Očetova žrtev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Očetova žrtev
Izdano: Primorski list 14. marec 1895 (3/8), 40
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dolgo me vže ni bilo v onih krajih, kjer je nekedaj tekla moja zibel. Skoro da sem pozabil že marsikoga v domači vasi, osobito pa mi je bila neznana mladina, saj raste tako hitro ko vrbovje ob vodi. S prijateljem sva se izprehajala po domačih tleh. Budili so se nama lepi spomini iz prve mladosti. Prišla sva tudi tja gori na holmec, kjer se vidi vsa okolica domača in kjer je hvaležna roka človeška postavila znamenje sv. križa. – Tu postojiva nekoliko in ogledujeva krasoto domačega kraja. Nekoliko za nama pa pridete z druge strani griča dve deklici, prva starejša je nesla iz mlina precejšnjo vrečo, druga mlajša le prav majhno. Prva je čvrsto in močno dekle, a druga se trese po vsem životu, tako da je britko pogledati vbogega otroka, kako se muči. »Čegave ste pa te dve deklici?« vprašam tovariša, »neznane ste mi popolnoma«.

»Bregarjeve sto, ondi z Griča, saj se še spominjaš pokojnega Bregarja, poštene duše!«

»Da, da, in to ste hčeri njegovega sina?«

»Tako je.«

»Ali je otrok bil vže rojen s to boleznijo?«

»Nikakor; toda sediva tule in povem ti žalostno dogodbo.« Sela sva v travo, in prijatelj je začel:

Mladi Bregar je bil ves drugačen ko njegov oče. Delati mu ni bilo mar, ampak je rajše posedal po krčmah in zapravljal čas in denar. Ko bi bil ostal pri vinu, ne bilo bi še tako hudo. ali lotil se je žganja in po vrhu še igre. Dostikrat ga pozno v noč ni bilo domov, nesrečne kvarte so ga motile in denar je letel, dokler ga je kaj bilo. Zapravil je mnogo in že mu je začel pojemati vir, iz katerega je zajemal, dokler mu slednjič ni do malega usahnil. Nek večer zmanjka mu pri igri denarja. Zapravil je bil že lepo svoto, a strast ga je gnala še vedno naprej Tu se nesrečnež spomni, da ima njegova žena shranjen desetak, kateri je zapustil njen nedavno vmrli oče za sv. maše. Tega mora dobiti, da bo dalje igral! Vinjen in napol besen prilomasti v nočni uri domov, da se je krotka žena silno prestrašila.

»Daj semkaj denar, nocoj ga moram imeti!«

»Ljubi mož,« hoče mu žena v besedo, ali dalje jej ne pusti govoriti surovež.

»Jaz hočem denar in nič druzega in ti me moraš ubogati.« »Denar,« pravi žena, »kateri je za svete maše po ljubem mi očetu? Ali se ne bojiš – ? »Molči!« zakriči zdajci nad ženo razjarjeni mož, »ako ne –» in pri tej priči zavihti nad njo sekiro, ki je slonela ob zidu.

Pri materini postelji je spal otrok, ono mlajše dekletce, katero smo ravno kar videla. Do tedaj se je le jokalo in klicalo zdaj očeta zdaj mater; ko pa vidi, da je oče zavihtel sekiro nad mater, vzdrhti, zavpije, jame se tresti po vsem životu in dobi ono božjastno bolezen, za katero trpi dandanes in bo trpelo do smrti.

Bregar je vzel denar in odšel zopet v krčmo in še tisti večer zaigral cel desetak, oni desetak, ki bi bil za sv. maše poštenega očeta njegove poštene žene. Otroku pa je nakopal nesrečo za celo življenje. Pravim ti, da to pač ni človeški oče, ali tako je! Daleč privede človeka strast, ako se jej uda.

»Dosti mi je prijatelj,« pravim spremljevalcu, »nikakor bi ne bil mislil, da je na svetu takih ljudij.«

»Pa povem ti,« veli dalje, »da bi ti ljudje lahko živeli prav dobro, ker je gospodinja prav pridna in razumna žena, da malo tacih.«

Vstala sva in šla proti vasi nazaj. Ko kreneva mimo prvih hiš na levo, srečava Bregarja. Gledal je v tla, kakor bi ga bilo strah ljudij; na obrazu pa se mu je brala skrb in reva. Žalosten pogled! Saj pač ne more biti srečen človek, ki je kriv nesreče svojemu otroku!