Očetov tovariš
| Očetov tovariš Pavlina Pajk |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. • dno |
I.
[uredi]Bilo je o šolskih počitnicah. V prostornej svetlej sobi, v kterej je stala dolga miza in okoli nje cela vrsta stolov, bil je zbran ves zarod polkovnika Klavža. Ednajst glav, fantovskih in dekliških, vsakobarvnih las, kodrastih in gladkih, bilo je pripognjenih nad knjigami, pismenskimi zvezki in ročnimi deli. Bil je čas pouka in sicer okoli desete ure predpoldnem.
Otroci polkovnika Klavža, ki so se razven zadnjih dveh mlajših, šestletne deklice in osemletnega dečka, črez leto odgojevali po raznih zavodih, bili so sedaj vsi doma na počitnicah.
Stari polkovnik je bil strog, resen, oduren mož, vojak od pete do glave. Bil je kakih šestdeset let star, živeč že nekaj časa v pokoju. Ker mu je mestno življenje bilo predrago, nakupil si je posestvo nekje na Goriškem, naselil se tam in živel kolikor mogoče samoten. Otroke pa je pošiljal skoro vse v različne državne zavode v odgojo.
Polkovnik ni bil prijatelj družbe niti je rad videl veselih obrazov okoli sebe; vzlasti pa je imel neko zoprnost do otrok. In ravno njega je previdnost obdarila s celim kupom zaroda. Njegova rodbina je bila živi koledar: Micika, Lilika, Tinica, Rozika, Uršika, Fanica. Silvija, Nandek, Franček, Gustek, Jurček, Gašparek. — Ubogemu očetu je vselej stopil mrzli znoj na čelo, kadar so ga pred krstom naslednjega otroka popraševali po imenu krščenca.
»Pogledite v koledar,« zagrmel je nevoljno; »čemu sem ga pa kupil?«
In tako so vselej krstili otroka z imenom onega svetnika, ki je slučajno isti dan stal na vrsti. Ni se tedaj čuditi, ako je polkovnik z lastnimi otroki ravnal, kakor nekdaj s svojimi vojaki. Nihče ni pomnil, da bi bil polkovnik kdaj pobožal kterega svojih otročičev; nihče ni čul, da bi mu dal lepo besedo ali pa da bi se bil s prijaznim pogledm ozrl ná-nj! Ko so otroci bili domá, prihajali so redovito vsako jutro pred zajtrkom in vsak večer po večerji eden za drugim po svojih letih bojazljivo v njegovo sobo, vsi enoglasno mu želeč dobro jutro ali lahko noč ter hitro in po vrsti poljubujoč mu roko. On je tedaj navadno slonel raztegnen v naslonjaču, pušil iz pipe in čital časopise. Ko je pa cul, da se vrata odpró, odložil je list, pogledal kvišku, nagrbančil čelo, popravil naočnike ter slednjega otroka strogo pogledal od pete do glave. Nato je z osornim glasom vsakega pooštel. Tega je svaril, onemu je nekaj zabranil, tretjemu se je požugal itd. Ubogi otroci so trepetali pred njim, kakor rosa na veji, ter gledali, kako bi čem preje zbežali iz sobe.
Kadar so se otroci igrali na vrtu, a videli njega priti, onemeli so v trenotju; njih veseli obrazi so nastali mahoma resnobni, njih gibčni životi trdi. Stali so kakor kipi, ko je šel godrnjaje in neprijazno jih pogledujoč mimo. A zató so pa tem bolj kričali, veselili se in bili razuzdani, kadar so vedeli, da je oddaljen.
Polkovnica je bila sicer dobra, blaga gospa, ki je ljubila svoj zarod, a bila je revica bolehna in jako bojazljiva. Imela je s svojimi telesnimi težavami dovolj opravka, tako da ni mogla ničesar storiti za odgojo in obrambo svojih otrok. Bala pa se je tudi sama odurnega svojega soproga, in tedaj si ni upala zoprstavljati se kakšnej njegovej želji ali zavirati ga v njegovem neočetovskem ravnanju z otroki. Kadar se je polkovnik hudoval na kterega otroka, in to navadno za nič ali pa po nedolžnem, ni zinila besedice. Bleda, sama najbolj preplašena, zrla je s solznim, polnočutnim pogledom na ubogega otročiča. Naravno je tedaj, da otroci niso čutili posebnega nagnenja do svojih roditeljev. Očeta niso mogli ljubiti zavoljo njegove strogosti, a na mater, ktero so sicer ljubili, ni jih vezala tesnejša vez, ker se ona ni mogla dovolj brigati zá-nje. Vrhu tega je vsak otrok od svojega šestega leta počenši deset mesecev leta preživel v tujini, in vsak je torej bolj ljubil zavod, v kterem je vzrasel, nego svoj dom. Čem manj pa so otroci sočutja, imeli do svojih roditeljev, tem bolj so bratje in sestre bili drug drugemu udani. Prepirali so se sicer vedno med saboj, vendar pa bi bil eden za drugega dal glavo, ako bi bilo treba. Pomagali so si vzajemno pri učenju, prezirali slabosti eden drugega, branili se vkupno proti očetovej jezi, in najsrčnejše sporazumljenje bilo je med njimi. Take bile so razmere v rodbini polkovnika Klavža.
II.
[uredi]Vrnimo se k učečej mladini, ktero smo ravno omenili.
»Ako ne boš lepše pisal, Gašparek, ne bode te ravnatelj sprejel v zavod,« rekla je Silvija najmlajšemu izmed svojih bratov, ki je pod njenim vodstvom spisoval nalogo.
Silvija je bila druga najstarejša hči polkovnikova. Bila je drobna in majhna, na pol še otrok, na pol že gospodična, kterej pa bi ne bil nihče prisojal sedemnajstih let, ki jih je imela. A kakor nje život, tako je bilo tudi nje obličje še nerazvito. Razven velikih živahnih očij, s kterimi je nekoliko drzno gledala v svet, bilo je na njej vse še nepopolno. Težko je bilo že sedaj soditi, ali bode kdaj Silvija lepotica ali pa ženska navadne oblike. Kar zadeva nje značaj, veljala je vselej v zavodu za postrežljivo, dobrovoljno deklico, dasi v nekojih slučajih nezaslišano trmasta. Bila je tudi pametna, razumna, a pri tem odkritosrčna, včasih do razžalitve.
»In ako bi me ne sprejeli v zavod,« odvrne smelo in ponosno Gašparek, »zbežim v kakšno cigansko družbo, kakoršne se tod okoli vedno klatijo. A doma ne ostanem; oče bi me na zadnje še snedel.«
»Ko bi vedela, Fanica, kako dolg čas je bilo meni in Gašpareku celo leto, ko ni bilo vas doma!« vzdihuje Lilika, najmlajši polkovnikov otrok. »Molila sem vsak dan ljubega Boga, da bi mi teto ali strijca dal, ki bi potem naju vzel k sebi. Oče so celi dan upili: Gašparek, malopridnež, potepuh, boš miren! — Lilika, klepetulja, majhen škrat, boš tiho?« »Navadni izrazi!« meni Nandek malomarno, »Oče kričijo in upijejo iz navade, ne vselej iz hudobije. Jaz sem tega že vajen, in me zato njihovi priimki celó nič več ne zadevajo.«
»Pa da res nimamo nobenih sorodnikov?« začudi se Jurček. »Ti bi se nas gotovo usmilili ter nas rešili očetove neprijaznosti.«
»Oče in mati sta menda vzrasla kakor gobe iz zemlje,« pristavi Silvija z nasmehom. Ona je bila najbolj muhasta izmed vseli polkovnikovih otrok.
»Zató sta pa tudi oče in mati čisto drugačna od drugih roditeljev,« pritrdi desetletna Micika resnobno. Imela je za resnično Silvijino mnenje.
»O vi srečni otroci,« opomni hlastno osemnajstletna Fanica, najstarejši polkovnikov otrok, »vi vsi pojdete v kratkem od doma; tudi Gašparek in Lilika prideta letos v zavod; ali na naju, Silvijo in mene, prišla je zdaj vrsta, da ostaneve doma. Najina odgoja je končana.«
"Kako vaju pomilujem,« oglasi se nekdo izmed njih.
»E, kaj! bodete se pa omožili,« meni nekako proroško belorudeči Gustek, ki je bil oblečen v kadetsko opravo. Ravno je bil na računskem zvezku narisal moško glavo z oslovskimi ušesi in orlovim nosom ter je zdaj na vse strani občudoval svoj umotvor.
»Dà, omožili se bodeve — z brezzobnim trgovcem ali pa z gluhim cerkovnikom,« smeji se Silvija. »Ta dva sta edina neoženjena v našem kraju, ki se moreta prištevati v inteligencijo.«
»Ako na-me počakaš, Silvija, vzamem te rad, ko vzrasem, za ženo,« pravi Gasparek iskreno in poboža sestri roko, ki je poleg njega nekaj vezala.
»Ti si bebec!« smeji se Silvija in občen smeh pridruži se njenemu.
»Ednajst bode kmalu,« opozori Fanica; »glejte, da zgotovite čem preje naloge, da ne bodo oče hudi.«
»Tako pozno že?« začudijo se vsi. Potem nastane tihota, in čuje se samo škripanje peres na papirju in brenčanje muh po oknih.
Zdaj se nenadoma odpro vrata. Cvetoč mladeneč, kakih šestnajst let star, tudi oblečen v opravo nekega zavoda, stopi z žarečimi očmi in skrivnostnim dvoumnim nasmehom v sobo.
»Franček, ti prinašaš novost — oči te izdajejo — povej hitro — radovedna sem — veselim se že!« Tako se glasi iz več grl. Vsi hite prišlecu naproti.
»Ničesar ne morem povedati, ako me dušite,« odvrne Franček vesel ter se brani bratov in sester, ki se ga oklepajo.
Na to vsi mahoma utihnejo, odmaknejo se nekoliko ter zro pozorni vá-nj.
»Oče!« začne Franček velevažno, a potem poredno utihne.
Več prevaljenih vzdihov sledi za njegovim premolkom.
»Oče odidejo,« nadaljuje Franček.
»Juhe!« zadoni po sobi.
»Že jutre —«
»Juhe! Juhe! Juhe! to je novost!«
»A pojutranjem vrnejo se zopet domú,« končuje Franček.
»A! Joj! tako hitro že?« pomilujejo vsi.
»Kaj počnemo jutre?« bilo je zdaj občno vprašanje. »Učili se pač ne bomo!«
»Kar mene zadeva,« odvrne Franček, »vzel bom očetovo puško in grem na lov.«
»Mene tudi vzameš na lov,« prosijo kakor z enim glasom mlajši bratje.
»Kaj še!« ugovarja Fanica, »da bi vas Franček v svojej kratkovidnosti ostrelil!«
»In oče se tako boje zdravnika, lekarnice, ker toliko stanejo,« opazi debelušna, malobesedna Uršika.
»A če bi kterega usmrtil, pogreb je še draži,« pristavi Silvija.
»Veste kaj,« nadaljuje ona, »naredimo rajši velik ples na skednju!«
»Dobro! Ples naredimo in pa glediščno predstavo,« pritrdijo veselo mlajši otroci in začno takoj po sobi sukati se ...
»Kaj? — Lov, ples, predstavo? — Palico, post in pa zapor, to je za vas, hinavski zarod,« zagrmi nenadoma v sobo dobro znani glas.
Na pragu sobe stal je polkovnik s povzdigneno gorjačo in z žarečimi očmi. On je bil, ki je nepričakovano razširil temo nad svetlim žarom otroške sreče.
»Malovredneži, potepuhi, prelestniki, ki za hrbtom lastnega očeta sklepate zaroto, proč od tod!« upil je brez sape.
Polkovniku ni bilo treba še enkrat izreči zadnje želje; kajti že prej, nego jo je prvič izustil, bila je soba izpraznjena.
III.
[uredi]Danilo se je. V vili polkovnika Klavža začelo se je gibati. V gnezdu pod streho balkonovo oglasila sta se zaljubljeni par lastavic ljubko žvrgoleč. Petelin, ki si je bil ravno uredil živobarvna peresca na perotih in repu, stresel je še enkrat greben, nategnil vrat, posluhnil okoli sebe ter s krepkim »kikerikijem« sfrčal z murbe, kjer je prenočeval. Kmalu za njim zleti kvokaje ena za drugo četvero dobro rejenih kokošij. S počasnimi koraki se prikaže na dvorišču pol zaspani maček. Mimo Sultanove utice prišedši nateguje grb, povzdigne rep raven kakor sveča po koncu ter se zaničljivo ozira na svojega sovražnika. Ta pa je na vse grlo zalajal va-nj in trgal verige. Na stopnjicah pred hišnimi vrati pa se ravno usede majhni golokožni psiček trepetaje mrazu. Zaspanih očij, nategnenih ušesc vzdigne rudeči mali nosek ter pije čisti jutranji zrak.
Med tem pa je privlekel hlapec iz shrambe čeden koleselj ter va-nj upregel čilega konjička. Ravno je zgotovil svoje delo, ko pride iz hiše polkovnik oblečen za na pot, spremljan od stare domače kuharice. Ona je nosila polkovnikov ogrinjač in dežnik.
»Strogo pazite na domači red, Neža,« naroča polkovnik in stopi v voz: »pa udarite otroke s kuhalnico, s polenom, ali kar koli vam pride pod roko, če vas ne ubogajo.«
»Recite gospe, naj gleda, da jo neha do večera glava boleti, da gosta, sprejme. Naj tudi ne pozabi povedati otrokom, kar sem jej naročil. Do sedmih zvečer vrnem se s svojim gostom.« — Na to pokne z bičem in voz oddrdrá.
Jedva je bil voz z dvorišča, ko zakliče več glasov:
»Neža, Neža, ali nas boš res s kuhalnico udarjala? Zakaj pa ne z metlo? Ha, ha, ha!« in mladosten smeh zadoni okrog.
Neža se ozre okoli ter vidi dvoje oken v prvem nadstropju natlačenih otroških glav.
»Ubogi otroci!« rekla je na pol vesela, na pol ginena, »vas, da bi udarjala? Bog me čuvaj!« Tiho pa pristavi: »Saj jih tako dovolj dobivate,« ter odide v hišo.
Ko so isto jutro otroci sedeli pri zajtrku, pride mati v sobo. »Mama, vi ste tukaj?« začudijo se vsi.
Fanica hitro vstane in ponudi materi stol.
»Saj vas niso menda oče postavili za varuha,« reče Gustek na pol drzno, na pol šaljivo. »Danes se ne bomo učili, in ko bi nam oče vse beriče poslali.«
»Bodite dobri,« odvrne mati z utrujenim glasom ter se upehana usede na stol. »Zvečer dobimo gosta, očetovega tovariša še od njegovih vojaških let, majorja Rudolfa plemenitega Groma. On bode več dnij naš gost. Oče vam torej naročajo, upajo in zahtevajo, da bi se, dokler bode gospod major naš gost, ne ponavljali prizori včerajšnjemu enaki. Povedali so mi, da ste včeraj upili in skakali, kakor da bi bili divjaki.«
»Očetov tovariš! Hu, takovo starino povabijo oče v hišo, ko smo mi doma!« pravi Nandek nevoljno. »To bode križ z njim!«
»Oče tudi ukazujejo,« nadaljuje mati jedva z slišnim glasom, »da ne bi treskali, kakor je vaša navada, z vrati in da bi hode ne ropotali z nogami. Posebno tebi, Silvija, priporočajo, da bi gosta ne žalila s svojimi nesrečnimi opazkami in dovtipi.«
»Ba!!« odvrne Silvija užaljena; »še tega bi mi naj manjkalo, da bi doma v rodbini, vsako besedico devala na tehtnico, predno bi jo izrekla! Sitni gospod major naj ostane v društvu očetovem; mi ga gotovo ne potrebujemo.«
»In tako vas Bog obvari, otroci moji,« konča mati ter vstane. »Povedala sem vam vse, kar so mi naročili oče. Upam, da bodete pridni in ubogljivi.« Nato poljubi mlajše otročiče ter odide.
»Pridni, ubogljivi!« ponavlja Franček porogljivo materin opomin, ko je odšla. »To vse pomeni, da bi samo šepetaje govorili, po prstih hodili, celi dan v sobi pri knjigah tičali ter se kiselo držali! Hudir vzemi starega majorja!«
»E, kaj se boš jezil, Franček,« tolaži ga Gustek ter ga po bratovsko udari s pestjo po hrbtu; »menda bo stari major na pol slep in gluh ter se še za nas brigal ne bode.«
»Oče so tudi stari, pa žalibog, da vse predobro vidijo in čujejo,« méni Rezika modro, ki je ves čas žalostno poslušala.
»Kaj bomo obsojali in obirali majorja, ki ga še videli nismo in kterega še le danes prvikrat po imenu poznamo,« posvari Fanica brate in sestre. »Ali mislite, da vsi stari ljudje črtijo mladino, kakor oče? Poznam starce, ki otroke nad vse ljubijo na svetu. Pa kdo ve, ali je major star?«
»Pa če je očetov tovariš?« opominja Tinica.
»To še ni nobeden pravi uzrok,« zatrjuje Fanica. »Dvajsetletni poročnik in recimo da sedemdesetletni polkovnik istega polka sta si tudi tovariša!«
»Glej, glej, na to še mislil nisem,« odvrne Franček in se poredno smeji: »Na zadnje pa še ženina dobiš, Fanica.«
Fanino lepo, nežno obličje zarudi. »Ali bi se me tako radi iznebili?« odvrne iskreno.
»Radi ali ne radi! Vedno ne bodemo skupaj tičali, kakor piščeta,« odgovori bratec naglo in odločno.
»Ko bi le major ostudne lasulje ne nosil in v nogah protina ne imel, potem ga lahko za moža vzameš, Fanica,« prigovarja jej Jurček.
In tako je Fanina sodba o majorju v trenotku razvedrila mlada srca. Govorili in ugibali so še dolgo o njem, a na zadnje postali celo radovedni, spoznati nekdanjega očetovega tovariša in svojega bodočega gosta.
IV.
[uredi]Drugi dan je vladal nemir v hiši. Polkovniku se je med potem pripetila majhna nezgoda. Izstopivši z voza, izpodletelo mu je, da je padel ter si izvil nogo. To je bilo tudi krivo, da je še le drugega dne za rana prišel s svojim gostom domu. Padec ni bil sicer nevaren, vendar pa je polkovniku otekla noga, da je čutil močne bolečine. Zdravnik mu je strogo ukazal, da mora najmanj osem dnij ostati v postelji. To je bilo polkovniku neizrečeno neprijetno. Bil je v največej zadregi. Prijatelja je imel za gosta, a on je bil privezan na posteljo. Kaj hoče med tem major početi?! Kdo ga bo vodil okoli? Kdo ga kratkočasil? — In otroci, ki bodo porabili njegovo nenavzočnost ter napravili v hiši celi pekel! In na polju nikdo ne bode delavcev naziral! — Te skrbi so polkovniku prizadevale več neprilike nego bolna noga.
Ko ga v jutro otroci kakor navadno za trenotek obiščejo, da mu želijo dobro jutro, ležal je polkovnik v postelji, a poleg njega je sedel major Grom. Nekako bojazljivo so prihajali otroci v sobo, a ker so nenadoma iz svetlobe prišli v polumrak, niso takoj zapazili majorja.
Še le nekaj trenotkov pozneje upre se va-nj dvanajst parov začudjenih očij.
Major ni bil več mlad. To je ovajalo njegovo bradato zarjavelo lice in srebernosvitle niti, ki so se tu pa lam bliščale med gosto rumeno brado in lasmi, a njegova koža je bila še gladka, njegovo čelo brez gub, usta polna in rudeča. Njegove oči pa so bile modre in jasne kot nebo, čiste kot studenčnica in mile kakor jutranji solnčni žarek. Njegovo obličje je bila nasprotna slika polkovnikova. — Ali more res očetov tovariš tako drugačen biti od očeta, mislili so si otroci ter ga nekako dvoumno opazovali. Že so hoteli nemo, kakor so prišli, oditi, ko reče oče: »Izvedeli ste že, kaj se je pripetilo. Ganiti se ne smem iz postelje, a na vrtu je treba nazirati ljudi, ki bodo slive in hruške tresli in pobirali. Kdo izmed vas hoče to nalogo prevzeti?«
Polkovnikov glas je bil danes milejši, in njegove oči niso tako neprijazno žarele kakor sicer. V društvu se je znal vselej premagovati ter se kazal ljubeznivega očeta.
»Jaz, jaz!« veselo vsi v zboru odgovore na očetovo vprašanje.
»Počasi, počasi, vseh ne potrebujem,« pristavi hitro polkovnik in njegovo lice se nehote zatemni. »Slive so že prodane; niti ene ne sme manjkati, da veste! Dvoje vas bode dovolj, recimo da Silvija in Franček. Fanica pa naj med tem druge pri učenju nazoruje.«
Otroci se skrivno pogledujejo; nató se nemo najprej očetu, potem majorju poklonijo in odidejo iz sobe.
Po stopnjicah gredoč uganjajo šale o prepovedanih slivah in vsak pristavlja svoje opazke o majorjevej zvunanjosti, a potem deró smejé po stopnjicah navzdol.
Na enkrat pa stopi nekdo tako silno na Silvijino obleko, da se kos pregube z nje odtrga.
»Osel!« zakliče Silvija, ne da bi se bila ozrla. »Ta teden si mi že tretjikrat stopil na obleko!« — Nató se obrne, da bi pogledala pretrg, a kakor okamenela obstoji.
Major je bil prišel po stopnjicah za njo in njemu je veljal ta naslov. Kakor da bi jej bil plamen švignil črez lice, tako hitro in močno zarudi. Osramočena ne ve, kaj bi rekla.
A na majorjevem obrazu ni bilo znati nevolje, zdelo se je celo, da premaguje posmeh. Obžalujé pa pristavi: »Ne zamerite, gospodična, nisem hoté storil tega.«
»Kako prosto se izgovarja,« misli si Silvija; »vidi se, da je star. Mlad človek bi porabil vso svojo izgovornost, da bi si izprosil odpuščenja.« — Na to se tudi ona ohrabri in reče z nasmehom: »Nisem vas hotela zmerjati, menila sem, da je Gašparek; on je vedno tako neroden,«
»Ali je škoda velika?« poprašuje major skrbno gledajoč na pretrg, ki jej visi do tal.
»Obleko je zdaj treba zavreči,« odvrne dekle poredno; »novo mi morate kupiti.« — Očetov tovavariš je bil, misli si Silvija pri tem; lahko se nekoliko z njim pošalim; ko bi bil mlajši, ne storila bi tega.
»Jako rad,« odvrne major vesel.
»Sicer pa vedite, gospod major, odvrne Silvija da v našej hiši ne bodete našli kaj posebne olikanosti in uljudnosti. Prepričali ste se tega malo prej pri meni. Kako bi pa tudi bilo mogoče? Dvanajst nas je, gospod major, dvanajst; eden hujši od drugega in še povrh vsak obdarjen s svojimi posebnimi napakami, s kterimi pohujšuje druge. Oče pravijo, da smo razuzdani, kakor divjaki. Pa saj vas je on gotovo na vse to že pripravil.«
»Nič mi ni povedal,« odgovori major dobre volje ter gleda z zanimivostjo v njeno drobno, živahno dekliško obličje.
»Kaj res, da vam niso oče ničesar pravili o našej nepoboljšljivosti?« začudi se Silvija. »To je čudno; ne vem. kako bi si to tolmačila. Kajti oni navadno o ničem drugem tako radi ne govré, nego o ničvrednosti svojih otrok. Potem seveda ni čudo, da ste prejeli ponudbo, naj bi ga obiskali.«
»Vaš oče me niso povabili,« izgovarja se major; »povabil sem se sam.«
»O, potem vas pomilujem, da si niste izbrali gostoljubnejše hiše, da prebijete svoj dopust .... A zdaj so še oče oboleli! Kaj bodete tú počenjali? — Dolgočasili se boste. Kaj, ko bi se nemudoma vrnili domu?« svetuje deklica odkritosrčno.
»Da bi se dolgočasil?« odvrne major z nasmehom. Znalo se mu je, da mu godi Silvijino odkritosrčno govorjenje. »Saj vas je dvanajst otrok: ni mogoče, da bi se v vašej hiši dolgočasil.«
»Z nami hočete ves čas bivati?« poprašuje Silvija vidno prestrašena. »Z nami? — Ali —«
»Kaj, ali?« vpraša on radovedno, ker je deklica v zadregi nenadoma omolknila.
»Ne smem povedati, sicer bi se spozabila,« odvrne Silvija na tihem. »Vedite, da me v rodbini imajo za silno lahkomiselno v govorjenju, ker sem tako čudno odkritosrčna. Oče so me po materi na to še posebno opozorili. Jaz pa vas tudi na to opominjam, da ako tukaj ostanete, znate se me izogibati, ako vam dovolj modro ne govorim. — Sedaj pa srečno! Pretrg si grem prišivat, sicer še o prvej priliki padem.« — In urno kakor srna zbeži v stransko sobo pri tleh.
V.
[uredi]Na sadnem vrtu so delavci pobirali slive. Silvija in Franček sta res bila pričujoča, a da bi nazorovala ljudi, jima še na misel ni prišlo. Nekaj sliv več ali manj, to ne bo spravilo očeta na beraško palico, sta menila.
Na lestvici, naslonjenej na najlepšo slivo, stal je Franček pokušajoč ukusno sadje ter metal koščice v sestro.
Silvija pa je bila po lestvici vzlezla na precej visok zid, ki je ločil sadni vrt od zeljnatega. Na njem je zdaj v prijetnej senci slivovih vej sedela bratu nasproti.
»Kako bedasto lice si dave delal, Franček, ko si nenadoma zapazil majorja v mojej družbi! Pa na to zbežati« Ali je to moško? S tem si še le majorjevo pozornost obrnil na-se.«
Tako zabavlja Silvija bratu, navidezno huda.
»Ti boš mene učila, kako se naj obnašam:« odvrne Franček razžaljen. — »Kako si se pa ti šalila z majorjem, kterega jedva poznaš, in se z njim po domače vedla! Ali se tako obnašanje spodobi izobraženej gospodični?!«
»Ti in tvoja izobraženost pojdita se solit,« smeje se Silvija. »Ali misliš, da bom stala pred njim nema in trda kakor lesena pupika, da bi se izkazala izobraženo? Misliš li tudi, da si bom dala svojo obleko trgati, ne da bi se hudovala? — Sicer pa me je major rad poslušal, naj sem li olikano ali nerodno govorila. Sploh se mi on vidi domač, prijazen človek,« nadaljuje deklica vedno živahneje; »prijatelj je mladine in veselih obrazov. Čisto drugačen je od očeta. Upam, da se bomo z njim prav dobro sporazumevali.«
»No, no, ne vnemaj se toliko za-nj,« posvari jo brat porogljivo. »Ko bi bil major mlad, bilo bi to razumljivo, tako pa —.»
»Mlad ali star,« godrnja Silvija, »meni je prijeten in ga rajši imam nego tebe.«
»Tako? tako?« grozi se brat. »Le počakaj, to ne ostane brez kazni!«
Nato stopi hitro z drevesa in vzemši lestvico na ramo reče smeje:
»Glej, kako prideš s svojega visokega prestola; po tej lestvici že ne, zato sem ti porok.« Rekši odide z lestvico vred z vrta.
»Franček, Franček, ali si brez pameti? Prinesi lestvico nazaj! Kako naj pridem z zidu?« kriči Silvija za njim na pol prestrašena na pol huda.
A brata ni bilo več videti. Delavci pa so tudi že bili odšli v drug del vrta hruške pobirat.
Silvija meri visočino zidu, ali bi se dalo z njega skočiti; a prepričala se je, da bi po tem potu s celimi udi ne prišla doli. Se ni utegnila misliti, kaj jej je sedaj storiti, ko jo škripanje po pesku prepriča, da nekdo prihaja po stezi.
Silvija se ozre, a na to zadržuje sapo, da bi ne izdala svoje pričujočnosti. Major je mimo prihajal. Da bi me le ne zapazil, misli si ona; kakšne pojme bi potem dobil o meni?
Ali nesreča je hotela, da jej v istem trenotku prileti mušica v nos. Prisiljena je bila kihniti.
Major se ozre na vse strani; a ker nikogar ne vidi, pogleda še na drevo in potem na zid.
»Kako ste prišli tu gor?« popraša major čudeč se z nasmehom ter jo po vojaško prijazno pozdravlja.
Ona veselo odgovori: »Gotovo po istem potu, po kterem se bodem morala vrniti.«
»A jaz ne vidim nobene lestvice,« meni major gledaje okoli sebe.
»Franček jo je odnesel, ker sem mu nekaj neljubega povedala,« razloži mu Silvija. »Maščevati se mi je hotel s tem. Pa naj le počaka, da pridem doli!«
»Ne bo tako hudo, mislim,« pristavi major dobre volje. »A zdaj mi povejte, kje naj lestvico dobim, da vas rešim iz tega položaja?«
»O, te danes ne dobite več. Bog si vedi, kam jo je skril,« zagotavlja mu deklica.
»Kaj je tedaj storiti?« popraša major začudjen njene hladnokrvnosti.
»Udati se moram v svojo usodo ter na zidu prenočiti,« odvrne ona s šaljivo resnostjo. »Fant ne da lestvice do jutra, poznam ga predobro.«
»Ko bi dol skočili,« svetuje major nekoliko v zadregi, »moja skrb bode, da vas ulovim.«
Silvija si nekoliko pomišlja. »Dobro!« reče na to odločno; »sprejmem vašo ponudbo, pa s tem pogojem, da dobro na-me pazite.«
»Tedaj pogum!« navdušuje jo major in raztegne roki, in v tem trenotku mu pade Silvija v naročje.
»Hvala Bogu, zdaj sem rešena,« opomni deklica zadovoljna, ko čuti tla pod nogami.
Kite pa so se jej med skokom odvezale ter jej visele čez rame. Ona diše hitreje, in ljubeznjiva rudečica je razlita po njenem obrazeku; njene otroške, vedno smehljajoče oči jej žare, in njena usta se prijazno nasmehnejo, ko se zdaj s hvaležnim pogledom ozre na svojega rešitelja.
Major jo vidno ginen opazuje. Njena podoba ga jako živo spominja njegovih že davno minolih srečnih let. Ne more se je dovolj nagledati. A pri tem mu srce hipoma močneje bije v hrabrih vojaških prsih, in temna rudečica kakor blisek obsenči za trenotek sicer kakor marmor belo njegovo čelo.
»Kako ste urni in močni,« pristavi nató Silvija z občudovalnim glasom. »Ko bi me ne bili ulovili, ulomila bi si bila gotovo roko ali nogo.«
Silvijin glas vzdrami majorja iz zamišljenosti. »Ne govorite o tem,« odvrne neprijetno zadet od njenih besed; »jaz se radujem, da vas vidim zdravo in veselo stati pred sebój.«
»A vi ste si menda izvili roko?« poprašuje ona s skrbnim glasom.
Major se dobrohotno nasmehne. »Moje roke so me že dvakrat ubranile sovražnika, in potem ne bi prenesle tego vašega životeka?!«
»Vi ste sploh še tako čvrst, tako mladosten videti, dasiravno ste nekdaj bili očetov tovariš,« odgovori Silvija, ki je zopet dobila navadno živahnost. »Vaše čelo nima niti jedne same gube, a očetovo je že zloženo v same grbe.«
Major močno zarudi. »Ne smete pozabiti, gospodična,« reče po kratkem premolku, »da imajo vaš oče veliko rodbino in torej mnogo skrbij; čudim se, da so pri tem še tako dobro ohranjeni.«
»Ali niste bili nikdar oženjeni?« popraša Silvija radovedno.
»Nisem še imel te sreče,« odvrne major z negotovim glasom in gleda v stran.
»Jaz še tudi ne,« smeji se deklica. »A najbrž je tudi ne bodem nikdar imela.«
»Kako to?« začudi se on.
»Ker nisem ne lepa, ne bogata, ne duhovita, ne izobražena. Jaz pogrešam vse one lastnosti, ki so tako rekoč mamilo, s kterim devojke privabljajo ženine.«
»Menite?« odvrne major iskreno.
»Sicer pa bodem preveč od svojega ženina zahtevala, da bi se pod belim solncem našel tak, ki bi imel voljo vzeti me.«
»Kaj neki? Radoveden sem,« pravi major navidezno dobre volje, a zna se mu, da si zastonj prizadeva skrivati neko skrb.
»Najprej bi moral biti bogat,« našteva Silvija, »da bi mogel bratom ali sestram one želje izpolniti, kterih oče ali nočejo ali ne morejo. Potem bi imel po zimi stanovati v mestu, ne pa v takej vasi, v kakoršnej mi leto in dan živimo. Tudi bi moral kupiti ložo v gledišču, dajati plese in zabave. Tako bi se utegnile sestre, ktere bi hotela k sebi povabiti, zabavljati in imele bi priliko, najti si primernih ženinov. Na to bi moral imeti nekakov vpliv v družbinskem življenju, da bi bratom do primernih služb pomagal. Oče itak ne bodo za-nje v tem oziru ničesar storili; fantje se mi tako smilijo! Z eno besedo, kdor mene vzame, dobi nas vseh dvanajst na svojo ramo!«
Major se srčno zasmeji tej čudnej in odkritosrčnej izjavi. »Ali te želje veljajo vašej rodbini,« opomni nato. »Kaj pa vi za-se zahtevate od svojega ženina?« — To izrekši upre z nekim nemirom svoj pogled v deklico.
»Zá-se?! To je vse tudi za mene,« odvrne Silvija odkritosrčno. »Ako svoje brate in sestre vidim srečne, potém sem tudi jaz srečna.«
Major lahno vzdehne, in njegovo oko se zopet razvedri ... »Menim, da vam ne bode težko najti takega ženina,« pristavi nekoliko v zadregi in se izogiblje Silvijinemu zvedavemu pogledu, jedva slišno šepetaje: »Ako bi le hoteli, ... le vi hoteli.«
»Pod temi pogoji seveda bi hotela. — A tam gre Fanica, pojdiva jej nasproti.«
»Čemu?« odvrne hitro major. »Zdi se mi, da naju gospodična Fanica celo ne potrebuje. Vidite, kako je v knjigo zamaknena?«
»A vi še z njo prav govorili niste,« opazi nato Silvija. »Fanica je tako mila, postrežljiva in pa lepa; gotovo se vam bode prikupila.«
A major ni bil istega mnenja. Obrne se od one strani, kjer se je sprehajala Fanica, ter izreče željo ogledati si še nasprotni del vrta. — In tako sta major in Silvija še celo uro hodila po vrtu. Nobeden njiju ni kazal, da bi bil utrujen vzajemnega društva. Pred no pa sta se ločila, morala mu je Silvija obljubiti, da mu bode jutre še gaj pokazala. Podati mu je morala tudi roko v slovó, a da je on njeno ročico nekoliko predolgo v svojej obdržal, tega še deklica zapazila ni. Saj je bil nekdanji očetov tovariš, in ona se je še prištevala otrokom! V njenej naivnej duši še ni bilo prostora slutnjam.
VI.
[uredi]Polkovnikova noga še ni bila popolnoma ozdravela, dasi je že prešlo deset dnij, odkar se mu je bila nezgoda pripetila. Polkovnik ni sicer ležal več v postelji, vendar pa je še moral ostajati v sobi. Bolna noga je le počasi okrevala in polkovnik je mogel le s silo in s pomočjo palice hoditi po sobi, a še to le za malo časa.
Major je veliko prebival v družbi starega prijatelja ter ga vedno zagotavljal, kako srečnega se čuti v njegovej hiši. Polkovnik je bil tega neizmerno vesel, dasi ni mogel razumeti, kako more razumen človek najti veselja v takem babilonskem turnju, kakor je sam svojo hišo imenoval. Menda ga je pri-roda obdarila z jeklenimi živci, mislil je sam pri sebi ter mu zavidal ta neprecenljivi dar.
Polkovnikovi otroci pa so dobro porabljevali očetovo nenavzočnost, knjige ni nobeden pogledal, odkar je bil oče obolel. Veselili so se svoje svobode ter vso hišo premetavali. Očetova puška je že davno bila štrena, cvetlice na vrtu do korena pobrane, in v kolarnici ni bil več cel niti eden kos mizarskega orodja. Očetove jeze se niso bali. Vedeli so, da predno oče popolnoma ozdravi ter izve vse njih malopridnosti, bode že vsak v varnem zavetju svojega zavoda. Saj je imel v štirinajstih dneh biti konec šolskih počitkov.
Z majorjem niso mnogo občevali. On je bil sicer z njimi jako prijazen ter jim bil celo iz mesta naročil krasnih in dragocenih priprav za telovadbo. Prikupil se jim je s tem zelo. Vendar pa se je navadno prikazoval v njihovem društvu samo tedaj, kadar je vedel, da najde Silvijo med njimi. Silvija je pri njegovem prihodu vselej postajala raztresena ter se potem brez vsakega zanimanja udeleževala igre. Izmed bratov pa je bil vselej kteri najti, ki jej je to brž očital. In ona, kažoč se razžaljeno, odhajala je vselej od njih. Major se jej je pa tedaj hitro pridružil, kakor da bi se bila na to dogovorila. Napotila sta se potem navadno obadva na sprehod.
Bilo je zopet enkrat v kolarnici zbranih vseh dvanajst otrok. Napravili so si leseno kočijo, da bi se v njej gugali po zraku. Bili so s kladivom, vrtali, pilili, žagali s tako marljivostjo, da so jedva eden drugega slišali.
»Hm, hm, Silvija! Tvojega prijatelja pa danes še ni videti,« opomni porogljivo Gustek, ki je ravno z največim trudom žagal desko, in pot mu je tekel s čela.
»Prehladil se je menda sinoči, ko se je s Silvijo po gaju sprehajal,« meni Franček poredno. »Ubogega starčka trga najbrž vsled tega po udih!«
"Menda si pa barva brado in lase, ker tako dolgo dela toaleto,« opazuje Jurček, ki je imel nalogo, da stare skrivljene žreblje s kladivom zravnava. »Že nekaj dnij opazujem, da njegova brada in lasje niso več tako sivi, kakor prej.«
»Kako lep je moral biti major pred kakimi dvajsetimi leti, ko še ni imel sivih las,« modruje Uršika vsa ognjena v licu. Z vso močjo je držala desko, na kterej je Nandek oglje žagal.
»Da, da! velika škoda je, da se ni major za kakih dvajset let pozneje narodih Kaj ne, Silvija?« pristavi Franček z nasmehom. »Potém bi sedaj drug duh vladal v našej hiši.«
Silvija je pri teh pogovorih ves čas hlastno s svedrom vrtala luknje v majhno poleno ter se prisiljeno nasmehovala. Po Frančekovej zadnjej opazki pa vzdigne hitro glavo in vrže poleno v kot rekoč z razdraženim glasom:
»Ali vi o majorju govorite, kakor o kakšnem osemdesetletnem starčku! Ali ni to nezaslišana drznost?«
»Ali mu še veliko manjka do osemdesetih?« vpraša Gašparek naivno.
»Ravno še enkrat toliko,« odvrne Silvija z mirnejšim glasom, a z žarečim licem. »Major ima še le štirideset let, kakor so mi pravili mati.«
»Še le?« ponavlja jih več izmed njih s porednim glasom in se srčno smejé.
»Naš ded bi lahko bil,« méni Micika nedolžno.
»Ni kaj reči; gospod major je še jako dobro ohranjen in dela izvrsten utis na vsakega,« opazi na to resno Fanica. Hotela je med njimi in Silvijo odstraniti nevihto, ktero je že videla prihajati.
»Izvrsten utis, seveda izvrsten!« momljajo nekteri.
»Posebno pa, ker ima sto tisoč premoženja, kakor sem cul praviti,« pristavi Gustek. »Škoda, da že pojutresnjem odide! Kaj počneš potem Silvija, ko prijatelja izgubiš? S kom se boš potem sprehajala?«
»Opozarjam te, Silvija, da že stoji na dvorišču prazno vedro; solze lahko va-nj pretakaš,« pošali se Franček.
»Vi ste danes drzni in nestrpljivi, kakor že davno ne!« odvrne Silvija navidezno dobre volje, a med tem s silo premaguje solze. »Kar sem delala, predno še majorja ni bilo, to bodem delala, ko njega ne bode. Jaz grem; meni ni več za vašo družbo, dokler se ne poboljšate!«
Rekši vstane in ne da bi kterega pogledala, hitro odide.
VII.
[uredi]Bil je predzadnji dan majorjevega odhoda.
Silvija se danes še pokazala ni v družbi svojih sester in bratov. Brž po zajtrku zbeži neopazovana v gaj. Tam usede na klop, ki je stala sredi gostega smrečja popolnoma skrita tujim očem.
Silvija je bila danes videti bleda in vsa zamišljena. Oni srečni otročji nasmehljaj, ki jej je bil lasten in kteri je njenemu obličju vedno navdihoval poseben čar, pogrešal se je danes na njenem obrazu. Njene sicer živahne, samosvestne oči, kterih poredni, a odkritosrčni pogled je vnemal srca ljudem z njo občujočim, bile so danes medle in otožne. Silvija se ni več zdela devojka prejšnjih dnij; njena nenavadna resnoba kazala jo je starejšo, razumnejšo.
Na tej klopi je večkrat z majorjem sedela v prijetnem, zaupnem pogovoru. Pojutršnjem on odide! Kako rada bi se bila še enkrat sama pogovarjala z njim! Prav za prav pa sama ni vedela o čem; v njenej družbi je bil major vedno vesel ter je rad govoril, sicer je bil vselej resen in malobeseden. Čutila pa je danes nerazumljivo hrepenenje, videti ga še enkrat zadovoljnega. Upala je torej, da jo pride major tja iskat, ko je ne bode našel nikjer. — Silvija se ni v svojem upu motila; ni dolgo trajalo, ko iz daljave spozna hojo njegovo. Kmalu prikaže se izza drevja njegova visoka, ponosna postava.
Prijazno se nasmehne, ko zagleda Silvijo, in v njegovem očesu zablišči za trenotek skriven up.
»Ste čakali mene, gospodična Silvija?« vpraša potem z negotovim glasom ter usede poleg nje.
»Med zelenjem sedeti je tako prijetno,« odvrne ona v zadregi. »Tudi sem menila — sodila — upala, da utegnete morda tudi vi priti sem. Saj je ta kotiček v gaju tudi vam tako priljubljen.«
»Kaj pa vam je danes, gospodična Silvija?« poprasuje major skrbno in jo pogleda sočutno. »Vi ste bleda, in vaše oko je nestalno. Vam se je moralo nekaj neugodnega pripetiti.«
Silvija pripogne nekoliko glavo, povesi oči, a ne odvrne ničesar.
Major skloni vši se nekoliko, pogleda jej pomenjivo v oči. Na to pa reče s prijaznim, a odločnim glasom: »Pričakujem odgovora, Silvija!«
»Ne morem ga dati,« šepeta deklica in močno zarudi.
»Vi, ki ste mene vedno častili s svojim zaupanjem, vi, vedno tako odkritosrčna, hočete mi zdaj zamolčati, kaj vas teži? Kajti da vas muči neka skrb, ne morete mi utajiti.«
»Malenkost, gospod major! Le neka mimogredoča bol me je nenadoma presunila,« izgovarja se Silvija, premaguje svojo ginenost. »V štirih dneh,« nadaljuje ona, »odidejo bratje in sestre z doma, a v dveh dneh tudi vi. Kako bode potem v našej hiši prazno in pusto! Tega se bojim.« — In solze jej zabliščijo med povešenimi trepalnicami.
»Ali vam je res žal, da odidem!« popraša major presunjen.
»Seveda«, odgovori ona hitro; »bili ste vedno tako dobri in potrpljivi z menoj. Ah, da niste vi moj oče,« pristavi nato ter vzdehne globoko; »kako bi vas hotela ljubiti!«
»Oče?« popraša major in celo se mu zmrači.
Ona ga naivno pogleda. »Da bi mi bili brat, ste vender že prestari,« opazi na to Silvija ter se vsa solzna nasmehne.
Major obledi in pogleda proč.
»Oh, ostanite še nekaj časa pri nas,« govori Silvija iskreno ter se proseče ozre va-nj.
»Ni mogoče,« odgovori on zamišljen, in lice se mu zopet zjasni. »Moj dopust je pri koncu. Ali,« nadaljuje, počasi in po kratkem premolku, kakor, da bi vsako besedico preudarjal, predno jo izreče; »ako želite to, Silvija, in ako me res le količkaj radi imate, ne bodem vas nikdar zapustil. A vi morate potem svoj dom zapustiti in preseliti se k meni.«
Silvija ga začudjena pogleda. Ni ga razumela.
Major seže po njeno roko in jo srčno stiska med svojimi. »Vi me ne razumejete,« nadaljuje nežno. »Silvija, mater imam doma, ljubeznivo starko, ki vedno toguje, da jej niso nebesa podarila hčeri. Bodite vi njena hči! Jaz in ona bodeva vse storila, kar vam zamore olepšati življenje. Nikdar ne bodete imeli vzroka obžalovati, da ste privolili v to. Kako bi vas ljubil, Silvija, ako bi hoteli postati moja,« končuje major s slovesnim glasom.
»Ah, sam Bog vé, kako rada bi zapustila očetov dom, sedaj ko postane v njem tako dolgočasno,« vzdihne Silvija. »Prepričana sem, da vi in vaša mati ne bi nikdar z menoj tako grdo ravnali, kakor delajo oče. Kaj ne, vi me hočete pohčeriti, ali ne?«
»Pohčeriti?« zakliče major in se nasmeji. »K temu, moja draga, sem pa vendar še za deset let premlad! Ali me res še vedno ne umejete? Silvija, nedolžnica! Ali vam srce ne pokazuje drugega pota, po kterem bi lahko oba živela vedno združena?!«
»Potém bi naj postala vaša soproga?!« odgovori deklica raznenadjena. »Vi se šalite z menój!«
»Ali bi to bilo kaj tako strašnega, Silvija?« odvrne major globoko ranjen po njenem nepričakovanem neugodnem odgovoru.
»Ali, vi ste bili nekdaj očetov tovariš in imate štirideset let,« izgovarja se Silvija poluglasno. Znalo se jej je, da jo močno boli videti njega pobitega.
»In vi jih imate sedemnajst, to vém,« vzdihne major. »Priznavam, da je razlika velika, vendar pa ne tolika, da bi se najini srci ne zamogli sporazumeti.«
»Jaz, da bi se v svilo oblačila, sprejemala goste in vodila gospodinjstvo?!« pošali se Silvija dobre volje. »To je celó nemogoče. Jaz sem v tem še tako nevedna kakor novorojenka.«
»Ali so ti vzroki edini, Silvija, ki vas ovirajo, da bi postali moja ženica? Za Boga, bodite odkritosrčni, kakor ste vedno bili; ne prikrivajte mi svojega pravega mnenja, naj mi bode še tako grenko,« prosi major temnega obraza.
»Ne razumem niti ene besede vsega tega, kar mi pravite,« odvrne zdaj Silvija preplašena vsled njegove razburjenosti.
»Potém pa me tudi ne ljubite!« on odgovori s silo. Na tó vstane ter začne hoditi gor in dol po ozkem prostoru z očmi uprtimi v tla. — A na enkrat se ustavi pred Silvijo, rekoč z mirnim glasom, a silno upalega lica: »Odpustite, gospodična, da sem kalil mir vaše duše. Priznavam, da sem nespametno ravnal, menéč, da bode številu mojih let sedemnajstletna devojka prizanašala. A moje srce še tako mladostno čuti! Ono samo me je zapeljalo. Odpustite in pozabite ta zadnji četrt ure ...«
»O, ne bodite na-me hudi,« prosi sedaj Silvija s sladkim otročjim glasom, vsa presunena vsled njegovega trpljenja. »Gotovo vas rada imam, sicer bi se tako ne žalostila, ker nas hočete zapustiti. O da bi vas mogla o tem prepričati! Vam na ljubo, čutim, da bi storila vse, česar bi želeli.«
»Silvija! vse? rekli ste vse? Sem li dobro čul?« ponavlja na vso sapo major. »Ali pa tudi veste, kakšen up vzbujate v meni s to besedico?«
»Vem,« odgovori ona odločno in ga milo, a na ravnost pogleda.
»Vi torej hočete ...?« popraša major radosten, in pri tem mu oko zarosi ter potegne deklico k sebi, iz prsij pa se mu ukrade težek vzdihljaj.
Silvija se ga ne brani. Na prste stopi, da more še roke deti okoli njegovega vratu. Med tem pa zašepeče:
»Naj se zgodi po vašej volji! Vam popolnoma zaupam. Ali, kaj bodo otroci k temu rekli? Ti me bodo dražili!«
On jo s srčnim nasmehom drži nekoliko od sebe, da jo zamore bolje opazovati; potem pa jo ginen poljubi na jasno čelo. — »Silvija, ali je res, ali sanjam, da ste zdaj moja, moja na večno u reče na to major ves navdušen, in vsa njegova oseba je videti v teh kratkih trenotkih kakor prerojena. — »Kedaj napraviva svate?«
»O, k temu je še časa dve, tri leta,« méni ona veselo.
»Silvija, a v mojih letih,« — v mojih letih se ne čaka tako dolgo, hotel je reči major, a sredi stavka umolkne. »Ali ni predolgo?« pristavi samó.
»Da, dal predolgo bode,« odvrne Silvija po kratkem pomisleku. »Kaj bi zdaj doma še nekaj let počela, brez bratov in sester in pa brez vas? — K vašej materi si želim, ki nima nobene hčeri. Kako hočem njo in pa vas ljubiti! Pa kaj ne, da mi ne bodeta prepovedala smejati se in biti veselej? Oh, jaz ne morem biti resna. Te čednosti mi Bog ni dal,« pristavi obžalujé.
»Tega tudi ni treba, nevestica moja potolaži jo on. »Le smejite se in radujte se življenja, kakor brezskrbna grlica« Kako bodem tega vesel!«
»Kako ste dobri z menoj, gospod major!« odgovori ona s hvaležnim glasom. »Midva se ne bova nikdar spirala, kakor delam vedno z brati; to že vidim naprej.«
»Silvija, ali še ne veste, kako mi je ime? Gospod major! nočem več čuti iz vaših ust,« posvari jo on. »S krstnim imenom Rudolf me morate odslej imenovati.«
»Oh, temu se ne bodem nikdar mogla privaditi,« zagotavlja Silvija sramežljivo.
»Napravite takoj poskušnjo!« svetuje on.
»Ru-Rudolf! kako ste dobri,« ponovi Silvija še enkrat. Potem pa hitro skrije osramočena lice v dlani.
VIII.
[uredi]Prešlo je leto dnij po zadnjih dogodkih. Polkovnikovi otroci so zopet doma na počitkih in štejejo dneve in ure do Silvijine poroke. Vse priprave obetajo vesel, nenavaden dan. Ženin, ki je med letom šel v pokoj dobivši o tej priliki naslov podpolkovnika ter živel o svojih velikih zasebnih dohodkih, poslal je svojega vrtnarja in mizarja, da nakitita nevestin dom. Naročil je za isti dan tudi godbo, nakanil pogostiti vso mladino istega okraja, prirediti jim ples in drugih narodnih veselic. Hotel je svojej mladej, od njega toliko obozavanej nevesti v srce utisniti nepozabljiv spomin na dan njune poroke.
Preteklo leto je Silviji hitreje in veseleje minilo, nego si je mislila. Ostala je sicer sama s Fanico v očetovej hiši, ali oče je bil proti njej kakor izpremenjen, odkar je bila nevesta. On, ki jej je prej pri vsakej priliki očital, da je prava nesreča, od kar se je narodila, da pohujšuje brate in sestre, častil jo je zdaj kot neko vzvišeno bitje. Saj je vedel, da njena poroka s premožnim, v družbinskem svetu zeló poštovanim plemičem podpolkovnikom Gromom, bode na čast in korist vsej njegovej rodbini.
Silvija je tudi kot nevesta ostala ista odkritosrčna, prosta dušica, kakor je bila od nekdaj. Ne tako njena zvunanjost. V prvej mladosti, skoro vedno zaprta v zavod, kjer je pogrešala mladini toliko potrebnega gibanja v prostem zraku, vzrasla je bledolična in slabotna, ali čvrsti zdravi zrak na deželi, notranji mir in zadovoljnost napravili so iz nje, prej cvetlice pod steklom, sedaj krasno mogočno rožo. Njeno od suhobe prej skoro rumeno lice svetilo se je zdaj v najzdravejšej barvi mladosti; nje prej drobni, majhni životek vzrasel je v teku enega leta visok in okrogel. — Podpolkovnik, ki je med letom večkrat obiskoval svojo nevesto, čudil se je odslej nje brzej izpremembi. Skoro, da mu je Silvija postajala prekrasna. Večkrat si je mislil na tihem: Ali ne bode kdaj njena lepota in mladost meni osode-polna? Razlika najnih let je tako velika! — A iz njegove duše izginili so zopet vsi dvomi in strahovi, ko se je o prvej priliki prepričal o njenem iskrenem nagnenju, ko je opazoval nje nepopačeni, odkritosrčni značaj, ko je v njenih jasnih očeh videl odsevati njeno čisto blago dušo.
Dan poroke je prišel, svetel in jasen, jasen, kakor so bile osebne razmere med ženinom in nevesto. Silvija se vzbudi isto jutro, še predno se je jelo daniti. Samo žvrgolenje ptičkov je naznanjalo skoranji prihod jutra. Vstane, poklekne in moli. Na to se tihoma prikrade na vrt, od tam v gaj, kjer vsako gredico, vsako drevo še enkrat pogleda sočutno. Jemala je od njih slovó.
Vesela in lahkega srca stopala je Silvija po poroki na strani svojega soproga, kakor kedar je z brati igrala »mož in žena«. Ni mogla razumeti, zakaj vidi okoli sebe samo otožne obraze. »Saj vas v štirinajstih dneh pripelje poseben vlak vseh ednajst na moj novi dom na obisek,« pošali se ona. »Pri nama ostanete potem do konca počitkov. Oče so že v to privolili. Radovati se hočemo in šaliti po starej navadi; kaj ne, Rudolf?«
Potem objame in poljubi enega za drugim, brate in sestre vse po vrsti: a ko pride do zadnjega, začne z nova pri prvem. Še le ko jo podpolkovnik opominja, da je čas odriniti, loči se od njih. Silvija je imela zdaj solzne oči. Proti svojej volji postala je ginena, dasi je v srcu čutila blaženi mir in zadovoljnost.
Nekaj trenotkov pozneje sedela je poleg soproga na mehkej blazini v kočiji. »Bog vas čuvaj, otroci!« klicala je iz okna in pozdravljala z roko, ko se je kočija že pomikala naprej. »Na svidenje Franček, Fanica, Gustek, Uršika, Lilika, Jurček, Gašparek ...!« Ropot kolesni je oglušil nje glas. Bratje in sestre pa gledajo s solznimi očmi za krasno kočijo, ki jim je odpeljala preljubljeno sestrico. Kakor izgubljene ovčice tavajo potem celi dan po hiši, tihi, raztreseni, vedno nekaj iščoč, kar bi jih spominjalo na Silvijo.
Še le nekaj dnij pozneje razvedrilo se jim je srce, in smeh in šala sta zopet zavladala v polkovnikovej hiši.