanju. ≫Njena vsebina je uradno potrjena in prepis dovršen. Za varuhinjo je določena Rezika, njena mati.≪

≫Če bi se sodišče dalo podkupiti ...≪ Zbal se je že ob misli sami. ≫Podkupovanje uradnih oseb je strogo prepovedano. Kazen je velika ...≪

Domišljija mu je delovala dalje. Tiho in previdno, kakor bi se bala neprijetnih posledic.

Štefan je bil čedalje manj zgovoren. Nihče ni vedel, kaj pomeni njegov molk, in kje so tedaj njegove misli. Zbirale so se ob eni sami točki: kako bi podjarmil Breznikovino. Tako med delom, zlasti pa še ponoči, ko ni mogel spati, je gladil ovire ter si utiral pot do smotra. Nekaj načrtov je že izdelal, jih preizkušal ter jih kot neporabne zavrgel. Sel je za korak dalje, postal in se spet umaknil. Tako mu je potekal čas v mučnem napenjanju možganov.

≫Ne kočar Brajdež, moj sin bo Breznik!≪ Tako je ponovil večkrat v mislih sam pri sebi. Kako bo to udejstvil, tega še sam ni vedel. S silo se ne bo dalo nič opraviti, to mu je bilo jasno, in zvijača bi mu utegnila škodovati. Tukaj je potrebna velika previdnost, pred očmi mora imeti začetek in konec. Kar bo začel, mora izvesti tako, da mu ne pridejo do živega. Ena sama nepravilna kretnja in njegove nade bodo splavale po vodi.

Vprašal se je, kdaj bi bilo treba pričeti. Nekaj ga je priganjalo, naj ne odlaša. Marica dorašča; dopolnila bo že skoro deseto leto. Vsak dan je bolj razumna in razvita. Kar bi se dalo danes še opraviti z lahkoto, bo morda jutri že težavno in nevarno.

Kaj pravzaprav namerava, tega se ni upal glasno izgovoriti. Tajnost, spočeto v njegovem srcu, je mogel samo čutiti: ≫Deklica mora izginiti nekam, od koder se ne bo več vrnila. Odstranjena naj bo tako, da bo varno njeno življenje. Krivde umora ne maram na svoji vesti.≪

Manjkalo je še načrtov, kako se bo to zgodilo. Pa so se pokazale ovire: ≫Kam naj jo spravim?≪ je prišel v zadrego. Če bi jo vzel s seboj kam daleč – na semenj ali na kako božjo pot – bi bil zanjo tudi odgovoren. Kakšen hrup bi nastal, ako bi prišel domov brez otroka! To bi bilo nekaj za škodoželjne sosede.

Pa še nekaj drugega je spodbijalo vrednost njegovega slabega načrta. Deklica bi se zatekla k ljudem; povedala bi jim, odkod je doma, pa bi jo poslali nazaj na njegove stroške. Kaj takega bi Orešci ne mogli nikdar pozabiti. V pest bi se mu smejali in brili norce. Niti tožba in kazen bi jih ne ugnala.

≫Druge možnosti pa ni ...≪ si je belil glavo. Spomnil se je, da se med otroki rade širijo nalezljive bolezni. Davica in škrlatinka poberejo mnogo mladih žrtev. Toda smrti si ni želel v hišo. Utegnila bi mu ugrabiti sina, pastorki bi pa morda le prizanesla. Take izgube bi ne mogel preboleti.

Ali naj tedaj odneha? ≫Ne!≪ si je odgovoril in ponovil: ≫Breznik bo moj sin, ne pa Brajdež! Kjer se je rodil, tam bo gospodaril!≪

Ivan je bil tedaj šele v četrtem letu. ≫Živa podoba svojega očeta,≪ je rekel vsakdo kdor je poznal Breznika kot otroka. Iste žive oči, postava in vedenje. Šele prve hlačke je dobil, pa je znal že pravilno govoriti. Bal se ni nikogar, čeprav ni smel zahajati med druge otroke. Doma je imel igrač na izbiro, s katerimi se je kratkočasil. Najrajši je imel lesenega konjička, vpreženega v voziček. Vaški otroci so se poželjivo ozirali na Breznikovo dvorišče, kamor pa niso smeli stopiti. Štefan je napodil vsakega, kdor se je približal ograji.

Marica je ljubila malega Ivana kot svojega pravega brata. Vodila ga je za roko, kadar sta šla za očetom na polje. Pravila mu je otroške dogodbice, kakršne kje slišala v šoli. Deček pa za take stvari ni kazal preveč zanimanja. Knjige ni maral za igračo; toda če je našel na tleh kak denar, ga ni dal od sebe. ≫Dobro znamenje,≪ je menil Breznik ves zadovoljen. ≫Kar tako naj ostane.≪

Kadar ju je videl skupaj na dvorišču, mu je začelo utripati src z močnimi udarci. Dečka je imel rad, zanj bi bil dal življenje. Ljubezen do Marice pa je bila namišljena zaradi sosedov. Pa tudi zaradi svojih tajnih načrtov je ni smel črtiti. Vedel je, da mu sosedje gledajo na prste.

≫Izginiti bo morala zaradi Ivana …≪ ta zavest mu ni bila prijetna. Zdrznil se je in nekaj čudnega kakor strah ga je obšlo po vsem telesu. Vest ga je svarila, naj se ne podaja v nevarnost. ≫Odnehaj, ne bo prav … Za grehom pridejo posledice … Miru ne bo več … Pravica se bo maščevala …≪ In po ušesih mu je zazvenelo: ≫Očim!≪ Dva glasu je začul v tej besedi: opomin in psovko.

≫Če ji prizanesem, bo Ivan to, kar mu pravijo – Brajdež.≪ – Lakomnost in ošabnost sta bili večji kot skrivnostno svarilo. Breznik ga je trenutno zatrl, ni pa ga mogel zadušiti. Njegovi zlobni načrti so viseli med strahom pred kaznijo in upanjem v bodočnost. Zanašal se je na svojo moč in razsodnost; tu ga doslej še ni nihče prekosil.

Zmagaj je pohlep po imetju. Vsi pomisleki, združeni z grozo, so morali odstopiti. Na slutnje, ki so ga nekje še zmeraj glodale, se ni več oziral. Naj pride karkoli, vse bo prebil s svojo železno voljo. Sicer pa kaznuje pravica samo onega, ki se ji da prijeti. Tudi če te zagrabi, se ji še lahko izviješ.

Za god je dobila Marica novo obleko in za nameček lepo darilo. V dokaz, da jo ima očim res rad kot svojega pravega otroka. O kakem strahovanju ni bilo govora. Deklica je smela iti med sosede, kadar se ji je zljubilo. Toda sama; Ivan je moral ostati doma pod nadzorstvom.

≫Privadi naj se ljudem.≪ Očim je vedel, kaj jo čaka. Misel na njeno usodo mu je včasih privabila solzo. Smilila se mu je nedolžna žrtev. Če bi se dalo priti do smotra po drugi poti, bi spremenil načrte. Tako pa jih ni maral opustiti.

Sodni trenutek se je bližal z naglimi koraki.

V.[uredi]

Življenje v Orešju je potekalo mirno brez kakega posebnega dogodka. Kakor včeraj in danes, tako se je ponavljala teden za tednom ista navadna pesem. Tujci iz oddaljenega trga se v preprosti vasici niso pogosto ustavljali. Izjemo ji je obetala vrsta vozov in truma ljudi, ki se je nekega dneva pomikala po cesti z glasnim neumljivim govorjenjem.

Čuden sprevod je vodil mož zagorelega obraza, sedeč na čilem konju. Njegova obleka: kratke irhaste hlače, debeli gumbi na pisanem telovniku, visoki svetlo okovani čevlji, na glavi pa klobuk s širokimi okraji in s fazanovim peresom — vse to je vzbujalo pozornost med radovednimi vaščani. Posebno ženske so občudovale njegove črne lase, so se mu spredaj usipali na čeIo in zadaj na rame.

Jezdec se je na robu vasice zasukal s konjem in pokazal z roko na ravninico med vasjo in gozdom. Nato je krenil v označeno smer, kamor so zavili tudi vozovi in številno spremstvo. Tam so izpregli konje ter jih privezali v gozd k drevesom. Vozove so postavili v vrsto ob robu gozda.

Po kratkem odmoru so pričeli razkladati svojo ropotijo. Vsakemu je bilo odkazano svoje delo Moški so kopali jame in postavljali drogove, ženske pa so razpenjale plahte za šotore. Težki zaboji so vsebovali različno pripravo. Kletke z živalmi je bilo treba razvrstiti po zanimivosti in velikosti. Najprej ptice, opice in kače, nato pa zverino. Skozi majhna okrogla okenca v drugem delu šotora so se videlo znamenite pokrajine. Svetovna mesta, prizori iz vojne na morju, kjer so se potapljale ladje in dvigali valovi. Oder za igralce je stal na sredi v glavnem šotoru.

Kaj takega Orešci še niso imeli v svoji sredi. Kdor je količkaj utegnil, je odložil delo in hitel na ravnino. Radovednost jim je bila menda prirojena. Tako je neka žena veljala daleč na okoli za ≫firbec≪ iz Orešja.

Največ ljudi se je nabralo pred glavnim šotorom. ≫Kdo so neki ti tujci? Odkod so prišli?≪ so hiteli vpraševati.

≫To so cigani ≪ je vedel mož, ki je hotel nekaj veljati.

≫Ampak boljše vrste,≪ je bil odgovor iz šotora. ≫Kar nam boste dali, vam bomo pošteno plačali.≪

≫Kdor nam prinese kako darilo, bo zastonj vse ogledal,≪ je obetala mlada ciganka.

≫Kakšna darilo?≪ je zanimalo mladino.

≫Hrano za živila ali živila za osebja,≪ je žgolela ciganka z zlatim obročkom okrog čela.

Priletna ženica je poizvedovala, doklej ostanejo tukaj v Orešju.

≫Kak teden,≪ je odgovoril možak, ki je jezdil poprej na konju. ≫Vse dotlej, dokler bomo imeli dovolj obiskov.≪

≫Predstave bodo zvečer, čim se bo znočilo.≪ — Zgovorna ciganka se je priporočala za obilno udeležbo.

Orešci so komaj pričakali večera. Že v prvem mraku se je oglasila godba med zamolklim ropotanjem bobna in piskanjem piščali. Zabava se je pričela ob vrtiljaku pred manjšim šotorom. Tam smo kazali divjega moža in morsko deklico.

Vabila na prvo predstavo so raztrosili po vsej okolici. Tako živahnemu in privlačnemu pisanju se ljudje niso mogli ustavljati. Vse je drevilo skupaj in prodajalo zijala.

Cirkus je otvoril jezdec, ki je bil očitno gospodar podjetja. Nadel si je marogasto haljo, turban in krinko z dolgo sivo brado. Njegovo tuje narečje se je za silo razumelo.

Zaseden je bil ves šotor do slednjega količka. Za take stvari so imeli Orešci dovolj denarja; ni jim bilo seveda toliko zameriti, ker so videli cirkus šele prvič v življenju. Toda kadar je bilo treba prispevati kaj malega za dobre namene, tedaj so zabavljali in godrnjali.

Prva predstava ni trajala dolgo časa. Vsak večer je bilo treba prirediti kaj novega, zato igralci niso takoj izčrpali sporeda. Vedeli so, da bo vse, kar bodo pokazali, sprejeto z glasnim odobravanjem.

Po okolici niso govorili drugega kakor o cirkusu na oreški livadi. Ljudje so občudovali posamezne točke, katerih si niso mogli razložiti. ≫Znajo pa res!≪ so priznavali spretnost igralcem. ≫S kladivom ti razbije uro, pa je spet cela. Košček papirja pogoltne, pa iztresa denar iz rokava. In petelin zagrabi s kljunom žrd ter jo vleče po šotoru.≪

Vaška potovka tista Grdinova Ema, se jim je smejala. Tudi ona je bila v cirkusu; imela pa je pri sebi neko čudovit≪ozelišče, zato je čarodejci niso mogli preslepiti. Videla je, da tele ni vlekel žrdi, marveč dolgo slamnato bilko

Njenemu razkritju je sledila posebna kazen. Ko je šla neki dan po travniku mimo šotora, se ji je na mah zazdelo, da gazi vodo kakor ob povodnji. Brž se je zgrabila za krilo ter ga privila čez kolena. Tedaj ni imela pri sebi čudodelnega zelišča. Ljudje so jo gledali ter se ji posmehovali.

Kakor vse druge, tako je privabil cirkus tudi Breznika v svojo bližino. Mož je take reči že videl, v mestu, kjer je bil pri vojakih. Ni mu bilo za predstave, združene s prevaro. Zanimale so ga živali, kakršne ne živijo v naših krajih Tako je opravičil svoj prihod pred šotor nekega večera, ko je bilo že vse končano.

Pred vhodom je našel poglavarja. Stisnil mu je v roko nekaj drobiža, češ naj mu razkaže zanimivosti šotora. Zadovoljno je spravil denar ter ga vodil od prostora do prostora.

Štefan mu je sledil z namišljeno pozornostjo, pod katero se je skrivalo nekaj drugega, kar ga je prav za prav privedlo pod šotore. Po končanem ogledu je stopil pred gospodarja ter mu namignil, da ima na srcu neko posebno željo.

≫Kar povejte!≪ Cigan mu je nastavil uho prav pred usta.

Breznik se je ozrl okrog sebe. Nista bila sama. Delavci so pospravljali po šotoru.

Poglavar ga je razumel Vedel ga je s seboj proti gozdu, kjer so stali vozovi. Voz, na katerega sta stopila, je bil zaprt kakor soba. ≫Sedite!≪ ga je posadil na blazino ter mu prižgal smotko.

≫Kar bova govorila, je tajnost.≪ — Štefan mu je pomolil roko. ≫Prišel sem, da mi pomagate v važni zadevi.≪

Cigan mu je stisnil desnico.

Brezniku ni bilo lahko začeti. Hrkal in kašljal je brez potrebe, preden mu je razložil svoje razmere. Razkril mu je zamišljene naklepe v nadi, da mu bo pomagal tujec, kar ni zaupal domačinu.

Poglavar je sedel pred njim na nizkem stolcu. Z rokami si je podpiral glavo ter ga verno poslušal. Radoveden je bil, kdo ga je napotil k njemu.

≫Nihče,≪ je povedal resnico. ≫Prišel sem iz svojega nagiba.≪

Cigan je pomišljal, kakor bi mu ne zaupal. Zadeva se mu je videla kočljiva. Nerad se je podajal v nevarnost.

Breznik ga je skušal pregovoriti. ≫Vaš trud ne bo zastonj. In za tajnost vam jamčim s svojim obilnim premoženjem.≪

≫Plačilo mora ustrezati dejanju. Za malenkost se ne lotim takega dela. Veliko mi pa najbrž ne morete dati …≪

≫Dam vam, kolikor želite, ako mi obljubite, da se deklica ne bo več vrnila ...≪

Prisegel mu je pri svoji časti in klical maščevanje na ves ciganski rod, ako bi se izneveril svoji besedi.

≫ln pa, da se otroku ne bo nič žalega zgodilo ...≪

≫Tudi tega se vam ni treba bati. Poslali jo bomo daleč ven iz dežele z zanesljivo spremljevalko.≪

≫Prav!≪ Brezvestni očim si je zadovoljno pomel roke in hotel odpeti telovnik. Pa se je premislil in rekel: ≫Drugo leto osorej dobite nagrado ...≪

Cigan je planil s stolca. ≫Takoj!≪ je zahteval plačilo. ≫Ako vi meni ne zaupate, vam tudi jaz ne zaupam.≪

≫Če bi vam ne zaupal, bi me ne bilo semkaj.≪ Breznik je spoznal, da odločuje cigan po svoji volji. ≫Toda če bi se nama pokazilo, bi se za denar obrisal pod nosom ...≪

≫Jaz pa tudi≪ ga je porogljivo zavrnil. ≫Rad sem vam na uslugo, a ne kot upnik.≪

Kakor ptič na veji se je zibal Breznik med tipanjem in dvomom. Razgovora s ciganom se skoraj ni tipal razdreti. S tresočo se roko je odprl denarnico in odštel precejšnjo vsoto denarja.

Tujec je spravil darilo, ne da je rekel kako besedo. Samo to ga je vprašal, kdaj mu bo privedel otroka.

Dejal mu je, da bo pastorka prišla sama. ≫Spoznali jo boste po dogovorjenem znamenju.≪

≫Kakšo bo to znamenje?≪ je moral vedeti.

≫V lase ji bo vpletena bela vrtnica ...≪

Opravila sta ter se poslovila.

Drugi dan je bil Breznik kot bi ga ne bilo na svetu. V mislih se je poslavljal od nedolžnega otroka. Vest ga ni več svarila; zmerjala ga je in kričala ≫Očim! Kaj ti je storila ljubka deklica da jo izročaš ciganom? Zakaj jo tiraš od njenega doma? Nikdar ne boš srečen v svojem srcu! Zavest krivice te bo spremljala povsod, koder boš hodil. Njena usoda te bo težila kakor kamen; nikjer ne boš našel ne miru ne pokoja.≪

Zvečer je bila Marica spet namenjena k taborišču. Tam je bilo tako prijetno, vse v lučkah in godba je igrala ob vrtiljaku. Doma si je nabrala skorjic za opice in zrnja za ptice. Mati jo je pred odhodom počesala, njene zlate lase je povezala s pentljo. Očim pa je zasadil vanjo dišečo belo vrtnico.

≫Takole, da boš lepša!≪ ji je gladil kodrasto glavico. ≫Ni je cvetlice, ki bi se tako podala mlademu dekletu!≪

≫Pa kmalu pridi!≪ ji je naročila skrbna mati.

≫Pridem!≪ In že je odhitela z drugimi otroki med šotore. Mati je gledala za njimi skozi okno.

≫Nocoj je zadnja predstava,≪ je omenil Štefan, ko sta bila sama. ≫Jutri bodo menda odpotovali.≪

≫Škoda denarja, ki ga bodo odnesli!≪ — Rezika je bila v Orešju edina, ki se za cirkus ni zmenila.

Mož bi bil rad ugovarjal, pa si je premislil ter ni rekel ničesar.

Nekaj časa sta molčala. Materi se je takoj tožilo po hčerki kakor druge večere. Tako nekam tesno ji je bilo pri srcu.

Tolažil jo je, da se ji ne more nič žalega zgoditi. ≫Saj so drugi otroci tudi tamkaj. Pa tukaj pred nosom!≪

≫Zdaj bi bila lahko že doma.≪ je rekla čez kako uro.

Odvrnil ji je, da se je predstava komaj šele začela.

≫Ni prav, da puščamo otroka samega.≪ — Rezika se kar ni mogla pomiriti. ≫Ponoči bi se lahko česa prestrašila.≪

≫Saj ni sama in strah je tudi ni, ker je ne plašimo.≪

≫Nekam čudno me skrbi,≪ se je venomer ozirala skozi okno. Na cesti pred hišo je začula vrišč in hojo. Gruča otrok se je podila domov po vasi.

≫Marica!≪ je poklicala hčerko, meneča, da je med otroki.

≫Marice ni tukaj,≪ so ji odgovorili.

≫Kje pa je?≪ se je ustrašila.

≫Nič ne vemo.≪ so zanikali drug za drugim.

≫Ali niste bili skupaj?≪

≫Samo nekaj časa. Nato se nam je izgubila.≪

≫Kaj jo je neki zmotilo? Pojdiva jo iskat!≪ je velela možu.

≫Saj bo prišla. Počakajva še nekoliko!≪ — Mož je vstal in spet sedel. Srce mu je razbijalo in vest je kričala: ≫Očim!≪

Žena ni imela več obstanka. ≫Pojdiva, Štefan! Saj vidiš, da je ni od nikoder.≪

Dvignil se je in odšel za ženo s trudnimi koraki. Med potjo sta srečala nekaj fantov; povedali so jima, da cirkus že podirajo.

≫Ali je naša Marica še tam?≪ je poizvedovala mati.

≫Marica? Hm!≪ — Odrasli fantje se niso zanimali za otroke.

Ko sta prispela na ledino, so bili šotori domala že razdrti. Ropotijo so nakladali na vozove. Poglavar je nadziral delo in rentačil; bil je očitno slabe volje.

Breznik in žena sta gledala bolj od daleč. Videla sta vse natanko, zakaj svetilke na karbid so širile močno svetlobo. Toda deklico je materino oko zaman iskalo. Povsod sami tuji obrazi in neznani glasovi so ji udarjali na ušesa.

≫Vprašaj, ali ni morda kje na vozu?≪ je silila moža, ki se je tujcem nekam boječe prikrival.

≫Le kaj bo delala tamkaj!≪ jo je zavrnil ter se navidezno pripravljal, da bi ji ustregel.

Iznenadil ju je mlad človek z zavihanimi rokavi, ki je bil zaposlen pri cirkusu. Čepica s širokim okrajem mu je bila potisnjena na čelo. Vprašal ju je, kaj bi rada. Njegova beseda je zvenela nekako domače brez tujega naglasa.

≫Pogrešamo neko deklico,≪ je povedala mati.

≫Tukaj ni nikogar več,≪ se je glasil odgovor.

≫Morda pa je kje na kakem vozu?≪

≫Nikjer!≪ je zamrmral ter jima obrnil hrbet.

≫Ali ga poznaš? To je kak domačin,≪ ga je sodila po besedi.

≫Taki ljudje so iz vseh krajev.≪ — Brezniku se je tresel glas, vse v njem je trepetalo. ≫Polde je bil … Capin bi utegnil vedeti ...≪ Ta zavest ga je zadela kakor z nožem. S silo se je hotel zagnati med vozove in iztrgati pastorko iz objema krute usode.

Za ta korak pa se ni mogel odločiti. Misel, da Brajdežu o tem ni znano, ga je zadrževala. Ko je ogledoval zverjad, ni bilo nikogar v šotoru. V zaprtem vozu sta bila sama s poglavarjem. Menila sta se potiho in prisegla drug drugemu molčanje.

Breznica je begala po vasi in klicala hčerko. Njen obupen krik je predramil vaščane; vstajali so in vpraševali, kaj sc je zgodilo. Na mah je bilo pozabljeno vse, kar jih je poprej razdvajalo s sosedom. Njegova nesreča jim je vzbujala sočutje. Takoj so mu bili pripravljeni pomagati.

Marico so iskali vso noč do ranega jutra. Ko se je zdanilo, je bila novica že daleč izven domače okolice. Breznik je bil silno potrt; vsaj tak se je moral pokazati ljudem, da niso zaceli kaj slutiti.

V Breznikovi koči je stanovala po Brajdeževi smrti branjevka Grdinova Ema. Pobirala je jajca in kupčevala z razno drobnarijo. Tisto jutro je vstala vsa preplašena. Videla je starega Brajdeža – nekako o polnoči je moralo biti, ko je pogledal skozi okno. Nastala je neka bleda svetloba, na kar se je pojavil obraz pokojnega starca. Vsaka poteza se je razločila.

Orešci so si prikazen razlagali tako, da je pomenila nesrečo. Polde se jim v službi pri cirkusu ni dal spoznati. Spoznal ga je le Breznik, a je previdno molčal. Niti ženi ni mogel tega zaupati, kaj šele sosedom.

Prikazen, o kateri je pripovedovala Ema, pa v okolici ni povzročila posebne groze. Vse govorice so se spojile v vprašanje, kam je iztirilo otroče. Sum je padel na cigane. Orožniki so jih ustavili tik pred odhodom zaradi preiskave.

Poglavar je bil pripravljen na vsako vprašunje. Pogumno, kakor znajo le vajeni ljudje, se je branil in zagovarjal. ≫Čemu nam bodo tuji otroci?≪ je odgovarjal s smehom na obrazu. ≫Sami jih imamo dovolj, povrhu pa še številno osebje.≪

Orožnik mu je zapretil z zaporom, pa tudi grožnje niso pomagale. Poglavar mu je ponudil roko. ≫Ako sem kriv, me uklenite.≪ Za svoje ljudi mu je obljubil jamstvo.

Preiskava je trajala ves dan do večera. Prebrskali in pretaknili so jim vse vozove, a brez kakih uspehov. Cigani so se rotili in zatrjevali svojo nedolžnost. Orožniki so imen seveda svojo sodbo, toda manjkalo je dokazov.

Vaščani so iskali deklico tudi drugod, kjer so vedeli in znali. Tako po bližnjih gozdnih grapah, najbolj pa v dolini ob potoku. Spremljale so jih temne slutnje. Nekdo jo je umoril in zategnil v vodo. Morda iz maščevanja zaradi Brajdeževine ... Polde je grozil z maščevanjem ... Splošno mnenje je bilo: Žive ne bomo več dobili, ampak mrtvo ...≪

Govorice, ki so krožile po okolici, so bile le domnevanje razburjene domišljije. Resnica se je skrivala kakor zvezda za temnimi oblaki.

VI.[uredi]

Pet let je minilo po tem dogodku. Spomin na Marico je izginjal v megli pozabljenja. Pri sodišču je bilo pač zapisano in shranjeno v predale. Toda zasledovanje je zastajalo, ker so ljudje o tem čedalje manj vedeli. Le sem in tja se je kdo še vprašal: ≫Kdo ve, kam je res izginila? Ali je živa ali mrtva?≪ Samo Breznici še ni čas zacelil globoke rane.

Ivan je začel hoditi v šolo. Kakor nekdaj oče, tako tudi sin ni bil rojen za učenje. Bolj so mu ugajale igrače in živina, do katere je imel že kot otrok veselje. Očetu je bilo prav, nikdar ga ni posvaril zaradi tega. ≫Čemu mu bodo knjige?≪ je menil. ≫Kdo bo pa delal?≪

Očetovo zabavljanje je vzelo otroku vse veselje do šole. Zanemarjal je pouk in nagajal učiteljem, ki so se trudili, da bi ga spravili iz prvega razreda. ≫Meni se ni treba učiti,≪ je nekoč zabrusil učitelju. ≫Zato, ker sem Breznikov iz Orešja!≪

Otrokova predrznost je bila sad očetove potuhe. Kadar je bil v šoli kaznovan, je porasel, da mu otroka ne bodo zapirali. Ako je napadal otroke, mu ni rekel žale besede. Njega pa se ni smel nihče dotakniti.

Tako je Ivan preživel šolsko dobo. Iz zanikernega učenca je zrasel v ponosnega fanta. Zavedal se je, da bo kot edinec gospodaril nekoč na dveh kmetijah. V družbo ni zahajal, pa ga fantje tudi niso marali. Če bi ga bili dobili ponoči na vasi samega, bi ga bili napodili.

Breznik se je spet povrnil v prejšnje napake. S sosedi je bil dober le dotlej, dokler se je bal zaslužene kazni. Čim manj je bilo nevarnosti, da bi ga utegnili razkrinkati, tem bolj mu je rasel greben. Ponašal se je z dvema kmetijama, redil je največ živine in največ pridelal. Povsod samo on — kakor bi ne bilo drugega v Orešju.

Pri gospodarstvu je imel očitno srečo. To so mu priznali vsi njegovi nasprotniki. Česar se je lotil, mu je uspelo. Tako je naposled le zdregal, da je bila Marica uradno proglašena za izgubljeno. Spet si je odrezal novo brazdo; še nekaj korakov pa bo prišel do smotra.

Posestvo je po zakonu pripadalo ženi, ki se je tudi sklicevala na svoje pravice. Sosedje so ji svetovali, naj ne odneha. Zaradi Marice, ako bi se še kdaj vrnila. Očim je trd ko skala.

Zakonca sta se resno sporekla — prvič po poroki. Mož je očital ženi, da ji ne bo več zn hlapca. Ako prepiše kmetijo nase, tedaj bo delata sama. ≫Tlaka je odpravljena,≪ se je usajal in zahteval, naj mu vrne doto, katero je dobil od doma. ≫Pa tudi plačo za vsa leta, odkar se jr priženil v Orešje.≪

Rezika je jokala, toda solze ga niso ganile. Mučil jo je še nadalje: ≫Če ti je prav, pa pojdiva narazen. Bodiva vsak na svojem.≪ Namignil ji je na sodno ločitev, češ ne misli, da ne morem živeti brez tebe.

Omagala je, ker se ni znala braniti. ≫Da bo mir v hiši,≪ je ugodila moževi zahtevi Če bi se vrnila Marica, bo oblastvo tako drugače ukrenilo.

Breznik je izvojeval poslednjo zmago. Ponosno je dvignil glavo ter se trkal na prsi, kjer je večkrat otipal skrito bolečino. Pa se ni zmenil zanjo. ≫Le reži in žgi tu notri!≪ si je mislil. ≫A na zunaj mi prizanesi!≪

Njegovemu napihovanju pa je bila usojena kratka doba. Ošabnost se je šopirila pred padcem. Uresničil se je izrek, ki pravi, da se vsaka kriva pot konča v prepadih.

Stari Brajdež se je po več letih spet začel prikazovati. Grdinova Ema je napovedovala nesrečo. Videli so ga tudi drugi in slišali ječanje. Vsa vas je soglašala z branjevko, da prikazen res nič dobrega ne pomeni. Ljudje so s strahom pričakovali nove žrtve in molili: ≫Bog nas varuj hudega na duši in na telesu!≪

Na Breznika so vplivale porazno že govorice same. Znano mu je bilo, kdo je podoben po obrazu pokojnemu Brajdežu. Polde najbrž ni več v službi pri cirkusu. Potika se po okolici; podnevu se skriva, ponoči pa uganja svoje burke. Njegov namen je prozoren; capin išče priložnosti za maščevanje. V gostilni pri Andrejcu mu je obljubil škodovati. Takrat ni imel moči, toda zdaj ga ima nedvomno v oblasti. Povedal bo, kako je izginila Marica ... Kakšno ponižanje in sramota!

≫Zakaj sem to storil?≪ se je pričel kesati. ≫Če bi bil poslušal vest, bi bil danes srečen in miren. Kaj mi pomaga bogastvo, ki je zastrupljeno!≪

Bal se je posledic, ni pa še obupal. Njegova odpornost mu je dajala novega poguma. Takim ljudem kot je Polde, nihče ne verjame. Če bi kaj izbleknil, ga bo postavil na laž in njegova čast bo oprano.

Zadeva pa se je zasukala povsem drugače. Pozno nekega večera je šel Breznik iz mlina. Ob znamenju tam za vasjo se mu je nekdo pridružil. Šla sta vštric drug ob drugem, vendar vsak na svoji strani poti. ≫Polde v podobl Brajdeža ...≪ Pa ga je vendarle spreletela groza.

≫Ali bi ga česnil!≪ — Naramnico z železno zaponko je že pripravil za udarec. ≫Če si človek, izgini! Duh pa — kaj potrebuješ?≪

Spremljevalec mu je odgovoril s tihim ječanjem.

Nameril mu je, da bi ga udaril, a mu je omahnila roka. Niti z vprašanji se ga ni upal več nadlegovati. Le korake je pospešil, da bi ga prehitel; neznanec pa ni hotel zaostati.

Prišla sta do Brajdeževe koče. Čudak je krenil s poti; Štefan je videl, kako mu je zapretil s pestjo, preden je izginil za vogalom. Ponoči je imel mir, pa ni mogel spati, čeprav je bil utrujen. Misel na čudnega spremljevalca mu je razvnemala domišljijo. Vso noč ga je begala strašna pošast z odprtim žrelom.

Za domnevanjem je prišla resnica. Na pošti ga je čakalo pismo v pripombo: lastnoročno. Vsebina je bila kratka, a brez podpisa. Pisno ga je vabil v bližnji trg, kjer naj se v določenem času zglasi v zakotni gostilni, ki je bila imenovana. Povod sestanka: važen razgovor. Tajnost zajamčena. Hude posledice, ako se ne odzove vabilu.

Breznik je odložil pismo, v prsih mu je kljuvalo. Kdo je skrivnostni pisec in kaj hoče od njega? Našel ga je v osebi ciganskega poglavarja. Če je on, tedaj je prišel zaradi denarja. Treba mu no ugoditi, da ga ne spravi v sramoto. In da bo konec nadlegovanja.

Pod pretvezo neke kupčije je šel od doma. Nalašč je hodil prav počasi, zakaj v trg je moral priti zvečer ob mraku. Tam je imel znance, katerim se je hotel izogniti. Vpraševali bi ga, kaj ga je privedlo semkaj, pa se mu ne ljubi lagati.

V določeni gostilni tisti večer ni bilo gostov, Gospodar je moral vedeti za sestanek, zato je napotil prišleca v manjšo stransko sobo. Mož je sedel za okroglo pogrnjeno mizo in naročil pijače.

Točno ob napovedani uri to se odprla vrata. Vstopil je Brajdežev Polde, nenavadno čedno oblečen. — Breznik ga je gledal izpod čela.

≫Mene niste pričakovali≪ Capin se mu je rogal. ≫Vidim, da sem vas presenetil. Pozna se vam na obrazu …≪

≫Ti si tisti, ki mi je pisal,≪ je siknilo Brezniku skozi zobe. ≫Izgubljenec!≪

≫Recite, kar hočete!≪ Capin mu ni zameril.

≫S teboj ne maram imeti posla.≪ — Mož je vzel klobuk in vstal od mize.

Polde je stopil predenj. ≫Le počasi, gospod Breznik! Zadeva je važna. Nisva še pričela.≪

≫Sva že opravila.≪ Štefan je sukal klobuk, a je očitno odlašal z odhodom.

≫Sedite, gospod Breznik! Saj bova skoraj končala.≪

Vljudno mu je primaknil stol, a mož ni maral sesti. Slonel je ob mizi in gledal proti vratom. Potepuh se mu je videl kakor škrat v človeški podobi.

≫Danes nisem več pri cirkusu kakor takrat ...≪ mu je obujal neprijetne spomine.

≫Vidim,≪ je dejal malomarno.

≫Morda vas bo zanimalo nekaj drugega,≪ jc nadaljeval z naraščajočo predrznostjo. ≫Tisti večer je izginila neka deklica ...≪

≫O tem se midva ne bova menila. Čemu me nadleguješ?≪

≫Znano mi je vse, kako je bilo ...≪

≫Tebi?≪ je zategnil, kakor bi se hotel norčevati.

≫Vem. da je bila ugrabitev naročena.≪ — Polde je bil vajen zaničevanja. ≫Deklica, imena se ne spominjam, je morala izginiti ... Mož, ki je bil prejšnji večer v šotoru pri poglavarju ciganov, se jo je hotel znebiti. Napoti mu je bila zato, ker je bilo posestvo zapisano nanjo ...≪

≫Vse ve!≪ – Slutnje, ki so ga plašile od onega večera, ko so podirali cirkus, pa vse do danes, ga niso varale. Ponižan in osramočen je stal pred navadnim cestnim postopačem. V njegovih umazanih rokah je zdaj njegova usoda. Ali naj klone in prizna svojo krivdo? ≫Ne!≪ se je v mislih potrkal na prsi. ≫Junak ne vrže puške v koruzo!≪

≫Lažeš!≪ Z neverjetnim pogumom je pobijal nasprotnikovo trditev. ≫Sovražiš me zarai Brajdeževine. V gostilni pri Andrejcu si mi grozil z maščevanjem ...≪

≫Gospod Breznik, nehajte z maščevanjem in z Brajdeževino! Resnica je, da je izginila vaša pastorka. Podrobnosti bom dokazal.≪

Verjeli ti bodo. Glej, da te ne primem za jezik!≪

≫Mislim, da nimate poguma,≪ ga je zavrnil brez bojazni. ≫Sicer pa ni, da bi vam moral škodovati. Molčal bom za primerno nagrado. Dajte mi tisočak, pa bodite mirni, kot bi ne imeli ničesar na vesti.≪

≫Ali meniš, da jih pobiram po tleh! Kdo ve, kje si ti že vse raznašal?≪

Prisegal mu je na življenje in smrt, da o tem doslej še ni govoril. ≫Tudi če bi vas izdali cigani, bom pričal tako, da boste oproščeni.≪ — Beseda mu je tekla kot olje. Izuril se je med svetom — v globinah, kanor je bil zablodil.

Strah pred razkritjem je zadušil v Brezniku srd, pomirila ga je tudi capinova zgovornost in dokazovanje. ≫Pa naj bo!≪ je pristal, ne da se je preveč upiral. ≫Nekaj dediščine sem ti namenil po očetu. Dam ti jo pod pogojem, da mi izgineš izpred oči — kam daleč. Pa da se nikdar več ne vrneš!≪

≫Orešje, zbogom za vselej!≪ Namišljeno, kakor znajo le taki ljudje se je poslavljal Polde od rodne vasice. Tam nekje daleč si je izmislil mesto, kjer mu bo nekdo preskrbel službo. Dati pa mora varščino, zato je zahteval nagrado. Ako jo dobi v obliki dediščine, bo prav tako hvaležen. Zavezal se je. da vse, kar ve o deklici, ne bo prišlo nikdar med ljudi skozi njegova usta.

≫Tukaj ti denarja ne dam v roke.≪ mu Breznik še zmeraj ni zaupal. ≫Jutri dopoldne v občinski pisarni.≪

Capin se je nekaj obotavljal, češ da mora odpotovati. Naposled se je vdal in počakal. ≫Pa za kak polič dajte! Zdaj, ko se je polegla beseda.≪

Štefan ni smel biti umazan. Dal je vino, čeprav ga ni pokusil. Tega pa ne, da hi sedel pri takem človeku! Molče je izginil v temo.

Polde je za njim kazal osla.

Točno, kakor sta so dogovorila, je prispel v občinsko pisarno. Prejel je denar in podpisal pobotnico, opremljeno z uradnim pečatom. Breznik ga je ponovno opomnil na dogovor in spravil dokaz za izplačano dediščino.

≫Zdaj gremo, oj zdaj gremo ...≪ Zvijačnik se je delal, kot bi hotel res oditi. V resnici pa je zavil v gostilno. Pri Andrejcu sta se našla s Kuštrinom, vaškim postopačem. ≫Nekateri ptiči skupaj letajo,≪ pravi pregovor. Polde je imel denar, pridobljen z jezikom. Njegov pajdaš pa je bil suh in žejen.

Pila sta in razlivala vino, da je teklo od mize. ≫Denarja kot črepinj! Ne more zmanjkati!≪ sta kričala. Pil je vsak, kdor je prišel v gostilno.

Orešci so se spraševali, odkod je Breznikova darežljivost. Uganili so, da se boji capina, ker ga je spravil ob domačijo. Zdaj pa popravlja, da bi ga pomiril in odvrnil pretečo nevarnost. Kaj drugega mu res ne kaže; s človekom. ki nima vesti, ni varno živeti v sovraštvu. Vendar pa je škoda dati zapravljivcu toliko denarja!

Breznik je bil prevaran. Skrivaj si je pulil lase, vedoč, da bo capin skoro razmetal denar m prišel na novo nagrado. Seveda se mu bo postavil po robu; toda v skrajnem primeru bo treba seči v žep, ali pasti v sramoto. Odločitev bo huda; ko se je spomnil, kaj ga še čaka, ga je zabolelo. Časti in denarja – oboje bo škoda žrtvovati.

Z denarjem, kar mu ga je še ostalo, se je Polde res nekam izgubil. Minilo je leto, ne da ga je kdo videl. ≫Morda se je le oprijel kake službe,≪ je bila zadovoljna vsa vas, najbolj pa Breznik. ≫Ali pa je kje poginil?≪ so menili, ker se tudi drugo leto ni bil oglasil. ≫Škoda ga ni, nam vsaj ne bo delal sramote.≪

Tudi stari Brajdež se je nehal prikazovati.

VII.[uredi]

Za toplim poletjem je nastopila hladna jesen. V Orešju so sejali in spravljali obilne pridelke. Breznik je napeljal velik kup koruze pod kozolec, kjer jo je ličkal pozno vsak večer, ko so drugi že pospali. Ličkanje je bilo možu prijetno jesensko delo.

Pa še drugi nagibi so ga vabili v okrilje nočne tišine. Njegove misli, ki so romale od dogodka do dogodka, so zahtevale miru. Vse laže se je zaglobil v premišljevanju tedaj, kadar ga ni nihče motil. V spominu mu je oživela Marica, s katero se je v duhu pogovarjal. Ako še živi, je zdaj že velika. Kje je našla svojo novo domačijo? Želel ji je srečo in zavračat vse, kar bi ji utegnilo škodovati.

Ko se je pogovarjal z deklico, sta mu ostala v srcu samo še strah in kazen. Nekaj ga je strašilo s posledicami, ki bodo skoro nastopile. ≫Poprej mi pa nisi povedal,≪ se je jezil na hudobca. ≫Takrat si mi kazal dejanje v drugačni luči. Samo denar in veljava,≪ si mi trobil na ušesa. Vse drugo si zamolčal.≪

≫In Polde?≪ – Spomnil se je človeka, ki mu je najbolj nevaren. Ako je živ, se bo še oglasil. Želel mu je smrti, da bi bil čist pred svetom. Še bi žrtvoval kak tisočak za tako poročilo.

Tedaj se mu je zazdelo, da čuje stopinje. Kakor bi bila ob kamnu spodrknila človeška noga. Prenehal je z delom in poslušal. Za stebrom se je premaknila sumljiva senca.

≫Kdo je?≪ se je vzravnal na nizkem stolcu.

≫Vidite še dobro in slišite tudi,≪ mu je odvrnil glas iz teme.

≫Polde!≪ – Breznik se je stresel, mrzel znoj mu je orosil čelo. Capin je stal pred njim kot pošast iz pekla.

≫Spet sem tukaj,≪ ga je nagovoril z vražjim nasmehom. ≫Pravkar sem jo primahal.≪

≫Rekel si, da te ne bo več …≪ ga je spomnil dogovora.

≫Nisem mislil, da bom prišel. Imel sem službo, kakršno bi ne bil dal za vse Orešje. Ob kruh me je spravila bolezen. V bolnišnici so me sicer pozdravili, nisem pa še za naporno delo. Slab sem, da komaj stojim,≪ je lagal in se zavalil v mehko perje.

Breznik je lezel v tla in si sladil oznojeno čelo. ≫Spet ga imam na rami; bolnega se dela, da me bo laže mrcvaril.≪ – Rekel pa ni besede.

≫Ali sva sama?≪ mu je počepnil vsiljivec.

≫Ne vem.≪ — Odgovor je bil hladen. ≫Zate tudi nisem vedel …≪

≫Pa me vidite, da sem tukaj?≪

Breznika je razdražilo: ≫Zavezal si se in podpisal ... Ako bi držal na čast, bi se ne prikazal …≪

≫Koliko mi daste, da izginem? Noč me je dala noč me bo vzela ...≪

≫Vrag naj te vzame!≪ — Jeza, ki mu je razganjala prsi, je iskala duška. Toda strah ji je zapiral izhod — bal se je potepina. Ako se mu zameri, ga bo onesrečil.

≫Kar sem namenil, sem ti dal,≪ je rekel prav tiho in počasi. ≫Od mene ne dobiš več niti beliča.≪

≫Oho, gospod Breznik!≪ — Zasadil je roki v bok in stopil predenj. ≫Je li to vaša poslednja beseda?≪

≫Kar sem rekel, sem rekel,≪ je ostal pri svojem sklepu ter se zamislil v delo.

Polde je udaril na drugo struno. ≫Kako je bilo že takrat, ko je izginila tista deklica, ki se še do danes ni vrnila? Njen očim jo je izdal ciganom ... Dokaze imam tukaj na dlani. Ali naj zamahnem z roko? Doslej še nisem tega storil. Toda, če me zavržete v potrebi — vem, kaj bom napravil.≪

Mož je omahoval kakor bilka, s katero se poigrava veter. Dati je bilo hudo, upreti se pa ni imel poguma.

≫Tedaj sem uničen!≪ je vzdihnil in zaječal.

≫Sedaj še ne,≪ ga je zavrnil brez sočutja. ≫Toliko, kolikor želim, daste lahko brez škode. Pes vas ne bo grizel zaradi tega. Saj bi ne maral ničesar, ako bi ne bil res potreben. Bolezen me je vrgla ob tla, pa nimam nikogar, ki bi mi pomagal. Čim se pozdravim, pojdem nazaj, odkoger sem prišel. Potem boste imeli mir na večne čase.≪

≫Poprej si tudi rekel,≪ mu je očital. ≫Nate se več ne zanesem.≪

≫Prisegam!≪ — Capin je dvignil prste in zavijal oči proti nebu.

≫Takrat si tudi prisegel. Takemu človeku ni sveta nobena beseda.≪

≫Premislite se, ali pa —,≪ mu je nakratko zagrozil.

Groženj se je ustrašil. Mukoma je spravil iz sebe, koliko še zahteva.

≫Še en tisočak,≪ je dejal in naglasil: ≫Toliko, kot zadnjič.≪

Mož se je prijel za glavo. Počasi je vstal in odšel v hišo. Capin ga je čakal pred vrati kakor vrag na dušo.

Vrnil se je s tisočakom ter mu ga dal z besedami: Požri ga! Na duši ti bo gorel.≪

Polde je hlastnil po denarju, ne da mu je kaj odgovoril. Naj reče, kar hoče; samo da je dobil, kar je zahteval.

≫Pa tole podpiši!≪ — Dal mu je svinčnik in listič, na katerem je bilo zapisano, koliko je prejel denarja.

Capin je podpisal, ne da je kaj prečital. Za tako plačilo podpiše vse, kar kdo hoče — četudi smrtno obsodbo.

≫Zdaj pa beži!≪ — Pokazal mu je pot po vasi. ≫In nikdar več se mi ne prikaži!≪

Postopač mu je voščil lahko noč in izginil v temo.

Drugi dan ga res ni bilo v Orešju. Nihče ga ni videl: ne na poti ne pod kozolcem. Breznik se je oddahnil; spet je bil rešen za nekaj časa. ≫Za vselej!≪ se je zarekel sam pri sebi. Odslej bo trd ko jeklo. Tudi vrag ga ne bo premagal.

Po tisočaku se mu je tožilo. Koliko je trpel za denar, a ga meče zapravljivcu v nenasitno žrelo! O, če bi vedela njegova žena, kako bridko bi jokala! Vse bolj ji je skrival denarnico, da ni zapazila primanjkljaja. Ivana se ni bal; fant se še ni vtikal v njegove denarne zadeve.

Izguba bi ga toliko ne bolela, če bi vedel, ali mu bo denar kaj zalegel. Toda na človeka kot je Polde se ni mogel več zanesti. Izda ga bo prav gotovo, če že ni kje kaj izbleknil. V skrbi pred razkritjem so mu potekali dnevi, dolgi kakor večnost. Kadar je videl na vasi ljudi v zaupnem pogovoru, tedaj je menil, da se pogovarjajo o dogodku pri ciganskem šotoru. Koliko noči je že prečul zaradi tistega nesrečnega trenutka! Zakaj ni ostal hlapec, pa bi bil miren in zadovoljen.

Žena je opazila, da je mož nekam zamišljen in otožen. Vprašala ga je, kaj se mu je prpetilo. Ali mu je spodletela kaka kupčija? Ali pa je doživel kako neprijetnost.

Zanikal je oboje. Priznal pa je, da ne čuti več veselja, naj se oprime tega ali onega dela.

≫Tedaj si bolan?≪ jo je zaskrbelo. Tudi njen prvi mož je bil tak v začetku bolezni.

≫Bolan menda nisem,≪ se je spet izvijal.

Svetovala mu je, naj gre k zdravniku. Nekoč se je skoro že odločil — zato, da bi ji ustregel. Za zdravila je bilo škoda denarja.

≫Pojdem pa jaz,≪ je sklenila v skrbi za njegovo zdravje. ≫Najprej v kočo h Grdinovi Emi, ki pozna domača zdravila.≪

≫Pelina ne bom pil,≪ je že vnaprej povedal. ≫Nimam naduhe.≪

Ema se je na vso moč zanimala za njegovo zdravje. ≫Ali kašlja in kakšen kašelj ima? Kako je s slastjo do jedi in pijače? In s trganjem ob slabem vremenu? Nevarno je tudi jutranjo potenje.≪

≫Menda slabo spi in do dela ne čuti veselja.≪ — To je bilo najvažnejše, kar je vznemirjalo skrbno ženo.

Branjevka je prinesla na reni žerjavice in vsula nanjo pest zdravilnega zelišča. Oblaček dišečega dima se je dvignil pod strop v tankih kolobarjih. ≫Posebne bolezni še ni,≪ je sklepala, ker se dim ni vlačil nizko po sobi. ≫Morda ima mož na srcu kaj takega, kar ga vznemirja.≪

Njenega razlaganja pa Breznica ni pravilno razumela. Doma je sporočila možu, da ima srčno napako. Ta bolezen mu še ni bila znana, zato je neverjetno zmajal z glavo.

≫Starici se sanja. Vem, da nimaš take bolezni,≪ ga je tolažila, ko sta bila sama. ≫Srčno napako imajo mladi ljudje — taki, kot je naš Ivan ...≪

≫Ivana bi že jaz ozdravil. Tako kot moj oče mene ...≪

≫Fant je nekam pameten,≪ je pohvalila sina. da bi mož ne sitnaril ≫Dozdaj še ni bilo slišati kaj slabega ...≪

≫Da bi le tako ostalo,≪ je dejal ter se zamislil po svoji stari navadi.

Žena je imela še nekaj drugega na srcu. Mož je v zadnjih letih prodajal živino, tudi v gozdu je nekaj posekal; pa je bila radovedna, kam je spravil toliko denarja. Dokler ji ni skrival denarnice, ga je preštela večkrat na teden. Zakaj ji ne privošči veselja?

Začela je po ovinkih prav rahlo in previdno, da bi se izognila prepiru. ≫Denarja ni varno imeti doma in posojati ga je škoda brez zanesljive priče. Upnik umrje in dolžniki se poskrijejo.≪ — Žena mu je naštela več takih primerov.

Štefana je vščipnilo v prsih. Vedel je, kam žena namiguje. Radovedna je, kje je denar, ki ga je prigospodaril. Ako ji poreče, da ga hrani doma, bi mu prigovarjala, naj ga ponese v hranilnico. Bolje je - ako se zlaže, da ga je komu posodil.

≫Denar sem razposodil,≪ je lagal po kratkem molku. ≫Nekaj malega sosedom, večjo vsoto pa sem dal očetu.≪

Rezika se je začudila: ≫Kaj, ali tudi oče jemljejo na posodo?≪

≫Sklenili so neko kupčijo, pa niso imeli dovolj gotovine. Šteti je bilo treba takoj pri pogodbi. Do pomladi mi bodo vse vrnili.≪

Odgovor jo je zadovoljil. Pri očetu je denar kot doma, četudi brez obresti. Sin ne sme biti tak, da bi jih zaračunal. Ivan bo tako dovolj premožen, kadar bo dobil kmetijo.

≫Daleč so še tisti časi ...≪ je menil in dostavil: ≫Ako ne bo kake posebne nesreče ...≪

≫Trgale se bodo zanj. Tak fant in posestvo brez dajanja!≪

V možu je vzkipelo: ≫Le nastavlja naj se mu kaka deklina! Videla bo, kdo je Breznik iz Orešja!≪

≫Če bi živela Marica, bi bilo drugače ...≪ Mati si je otrla solzo. — ≫Bog ve, kje je revica, da ni sledi ne glasu od nikoder? Ali bomo še kdaj izvedeli, kam se je izgubila?≪

Zakašljal je in skomignil z rameni ≫Dovolj sem si prizadeval ... Tudi uradno so jo iskali ... Ves trud je bil brez uspeha ...≪

≫In če bi zdajle odprla vrata in stopila v sobo ... Zmeraj mi nekaj pravi, da jo bom še videla, preden umrjem ...≪

≫Ako ne tu, pa tamkaj ...≪ Potegnil si je klobuk na oči, da ni videla njegovega obraza.

≫Koliko sem že zmolila! Svete maše se spravljajo ... Slednjo nedeljo kupim svečo ter jo prižgem v znamenju pred Marijino podobo.≪

≫Hudo je!≪ — To je bilo vse, kar je mogel spraviti iz sebe.

Rezika se je naslonila na mizo in milo jokala.

VIII.[uredi]

Na Orešje je sijalo prvo pomladno sonce. Njegovi mladi žarki so božali rodovitno polje in travnike, ki so vstajali iz zimskega spanja. Po bregovih so že zvonili beli zvončki in rumene trobentice so svirale v pozdrav vstajajoči prirodi. Vmes so se oglašale mične pesmice drobnih krilatcev. Ljudje so opravljali prva pomladna dela.

Breznik je komaj dočakal, da se je zemlja nekoliko osušila. Prvi je bil pri delu na vrtu, kjer je snažil drevje in zlagal suhe veje. Pomagal mu je Ivan; golorok in s privihanimi rokavi se je sukal, da je bilo veselje. Pozimi je bil prišel od vojakov.

Med delom nista mnogo govorila. Le sem in tja kako kratko,besedo, kadar je bilo treba kaj vprašati. Oče je bil zmeraj nekam zamišljen in sin je poznal njegovo navado. Zato ga ni hotel preveč motiti.

Veje je bilo treba spraviti domov na dvorišče, ≫Naprezi!≪ je ukazal oče. ≫Dvakrat nimaš kaj peljati.≪

≫Ali naj pridem s konjem ali s kobilo?≪

≫Kakor hočeš. Samo da bo prej doma,≪ mu je dal na izbiro.

Ivan je prišel z obema. Naložila sta, kolikor je šlo na voz, potlačila in povezala. Nato sta pognala; konja sta se vzpenjala in zaganjala, a voza nista premaknila. Kolesa so se zarila v mehko zemljo.

≫No, ali ne bo nič?≪ je kričal Ivan in mahal z bičem.

≫Poriniva!≪ — Oče se je sklonil, da bi zlezel pod voz, raz kateri so na obeh straneh visele veje.

Fant se je uprl: Porivala ne bova. Saj ni nobene teže. Vsa vas bi se nama smejala.≪

≫Morava, če ne gre drugače ...≪

≫Oče!≪ — Ivan je nategnil vajeti. ≫Sram me je, ker imamo take konje. Prosil sem vas že, da jih prodajte in kupite druge.≪

≫Kupi jih, saj ti ne branim,≪ je godel starec.

≫To je pa druga beseda! Take vam bom prignal, da se bo treslo Orešje, kadar se bom peljal po vasi.≪

Ivan je obrnil bič in udrihal po konjih, ki sta se naposled le zganila in zdirjala po vrtu. Oče je hitel zavirati, da bi ustavil konja, preden prideta na cesto. Tamkaj je bilo nekaj meje; bal se je, da bi ne prevrnila.

Mimo po cesti je prišel potnik v ponošeni obleki. Roke je držal v žepu; glavo so mu pokrivali dolgi zmršeni lasje, ki bi mu jih lahko spletel v kito. Oguljeno čepico je sukal v roki.

≫Ali ga poznate?≪ je sin namignil očeta.

≫Polde je, saj mu je zapisano na obrazu.≪ Breznika je spreletela groza. ≫Spet je tukaj! O Bog, reši me tega človeka!≪ je vzdihnil sam pri sebi. ≫Daj mi rajši kako drugo pokoro!≪ — Če bi bil srečal vraga, bi se ga ne bil tako prestrašil.

Ivanu se je zastudil: ≫Le poglejte ga, kakšen je. Kakor strašilo.≪

≫Človek na robu prepada,≪ je dostavil oče. ≫Skoro bo zgrmel v globino.≪

Capin je gledal potuhnjeno v tla; skoro zadel je ob Ivana na kraju ceste, pa mu ni privoščil besedice. Le očeta je ošinil s strupenim pogledom.

Breznik je vedel, kaj to pomeni. ≫Denarja bo zahteval ... Kdo ve, kje me bo spet zalezel?≪

Sklenil je, da se mu bo postavil po robu. Tega mora biti konec za vselej. Naj se zgodi kar hoče, na vse je bil pripravljen. Dovolj je že skrbi in groze, kdaj ga bo udarila usoda. Najrajši bi se izpovedal na ves glas; morda bi mu tako utihnila vest, čeprav bi si obenem naprtil kazen. Toda za priznanje je še zmeraj dovolj časa, zakaj le v skrajnem hipu bo segel po tem pripomočku.

Polde ga je zasačil zvečer o mraku. Pridružil se mu je kot prijatelj ter se mu začel prilizovati.

≫Poberi se!≪ Breznik je imel za vsiljivca eno samo besedo.

Tudi Polde je bil kratek. ≫Še tisoč denarjev!≪ je zahteval brez uvoda.

≫Rajši jih vržem v blato in pohodim. Tebi niti beliča!≪

≫Pa grem ter vas ovadim,≪ se je delal, kot bi hotel oditi.

Mož se ni dal več ostrašiti. ≫Če me ovadiš, se bomo pomenili zaradi izsiljevanja, in pa zavoljo prikrivanja kaznivega dejanja.

Capin je trenutno molčal, odločna beseda je za hip zaprla sapo. Toda kmalu se je spet oglasil: ≫Če bom sedel, ne bo zaradi tega žuljev. In na dobrem imenu ne bom nič izgubil. Vi pa — tak mož – pa v ječo! Sramota za vašo hišo!≪

≫Pa še to, da si mi grozil z maščevanjem. Andreje bo izpričal, kar si govoril v njegovi gostilni. Moja beseda bo zalegla več kot vse tvoje lažno gobezdanje.≪

≫Sitnosti vam bom pa le napravil in ljudje vas bodo obirali, da bo veselje. Snel vam bom z obraza krinko, grd madež jim bom pokazal na vaši duši.≪

Breznik je stal kot skala. Samemu sebi se je čudil, odkod je zajemal toliko moči in poguma.

Polde je sprevidel, da ga z grožnjami ne bo več omajal. Začel se mu je sliniti? ≫Dajte mi tisočak, pa bo prečrtano vse. kar ste zagrešili.≪

>Beži! Izgubi se!≪ Moža je zgrabila jeza. ≫Nimam denarja. Izgini, sicer —!≪

≫Oho, denarja nimate!≪ se je režal brez bojazni.

≫Nimam!≪ je pribil odločno. ≫Konje bo treba kupiti. Ivan pojde v semenj na Hrvaško.≪

Potepin je še nekaj časa pritiskal, a je naposled le odnehal. Utihnil je in zaostal na poti. Breznika je skrbelo, da ga bo prehitel in napadel. Sicer se ga ne boji; toda če bi ga kje počakal in oplazil, bi na spopad ne bil pripravljen.

Odslej mu je bil nadležnik zmeraj za petami. Kakor hudobec, ki zalezuje ubogo dušo. Podnevi ga je plašil bolj oddaleč, toliko da ga je videl. O mraku pa se mu je približal in ponavljal svojo staro pesem. Breznik pa svojo: ≫Beži, izgubljenec!≪

Nekoč mu je zapretil z orožniki zaradi nadlegovanja. Capin se je ponašal, da se jih ne boji, pa je vendarle pomagalo. Odslej se mu ni več tako nastavljal, čeprav je še vedno postopal po Orešju.

Breznikova pokora je bila huda in grenka. Živel je v nepretrganem strahu, kdaj bo razkrito njegovo dejanje. Videl je, kako bo stal razgaljen pred sosedi. ≫Res je!≪ porečejo. ≫Daleč je zabredel. Še slabši je kakor Brajdež.≪ – Očitali mu bodo zvezo s cigani. Kaj slabega ljudje radi verjamejo in ne raziskujejo, koliko je laži med resnico.

Grožnjam in preganjanju se je mož naposled nekako privadil. Njegova občutljivost je opešala, upirati se je naveličal. Zgodi naj sc, kakor mu je pač usojeno. Višja moč naj odločuje.

lvana je pri gospodarstvu čedalje bolj upošteval. ≫Sam naj se navadi misliti,≪ mu je dal, naj odločuje. ≫Izkušnje je treba tudi prav uporabljati. Še izkušenemu človeku rado spodleti, kaj šele novincu!≪

Razen poljedelstva ga je vzgajal tudi za kupčijo. Mož je nekdaj barantal s konji, pri čemer mu je večkrat kaj ostalo. Pred leti pa je opustil prekupčevanje. Sin ni kazal spočetka nobenega veselja do prodajanja ali kupovanja. Ko je prišel od vojakov, kjer je služil pri konjenici, pa se mu je takoj oglasila želja do postranskega zaslužka.

Oče ga je krepko podpiral. Dovolil mu je, naj proda oba konja in kupi druga. Ivan se je odpravljal na sejem proti hrvaški meji. S seboj je vzel lepo vsoto denarja. S praznim žepom ni moral odpotovati. Nekaj mora ostati tudi za potnino ...

Pred odhodom od doma mu je dajal oče pametne nasvete. Pazi naj na denar in gleda, s kom bo hodil, da ne pride v roke sleparjem. Pri kupčiji ni človek nikdar dovolj previden.

Ivan je bil v srcu še zmeraj vojak, zato ga vse to ni prav nič skrbelo. Sleparjev se ni bat; takim ljudem je pregreha zapisana na čelu. Konj je vajen, izbirati zna in za morebitne napake bo zahteval jamstvo. ≫Pot je dolga in nevarna.≪ — Oče se je bal< da ga bo v samoti kdo napadel. Svetoval mu je, naj se ogiblje noči in samotnih krajev.

≫Brez skrbi, oče! Denar je skrit pod telovnikom. In samokres na sedem ognjev.≪

Oče mu je segel v roko: ≫Zbogom in kmalu se vrni!≪

Zarja, ki je že obrobljala gorovje, je obetala krasno pomladno jutro. Danica nad vasjo je bolj in bolj bledela. Ptički so se budili iz spanja in prepevali jutrnje slavospeve.

Ivan je krenil po bližnjici na vlak: onkraj gorovja je bila postaja. V gozdu je bilo še mračno zaradi gostega mladega zelenja, dočim se je zunaj na planem že danilo. Pot se je ožila v stezo in prodirala v goščavo.

Na ovinku, kjer se je skozi drevje že svetlikalo, je nekaj zašumelo. Kakor bi se bila pod nogami prelomila suha veja. Ivan je segel z desnico pod suknjič v bližino samokresa. Postal je in poslušal, a spet je bilo vse mirno in tiho.

≫Saj ni nič, ali pa je hušnila skozi veje kar ko ptica,≪ si je mislil in stopal dalje. Bližal se je debeli bukvi, ki je daleč na okrog raztezala svoje košate veje. Ko je bil zraven, se mu je zazdelo, da vidi za deblom sumljivo senco. Pogumen, kakor je bil, se je hotel prepričati, da bi si pozneje česa ne domišljal. Čeprav ni slutil nič hudega, se je nagnil oprezno proti drevesu. Tedaj se mu je zablisnilo pred očmi in spet stemnilo. Fant je zastokal in omahnil na stezo, kjer je nepremično obležal.

Kakor zver na svojo žrtev je planil napadalec izza debla. Zviškoma se je vrgel na mladeniča in stikal po njegovih žepih. Samokres mu očitno ni ugajal. Tipal je dalje, dokler ni prišel do denarja. Hlastno je pograbil plen in zbežal v goščavo

Ivan se ni premaknil. Zaklicati ni mogel; oči mu je zavijala bolest, ki se mu je v strašnih potezah razodevala na obrazu. Na čelu nad levim očesom, kamor ga je zadel udarec, se je poznala rdeča lisa. Tudi na glavi mu je rasla oteklina.

Tisto jutro se je Grdinova Ema prav zgodaj odpravila na branjarijo. Ko je pogledalo sonce izza gore, je bila že na poti s palico v roki in s košem na hrbtu. Namenjena v Serjuče onstran gozda, je prispela po stezi do debele bukve. ≫Križ božji!≪ se je ustrašila človeka, ležečega tik drevesa. Nad njim so kričale vrane, kar je moralo nekaj pomeniti. Branjevka je vedela, da oznanja nesrečo.

Ali je živ ali mrtev, o tem se Ema ni upala prepričati. Tudi v obraz mu ni pogledala, da bi vedela, kam naj odide s poročilom. Koš je kar odložila ter ga pustila v hosti, da je ni oviral, ko je hitela nazaj v Orešje. ≫Na pomoč!≪ je zakričala, čim je dospela do prve hiše. Vpraševali so jo, kaj se je zgodilo; pa ni mogla povedati drugega kakor, da pri oni stari bukvi leži nekdo. ki se ne gane.

Kričanje se je slišalo tudi k Brezniku na dvorišče. Gospodar se je zganil kakor zadet v prsi. Molče se je pridružil sosedom, hitečim na kraj nesreče. Poznalo se mu je, da sluti nekaj strašnega, česar še ni moral razkrivati. Morda pa ne bo tako, kakor si domišlja. In da bi le ne bilo! Vso pot je prosil Boga, naj mu prizanese.

Ko so prispeli do bukve se je napadenec že nekoliko predramil. Vstati še ni mogel; tudi glas mu je bil še tih in nerazločen.

≫Ivan!≪ je kriknil Breznik in omahnil zraven sina. Njegove slutnje so se uresničile. ≫Kam te je udaril?≪ mu je trepetala beseda. ≫Razbojnik!≪

Fant je počasi dvignil roko in pokazal na čelo.

>Ali veš, kdo te je napadel?≪ ga je vprašal nekdo izmed sosedov. Sum, ki ga je izrazil Breznik, je bil povod njegovemu vprašanju.

Ivan je rahlo prikimal in rekel potiho: ≫Brajdež …≪

≫Maščevanje!≪ Vaščani so se spogledali, Polde mu je grozil zaradi koče ... Znosil se je in opravil, kar je nameraval ... Pravega ozadja seveda niso poznali.

≫In denar?≪ je odjeknilo iz očeta ob pogledu na odpeti telovnik.

≫Vzel ga je,≪ je prilezlo sinu iz grla.

≫Tat!≪ — Oče se je sunkoma dvignil in spet sesedel. Ves je bil zmeden; rad bi bil nekaj povedal, pa ni mogel govoriti.

Sosedje so pomilovali oba, sina kakor tudi očeta. Nesreča jih je spet pomirila in sprijaznila. Ni jim bilo treba veleti, kdo naj pride z vozom po Ivana in odide v trg po zdravnika. In k orožnikom, naj brž ujamejo capina, da ne bo zapravil denarja.

Ivan je ostal v domači oskrbi. ≫Ako ne bo kaj hujšega,≪ je odredil zdravnik, ki je ugotovil le lažji pretres možganov. Udarec s kolom ga je trenutno omamil, ni pa mu zadal kake bolj nevarne poškodbe. Čez nekaj dni je že lahko izpovedal orožniku, kako je bil napaden.

Brajdeža so orožniki hitro prijeli. Toda denarja pri njem niso našli. Tajil je na vse pretege ter ni hotel ničesar priznati. Njegovo laganje pa se ni ujemalo. Tako ni mogel dokazati, kje je bil tisto jutro, zato so ga pridržali v zaporu.

Ivan je bil zaslišan na sodišču, čim je okreval. Povedal je vse natanko, kako je opazil za drevesom sumljivo senco. Poldeta je spoznal šele tedaj, ko mu je pokleknil na prsi. Videl in čutil je, kako mu odpenja telovnik in jemlje denar iz notranjega žepa. Toda omamljen po udarcu, se ni mogel geniti, da bi ga bil pahnil od sebe. Tudi glas mu je odpovedal: pa saj bi ga ne bil tako nihče slišal sredi gozda.

Sodišče je zbiralo podatke, potrebne za prvo obravnavo, Breznik bi bil capina lahko očrnil zaradi izsiljevanja, a je previdno molčal. Denarja ni pričakoval nazaj, in kazen bi mu ne koristila, marveč škodovala. Kar oddahnil se je v zavesti, da je rešen vsiljenca. Njegovo zadovoljstvo pa je bilo kakor tišina pred viharjem. Spet so ga oblegale nove skrbi, hujše od prejšnjih ter ga pogreznile v novo trpljenje.

≫Polde me bo izdal,≪ ga je strašilo dan za dnevom. Skušal si bo olajšati kazen in zvaliti krivdo na njegove rame. Zdaj ima priložnost, ker je slednji dan pred sodniki. Poprej mu je očitno prizanašal zaradi denarja. Čudno, da že ni kaj izbleknil takoj, ko se mu je postavil po robu. Najbrž se je še zmeraj zanašal na boljše čase. Toda za železnimi zapahi mu bo ugasnilo slednje upanje, da bi še kaj dosegel z zvijačo. Ovadil ga bo iz maščevanja, ker mu na drug način ne bo mogel škodovati.

≫In posledice?≪ Štefan se je stresel že ob misli sami. On, veljaven mož, se bo moral zagovarjati pred sodiščem. Zaradi tega, ker je dal odvesti svojo pastorko iz koristoljubja. Varal je oblastvo, da jo je proglasilo za mrtvo in prepisalo posestvo. Hudi očitki iz kazenskega zakona, po katerih ga bodo strogo sodili.

Nato pa stroški. Izgubil bo posestvo, ker bo prepis najbrž razveljavljen. Poravnati bo treba vse, kolikor bodo zahtevali. Ako bi postavil Brajdeža na laž, bi nastala dolga pravda, ki bi utegnila ugodno poteči. Toda stalo bi ga, škoda pa je vsakega beliča. Capin bi seveda ničesar ne izgubil.

≫Ali bi se dalo še kako izmotati?≪ Mož se je globoko zamislil. Če bi prepisal domačijo z Brajdeževino vred na sina, bi bila zadeva nekako urejena. Ženi bi izgovoril priboljšek; sebi ga ne bo smel, ker bi mu ga nedvomno zasegli. Pa saj ima denar, ki si ga je pridobil z delom. Tega mu ne bodo vzeli; skril ga bo tako, da ga ne bo nihče iztaknil.

Iz domišljije so mu dozorevali načrti, katerim se ni mogel več ustavljati. Druge poti ni bilo; samo dalje, kamor se je bil namenil, ali pa nazaj v pogubo. In podvizati se je bilo treba, dokler se ne pojavijo ovire. Tedaj bi bilo zamujeno.

Najprej se je moral posvetovati z ženo, radoveden, kako jo bo iznenadila njegova odločitev. Znal jo je pravilno utemeljiti. ≫Sit sem skrbi in dela sem se naveličal. Tudi ti ne boš trobila k sodnemu dnevu.≪

≫Pa vendar! Ivan je še mlad,≪ je ugovarjala žena. ≫Kaj pa, če bi se takoj oženil ...≪

≫Naj se oženi, če hoče.≪ Mož se ni bal spremembe. ≫Tudi ti si se mlada omožila. Nevesta ti bo v oporo pri gospodinjstvu. Sama ne boš skoro več zmogla vsega dela. Dekla je dekla in fantu ni da bi dajal priložnost.≪

≫Tisto je res,≪ je priznala. ≫O Bog, kaj nas še čaka!≪

≫Nič ne bo hudega. Kar je namenjeno, mora priti.≪

≫Pa naredi, kakor hočeš,≪ se je vdala v božjo voljo.

≫Tako, da bo prav in da ti bo nevesta pokorna. Spoštovati te bo morala kakor svojo mater. Tudi s priboljškom boš zadovoljna, vse ti bo odprto. K delu te ne bodo priganjali, to jim bom prepovedal.≪

Opozorila ga je, naj tudi nase ne pozabi. ≫Sam boš kriv, ako boš trpel na stara leta.≪

Zatrdil ji je, da samega sebe ne bo zavrgel. Denarja, ki ga ima na kupu, ne bo dal iz rok, ker je sad njegovih žuljev.

≫Že prav!≪ — Radovedna je bila, koliko je prihranil.

≫Nekaj je že.≪ Mož se ni določno izrazil.

≫Precej mora biti,≪ je namigovala žena.

≫Toliko, da nama ne bo treba stradati.≪

Ivan je bil tisti dan v bližnjem sejmu, kjer je kupil dva lepa konja. Zvečer se je mudil v hlevu dalje kot po navadi. Oče ga je pohvalil, da je dobro izbiral. ≫In cena tudi ni previsoka, ako sta konja res brez napake.≪

Sin mu je pokazal košček papirja — jamstvo, potrjeno po prodajalcu. Podpisane so bile tudi priče — moža, ki sta pomagala pri kupčiji.

≫Tedaj je v redu. Skrbelo me je, da se boš dal prekupcem, ki človeka radi ociganijo. Pa vidim, da sem že kar odveč, da gre tudi brez mene ...≪

≫Saj sem vas vabil s seboj, pa vas nisem mogel spraviti od doma.≪ — Fant se je čudil očetu, ki je bil videti ves drugačen. Govoril je tako, kot bi se poslavljal. Pa ne misli menda že umreti!

Očetovo namigavanje je bilo čedalje bolj razločno. ≫Z materjo sva se postarala ter ni treba, da bi se ubijala v pozno starost. Dal ti bom ključe od svoje domačije. Zase ne zahtevam ničesar: materi pa se spodobi užitek, kot ga je zaslužila.≪

Ivan je dvomil, ali pa je prav razumel. Kakor daljnjo zvonjenje so mu bile njegove besede. Je li oče res pripravljen skleniti izročilno pogodbo? Ali se je res že naveličal dela? No, kaj takega ne more verjeti! Morda ga le izkuša, da bi izvedel nekaj drugega ... In če je naposled resnica — kaj ga je neki privedlo do takega sklepa? Morda kaka skrivna neozdravljiva bolezen. Oče je že dlje časa nekam potrt in hujša, hujša. Tukaj je vzrok: prav zaradi tega hoče odložiti.

≫Toliko, da ve kako in kaj.≪ — Breznik ni rad mnogo govoril. ≫Jutri bova napregla. Glej, da bo voz pripravljen in vprega osnažena in namazana.≪

≫Ali že jutri?≪ — Ivan ni mislil, da bi se tako mudilo.

≫Jutri!≪ je prebil odločno. ≫Mislim, da si zadovoljen.≪

Fant je prikimal in tako je bil končan razgovor. Med potjo iz hleva je Breznik postajal na dvorišču. Poslušal je, ali ne prihaja kdo po cesti. Domišljija ga je strašila z orožniki, ki ga bodo nekoč iznenadili v imenu zakona. Ali pa bo prejel po pošti pismo v zelenem ovitku —: vabilo na sodišče, kazenska zadeva.

Po večerji se je Ivan preoblekel in nekam izginil. Oče ga ni vprašal, kam se je namenil, čeprav je bil radoveden. Tiho kot je bil odšel, se je vrnil šele proti jutru. Previdno je odprl hlev in nasul konjem krme. Nato je osnažil koleselj ter ga namazal z oljem. Ko se je zdanilo, je bilo na dvorišču že pripravljeno vse, kot je bilo naročeno.

Njun odhod ni vzbujal pozornosti med sosedi. Mislili so, da imata opraviti na sodišču zaradi napada. Saj so bili tiste dni zaslišani tudi drugi vaščani: nekateri kot priče dogodka samega, ostali pa so dajali pojasnila o življenju in razmerah napadalca.

Sestavljanje izročilne pogodbe je trajalo precej časa. Šele opoldne sta opravila pri notarju: Ivan je spet napregel konja in zavil iz trga po drugi, nekoliko daljši poti. ≫Čemu pa to?≪ sa je vprašal oče, ki je bil že naveličan vožnje.

≫Več sveta bova ogledala,≪ se je nasmehnil Ivan. ≫Danes je priložnost. Nalašč ni, da bi se vozila okrog po cestah.≪

≫Kakor hočeš.≪ Kot novemu gospodarju mu je dal veljati.

Ustavila sta se ob lični obcestni hiši z novim gospodarskim poslopjem. Tukaj je bila gostilna, poznana daleč na okoli. Pri Smoletu se je reklo: že ime je vsebovalo ugled in premoženje. Smoleta je poznal tudi Breznik kakor vsakega boljšega gospodarja. Pozdravila sta se kot stara znanca, dasi zavoljo daljave nista mnogo občevala.

Ivan je zapeljal na dvorišče in dal konjema zobanja. Smole pa je prijel pod pazduho Breznika ter ga vedel v boljšo sobico, kjer je čakala že pogrnjena miza.

≫Kod pa hodita, Štefan?≪ ga je vprašal, ko se je beseda nekoliko polegla. ≫Pa danes?≪

≫Važno opravilo nič ne vpraša, ali utegneš.≪ — Breznik mu ni mislil povedati resnice.

≫Vem, vem,≪ je kimal Smole, Zadovoljno si je mel roke, da so pokali členi.

≫No, kaj veš?≪ ga je prijel za besedo.

≫Kar vesta dva, ve pol sveta ... Kaj bi skrivali in tajili!≪

≫Na zvon še ni treba obešati,≪ je bila Breznikova želja.

Rejeni krčmar si je položil prst na usta.

Vstopil je Ivan v spremstvu Smoletove hčerke. ≫Tončka, zasuči se, pa vina na mizo!≪ ji je zaklical Smole. ≫Tudi Mina in Ivanka naj se kaj pokažeta!≪

Tončka je prinesla vina in sedla tesno zraven Ivana. Mina in Ivanka pa sta obložili mizo s toplimi in z mrzlimi jedili.

Prizibala se je mati krčmarica ter se stisnila k Brezniku. Odmaknil se ji je, zakaj osamljen kakor je bil, ni maral družbe.

≫Poglej ga no, kako se me boji!≪ se je šalila Smoletova boljša polovica. ≫Saj ne bo Rezika huda!≪ Bila jo je sama ljubeznjivost.

≫Premalokdaj se vidita,≪ je pripomnil Smole. ≫Pa se bomo le privadili drug dragemu. ≫Odslej bomo bolj domači ...≪

≫Mhm.≪ — Breznik je razumel, kam merijo besede. Pozorno je gledal Ivana in Tončko, njegovo zaročenko. ≫Dekle ni napačno,≪ si je mislil, ≫in precej časa se morata že poznati. Fant ni slabo izbiral; tukaj bo denar, če je le kje na svetu.≪ — Občudoval je fantovo navihanost. ker mu je znal prikriti, kar ni uspelo njemu, ko je bil v njegovih letih. Prav je, da se je umaknil; zakaj svet je res čedalje bolj prebrisan.

≫Pijmo!≪ Smole je nalil kozarce. Vino se je iskrilo in teklo kot olje. Izpili so do dna, drug drugemu na zdravje.

Prišlo je do važnega razgovora. Ivan bi bil moral začeli, pa se je nekam obotavljal. Smole ga je dregal in dregal, dokler ni vstal in predstavil očetu svoje zaročenke. ≫Ali vam ugaja?≪ je vprašal sramežljivo.

≫Mislim, da bo prav,≪ je izrabil svoje zadovoljstvo. ≫Ampak nasukan pa si, nasukan!≪

≫Zakaj, oče?≪ je sin pobesil glavo.

≫Jaz nisem mogel utajiti svojemu očetu, ti si me pa premotil ...≪

≫Ali ste hudi name?≪ so ga zadeli očetovi očitki.

≫Eh, kaj bom hud! Saj sem te še celo pohvalil!≪

Breznik in Tončka sta si segla v roko.

Spet je bilo treba piti in pospraviti vse, kar je bilo naloženo na pisanih krožnikih. Pomagali so jima tudi Smoletovi, ki so nalašč priredili skupno kosilo. Vedeli so, kako morajo ravnati, da jih ovijejo okrog prsta. Smoletova gostilna je stala blizu trga; zlasti ob nedeljah so prihajali semkaj boljši gostje. Izkušenj Smoletovim ni manjkalo in kar je bilo največ: znali so jih spretno uporabljati.

Breznik že ni bil zdavnaj tako imenitno postrežen. Trudil se je, da bi bil tudi zgovoren in zabaven, tako kot se spodobi očetu, kadar ženi sina. Pa mu ni uspelo. Njegove misli so tavale po mračnih pisarnah sodišča, kjer je nekje med papirji že zapisana njegova usoda.

Pojedina je trajala skoraj vse popoldne. Ivan se kar ni mogel ločiti od svoje izvoljene neveste. Oče je vrgel na mizo bankovec, a mu ga je vrnil Smole s pripombo, da je že vse poravnano. ≫Pa še kaj pridita!≪ je dejal obema. Ivan ga je povabil v Orešje. ≫V nedeljo vas bomo pričakovali.≪

Pomagal je očetu na voz in sedel zraven njega. Poslavljanja ni bilo ne konca ne kraja.

Ko sta prispela domov, se je že mračilo.

IX.[uredi]

Prostorna gorska planota pod visoko planino je sličila živalskemu sejmišču. Večerno sonce se je bližalo zatonu. Pastirji so trobili v rogove in zganjali živino v lesene staje. Čulo se je cingljanje zvoncev in ropotanje z žehtarji. Čim so pomili posodo, se je pričela molža.

Na vznožju planine je čepela razdrapana pastirska koča, naslonjena na skalo. Ženska srednjih let in močne postave je pravkar zakurila pod kotlom za večerjo. Zraven nje je stala vreča koruzne moke.

Iznenadila jo je ženska zagorelega obraza z mlado deklico, katero je vodila za roko. – ≫Trudni in lačni sva,≪ je potožila pastirici po običajnem pozdravu. ≫Ves dan sva na poti.≪

≫Kdo pa si?≪ Pastirica jo je pogledala od blizu. ≫Ali si ali nisi — Nuša? Moja draga ciganka!≪

≫Vsa, kakor me vidiš. Seveda, postarala sem se, ti pa tudi. Sicer si rejena, kar znači, da ne stradaš ...≪

Pastirici ni ugajalo, če ji je kdo rekel, da se stara. ≫Deklica je nedvomno tvoja hčerka,≪ je prezrla neljubo opazko.

≫Nimam hčerke,≪ je odvrnila. ≫Pa o tem pozneje, ko se okrepčava. Ali imaš kaj za želodec?≪

Prinesla jima je mleka in kruha. Deklica se je tresla od slabosti. Sedla je na tla in použila kruh in mleko. Nato se je naslonila in zaspala. Pastirica ji je pripravila udobno ležišče na kupu suhe trave. Revica se ji je smilila; skrbno jo je odela, zakaj planinske noči so bile hladne.

Z Nušo sta po večerji ostali sami. Čepeti sta pred ogniščem in pihali v žerjavico na pol ugaslih spominov. Tudi Mana ji je bila zvesta tovarišica. Živeli sta skupaj v šotoru ter se pokoravali istemu poglavarju.

Mana ni bila rojena ciganka. Kot hči siromašne dekle je zrastla pri trdosrčnem gospodarju, ki jo je preobkladal z delom, za plačilo pa pretepal. Nekoč jo je obdolžil, da mu je ukradla nekaj denarja. Revica je bila nedolžna, a ji tega niso verjeli. V strahu pred neupravičeno kaznijo je pobegnila v gozd med cigane. Tam je ostala vse dotlej, dokler ni dorasla. Tedaj je porabila priložnost in pribežala k nekemu kmetu za pastirico. Vse poletje je navadno prebila v gorovju.

Ciganov Mana ni rada videla, toda Nuše ni mogla sovražiti. Pa tudi ciganka jo je ohranila v prijaznem spominu Zaupala ji je skrivnost svojega prihoda ter jo prosila, naj ji napravi neko uslugo.

≫Kakšno?≪ je strmela v ciganko. ≫Veliko ne bom mogla storiti, ker sem dekla ...≪

≫Stori, kar je v tvoji moči,≪ ji je pihala na dušo. ≫Privedla sem ti siroto, ki je bila napoti nekemu človeku. Menda je bil njen očim; bila mu je odveč ter se je je hotel znebiti. Ako jo sprejmeš pod streho, boš storila veliko dobro delo, ter boš obenem tudi nekaj zaslužila.≪

≫Naj ostane,≪ ji je rada ugodila. ≫Hrane ji ne bo zmanjkalo in zabavala se bo z ovčicami na paši.≪

Ciganka se ji ni mogla dovolj zahvaliti. Zabičala ji je, naj je ne izda, če bi jo vprašali, kdo ji je dal deklico v varstvo. ≫Izmisli si, kar hočeš, saj si živela med cigani. Imej jo zmeraj pred očmi, da boš slišala, s kom se pogovarja. Ako se ji bo tožilo po materi, tedaj jo brž potolaži. Glej, da ne bo izgovarjala njenega imena, niti kraja, kjer se je rodila. Oboje mora pozabiti.≪

Obljubila ji je, da bo na otroka skrbno pazila ≫Zmeraj bo pri meni ter ne bom dala da bi jo moji ljudje po čem vpraševali. Toliko moči že imam, da bom to preprečila.≪

Nuša ji je stisnila v roko tri svetle križavce. ≫Za trud, da se ne boš zastonj ukvarjala z otrokom!≪ Mana ni pričakovala takega darila. Pripravila ji je ležišče ob speči deklici; ciganka pa je rajši ostala pred ognjiščem, kjer se je zvila v klobčič in zadremala. Čim se je pričelo svitati, jo je ubrala v dolino.

Deklica se je zbudila, ko te že sijalo sonce. Zagledala je neznani obraz pastirice in pričela milo jokati. Kruh, namazan s smetano, jo je trenutno pomiril. Toda spet se ji je stožilo po domu, po bratcu in dobri mamici. Zakaj je oni večer v šotoru poduhala dišečo tekočino? Strup, ki je bil skrit v steklenici, jo je tako omamil. Zavedla se je v zaprtem vozu, kjer jo je nekaj tako prijetno zibalo. Začula je peketanje konjskih kopit, voz je hitel v daljavo. Njena spremljevalka se ji je venomer dobrikala. Kod sta se vozili, deklica ni mogla vedeli: na vozu je bila tema in okna so pokrivali temni zastori.

Izstopili sta v ozki gozdni dolinici med hribovjem. Voznik in spremljevalka sta se menita v jeziku, ki ga deklica ni umela. Najbrž sta se dogovarjala, kje naj jo počaka. Nato je zamahnil z bičem in voz je izginil v daljavo. Ciganka jo je prijela za roko in zavila v gorovje.

Mana je bila v svoji obljubi vestna in natančna. Čim se je deklica zaglobila v svoje grenke spomine, jo je pobožala in razvedrila. Pokazala ji je čredo ovac ter ji rekla naj s izbere živalico, ki ji najbolj ugaja. Izbrala si je belo ovčico ter jo zaznamovala z rdečim trakom. Še zvonec ji je bilo treba obesiti na vrat in deklica je bila srečna. Ob krotki živalici je pozabljala svojo bridko usodo.

Skrbna varuhinja jo je čuvala kot svojo hčerko. Tudi njena mladost je cvetela med bodečim trnjem. Kruh, ki ga je uživala, je bil grenak in namočen s solzami. Deklica, zavržena in pregnana iz domače hiše, je našla vsaj usmiljeno srce in varno zavetje; ona sama pa je morala bežali v gozd med cigane

Deklica se je navezala na Mano kot na rodno mater. Povsod ji je sledila, kjer koli je bila zaposlena. Sem in tja je že opravila kako lažje delo. Pastirji Mane niso radi videli; zaradi njene osornosti so jo nekateri celo črtili: Otroka pa niso mogli sovražiti, čeprav so domnevali, da je njena hčerka.

Poletje se je bližalo jeseni; še nekaj tednov in rogovi bodo zatrobili na odhod v dolino. Mano je skrbelo, kaj bo počela z otrokom. S seboj ga ne more vzeti ker ne sme povedati, kje ga je dobila. Njen gospodar je sicer dober človek, toda tujega otroka ne bo rad videl pod svojo streho. Če bi se mu zlagala, da je deklica njena hčerka, bi se je morda še usmilil, ali pa bi ji pokazal vrata. Službe pa na zimo ni tako lahko dobiti.

Pomoč je prišla od zgoraj. V gorovje je prispela družba izletnikov iz daljnega mesta. Med njimi je bila starejša gospa, ki se je zanimala za siroto. ≫Vzela bi jo za svojo,≪ je rekla pastirici. ≫Če bo pridna, ji ne bo manjkalo ničesar. Vzgojila jo bom za postrežbo na stara leta.≪

Mani se je zvalil s srca težak kamen. ≫Rada vam jo dam, ako boste molčali, kje ste jo dobili.≪

Gospa ji je dala častno besedo. ≫V mestu bo zapisana na ime, ki ji ga bom izbrala sama.≪ Stopila je k otroku ter ga obdarila s slaščicami. ≫Marica, ali pojdeš z menoj?≪ jo je vprašala z imenom, ki ji ga je dala sama.

Prijetno je bilo otroku prijazno vprašanje. Toliko, da ni vzkliknila: ≫Kdo ste, gospa, ki me kličete s pravim imenom?≪

≫Mamico boš videla in bratca,≪ ji je razlagala pastirica. ≫Tukaj ne bo pozimi nikogar in sneg bo zapadel kočo. Ti boš pa doma na gorki peči. Vso hišo bo osrečila tvoja vrnitev.≪

Ob misli na dom se je deklica vzradostila. Obenem pa je otožno gledala varuhinjo, zakaj ločitev ni bila lahka. Naposled se je vdala in dejala: ≫Pojdem, če bo šla z menoj tudi ovčica.≪

Mana je bila v zadregi. Brez gospodarjevega dovoljenja ji živalice ni smela dati. Pastirji ji gledajo na prste. Morala bi jo odslužiti.

≫Koliko pa stane taka ovčica?≪ Gospa jo je bila pripravljena kupiti.

Pogodili sta se za ceno in Marica se je poslovila. Mana ji je skrivala solze; ko pa ji je izginila spred oči, tedaj je glasno zajokala. Bilo ji je, kot bi se bilo odtrgalo nekaj od njenega življenja.

Družba je odhajala z gorovja. Gospa je vsa srečna vodila deklico za roko. Za njima je skakljala ovčica in hrustala slaščice. Prenočili so v planinski koči; od tam se je videlo v dolino na železniško postajo. Marica še ni videla vlaka, zato se ga ni mogla nagledati. Gospa ji je vse lepo razložila in pojasnila.

Voz. na katerem sta se vozili s postaje, je obstal v predmestju pred prijazno vilo. Tukaj je našla deklica svoje novo domovanje. Sobe so bile lično opremljene; celo po stopnicah in hodnikih so bile razgrnene preproge.

Vajena gorske samote se je nekaj časa dolgočasila, polagoma pa se je privadila novemu življenju. Najprej je dobila novo obleko, nato pa šolske knjige. Igrače je morala odložiti. Gospa jo je uvajala v gospodinjstvo. ≫Ne bo ti žal, če boš pridna,≪ jo je venomer spodbujala. ≫Vzela sem te za hčerko.≪

Marica ji je poljubila roko. Njene misli so pohitevale v daljavo. Daleč tam nekje je vasica — ime je skoro že pozabila. Kdo ve. ali je še živa njena prava mati? In bratec — če se ne moti ga je klicala za Ivana. Najbrž že hodi v šolo: rada bi bila vedela, kako se uči in ali se še kdaj spomni svoje izgubljene sestrice. Ako bi mogla, bi mu poslala igrač, katerim je že odrasla, a jih vendarle še hrani za spomin na otroška leta.

Hitro so ji potekale ure v takem premišljevanju. Gospa je ni ovirala, marveč ji je celo pomagala. ≫Kadar boš velika, pojdeš pogledat mamico in bratca,≪ ji je rekla večkrat med delom. ≫Kako te bosta vesela! Komaj te bosta še spoznala.≪

Dala ji je lepo vezano knjigo, v katero naj si zapiše svoje spomine. Vse od početka, kako je prišla iz ciganskega taborišča v gorovje in od tam v dolinsko mesto. Dajala je navodila, kako naj opiše posamezne dogodke ter jih olepša s svojimi občutki. Iz vsake vrstice naj odseva čista resnica brez prikrivanja in domišljije.

Deklica se je razvijala in doraščala v zalo mladenko. Po zunanjosti in vedenju se ni razlikovala od prave meščanke. Še lepša in popolnejša je bila njena srčna izobrazba. Dovzetna za dobro stvar si je pridobila obilnega znanja. Praktično gospodinjstvo ji je dajalo prav posebno veljavo.

Vzlic svoji plemenitosti je ostala ponižna in liha kakor vijolica na pomladni gredici. Zabave in prijateljstva v okolici ni iskala. Ogrevala se je le za čednost, ki ustvarja podlago srečnemu življenju. Napuh in ošabnost nista imela prostora v njenem srcu.

Plemenita gospa je z lepimi uspehi dovršila svoje vzgojno delo. Marica ji je bila v ponos in veselje. Zrna, vsejana v njeno mlado dušo, so rasla kot pomladna setev. Slane, ki bi pokvarile nežno cvetje, se ni več strašila. Njena varovanka ni marala za družbo, ki bi jo polagoma speljala v pogubo. Z žalostjo je opazovala, koliko mladih deklet izgine v mestnem vrvenju. Od doma odidejo nepokvarjene; tu pa pozabijo na vse in starši zaman pričakujejo pomoči od svojega izgubljenega otroka.

Marica hotela biti tika. Vse bi dala svoji dobri mamici, oko bi jo ne ovirala daljava in pa želja njene rednice, naj ostane skrita v njenem zavetju. Kolikokrat bi bila rada pisala domov, če ne več vsaj nekaj vrstic, materi v tolažilo. Gospa pa je vztrajala pri svojem sklepu ter ji tega ni dovolila. Imela je svoje pomisleke, katerih ni mogla spremeniti. Bala se je, da bi dopisovanje ne imelo neprijetnih posledic. Deklica, na katero je bila tako navezana in je zanjo toliko žrtvovala, bi jo naposled utegnila zapustiti. Od žalosti bi zbolela, ako bi se to zgodilo.

Nekega jutra je gospa nepričakovano obležala. Poklicani zdravnik ji ni mogel več pomagati. Čutila je, da se bliža koncu svojega življenja. Napravila je oporoko in prejela sveto popotnico. Čez nekaj dni so jo položili na mrtvaški oder. Ob njem je klečala Marica, zatopljena v bridko žalost, toda vdana v božjo voljo.

≫Kaj bo pa zdaj?≪ se je vprašala, ko je odhajala s pogreba. Vsebina oporoke ji tedaj še ni bila znana. Šele na sodišču je izvedela, da je dedinja obilne zapuščine. Gospa ni imela svojcev, katerim bi bila dolžna izročiti svoje imetje. Zapustila ga je svoji rejenki, prepričana, da je pomagala siroti, ki ji bo hvaležna do smrti.

Tako je bila Marica preskrbljena za vse življenje. Ponujala se ji je priložnost da bi svoje bogastvo še pomnožila. Zasnubil jo je mlad uradnik, ki je veljal za dobrega mladeniča. A za možitev se dekle ni moglo odločiti. Ponudbe sicer ni odločno odklonila, marveč si je izbrala nekaj dni odloga. Poprej naj bi še pohitela domov ter se posvetovala z materjo ali z očetom. ≫Z očimom!≪ Spomnila se je, da nima pravega očeta.

Oddala je vilo v najem ter se pripravila na potovanje. ≫Kdo ve, ali se bom še kdaj vrnila?≪ je premišljevala ob grobu svoje dobrotnice. Nekaj ji je reklo, da odhaja za vedno.

X.[uredi]

Na klopici na peronu zraven izhoda s postaje je sedela Trdinova Ema. Čakala je svoje prijateljice, s katero sta bili dogovorjeni da bo prispela z večernim vlakom. Pa je ni bilo in branjevka se je že pripravljala, da bi odšla s trga. Tedaj jo je nagovorila prijazna gospodična z ličnim kovčegom. Vprašala jo je, kako daleč je do Orešja.

≫Kaki dve uri,≪ ji je odvrnila. ≫Ako ste tudi vi namenjeni tjakaj, bi hodili skupaj. Krajši čas bo nama, ker se bo skoraj že stemnilo.≪

≫Kaj, še dve uri!≪ Gosjiodična je bila videti utrujena. ≫Pomagajte mi najeti voz; za plačilo se boste tudi vi peljali.≪

Ema je bila v trgu dobro znana. Hitro je našla voznika ter se pogodila za ceno. Nato je sedla k neznanki in voz je zdrknil po gladki beli cesti proti Orešju.

≫Kdo je ta tujka in kakšni opravki jo vedejo v Orešje?≪ je branjevka poskušala izvedeti. Bila jo je sama radovednost, toda gospodična se ji ni dala spoznati.

≫Ali Breznikova mati še živijo?≪ jo je vprašala čez nekaj časa.

≫Zdravi in trdni so še,≪ se je glasil odgovor.

Neznanki je zažarelo lice, česar pa Ema ni mogla videti, ker se je med vožnjo že znočilo. V njenem srcu se je prelivala sreča in hvaležnost ji je kipela proti nebu kakor tiha molitev. Po toliko letih bo videla mater! Kako iskreno jo bo poljubila in objela!

Zanimale so jo tudi druge novice. ≫Kaj je z Breznikovo Marico, ki se je pred leti izgubila?

≫Izginila je brez sledi in do danes še ne vemo ali je živa ali mrtva. Zaman so bila vsa poizvedovanja. Verjetno je, da revice ni nič več na svetu. Ali pa je tako daleč, da ne ve, kje je njena domačija.≪

≫Sčasoma so jo seveda pozabili,≪ je menila neznanka.

≫Uradno so jo proglasili za mrtvo. Posestvo je bilo prepisano na Breznika, ki je bil doslej najboljši kmet v Orešju.≪

≫Ali zdaj ni več?≪ ji je neznanka segla v besedo.

≫Kmetijo je izročil sinu,≪ je Ema hitela pripovedovati. ≫Ne vem, zakaj se je tako hitro umaknil. Sodijo, da ga muči kaka skrivna bolezen, kar se mu skoraj pozna na obrazu. Ali pa ga peče vest zaradi Bradeževine.≪

Ime, ki ga je izgovorila branjevka, je bilo gospodični nekam znano. Toda dogodkov iz svoje nežne mladosti se ni več spominjala.

Ženica ji je povedala vse do kraja. Stari Brajdež je hodil smrti nazaj; sama, ki stanuje v njegovi koči, ga je videla ponoči, ko je stal pod oknom. Pravijo sicer, da je strašil njegov sin Polde, česar pa ona ne verjame. Starec ni prav ravnal, ker je zavrgel sina. V slepo ceno je prodal kmetijo Brezniku, sin pa tava okrog brez doma. Oče mu je kriv, da je zašel na stranska pota. Zarodi posestva se je maščeval nad Breznikom, sina mu je pobil in oropal.

≫Ivana!≪ je privzdignilo neznanko. ≫Ali je umrl?≪

≫Izlizal se je že še, izlizal. Denarja pa le ni dobil nazaj, čeprav so izgubljenca takoj prijeli in zaprli.≪

≫Ubogi Ivan!≪ je vzdihnila neznanka.

≫Ali ga poznate?≪ jo je starica prijela za besedo.

≫Nekoč sva se videla.≪ – Več ji tujka ni hotela izdati.

Ako ga obiščete, boste naleteli na ženitev. Morda ste celo v sorodu z njegovo nevesto?≪

≫Nisem.≪ — Očitno je potrla neznanko ta novica. ≫Tedaj bom doma odveč,≪ si je mislila in molčala.

Branjevka je bila čedalje bolj nestrpna. ≫Kdo je neki ta mladenka, ki se zanima le za Breznikovo hišo? Prav na ženitovanje se pelje,≪ je sklepala sama pri sebi in nadaljevala: ≫Ivan je šel k Smoletu po Tončko. V nedeljo boste menda na oklicih. Take svatbe še ni bilo v Orešju.≪

≫Smoletovi mi niso znani,≪ je rekla neznanka. ≫Ne spominjam se tega imena.≪

≫To so bogati ljudje in gostilno imajo ob cesti blizu trga. Če se je Tončka vrgla po materi, tedaj bo izvrstna gospodinja. Smole je varčen mož, v stiski pa rad pomaga siromakom. Lačnega človeka ne more videti, takoj mu ureže kruha. In še kaj gorkega mu navrže za želodec.≪

Ema je morala končati. Prispeli so na ovinek, od koder se je videla luč iz Orešja. Hiša na robu vasi je bila Breznikova domačija.

Starka je ugibala, kje bo neznanka prenočila. Najrajši bi videla, če bi jo mogla spraviti k sebi v kočo. Odstopila bi ji svojo posteljo ter ji pripravila boljšo večerjo. Za plačilo bi ji morala seveda razložiti vse do kraja, kdo je in kaj jo je privedlo v Orešje.

Brž ko so se približali vasi, je velela tujka vozniku, naj ustavi. Dala mu je napitnino in stisnila branjevki desnico. Starico je skrbelo, ali se bo gospodična vedela kam dejati. Ponudila se ji je, naj jo pospremi, kamor se je namenila.

≫Ni treba.≪ — Neznanka se ji je zahvalila za prijaznost in zavila k Brezniku na dvorišče.

Pri Brezniku so pravkar odvečerjali. Oče in sin sta še sedela pri mizi; mati pa se je že stisnila k peči, kjer se je tako prijetno zadremalo. Koliko bridkih noči je že prebila na tem prostoru! Tudi nocoj se je zamislila v minulost kakor vselej, preden je zadremala. Slednji večer ji je oživel spomin na izgubljeno hčerko.

Tedaj so se v veži začule stopinje. Nekaj drobnih korakov in nekdo je potrkal na vrata. ≫Noter!≪ je zaklical Breznik s trepetajočim glasom. Misel na orožnike mu je spremenila barvo.

Vstopila je zala gospodična s smehljajočim se obrazom. ≫Ali sem prav prišla?≪ je rekla po prijaznem večernem pozdravu. Pogled ji je splaval po sobi in obstal pri peči, kjer je sedela mati.

≫Kaj bi pa radi?≪ se je oddahnil Breznik, ker se mu slutnje na orožnike niso uresničile.

≫Prosila bi, ali bi me mogli prenočiti …≪

Breznik in sin sta se spogledala. Kakega siromaka sta že večkrat prenočila. Take, ki jih odpravljajo vaščani, češ k Brezniku pojdite; tam so bogati, pri nas pa nimamo prostora —. Kake boljše osebe pa dozdaj še ni bilo in tudi ne vedo, kako bi ji postregli. Postelja v podstrešni sobici je sicer prazna ter bi jo oddali za malenkostno prenočnino. Zastonj pa se ne kaže ukvarjati z ljudmi, ki razpolagajo z denarjem.

≫Nedaleč od tukaj je dobra gostilna, kjer imajo udobna prenočišča. Morda ste jo v temi zgrešili.≪ — Breznik je namignil sinu, naj ji pokaže, kje je pri Andrejcu.

Odvrnila mu je. da v gostilni ni vajena prenočevati.

≫Pa ostanite pri nas,≪ se je naposled oglasila mati. ≫Kam boste hodili ponoči v kraju, kjer najbrž nikogar ne poznate!≪

Odložila je kovčeg na klop in sedla k peči poleg matere.

≫Utrujeni ste videti. Ako ste lačni, bi vam pripravila večerjo. Mleka ali kave.≪

≫Nikar se ne trudite,≪ je odklonila postrežbo. ≫V kuhinji ste, kakor vidim, že opravili. Ali nimate nikogar, ki bi vam pomaga pri gospodinjstvu?≪

≫Ivan že včasih kaj odrine,≪ je pokazala na sina. ≫Dekle pa nimamo, dasiravno bi jo potrebovali.≪

≫In hčerke tudi nimate, ki bi vas podpirala na starost?≪

≫Imela sem jo — edinko — pa je umrla …≪

≫Umrla?≪ je vprašujoče zategnila. ≫Hudo mora biti materi, ako izgubi edino hčerko ...≪

≫Tega ne more občutiti nihče drugi kakor mati.≪ — Breznici je zdrknila debela solza po velem licu. ≫Skoraj dvajset let bo minulo, pa je še nisem pozabila. Rana, katero mi je zadala njena izguba, se še ni zacelila. Od same žalosti sem se postarala in oslabela. Oh, koliko mora človek prebiti na tem revnem svetu!≪

Tujka ji je segla v besedo: ≫Kaj pa, če vaša hčerka le še ni umrla ...≪

≫Da ni umrla, pravite? Moj Bog, kam pa so jo dejali! Koliko smo povpraševali in poizvedovali! Celo molitev ni pomagala.≪

Ivan je nepremično gledal tujko in poslušal mater. Oče pa je sedel pri mizi in podpiral glavo z rokama. Nejevoljen je bil predvsem na ženo, češ čemu ji vse to pripoveduje.

Trenutno tišino je pretrgala neznanka. ≫Kaj bi rekli, če bi se zdajle pred vami pojavila vaša hčerka?≪ je vprašala mater.

≫Vesela bi jo bila, da nikoli tega!≪ se je vzradostila. ≫Pa, oh! Prej bi pričakovala smrti kot pa Marico, svojo izgubljeno hčerko.≪

≫Pa vendar!≪ Tujka se je primaknila k materi. ≫Kar imate za nemogoče, je lahko čista resnica. Jaz sem tukaj — Marica — vaša edinka ...<

≫Ali ti?≪ jo je pogledala nezaupno. Toda čim dalje jo je opazovala, tem bolj so ji bile znane poteze njenega obraza. ≫Če niti ti, je tvoj duh!≪ je spregovorili in omahnila hčerki v naročje.

≫Mamica, moja zlata mamica!≪ Marici je zastala beseda. Tesno se je oklenila matere okrog vratu ter jo poljubovala. Obe sta jokali od veselja.

Tedaj je pristopil Ivan. ≫Marija, moja sestra!≪ In zgrnila sta se v tesnem objemu.

Breznik je obstal za mizo kot zadet od strele. ≫Očim!≪ mu je udarjalo na ušesa. Pred očmi se mu je temnilo in tla so se mu majala pod nogami. Deklica je stala pred njim kakor prikazen, kateri je znana njegova hudobija. Če nikdar poprej, zdaj bo prišlo do razkritja.

≫Kaj mi je storiti?≪ je vprašal samega sebe, ko se je zavedel skrbi, iz katerih je iskal izhoda. ≫Ali naj priznam svoj greh in prosim odpuščanja? Marice bi se ne sramoval, toda kaj porečeta sin in žena.≪

Po kratkem preudarku se je odločil za poravnavo. Marico bo pregovoril ter ji dal nekaj za odškodnino. Zadeva bo ostala tajna, zakaj kakor kaže, bo molčal tudi Polde. Boji se kazni zaradi izsiljevanja. Kdaj bi ga bil lahko že ovadil, ako bi bil kaj takega res nameraval! Mož bi bil danes že pod ključem in ljudje bi pogrevali stare spomine.

Marici je bilo treba postreči z boljšo večerjo. Mati se ni dala več zadrževat. Brž ko sc je odstranila z Ivanom, je pristopil očim ter ji stisnil desnico. ≫Odpusti, hčerka!≪ je izrekel potiho in obenem plaho. Dalje pa ni mogel z besedo.

≫Kaj naj odpustim,≪ se je čudila njegovemu vedenju. ≫Vi niste krivi tega, kar se je zgodilo. To je moral napraviti človek, ki nam je hotel vsem skupaj škodovati.≪

≫Polde!≪ je dahnil komaj slišno. S srca se mu je odvalil kamen. ≫Ničesar ne sluti ...≪ Nekaj mu je reklo, da se bo spet izmuznil. Čemu tedaj priznanje, ki bi mu le škodovalo. Poravnava je sicer umestna v toliko, v kolikor je potrebno zaradi ureditve posestva. Toda o krivdi sami ne bo črhnil besedice. Greha se je že spovedal in opravil naloženo pokoro. Pred Bogom mu je odpuščeno.

Pri ponovni večerji se je Brezniku razvezal jezik. Šel je v klet po vino, ki je bilo pripravljeno za svatbo. ≫Marica, pij!≪ ji je nalil kozarec, ter ni odnehal prej, dokler ga ni izpraznila. Nato jim je morala pripovedovati, kako se ji je godilo vsa dolga leta.

Naposled so prišli do ženitve. ≫Marica mora ostati doma pri meni,≪ je zahtevala mati. ≫Mlade gospodinje nam tedaj ni treba.≪ — Vsa obupana je očitala možu, da je storil napako, ker je odložil gospodarstvo. ≫Meni ni bilo prav,≪ se je opravičevala. ≫Le tebi se je tako mudilo.≪

≫Kdo je pa vedel,≪ se je izgovarjal Breznik. Žal mu je bilo, ker se je zbal posledic, pa si ni mogel pomagati.

Ivan je povesil glavo. ≫Zbogom, Tončka!≪ se je poslavljal na tihem od svoje zaročenke.

≫Zaradi mene ni treba nič razdirati,≪ je rekla Marica zavoljo brata. ≫Kar nadaljujte tako, kot ste začeli.≪ In je voščila Ivanu srečo.

Mati pa ni bila zadovoljna. ≫Marica mora dobiti nekaj od doma. Njeno je bilo posestvo in če bi odločevalo sodišče, bi bil prepis razveljavljen. Grdo bi bilo, če bi jo odpravili brez deleža, čeprav je preskrbljena.≪

≫Seveda bi ne bilo prav,≪ se je Breznik pridružil njenemu mnenju. Vprašal je Marico, ali hoče nazaj posestvo.

Marica je odklonila. Povedala je, koliko je podedovala. Bog ji je obilno povrnil vse, kar je morala pretrpeti.

Brezniku je odleglo. Njegova krivda ji je tedaj pomagala do sreče. Besedica ≫očim≪, ki mu je bila doslej kot psovka, se je nekam ublažila. Pastorka mu je naposled lahko še hvaležna, četudi bi izvedela, kdo jo je izročil nemili usodi.

Mati se je spet oklenila hčerke in pričela jokati. ≫Kaj ne, da ostaneš pri meni za oporo na stara leta?≪

≫Ali pa pojdite vi z menoj,≪ ji je namignila hčerka.

≫To pa ne, Marica!≪ — Stari ljudje se neradi odtrgajo od doma. ≫Tam, kjer sem se rodila, bom umrla in čakala vstajenja.≪

Tudi očim in brat sta ji prigovarjala, naj ne hodi od doma. ≫Materi postrezi, da ti ne bo žal, kadar je ne boš več imela.≪

Premišljevala je, kaj bi ukrenila. Če bi se vrnila v mesto, bi tamkaj brez matere skoro ne mogla živeti. Misli bi ji uhajale domov in to bi grenilo njeno življenje. Da bi pridobila mater za odhod od doma, je bilo škoda izgubljati besede. Vedela je, da ji ne bo uspelo.

Odločitev je bila huda, toda materi je bito treba ugoditi. Ni je izpustila iz objema, dokler ni izrekla odločilne besede.

Udala se je in sprejela Brajdeževino. Ivan ji je odstopil kočo z zemljiščem, ki je nekdaj spadalo zraven. Tako je bilo predvsem ustreženo materi, ki je komaj pričakala, da je bita pogodba potrjena pred sodiščem.

Nenadna vrnitev Breznikove Marice je presenetila vse Orešje. Sosedje so pričakovali vse kaj drugega, kakor se je zgodilo. Privoščili bi bili Brezniku, da bi bila Marica zahtevala posestvo, ki ji je bilo izročeno po očetu. Zakaj je prevzela bajto, kamor pojdeta z materjo, da se umakneta nevesti? Ali iz usmiljenja do očima ali do brata? Tako bi ne bil ravnal nihče na njenem mestu.

Splošno so menili, da je Marica neki silno bogata. Vila, katero je podedovala, je vredna lepe tisočake. Zdaj se je odpeljala v mesto, da jo bo prodala. Brajdeževo kočo pa namerava podreti do tal in sezidati lepo novo hišo.

≫Tedaj ne bo v Orešju več nobene bajte,≪ so se ponašali vaščani. ≫ln nobene slamnate strehe. Same lične belo hiše bodo spričevale, da je v vasi napredek in blagostanje.≪

≫Pa da Marica ni počakala svatbe!≪ Temu so se sosedje najbolj čudili. ≫Ali se je izognila nalašč ali pa ji ni za hrupne veselice.≪

Vse skupaj je jezilo, ker niso bili vabljeni na svatbo. Udarjen je bil njihov ponos, ker jih niso marali v družbo. Sklenili so, da bodo tisti dan najeli godca in priredili veselico pri Andrejčku. Tako jim je velela užaljena čast, ki ni prinesla ponižanja.

Iz mesta se je vrnila Marica kmalu po bratovi poroki. Nastanila se je doma v posebni sobici do tedaj, dokler ne bo sezidana hiša, ki so jo že gradili. Prispeli se težki vozovi z razkošno opravo, ki jo je vzela s seboj iz mesta, ko je prodala vilo. Toliko jo je bilo, da so jo komaj spravili pod streho.

Sosedje so Marico gledali po strani. Nekateri zaradi bogastva in pa, ker je prišla spet na kmete. Očitali so ji. da se je sprla s pametjo; pridržala naj bi si bila kmetijo, Ivana pa porinila na Brqjdeževino. Seveda se ga je usmilila; kdo ve, kaj so ji vse obljubili! Hvaležnosti pa ne bo imela zaradi tega. Breznik in Ivan nista rojena pod tako zvezdo. Še pokesala se bo — tolikokrat, kolikor ima las na glavi. Tedaj bo občutila, da je človek, ki je predober, podoben oslu.

Za take opazke se Marica ni zmenila. Zadovoljna s tem, za kar se je odločila, je uredila svoj novi dom in pritegnila k sebi mater, očim pa je ostal dom< pri sinu. Ivan je dal očetu vso veljavo, kadar je bilo treba odločati pri gospodarstva. Pa tudi nad mlado gospodinjo se starec ni mogel pritoževati. Pravega zadovoljstva pa le ni bilo v njegovem srcu.

Najprej se je oglasilo kesanje, zakaj je oddal posestvo. Očital si je plašljivost, ki ga je privedla do tega korake. Zbal je stroškov in pa kazni, ako bi bil ovaden zaradi krivde. Ustrašil se je Poldetovih groženj in njegovega maščevanja. Ako ima človek slabo vest, trepeta pred vsako senco.

Za kesanjem je sledilo spoznanje. Nevarnost je izginila, temnih oblakov ni več nad njegovo glavo. Vse, kar ga je strašilo, je poteklo gladko brez kakih hudih posledic. Ostala je edinole zavest, da je storil napako. Odslej ni več gospodar, marveč užitkar in tega ne more več spremeniti. Ni ga pripomočka, ki bi mu nadomestil, kar je nepremišljeno zavrgel.

Dokler je trajala nevarnost, je bilo njegovo mnenje povsem drugačno. Samo kako bi rešil imetje, vse drugo mu je bilo brez pomena. Toda zdaj je varen in prepričan, da se mu ne more nič zgoditi. Polde je pod ključem za dolga leta. Ako ga ni izdal pri zasliševanju, mu tudi pozneje ne bo mogel škodovati.

V tekem sklepanju in ugibanju se je bližal novim dogodkom. Prispelo je pismo v uradnem ovitku, ko se je mož najmanj nadejal. Ves se je tresel, ko ga je odprl in prečital. ≫Vabimo vas, da se takoj zglasite pri deželnem sodišču zaradi neke važne zadeve,≪ se je glasila kratka vsebina.

Kakor kip je stal Breznik sredi sobe. V trepetajoči desnici je držal list; počasi ga je sukal in obračal, kje bi še našel kako pripombo. Obraz mu je bil bled, pred očmi se mu je meglilo.

≫Brajdež me je ovadil ...≪ je zaslutil z grozo. Kaj drugega ni mogel pričakovati.

Ivan je opazil, da je oče po prejemu pisma nekam prepaden. Vprašal ga je, ali je prejel kako neprijetno poročilo.

≫Pred sodišče me vabijo,≪ mu je priletelo v odgovor.

Tudi Ivan je osupnil. ≫Kaj bi neki moralo biti? Krivice nismo nikomur storili. Če bi bilo spet kaj zaradi Poldeta ...≪ si je domislil čez nekaj časa.

≫Iti bo treba, naj bo, kar hoče,≪ je vzdihnil starec, vdan v usodo.

≫Po zdaj v mrazu.≪ — Bilo je že pozno v jeseni. Ivan se je bal za očeta, da bi se ne prehladil. ≫Konja bom napregel ter vas zapeljal v trg na postajo.≪

≫Kdo mi bo povrnil stroške za vlak?≪ je larnal Breznik, ki mu je bilo škoda vsakega beliča.

≫Potnino zahtevajte,≪ ga je opomnila snaha. Kot hči prebrisanega krčmarja je bila v takih zadevah dobro poučena.

≫Hm, potnino,≪ je odvrnil Breznik. ≫Najbrž mi jo že pripravljajo …≪ je mislil sam pri sebi. V duhu je videl pred seboj zatožno klop in resne obraze strogih sodnikov.

Zjutraj ko je odhajal od doma, je brila ostra burja. Ledena sapa ga je oblivala kakor vodni curek. Stisnil se je na voz in ogrnil s kocem.

≫Zvečer bom prišel po vas.≪ mu je rekel Ivan, ko sta prispela na postajo.

≫Ni treba.≪ je odklonil, ker ni vedel, doklej se bo zamudil.

≫Pa srečno in pazite, da se vam kaj ne primeri!≪

Vlak je bil že pripravljen, hitro je bilo treba vstopiti. Sprevodniki so si že dajali znamenja in zapirali vrata.

Duševno potrt in telesno utrujen se je Breznik ustavil pred palačo deželnega sodišča. Spredaj pročelje z umetnimi okraski, široka okna in izglajeni robovi; zadaj pa raskavo zidovje — kraj, kjer se neha svoboda.

≫Vstopiti bo treba,≪ se je stresel že ob sami misli. Pa se je le opogumil in odprl vrata. Vratarju, ki je stal v veži, je pokazal listič. Takoj mu je priskrbel spremljevalca, starejšega jetniškega paznika, kakor ga je sodil po obleki. Zavila sta po mračnem hodniku navzdol proti jetniški pisarni.

Uradnik za veliko podolgovato mizo ga je sprejel precej prijazno. V naglici je prečital listič in premeril prišleca od nog do glave. ≫Vi ste tedaj Breznik iz Orešja? Ali poznate nekega Brajdeža Leopolda, našega jetnika?≪

≫Poznam,≪ je prikimal in po telesu ga je spreletela groza.

≫Pa v kaki zvezi ste vi s tem človekom?≪

Pogumno, kolikor se je dalo, mu je pojasnil: ≫Brajdež je moj sosed. Slabo življenje ga je privedlo na kriva pota. Zaprt je zaradi tega, ker je napadel in oropal mojega sina.≪

Podatki so se ujemali z zapiski, ki so bili razgrajeni pred uradnikom na mizi. ≫Zdaj je bolan ter bo najbrž izhiral. Izrazil je željo, da bi še rad govoril z vami. Baje vam ima povedati nekaj važnega, zato smo vas pozvali.≪

≫Tedaj ne bo hudega!≪ Mož bi bil najrajši poskočil od veselja. Noge mu niso bile več utrujene, tudi poteze njegovega obraza so se spremenile.

Jetniška bolnišnica je bila zgoraj v poslednjem nadstropju. Premeriti je bilo treba dolgo vrsto stopnic, tako gladkih kot bi bile pokrite z ledom. Čim višje so se dvigale, tem svetleje je bilo po hodnikih. ≫Bolnišnica≪, je bilo zapisano z debelimi črkami nad vrati. Paznik je obstal in pozvonil.

Bolniška soba je bila snažna, svetla in prostorna. Ob straneh železne postelje s preprosto, toda čisto odejo. V kotu zraven vhoda omara s steklenimi vrati za zdravila. Na mizi sredi sobe vrč z vodo, okrog pa klopi — predmeti, ki so tvorili vso opravo.

Postelje so bile po večini prazne. V kotu ob zastrtem oknu je ležal bolnik, bled in z udrtim obrazom. ≫Tukaj!≪ je rekel paznik in pokazal z roko. Na deščici nad zglavjem je bilo zapisano ≫Brajdež≪. .

≫Moj Bog, Polde!≪ se ga je ustrašil Breznik.

≫Jetika,≪ je pripomnil paznik, ≫skoraj bo rešen.≪

≫Ali je mogoče?≪ Breznik je pozabil vse, kar je bilo med njima. Ob smrti mora nehati sovraštvo.

Bolnik je odprl oči in pogledal okrog sebe. ≫Ali ste vi, oče?≪ Glas mu je bil slaboten. Z muko je spravil roko izpod, odeje, a ni imel toliko moči, da bi jo bil dvignil v pozdravilo.

≫Slab si, Polde!≪ mu je rekel, ko se je dotaknil njegove desnice. Vela je bila in bleda; slednja žilica se je poznala.

≫Saj ni čudno – takšno življenje – čemu bi vam pravil …≪ se mu je trgala beseda.

≫Oh, pa v najlepših letih!≪ je miloval izgubljenca.

≫Vse je pri kraju ... Ali mi morete odpustiti?≪

≫Odpustim, ako ti je res žal. kar si mi storil.≪

Prikimal je in rekel šepetaje: ≫Tudi Ivan naj pozabi. Sam vrag me je premotil ...≪ Na obrazu se mu je razodevalo kesanje.

≫Pa z bogom poravnajta,≪ ga je opomnil v skrbi za njegovo dušo. ≫Ali si se že spovedal?≪

≫Včeraj so ga prevideli,≪ je odgovoril paznik za jetnika. ≫Sam je prosil za gospoda.≪

≫Oče!≪ Bolnik je imel še nekaj na srcu. Toda posilil ga je kašelj, suh in votel kakor odmev iz soda. Ko mu je odleglo, je nadaljeval prav tiho: ≫Denar, ki sem ga izmaknil Ivanu, je skrit v deblu nekega starega drevesa kakih sto korakov od tiste debele bukve, kjer je bil napad izvršen. Sodnikom tega nisem povedal, a pri spovedi sem obljubil, da bom popravil škodo in držim besedo.≪

≫Nekaj vesti pa le še ima,≪ je pazniku ugajalo priznanje. Vprašal ga je, ali je že vse povedal. ≫Čas poteka,≪ je pogledal na uro.

Jetnik je otožno-proseče pogledal Breznika. ≫Oče, molite zame! In sosedom povejte, da obžalujem storjeno krivico. – Kaj pa Kuštrin?≪ se je spomnil svojega nekdanjega tovariša.

≫Kuštrina ni več. Mrtvega so našli v hlevu pri Andrejcu.≪

≫Milost njegovi duši!≪ Polde se je poslovil in utihnil.

Breznik je odšel iz jetnišnice z lahkimi koraki. Hitel je na postajo, da bi se odpeljal s prvim vlakom. Niso ga mikale izložbe, nobena stvar ga ni zadrževala. Njegove misli so bile že doma v gozdu ob tistem votlem drevesu. Tam so iskale denar - za priboljšek na stara leta.

Ko je stopil z vlaka na postaji, se je že mračilo. Ivana ni bilo z vozom, ker mu tega ni naročil. Kdo pa je vedel, da bo tako hitro opravil!

Burja, ki se je že poigravala s prvimi snežinkami, mu je žvižgala v ušesa, naj si najame voznika. Res je na vozu mraz toda hitro bo doma, hoja pa bo trajala dolge ure.

Tako si je mislil in mešal drobiž v hlačnem žepu. ≫Škoda ga je!≪ Zavezal si je ušesa z ruto ter se odločil za potovanje.

Domov se je vrnil ves premražen. Najprej je bilo treba razložiti, zakaj so ga klicali in kako je opravil. Polde je na smrtni postelji. Spravil se je z Bogom, pa tudi njega in Ivana je prosil odpuščenja. Denar je skrit v votlini nekega drevesa, ki mu ga je natančno označil.

Starec ni mogel pripovedovati dolgo časa. Glava mu je klonila na prsi in jezik se mu je zapletal. Tončka mu je zakurila sobo in pogrela odejo. Spat je odšel brez večerje. Sin ga je moral opirati, da je prišel na posteljo.

Zjutraj je poskusil vstati, pa se ni mogel spraviti pokonci. Ivan ga je poklical, da pojdeta iskat denar, kot sta se dogovorila. Dvignil se je in omahnil na blazino.

≫Premrazili ste se.≪ Ivana je zaskrbelo. ≫Ako vam ne odleže, pojdem po zdravnika.≪ ≫Tako hudo še ni,≪ je zanikal ter se Delal močnega. ≫Le nekam čudno Me zazebe, kadar se pokažem izpod odeje.≪

≫In denar?≪ Ivan se ni hotel ponujati, da bi opravil za očeta. Poznal je njegovo nezaupljivost v takih važnih zadevah.

Tisto jutro mu je zaupal. ≫Kar sam pojdi in poglej tam okrog, kjer si bil napaden, ko si šel na kupčijo.≪

Ivan je zajezdil konja ter ga usmeril proti gozdu. Votline v drevesu mu ni bilo treba dolgo iskati na označenem kraju. Našel jo je v deblu starega kostanja tako visoko, da jo je komaj dosegel. Tukaj so nekoč gnezdile žolne, nekdo pa je odprtino še razširil s sekiro. Zlezel je na drevo in potisnil v luknjo vso roko do rame. Na dnu je ležala denarnica, ki je bila že napojena z vlago. Bankovcem pa mokrota še ni preveč škodovala. Le posušiti jih je bilo treba, pa so bili spet uporabni Manjkalo je prav nekaj malega; Brajdež se takrat ni upal razsipati denarja. Zapravil bi ga bil po prebiti kazni, pa mu je smrt prekrižala načrte.

Oslabelost, ki se je lotila starega Breznika po prihodu iz mesta, se je razvila v resno bolezen. Poklicani zdravnik je zmigovat z rameni. Ugotovil je razna vnetja in zapisal zdravila. ≫Za olajšavo,≪ je pripomnil, kakor bi bil dvomil v ozdravljenje, upal je, da bo zmagalo srce in tedaj se bo obrnilo na bolje.

≫Za Poldetom še ne pojdem,≪ je menil Breznik Tako slab še res ni bil, zato tudi na smrt ni mislil. Toda bolečine so bile hude in moči so ga zapuščale, kar mu je podiralo upanje ter ga prešinjalo z grozo. ≫Ali bo res že treba iti?≪ Pripravljen še ni bil, pa tudi starost ga ni tlačila. Ležal je na denarju, ki si ga je bil prihranil za priboljšek. Trdinova Ema pa živi iz rok v usta; kadar bo opešala, tedaj bo ljudem v nadlego. In taka rada bi umrla!

Bolezen je trajala dalje kakor pusto jesensko vreme. Zdravila niso pomagala, čeprav je že poskusil vse, kar so mu svetovali. Kak dan mu je za spoznanje odleglo, pa se je spet poslabšalo in ponovilo. In posušil se je, da je bilo groza. ≫Ali sem jaz ali nisem?≪ Kar ustrašil se je samega sebe, kadar je pogledal v ogledalo.

V Orešju je bila lepa navada, da so ljudje obiskovali bolnike. Posebno tedaj, kadar so bili že blizu smrti. Breznik pa ni maral za obiske. ≫Čemu me hodijo gledat?≪ je bil nejevoljen. ≫Ali res nimajo drugega opravila?≪

Samo Marico je rad videl. Edino njena navzočnost mu je lajšala trpljenje. Vselej, kadar je odhajala od njegove postelje, jo je zgrabil za roko, kot bi jo hotel pridržati. Le njej se je nasmehnil ter je odgovoril na vsako vprašanje

Marica mu je znala postreči v dejanju, pa tudi z besedo. Lepo mu je govorila o zdravju, zakaj o smrti mož ni maral slišati. ≫Pomlad je rojstvo novega življenja. Po žilah vam bo zaplala nova moč in bolezen se bo umaknila. Sonce, ki oživlja prirodo, vas bo ozdravilo in okrepilo.≪

Starec se je veselil pomladi, toda na tihem je dvomil. Čutil je, da peša. Zimo bo že še pretolkel, a vigred bi mu utegnila splesti mrtvaški venec.

Misel na smrt ga je strašila. Tedaj bo treba popraviti krivico in priznali krivdo. Tukaj jo je skrival in odbijal grožnje z denarjem. Toda tamkaj prod sodnim stolom bo stal brez sredstev — razkrit in osramočen. Nato pa večna kazen.

Ali ni bil neumen, ker se je vdal skušnjavi? Zaradi veljave in imetja, ki mu je bilo v nesrečo. Če bi bil ostal hlapec ali pa kočar na Brajdeževini, bi bil danes vsaj duševno krepak in telesno neomagan, četudi bi morda na bil zadovoljen. Zato, da se je lahko šopiril pred sosedi, je žrtvoval telo in dušo. On, ki ni mogel prenesti nobene žale besede, je bil umazan z ostudnim grehom. Pa je vendarle hotel veljati za poštenjaka, čeprav je vedel, da tega ne zasluži. Kot očim je grešil zoper svoje dolžnosti proti otroku, za katerega je moral skrbeti kakor pravi oče.

Čudil se je, zakaj mu je usoda prizanesla s kaznijo za njegovo zlobno dejanje. Človek, ki osreči sebe na škodo drugega, ni vreden usmiljenja. Znani so mu bili zločini, razkriti po toliko in toliko letih; njega pa očitno varuje neka skrivnostna roka. Polde, ki ga jo spoznal v taborišču, ko se je pogajal s cigani, mu je bil nevaren. Toda zdaj je mrtev, njegovega maščevanja se mu več ni treba bati. Marica ne sluti ničesar ter mu streže kot svojemu pravemu očetu. Tudi če bi ji razkril svojo hudobnost, bi ga njeno blago srce ne moglo sovražiti.

Zavedal se je, da ni vreden njene ljubezni. Krivico mu povračuje z dobroto, kar mu ue zbujalo neprijetne občutke, kakor bi mu prilivala s kropom. Nekaj mu je prigovarjalo, naj ji razkrije pregreho ter jo prosi odpuščanja. Ako bi jo nesel nerazkrito s seboj v grob, bi mu bila tamkaj morda v napotje. Kdor ostane v nespokornosti trdovraten, greši zoper sv. Duha ter je velik grešnik. Celo Brajdež se je skesal na smrtni postelji in umrl spravljen z Bogom. On pa naj bi zavrgel milost v trenutku, ko se odpravlja v večnost.

Bolnik se ni mogel več ustavljati priznanju. Vdal se je svoji vesti in sklenil, da bo zaupal dekletu, po čigavi krivdi je morala od doma. A poprej se je hotel še posvetovati s spovednikom. Bližala se je velika noč — priložnost, da je poprosil za gospoda.

Prejel je sv. popotnico z odpustki za umirajoče. ≫Za vsak primer,≪ si je mislil, ≫ali pa naj velja za velikonočno izpoved.≪ Sosedje pa so menili: ≫Še kak teden ...≪

Tisto noč po opravljeni spovedi je bila Marica sama pri bolniku. Vrsta je bila na Ivanu, toda očim ji ni dal oditi. Vdala se je in sedla na stol zraven postelje.

Bolnikov pogled je bil to noč izredno otožen. Beseda mu je trepetala in roka se mu je tresla, ko je gladil njeno desnico.

≫Ali vam je slabo?≪ jo je resno zaskrbelo. ≫Spomnil sem se onega večera, ko si izginila od doma. Zabolelo me je ob spominu na tvoje trpljenje in na strah, ki si ga prebila med cigani. Sam Bog te je čuval ter ti naklonil srečo.≪

≫Ako bi me ne bila našla tista dobra gospa, bi bila danes pastirica.≪ — Ponovila mu je, kako je bila oni večer v ciganskem šotoru. Vsega se že ni več spominjala; samo to je še vedela, da je stala ob kletki in ogledovala neko lepo ptico. Tedaj se ji je približala ciganka z drobno steklenico in rekla, naj jo poduha. Omamljeno s prijetno dišavo je omahnila v njeno naročje. Zavedla se je šele v zaprtem vozu. Tam so ji dali slaščic ter jo motili z igračami. Voz se je začel premikati — najprej počasi, nato pa hitreje in hitreje. Okna so bila zagrnjena s temnimi zavesami, skozi katere ni videla, kod so se vozili

≫Ubožica!≪ se je izvilo bolniku globoko iz prsi. ≫Zakaj nisi klicala na pomoč, brž ko se je voz premaknil z mesta? Ljudje bi ga bili ustavili in te rešili?≪

Povedala mu je, zakaj je morala molčati. Njena spremljevalka ji ni pustila glasno govoriti. Sedela je pri njej na blazini — zmeraj pripravljena, kdaj ji bo zamašila usta.

≫Revica, revica!≪ Breznika je bilo samo pomilovanje. ≫Vidiš, Marica, od tistega večera nisem bil nič več miren ...≪

≫Trpeli ste zaradi tega, ker niste mogli izvedeti, kam so me odvedli.≪

≫Vest me je grizla in pekla kot žerjavica,≪ je nadaljeval bolestno, ≫in pri delu ni bilo blagoslova.≪

≫Vi niste bili krivi, oče,≪ je naglasila poslednjo besedo.

Stisnil jo je za roko in rekel: ≫Ne reci mi oče, ampak očim.≪

≫Zakaj?≪ ga je pogledala ljubeznivo.

≫Zato, ker nisem vreden, da me kličeš za očeta Marica, tvoj očim ne zasluži tega imena.≪

≫Že zopet očim.≪ — Pastorka ga ni umela.

≫Da, očim!≪ je pribil, kakor bi se zgražal. ≫Tvoj očim je bil tisti, ki te je oddal ciganom …≪

≫Vi? Ni mogoče! Nikakor se ne šalite!≪ Mislila je, da se mu je zmešalo.

≫Zaradi posestva, ki je bilo tvoje,≪ ji je razlagal. ≫Ko so te proglasili za mrtvo, je bilo prepisano name ... Želja po časti in imetju me je zapeljala ... Marica, sram me je pred teboj, ker mi povračuješ hudo z dobrim. Greh se mi studi zavoljo krivice, katero globoko obžalujem. Odpusti mi, kakor mi je odpustil On, ki mi je naložil hudo pokoro.≪

Jasno je bilo njegovo priznanje, toda Marica mu še zmeraj ni mogla verjeti. Nekaj ji je reklo, da bolnik ni pri zdravi pameti. In če je resnica, kar je izpovedal, zakaj ji tega ni zamolčal? Bolje bi bilo, ako bi kaj takega ne bila nikdar izvedela.

Naslonila se je na posteljo in molčala. Oči so ji zalile tihe solze. Žalostna je bila zavoljo matere, ki je toliko let objokovala svojo izgubljeno hčerko. ≫Odpuščam, bodite mirni!≪ je izrekla brez kake trde besede. Skesana obtožba jo je genila.

Prosil jo je, naj ostane tajno, kar ji je zaupal ≫Po moji smrti lahko vse poveš; dotlej pa molči, da me ljudje ne bodo sramotili.≪

Obljubila mu je, da ne bo nikdar izdala njegove skrivnosti. Zaradi matere, katero tako iskreno ljubi. Pa tudi zato, ker ne mara razdora pod domačo streho. Zdržala sc bo zaradi Ivana, da ne bodo govorili slabo o njegovem očetu.

Segla sta si v roko ter se držala vse dotlej, dokler ni bolnik zadremal. Spal je mimo vso noč do jutra. Ko se je prebudil, je čutil, da ga je spanje okrepilo. Laže je dihal in znoj mu ni orosil čela. Prvič, odkar je legel, se mu je zazdelo, da je lačen. Ali k smrti ali k zdravju? Rad bi še živel; toda če bi Marica ne držala besede, bi skoraj rajši umrl.

Smrt mu še ni bila namenjena, zato se mu želja ni izpolnila. Bolniku se je obrnilo na bolje. Odleglo mu je ono noč, ko je odložil mučno breme. Nato se mu je boljšalo od dneva do dneva. Prvo pomladno sonce ga je dvignilo s postelje ter ga izvabilo na klopico pred hišo. Pomladi je odpirala cvetje in razgrinjala zelene preproge. Tudi Brezniku se je smehljalo novo življenje.

Med drevjem, kjer je stala nekdaj lesena Brajdeževa koča, se je dvigalo lično poslopje, zidano v eno nadstropje. Vrt, ki se je zgrinjal okrog hiše, je bil obsajen z dišečimi vrtnicami in razdeljen v gredice. Tu so cvetele raznovrstne cvetlice, kakršnih ni videti povsod na deželi. Vse je bilo v cvetju in zelenju od zgodnje pomladi pa do pozne jeseni.

≫Vila Marica≪ so krstili vaščani stavbo, ki jim je bila v ponos in v okrasje. Njeni lastnici so zavidali mirno življenje ter jo blagrovali. ≫Brajdaž jo je osrečil,≪ so menili v zmoti, da je bila deklica žrtev njegovega maščevanja. Pravega ozadja seveda niso poznali. Marica je molčala, kot je obljubila. Sovraštvo ni imelo prostora v njenem srcu. Z nežno otroško dušo je stregla materi, da ji vsaj nekoliko povrne, kar je morala pretrpeti.

Tudi Breznik je bil deležen njene sreče. Zaslužil bi bil vsaj nekoliko preziranja, pa je okušal le postrežljivost in ljubezen. Samo vest mu je še včasih spregovorila tisto neprijetno besedico ≫Očim!≪ A ne več v očitek na krivdo, marveč v spomin na minulost. Kar je zagrešil, je popravil in Marica, katero ljubi kot svojo pravo hčerko, mu je odpustila. Vse življenje je ostal hvaležen usodi, ki jo je privedla po trnjevi poti do sreče in blagostanja.