Očetova beseda

Očetova beseda Župnik

Izdano:	Vigred 14/2 (1936), 50
Viri:	dLib 2
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V sosedni župniji je bilo žegnanje. Boječe je stopila v nedeljo zjutraj dvajsetletna hčerka pred svojega očeta in ga prosila, da bi smela iti v sosedno župnijo na cerkveno slavje. Očetov pogled je premeril Milko od nog do glave. Zazeblo jo je pri srcu. Nič ne bo, si je mislila.

»Pojdi, toda, ko bo zvonilo Ave Marijo, moraš biti doma,« je zapovedal resno oče.

»Bom,« je odgovorila hčerka in odhitela v svojo sobo. Srce ji je vriskalo od veselja. Oblekla je praznično obleko in odšla.

Ob tričetrt na deset je že klečala v cerkvi sosedne župnije pred oltarjem svetega Antona in prosila — kakor je bila v tistem kraju navada — za ženina, da bi je rešil trde očetove roke, ki ne vzgaja prav, ker je večkrat trda in neizprosna. Med sveto mašo je molila tudi za mater, ki je počivala že tri leta v grobu, potem pa za očeta in za svoje notranje in zunanje zadeve.

Služba božja je minila. Pred cerkvijo jo je obstopila družba znanih fantov in deklet. Segali so ji veselo v roke. Sosedov Vencelj, ki je mislil nanjo in Milka tudi nanj, pa ji je hvaležno rekel: »Da si le prišla!«

Vsa družba je odšla v gostilno. Zapela je harmonika in mladi pari so se zavrteli. Med petjem in plesom je bežal čas.

Milka, ki se je ta dan ko ptica na veji vrtela in prepevala, ni opazila, da je že sonce zatonilo za gorami.

Tedaj je zapel zvon. Milka prebledi in sede na klop. Pred njo stoji oče. »Domov!« zagrmi po gostilni njegov glas. »Pošteno sem te dobil iz roke božje, pošteno te hočem vrniti Bogu,« je trdo govoril oče. Molče in brez besede sta šla uro daleč oče in hči. Ko prideta domov, dvigne oče svojo roko,- hči pa pade na kolena in prosi: »Oče, odpustite!« Očetova roka omahne, obraz se razjasni, Milka pa objokana zbeži v svojo sobo, poklekne pred Marijino podobo in ji obljubi, da ne bo šla nikoli več na žegnanje.

Deset let je že od onega dogodka. Mlada žena hodi vsako nedeljo v družbi peterih otrok na očetov grob. Tam toči solze in se z molitvijo zahvaljuje očetu, ki je varoval njeno mladost in ji pod skorjo trde besede delil ljubezen in dobroto.