Očetova kletev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Očetova kletev
Ivan
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 20 (15. oktobra); št. 21 (5. novembra); št. 22 (19. novembra), v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1];[2];[3]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V vaški krčmi so sedeli pri vinu možaki; bilo je po popoludanski službi Božji. Kmetje imeli BO baš sedaj največ dela na polji; zato so si privoščili v nedeljo polič vina, zlasti ker je letos kazala dobra letina. Pri mizi v kotu sedel je Matija Ocčpek v družbi nekaj drugih kmetov. Matija bil je mož v pravem pomenu besede; kakor po jakosti in mdči telesa bil je tudi po duši pristen slovensk kmet. Posestvo, ki ni bilo veliko, imel je streljaj od vasi. Majhno zidano hišico in lesen pdd z dvema kravama — vse si je pridobil s svojim delom in pridnostjo. Pripovedovali so, da ni imel pred 25 leti ničesar, kakor kar je na sebi nosil, in služil je za hlapca. A prihranil si je sčasoma toliko, da si je kupil kajžo in njivo zraven; pozneje se je oženil in pridne roke ženice prigospodarile so mu travnik, kar mu je omogočilo kupiti kravo. Tako je rastel imetek z varčnostjo; in zdaj bil je majhen posestnik z zidano hišico in precejšnim zemljiščem. — Da, mogoče mu |e bilo poslati svojega jedinca v srednje šole, da bi nekdaj bil gospod.

Tam je sede! tedaj v kolu, in govoril ponajvcč sam. Bil je pouosen na svoje imelje, kar si je je sam pridobil in ne podedoval po stariSib.

•Ej, kaj bo5 ti, ki imaS zidano hišo in se ti ni treba bati lakote, potem lahko govoriš!«

»Da, prijatelj, imam, — a od koga imam? Imel bi tudi ti lahko, — imel bi vsak lahko, če bi — hotel. A nečete, to je vse! Seveda, ti misliš, da ti mora oče zapustiti, če ti pa nič ne zapusti, pa ne smeS ničesar imeti! A jaz velim, možje, v pest vam je stisnil Bog vsakemu denar, le delajte in videli bodete, da imam prav; pa kar se zasluži, prihrani se. Kaj ti je treba, Boštčk, novih Škornjev, ko so Se stari dobri ? — Ali pa moraS vedno piti, kakor ti, Luka, — ali ni tudi voda dobra na delavnik ?<

Tako je govoril — modro govoril zbranim kmetom; in radi so ga poslušali, vsaj so ga vsi spoštovali. Seveda, sliši se rado, — a stori se težje. Ko tako govorijo, prekine govor stari Mejač, ki je sedel pri drugi mizi:

»Kdaj pa pride tvoj sin domov? Se dobro uči ka li?«

»Ne vem, se čudim, da ga uže ni domov; lani prišt-1 je preje. No, ima uže svoj vzrok, saj je pameten dečko. Nanj se zanesem!« in prikimal je zadovoljno in ob enem ponosno Matija.

»O, pameten dečko, on uže \č, kaj dela, hahaha!« zakrohotft se od sosedne strani Piškur, imovit kmet, ki je imel sina tudi v šolah. Matijo je kaj po strari gledal, kako postaja čedalje imovitejši, — zavidal mu je. On jo pa nasprotno Matiji trdil, da naj le oni kaj imft, ki je uže rojen imovit, a ne kakor Matija, ki je bil rojen berač. In vrh vsega tega si ce'6 upa sina poslati v višje šole, kar stoič le takovi, kakoršen je Piškur. »Da, v6, kaj dela! Nihče mu ne more česa očitati! Posten je menda bolj kakor drugi«, in ponosno je izpil iz kozarca in se pat6 ozrl na Piškurja, češ »tudi bolj kakor tvoj«. A Piškur, katerega je še bolj vjezila zadnja pripomnja, nadaljeval je zbadljivo: »Ej, le ne tako poviševati, kar ni vredno in tudi ne zasluži! No, prav je, kar se je zgodilo, bodo vsaj vedeli ljudje, ki so bili berači, da je zanje neumno in ošabno hoteli postati gospdda.«

»Kaj ni vredoo, kaj ?« povzčl je glasneje Matija in vspel ponosno svoje krepko telti. Vino mu je jelo lezti v glavo.

»Haha. Pa Se vpraSa: kaj? No, moraš reči: kdo? Tvoj sin je. Li veš, zakaj ga ni domov? Veš? HabA!« in smejal se je od srca Piškur, da se mu je trebuh tresel.

»No, zakaj, mari ti veš?«

»Vem, čuj! Moj sin jo prišel uže pred tednom domov in kaj ni je povedal? Dejal je .. . No, pa saj moraS že itak vedeti, kaj bi berač tajil uši!« Ponos je ginil z obraza Matije. Slutnja polastila se je njegovega srca in vprašal je nestrpno:

»Kaj, no kaj? Če veš, pa povej! Pa hudo gotovo ni!«

»A tako? No, no, le čakaj, takoj ti povem. in nngnil je PiSkitr kozarec, tor počasi pil vod6č, da je Matijo prestrašil in hoteč ga mučiti z negotovostjo. »Moj sin mi je dejal« — in obrisaval si je len0 z rokavom usta —, »da ima tvoj Martin vzrok, da ne pride domov. — No, Joža, Se jeden polič! Danes je nedelja in privoščim Bi ga lahko, saj tudi drugi pij6 j. Tako je sam pretrgaval svoj govor, da bi mučil Matijo, ki je zrl nanj s strahom. Počasi je nadaljeval: »Tvoj fant je nekaj naredil . . . no, lahko sam ves, kaj takovi mladeniči delajo ! Pil je cele noči, a drugi dan so ga zatožili ali so je sam založil — ne vem, kratko, zvedtli so v šoli, in tako je prišlo, kakor mi je pravil sam moj fant, da so ga pritisnili!« »Moj sin jo padci!« izvilo se je iz prsij prestrašenega Matije. De-nica je omahnila, obraz je obledel in vstal je, vzel klobuk ter odšel no rekoč besede.

Huha, to ni nič hudega, seveda za take b(gatine!« smejal se je hudobno debeli Piškur zroč za odhajajočim Matijo.

Matija pa je stopal kakor od Btrele omamljen proti domu. fc>in mu ni zdelal Sole, na katerega je vse zidal in ki mu je bil upanje in ponos. Pač ga je mogel vzdrževati v šoli, — a zdaj, da mora plačati še visoko šolnino! In da jc sin takov pijanec! Zdaj razume, zakaj potrebuje toliko denarja, za kalero mu vedno pisari. Pred dvema mesecema prodal je tele in vse poslal sinu. O, kako ga je okanil ta Martini Hudo je zadela vest tudi mater; revica jc stavila tudi vse upanje na s na.

Čez nekaj dnij je prišlo pismo, v katerem je Martin vse izpovedal očetu in ga prosil, da naj mu odpusti, da ne bo nikdar več tako naredil. Matija se je sam napotil v mesto, da ga pri\čde domov. In prišla sta oba. Kmalu je bil potolažen Matija, saj mu je sin obljubil trdno, da se poboljša. — Da mora kravo prodati, da d& zopet sina v šolo, ni mu bilo toliko, vsaj ako da on sedaj, mu bo sin gotovo nekdaj vrnil. Še bolj so ga potrdile v tem hudobne besede Piškurja, ki je menil, da je sedaj konec Šolanja. Pčklo ga jo to, zelo pčklo Matijo, kar jc govoril Piškur.

»Ne, da prodam hišo, — sin mora v Solo in mora biti gospod!« si je zatrjeval in prodal kravo iz hleva, da je dal Martinu denarja seboj v mesto. — A to še ni bilo zadnje živinče, katero je prodal. Martin dovršil je srednje šole in ni hotel iti po želji starišev v semenišče, marveč šel je na Dunaj. A Dunaj stane denar. Matija bi seveda sina raje videl v črni halji pred oltarjem nego Skrica v komisiji. A ljubil je Martina in ako ga na Dunaj vleče, naj gre! Vsaj je človek v vsakem stanu lahko zveličan! Stradal pa tudi nc bo, če jo posveten gospod, zlasti ako cesarja služi, ki ba.ti dobro plačuje svoje ljudi.

Prodal je njivo, da je dal denarja Martinu, ki jc odhajal na Dunaj, kjer se mnogo denarja porabi, vsaj živi tam še celo cesar.

Sin je zatrdil očetu, da je to zadnji denar, katerega mu je dal, odslej da se hoče sam preživeti. A ni bilo pol leta, uže zopet je prosil očeta, da mU naj za Božjo voljo posije stotak; strašno je v stiski, v par mesccih mu vrne.

Matijo je zabolelo pri srcu; torej Se vedno denarja? A kaj je hotel! Stradali ne smč, kaj bode rekla visoka goBpflia, s katero občuje! Naj pd gre krava na semenj, saj jo lahko nazaj kupi, ko mu vrno denar. Prodal je kravo, — zastonj je čakal povračila. — Mesto denarja je prišla zopet prošnja in obljuba, da vrne. — Dasi težko, prodal je zopet Matija njivo, a — denarja ni dobil nazaj. Slednjič mu piše sin, naj kupi vso nazaj, kar je prodal, zdaj je dobil službo in kmalu mu povrne vse. Matija je vzel na posodo denarja in kupil res dvoje kravic in njiv in bil zopet vesel. »Da bi me Martin ogoljufal! Ej, M ca, vidiš, da nama ni obupati!« govoril je svoji ženici.

Leto je minilo za letom. Piškurju umrl je sin v semenišču.

Matija se je uže postaral, a Sla mu je tudi trda. Sin ni niti pisal, niti ga obiskal. Nobenega glasu ni bilo o njem. Dolžniki so ga pritiskali, dolg je rastel in denarja — ni bilo.

Matiji se je jelo danili v glavi. »A tako je torej, Martinek, torej si me vddil za nos? Ej, čakaj, čakaj, mu pišem, da je skrajna sila, morda mi pošlje!« Pisal je, pa brez vspeha. Saj še natanko ni vedel naslova, ker mu ni s n ničesar pisal. Morda pisma ni dobil. Nekega dnč stopi berač Drejec v hišo; hotel je govorili z Matijo.

Ko sta bila sama, pov6 mu Drejec, da je bil v mestu in tam staknil gospoda sina Martina. »Ej, kako gospo in otroke im.1;« zatrdil je. »Gosp6 in otroke? Jojmine, in jaz tega ne vem!« vzdihnil je Matija.

»Pa kakO po konci h6di! A reči moram, da mi zamerite ali ne, — oSaben je, — strašno ošaben. — Jaz sem stal pred cerkvijo in gledal mimogredoče, — saj prositi nisem smel in se ne upal, bi me prccej benč prijel; — nisem vedel, kam bi se obrnil. Kar pride mimo mene gospod z visokim blestečim klobukom, kakoršnega le po mestih nosijo visoki gospodje. Pod pazduho peljal je debelo babo in pred njima šla sta dva otroka — oba fanta. Kakor ve.de, oče Matija, nimam slabih očij; tudi imam navado, bodisi možki ali ženska, — gospod ali kmet, pod nos pogledati. Pogledal sem tudi tega visokega gospoda in zdel se mi je nekako znan. Pasja noga, sem si mislil, kje bi jaz tega gospoda uže videl? In čez nekaj časa, ko sla bila onadva žo daleč naprej, mi »blesti v Crepinji. Na, spaka, uganite, oče Matija, kdo je bil i Vaš sin Martinek - z dušo in telesom. Čeprav je bil poraščen in visok kakor kozolec, vendar beraške oči ne varajo. Ej, spaka, sem si mislil, oče Matija mt pa visokega sina! In kaj storim? Kolikor so mi dale moje »tare nog6, mahnil sem jo za njim. Bil je daleč Pred menoj, a dohitel sem ga. Ker vesle, oče Mateja gospoda po mestih hodi počasi, ne kakor m. na kmetih I Na, gotovo me bo poznal, saj sva si bila dobra, ko je bil še doma, mislil sem si in žavozil sem jo naravnost predenj.

Dober dan, visoki gospod; kako se vam godi, če smem vpraSati ? A staknil sem jo. Ali m6 ni poznal, — česar ne verjamem, ali pa me ni hotel, - kratko, ksj mislite, oče Matija, ali je to prav ali ni ? — Se pogledal me ni, temuč zavpil po nemško »včk« in jaz sem ga razumel. Pasja noga, je oSaben! In tista debela ženica; kako grdo me je pogledala! Spaka, meniš, da te kaj prosim! Nemarnost, očetu poSlji domov, kar si dolžan, — tako sem si tiho mislil, a reči si nisem upal ničesar, ker drugače bi me že zapreti ukazal.

No, oSaben pa je, ta vaš Martinek«, — nadaljeval je Drejec po nekolikem molku, — »čeprav je z menoj bil dober! Od tega že ničesar ne upajte, oče Matija, križ čezenj in čez denarce, katere vam je dolžan. Lep sin to! V mestu redi debelo babo in u4ročftd, doma pa je oče v stiski in se Se ne zmeni zanj!«

Tako je pripovedoval berač Drejec. Matija se je tresel po vsem životu in dejal je konečno boječe:

»Ti si se gotovo zmotil! Ce bi b i tak gospod, ni mogoče, da bi me pozabil. Saj je z mojo pomočjo to, kar je, — jaz sem ga vzdržal.«

»Ej, oče Matija, beraške oči ne varajo, saj sem ga od blizu gledal!«

»A, če je, naj bo!« — Matiji se je vzbudil prirojeni ponos. »Sam ga ne bom prosil, dokler bom mogel! A tebi, Drejec, bi nekaj naročil. Pojdi v mesto in skuSaj izvohati njegovo stanovanje. Jaz ti bom dal pirmo, da je neseS tja in počakaS odgovora; jaz Se vedno upam.« Drejec je Sel s pismom v malhi v mesto. Po poti zagodrnjal je večkrat v brado o »nemarnem sinu« in o oSabnofcti, da se ne zapomni »starega znanca.« PrifiedSi v mesto, zavije najprvo v krčmo: omočivši si tamkaj grlo in vlivSi si v srce poguma, napoti se na ono mesto, kjer je stal ondan, ko je prišel Martin z gosp6 mimo. »Pasja noga, ni zlomek, da bi ne prišel z babo mimo, ali pa če pride sam; saj samo njega potrebujem. No, Drejček, zdaj pa stoj tu pa čakaj na odrešenje. Mora priti, ni spaka!«

in stal je pod cerkvijo zroč z enim očesom v pisane podobe svetnikov in v lepe molke, katere je bil kramar na zidu razobesil, — z drugim pa na mimogredoče; saj je dobro znal, da bi berič takoj s sabljo prišel in ga tiral v luknjo, ko bi stal in le ljudi zijal, meneč, da berači.

Potrpežljiv je bil ta Drejec! Pa saj se je te čednosti navadil v svojem rokodelstvu, kateremu je ta čednost neobhodno potrebna. A, kdor čaka, pričaka.

Drejec je uže težko stal in si uže vse ogledal; kramar je jel pisano gledati berača, ne zaupajoč sličnim osebam. Da, tudi Drejec je uvidel, da ne grč, da bi tako na jednem mestu stal, morda si kdo misli, da čaka koga, da ga ubije. Mislil je oditi na drugi konec trga. Ko Svedra čez trg, zapazi moža od včeraj, - gospoda Martina. Koračil je sam čez trg.

»Ah&, sva vendar skupaj! Čakaj, spaka! Zdaj mi ne uidešI« godrnjal je v brado Drejec in se potuhnil pri nekem vozu, da bi ga ne zapazil. Ko je odšel mimo, stopal je polagoma za njim. Zavila sta v mnoge ulice in slednji« se ustavi Martin pred hiSo in stopi notri.

»No, pa je konec romanja. Zdaj pa le korajžo, Drejček!« Drejec počaka nekoliko pred hišo, potem pa jo zavije notri.

Tu sreča deklo in vpraša: »Nimate tu notri nekega gospoda, ki ima visok klobuk in je kosmat kakor medved ? Imč mu je Martin, piSe se pa za Ocčpka.«

Dekla mu je pritrdila čudeč se čudni govorici tega umazanega berača in mu pokazala, kje stanuje. Drejec je stopal po kamenitih stopnicah, da se je moralo po celi hisi slišati. Njegovi črevlji, katerih podplati so bili skoz in skoz z žreblji podkovani, so rožljali in prasketali, da je bilo joj! Dospevfii do vrat seže po malho in vzame pismo ven, postavi palico v kot, sname klobuk z glave, ga vrže k palici na tla in potrka s pestjo na vrata, da se je vse potreslo.

Takoj je bila dekla pri vratih. Pomolivši glavo pred vrata in videč berača, hoče zapreti, a Drejec postavi nogo v odprtino in pravi: »Le počasi, saj nisem prišel prosit! Ne bojte se! Ne bom Se iskal miloščine okoli takih ljudij, ne, imam na kmetih dovelj. — Z gospodom bi rad govoril!«

»Gospod nima časa za take ljudi kakor ste vi!«

»Nft, spaka; ženišče, kakšen pa sem jaz? Kaj nisem tak kakor so drugi?«

»Kaj pa mu hočete?«

»To-Ie pismo mu bom dal! Je od znanega človeka. Pa bi rad počakal, kaj poreče gospod !« »Le meni dajte, pa počakajte odgovora!« Drejec je dal in čakal. Kmalu pride dekla in mu poda drugo pismo, čeS, naj ga ponese onemu, ki je ono pismo poslal, - sam pa se naj nikdar več ne prikaže pred vrata gospoda, - tako je dejal gospod. »Se nečem priti! Zapomni si ženšče! K takim že ne, ki me nečejo poznati!« in dejal je pismo v malho, vzel palico in klobuk ter odšel ne besede rekoč doli. »N& Drejček, zdaj pa neseS stotake! Ej, ti malha, kaj takega Se nisi nosila, kar hodiva po svetu skupaj! No, saj sem rekel, gospod ni umazan in da rad, le oBaben je!«

Tako je mrmral, vračajoč se domov. Doma je precčj oddal pismo Matiji z besedam.: »Ej, oče MaUja, vidite, pa je le Drejec vam denar prinesel N ^ ^ _ A ^ Jg U q v p i 8 m u? Petdeset goldinarjev in besede: ,Več nimam m ne morem dati. Pustite me v miru!'

»To je sin!« dejal je obupno Matija, »torej zdaj mu nisem več oče, - pustim naj ga v miru m naj bom zadovoljen s petdesetimi goldinarji, — a bilo bi najmanj desetkrat toliko treba!«

Drejec ni hotel skoro verjeti, da ni prinesel stotakov. A, ko se je slednjič preveril, zamrmral je; »Nemaren sin, — na takega Se nisem naletel, kar beračim po svetu I Ni vreden slanega kropa!« Ni bilo drugače, da so prodali Matiji, kar je imel zemlje. Ostala mu je le hišica in hlev. Hlev in kravi je takoj prodal, saj ju ni imel s čim rediti. Ko je denar pošel, najel si je z ženo stanovanje in prodal hišico. Tako je životaril z ženo, zdihujoč v jedno mer nad sinom. A kaj je pomoglo? Sin, gospod Martin bil je človek »po modi«. Oženil se je tudi z moderno ženo; uže preje se je sramoval svojega kmečkega rodu in vsega, kar ga je nanj spominjalo, — a žena ga je tako daleč pripravila, da ni hotel niti o očetu ničesar vedeti. Seveda, sukal se je med visoko gospodo in živel s hčerjo imenitnih starišev, — kako bi naj se ne sramoval, da je rojen kmet!

Matiji in ženi ginil je čedalje bolj denar, ki sta ga skupila za prodano hiSo. — In kako bi ne ginil? Matija je bil uže star, njegcva močna postava se je upognila, lasje so osiveli, in žena njegova bila je tu/1 uže vsa sključena.

Ni dolgo tega, ko je vstal Matija iz bolni*® P°" atelje, kamor ga je položila huda bolezen, katero sta mu nakopala na glavo žalost in prehlajenje Ležal je tri tedne in zdravnik ter zdravila niso zastoj' O) kako je žena molila, vroče molila, da bi ji Bas vsaj moža pustil, ko jo je njen sin zapustil. — Bog.o je vslišal, — Matija je ozdravel. A kak je bil po brezni! Za nobeno delo in napor ni bil več sposobni preje je hodil sem in tja pomagat ljudem, da je vsaj nekaj zaslužil, — zdaj pa ni bil za nobeno d*'o. Sključen in suh hodil je počasi in močno poka^eval.

Preostajalo »i druzega, da živita od denarja, katerega sta skupila, — a ta je uže močno skopnel. Zena je silila večArat Matijo, da naj gre v mesto k sinu, on da bi gotovo pomagal, da bi vedel, kako se godi starišem. A Matija je stresel glavo, da so se srebrni lasje majali, in dejal s starim ponosom:

»Ne, tega ne! Rekel mi je, da naj ga pustim v miru, — in pustil ga bom! On vč, da so mi vse prodali, vč, kaj pravi Bog v četrti Božji zapovedi, — ne jaz, — temuč on mora priti k meni in mi ponuditi. Ne bom se ponižal pred sinom, — kateri mi je toliko dolžan!« Tako je govoril materi in žena je zaihtela na glas. Nenadoma zboli žena. A starost ni dolgo bolna in hitro jo vzame smrt. Nekaj dnij je le ležala. Prosila je Matijo, ki ji je ljubeznjivo stregel, da naj grč v mesto k sinu, naj ga prosi za pet ran BoSjih, da pride k njeni smrtni postelji, da ga Se enkrat vidi. Matija ni hotel sam iti, čakal je berača Drejca, — a ta ni priSel in nikjer ga ni mogel najti. Mej tem je umrla žena.

Ravno se je vračal Matija od pogreba. Kam naj gr6? Domov ? d6ma nima, hise nima, — k svojim ? - svojih nima, kakor jedinega sio«, a naj gnžknjemu? Sin mu je zapovedal, da n«j ga pusli v miru. »A vendar, kaj bi bilo, ako bi Sel? Denarja nimam nikakega, zadnje 816 je za pogreb, - ljudje bi me uže imeli na milosti, - a to milost tako nerad uživam I Morda pa bi me sin drugače sprejel kakor si mislim; morda a« mu je srce omehčalo, saj je moj sin, in - jaz nisem nikdar tako delal « svojim očetom. Mati megova bila je ženska krepostna, mrkega srca, - ni mogoče, da bi bil sin tak! Naj bo v Božjem imenu, grem, naj bo, kar hoče! Saj on je Se edin človek, ki ga imam le na svetu, če me Se ta ne mara, — sem sam, čisto sam na svetu!«

Mraz, hud mraz je bil in sneg je Škripal pod nogami, ko se je Matija napravil na pot v mesto — pel. Ljudje, ki so ga srečavali na poti, vpraševali so ga, kam grč sam v hudem mrazu in tak sivolas starček! »K sinu, k sinu grem v mesto. Sam grem, ker nimam človeka na svetu, kakor sina v mestu, — moram iti sam! Z Božjo pomočjo uže dospem v mesto!« je odgovarjal.

Težka je bila pot k sinu in težavna. Sedel je večkrat na kamen ob cesti, da si odpočije, a mraz, otrpljajoč ude, dvignil je stare kosti zopet kvišku. Slednjič dos[č v mesto.

»Bog vč, ako ga najdem, ako Se stanuje tam, kjer je!«

Mesto je bilo Matiji dobro znano. Kmalu najde ulico, katero mu je Se pred leti Drejec povedal. Tudi hise ni bilo težko najti.

Bilo je opoldne, ko je stopal po kamenilih stopnicah v prvo nadstropje. Počasi je stopal, na vsaki četrti stopnici je obstal, da si odahne. Konečno je stal pred vrati sina. Odahne si, in s tresočo roko pozvoni. Pri vratih prikaže se dekla, — bila je druga kakor ona, ki je odprla Drejcu, — in vpraSa, česa želi.

»Ali stanuje tu neki gospod Martin Ocčpek?«

• Da.«

»Ali bi ne mogel ž njim govoriti? Imam važne stvari! Recite mu, da ga čaka zunaj sivolas starec, ki je njegov — — sorodnik!« Dekla zgine in kmalu so odmevali na hodniku koraki gospoda Martina. Starcu Matiji so se tresla kolena in roke, ko je zagledal sina.

»0, sin, moj sin! Me-li več ne poznaS, — nečeS poznati ?«

Martin je odskočil nehotč korak nazaj, zr6č očeta pred seboj, — sivolasega starčka. Koliko let ga ni videl 1 Nekaj ga je zazeblo v src6, — a hitro je čut pomagal, zlasti, ko se je iz sobe čul glas njegove gospodarice — žene: »Kdo je zunaj, Martiu ? Pridi kmalu nazaj I«

»Je li to glas tvoje žene?« vpraševal je oče Matija, zi6č z veseljem svojega sina.

»Da. Oče, ne zamerite mi, da vas ne morem podpirati, moja žena — mi ne pusti l Moram se njeni volji udati, če hočem imeti mir v hiši. Tu imate nekaj, pa pojdite kam kosit, ne morem vam več dati. Morda dobite pozneje kaj 1 A, počakajte, tu imate naslov sirotišnice, tam vas gotovo vsprejmd, jaz vas bom priporočil. Zdaj pa z Bogom!«

Oče Matija dejal je Se za njim: »Mati je umrla«, — a sin ga ni več čul. Vrata so se uže zaprla in sin odhitel je k ženi, ki ga je klicala; lagal se ji je, da je prišel star berač.

Oče pa je stal pred vratmi, trd od mraza, tresoč se po celem telesu in zrl srpo v zaprta vrata, tiščeč v roki smefikan bankovec in papir, s katerim naj grč v sirotišnico.

•O, sin!« vzdihnil je obupno, da je odmeval glas votlo po prostorni bisi. Počasi se je obrnil in odSel tresoč se po stopnicah navzdol.

Stal je pred hiSo. Kam sedaj? — Sčm, v to bilo je bil zadnje upanje postavil, tu je menil najti kOt miru in počitka — pri svojem sinu. A zdaj je strto zadnje upanje, sam stoji, čisto sam na širnem svetu) Torej v sirotišnico ga hoče poslati? Sam pa Sivi v izobilju in redi ženo in otrdke!

•Ne, tja ne grčm! RsjSe domov, in umrem ondi gladu I«

Stopil je v krčmo in se ondi najčdel za denar — miloščino sinovo. Pol miloščine je pojedel, druge pol pa je stisnil v žep in korakal počasi pes domov. Bilo je uže popoludne. Počasi je stopal po poti nazaj, katero je s takim upanjem nastopil.

Dan se je nagibal h koncu. Iz neba so jele padati snežinke in starec je bil Se-le na pol pota. Pospeši korake. A ni mogel dalje vstrajati v hitrejši hOji, — Sel je čedalje počasneje. Slednjič ni mogel več naprej. Moral je sesti na kamen ob potu. »Malo si odpočijem in nato grem hitreje« — si je mislil.

Noč se je storila. Sneg je jel hujSe naletavati. Matija je jel misliti na sina. 8prva je skuSal opravičiti njegovo dejanje — iz ljubezni do njega. A premotrivgi celo svoje življenje, kako je prav za prav le sin uzrok njegovega žalostnega stanja, vskipel je ponos v starčku, kolikor si ga je Se ohranil.

To je sin! — Bog, ki živiš tam visoko nad oblaki, ti me vidiš, kako sem zapuSčen, — ti tudi vidiS mojega sina, da bi se me lahko usmilil, — a neče! V Tvoje pravične roke ga izročim, — stori ž njim, kakor mu grč!« Tako je govoril poluglasno v nočni temi sedčč na kamnu ob potu. — Nato se je umiril in — starost je starost — zadremal

Sneg je padal gosto, mraz je bil. Drugi dan so naSli ljudje, idoči po poti, — človeka v snegu mrtvega. Bil je Matija. Zdaj ni bil več sam, — zdaj je bil v dražbi z ženo in Bogom.

Minulo je več let. Martin ni čul ničesar od očeta in — bilo mu je ljubo. V sirotišnico je Sel takoj po odhodu očetovem vprašat, če ni tak io tak starec prišel, — a zvedel je^ da ga ni bilo. Ko ni bilo čez več let nobenega glasu o njem, bil je prepričan, da je umrl. Od srca se mu je odvalil kamen.

Nekega dnč se je namenil peljati v rojstni kraj. Oče je umrl, mati tudi gotovo, in ne bo ga nihče spoznal v vasi. Peljal se je sam.

Proti večeru je bilo, ko je dospel do polovice pota. _ Sel je nalašč proti večeru, da ga ne bodo ljudje videli. Ob potu ni bilo nikakega drevja; bil je uže mrak. Nenadoma se prikaže njegovim očem kril ob potu — V tem hipu, ko je dospel do znamenja, skldne se visoka postava izpod križa. Konj se splafii prikasni, in odekoči v stran; voz z Martinom vred pa pade v rov ob cesti. Ta prikazen je bil berač Drejec. Ii mesta domov, počival je pri znamenju, katero so postavili v spomin, da je tu zmrznil — Matija Oc6pek. Ko je voz mimo adričal, je vstal, da bi poprosil daru.

Prestrašil se je Drejec, ko je videl, kaj se je zgodilo. Brzo je stopil k razbitemu vozu, ga odstranil in našel pod njim Martina. Grose se je tresel, videč ga krvavega. Spoznal je mahoma v njem gospoda Martina. Tresel ga je, — a bil je mrtev. Ulomil si je tilnik. »Da, zdaj spoznam prst Božji« — mrmral je Drejec, nalagajoč mrtveca na voz — »na tem mestu je zmrznil oče — po njegovi krivdi — in tukaj je storil konec njegov sin! — To je Božja roka, pasja dlaka, da je I« Tak je bil konec gospoda Martina.

Drejec je hodil Se dolgo po svetu in povsodi pripovedoval to povest in vedno dostavljal: • Pasja noga, pa naj reče kdo, da ni res! Bog, naS oče v nebesih, nekaj časa gleda, a ko vidi, da je dovelj, udari! To vam rečem, ljudje Božji, bil je preoSaben in oče se mu je zdel prenizek, da bi bil njegov oče, — zdaj je pa oče previsok zanj! Pasja vera, ljudje Božji, pa recite, če ni tako?