Očetova ljubezen
| Očetova ljubezen Luiza Pesjakova |
| |||||||||||
Bleško jezero! ti prežlahtni kamen v dragotinah stvarstva, preslavni kine lepe naše domovine — čisto ko zrcalo se sprostiraš med cvetečimi obrežji, in kakor veščasta marnja se vzdiga iz tvojih valov mični otok s cerkvico, v ktero nas vabi milostljiva podoba nebeške device. Očitna slika vzvišanosti, ktera se lepoti na-smehljuje, je orjaški Triglav, ki te prijazno pozdravlja z vrtoglavno svojo višavo. Srce se segreje ogledovaje tebe, svetlo jezero, in v tvoji bližavi se čuti brezkončna ljubezen Božja, ktera se tukaj čudapolna razodeva, tukaj, kjer cela narava le sope ljubezen in prijaznost.
Jezeru na bregu je stanoval v nizki, leseni bajti mlad in krepak ribič s svojimi otroci. Neizprosljiva smrt mu je bila vzela zvesto tovaršico v cvetu njenih let, in štiri deklice — poobličja lepe matere — so ga vsaki dan spominjale prešle sreče, ter so bile njegova tolažba; za nje živeti in kruha služiti je bil namen njegovega življenja, in vse težavnosti so mu izginile po-gledovaje mile otročičke, kterim je bil edino varstvo in branilo. Poleti imel je dober zaslužek , veliko gostov je prišlo jezera obiskat, in ribič naš bil je tudi čolnar vsem všeč, ker vedil je narodne pesmi lepo popevati, in butanje valov in pravilni udar njegovega vesla sta skladno spremljala sladke gorenske viže. Al pozimi vsahnil je zaslužek popolnoma, in večidel suh rženjak bil je revni živež ubogega Janeza in njegovih hčerk ; tudi koča pustila je vinarjem prosti vhod, torej je bila slabo zavetje ribčevi družini.
Po taki hudi zimi, v kteri je potreba in lakot žugala skrbnemu očetu, bliža se željno pričakovana spomlad in pripeljala je od kraja jadranskega morja bo gato in imenitno gosp6, ktera hotla je poživljati zrak gorske okolice. Gospa bila je mlada, lepa, ves svet jo je zavidal in čislal, al vendar le revno in prazno bilo je njeno življenje, ker največega ženskega bogastva, materne sreče, ni poznala. Hrepenela je po tej sreči z vso močjo svojega srca, in rada bi bila dala vso svojo bogatijo za njo, in razsipala bila zaklad svoje ljubezni nad otročička, kteri bi jo imenoval svojo „mater."
Dopadlo je gospe popeljati se v mračni svetlobi po jezeru, in Janez jo vozil je v čolničku po srebrni gladini. Primerilo se je, da neko jutro gospd hotla se je k maši na otok peljati, in stopila je v ribičevo hišo iskaje čolnarja. Janeza bilo ni doma, pa gospd stopivši v čumnatico ostrmi pred podobo, ki jo zagledajo njene oči. Solnčni žarki so vsipali se skoz ozko oknice in zlatili so revno, toda čedno izbo. Javorjeva miza in dve klopi so stale v kotu in celo do stropa visele so podobe svetnikov, kinčane s pisanim papirjem. Pod podobami v voglu zida pribita je bila lesena diljica pokrita s snegobelo ruto, v ktero bile ste vezani imeni Jezusa in Marije ; na diljici brlela je lampica na čast Materi Božji in zraven svetilnice ležale so molitvene bukve in rožni venec preljube rajne matere. Tudi kolovrat stal je pri sedalu in preja njena bila je še na vretenu; ko svetinje varoval je Janez opomine nepo-zabljive žene. Trije otroci z bosimi nogcami in v slabih dvojšrtnih oblekah, al vendar krasni ko rajski angeljci so sramožljivo gledali žlahtno gospo. Najštariša deklica lupila je ravno repo za južino in sestrici, pojč' z milim glasom priprosto pesmico, ste zibali najmlajše detetce. In ta otročiček! spal je, v spanji se je smehljal, in lep je bil, da gospa skorej pade na kolena, ker zdelo se ji je viditi nebeško prikazen.
Zamaknjena in molče gleda opanljivo podobico, obličje njeno se razjasnuje in vesele misli jele so buditi se v njeni duši. V tem trenutku Janez odpre vrata in zavzel se je, gospo tukaj viditi, in toliko bolj se je bil začudil, ker gospa bila je vsa drugača. Z bliska-jočimi očmi in sklenjenima rokama približa se Janezu rekoč: „Bogati siromak, vreden si, da bi ti Človek bil nevoščljiv v tvoji revščini, radosti je ni na zemlji, ktera bi se mogla primerjati s tvojo srečo, ali meni dati moreš en del svojega blaga in tudi jez bodem blazna brez konca; — daj mi najmanjšo hčerko, ljubila jo bom, ko lastno kri, in varovala, ko punčici svojih oči. Nebesa imela bo pri meni, vse njene želje dopolnjene bodo in po smrti moji bo edini moj dedič. Al tudi za tebe hočem skomljati, lepo hišo dala ti bom zidati in brez skrbi živel bodeš v blagovitosti z vso svojo ro-dovino. O daj se sprositi, daj mi angeljčka, in vedno čutil bodeš mojo hvaležnost."
Janez mislil je, da se mu sanja, al gospá nehala ni prositi in tako živo popisovala je prihodnjo srečo male hčerke in njenih sestric, da nadlegovani mož je nazadnje jecljaje dal svoje privoljenje. Obljubil je Zalko tretji dan k gospe pripeljati in izročiti svoje srčice blagi rej niči.
Blaženstvo v prsih šla je gospd iz tihe bajtice in pustila jo tamkej veliko neizrečenih bolečin. Janez stal je nem zraven zibeljke in mogel ni nagledati se prelepega detetca, ktero je mati bila plačala s samosvojim življenjem, in kterega je tujka hotla polastiti se za vselej. Ko Zalka se zbudi, nasmehljá se očetu in Janez vzemši jo v naročje vpraša: „Ali bodeš šla od mene?" — Namesti odgovora oklenila je bele ročice okoli njegovega vratu in skrila je cveteči ličici nad ogorelim obrazom, in sin uboštva, kteri neoplašen in neupogljiv bojeval se je z revščino in z hudimi nadlogami, jokal je, ko zapuščena sirota!
Predvečer dneva plahotnega odhoda prišel je, in Janeza sprehajale so raznovrstne čutila. Zastonj premišljeval je priboljšek, ki je čakal Zalke in vse njene družine; prežalostni prigodek ločiti se od hčerke svoje premagal je dobroto, in spremenila se je v bojezno nesrečo; al dana bila je beseda, in besede umanjkal nikdar ni. Z vdrtimi očmi in z bledima licema tlačansko dovršil je bil svoj dnevni obrok, spanje ga je popolnoma zapustilo in vedil ni pomagati si. Ko je vse počivalo, moč mu bilo ni v hiši ostati, šel je, da bi si pod milim Bogom srce ohladil in zlajšal, ker počiti je skoraj hotlo mu ubogo srce od velike žalosti. Stopil je v barko in brez namena izročil se je valovom jezerskim.
Podoba cele okolice enaka bila je sladkim sanjam. Lahna temoča razprostirala se je še po planjavi, ko spomin solncu, kteremu bilo je težko zapustiti tolikanjo lepoto. Razdonelo se je petje škerjančevo, in tudi slav-ček prepeval več ni svojih hrepenljivih viž. Hladno šumela je večerna sapica skoz vršičke šviglastih dreves, in polno klasje je polahkoma zibalo se. Zmiraj temnejši bil je tanki zrak in zmiraj svitiejše migljale so zlate očesa milijard zvezd, luna je ravno srebrnila Snežnikom vrhe in biiščala seje v valovih jezera, iz kterega slišalo se je skrivnostno čebljanje, morda bilo je zapeljivo petje povodnih dev. Mir sopel je čisti zrak, mir so migljale zvezdice, mir so šumljale drevesa, mir so lesketali valovi, mir je gospodoval povsod, le v srcu trepečega očeta rohnel je hud boj. Nenadoma zagleda ribič prijazno cerkvico in vleklo ga je va-njo z nepremagljivo silo, hotel je poklicati na pomoč nebeško porodnico. Stopivši pred oltar poslal je kleč6 gorečo molitev v nebesa, tožil je preusmiljeni ljubezni svojo težavo in ponižno prosil jo je osvečave v noči svoje žalosti. Po molitvi šel je pozvanjat zvonček voščilni in ko zadonel je mili njegov glas skoz tihoto, bilo je, kakor da bi si bil nazvonil počitek v srce. Luč se stori v britki duši, temota zgine in sladka misel ga nahaja k gospej brez hčerke iti in obljubo nazaj sprositi si. Poln zaupanja veslja domu, svitla nada spremlja ga!
Zjutraj ob zori hitel je v prebivališče k žlahni gospej; kočija, ki bi imela odpeljati ljubčico, stala je že vprežena pred veznimi vratami. O kako ga je stresel ta pogled! — Pouril je stopinje in kmalo stal je ko ponižen prosivec v izbi. „In Zalka, — kje je?" vprašala je zavzeta gospa". „Ne zamerite , da si upal sem sam k vam priti; vi pa, ki ste blagi in mili, uslišali bodete prošnjo mojo, o, odvežite me obljubivne moje besede, — ne morem ločiti se od otroka. Ako bi ve-dili, kaj sem trpel te dni, ako bi čutili grozovitno borbo srca s pametjo, gotovo usmilili bi se me. Premislil sem vse; — skeleča in huda rana vsekana bi bila mojemu srcu, ko bi Bogu dopadlo otroka k sebi vzeti; al rekel bi vendar: zgodi se njegova sveta volja! in udal bi se ji brez vse tožbe. Al da sam, prostovoljno ločil bi srca, ktera veže naravna močna ljubezen, to, to presega človeške moči. Kaj bi pomagalo, da bi Zalka bila preskrbljena in srečna, sestrice njene pa sirote, ker vem, da preživel ne bi prostovoljne te ločitve. Rajši ostanemo v revščini; delal in skrbel bodem noč in dan za otročičke in z Božjo pomočjo pomanjkanja trpeli ne bodo. Zatorej žlahna gospa, usmilite se me in oprostite me dane obljube!"
Gospá stisnila je z gladko svojo ročico žuljavo ribičevo roko, rekoč: „Nikdar mi ni bilo na misli, da bi tebi kalila življenje; čislam in spoštujem te zavolj blazih tvojih čutil, in velike tvoje ljubezni očetovske; odreči hočem dragi svoji želji; imej Zalko, in Bog bodi s teboj in varuj tvoje sreče." — Janez odgovarjati mogel ni; veselje in hvaležnost ste mu zadušili glas, al oči njegove izrekale so gorečo hvalo, in hvalivni vzdibljeji kipeli so iz dna njegovega srca do Bogorodnice, ktera mu je utrdila v jezerski cerkvici očetovsko ljubezen in vdihnila srečno misel.
Ali se gospá na promorji jadranskem pač se kdaj spomni ribičeve bajte in prelepe Zalčice?!