Oče in sin (Matija Malešič)
| Oče in sin. Matija Malešič |
| |||||||||||||
Oče in sin sta slonela v zveznem jarku na straži. — Šestnajsti mesec vojne sta praznovala oče Zelan in sin svidenje na bojnem polju. Neki dan, ko se je bataljon vrnil iz prve postojanke v rezervo z občutnimi izgubami, je prikorakala stotnija v vas, kjer je počival bataljon. Nekdo je viknil na pod, kjer so na slami počivali, da prihaja stotnija — in vse je drlo ven, da vidi, nili morda prišel kdo znancev ali prijateljev ali sorodnikov, ki bo prinesel zvrhan koš zanimivih novic iz domače vasi.
Janko Zelan je planil k enemu, ki so korakali v štiristopu, viknil: »Oče,« in ga objel in poljubil.
Vse je pretresel prizor. Staremu Zelanu je padla pri pozdravu puška z rame. Podčastnik, ki bi sicer podivjal radi te najtežje pogreške, ki jo more storiti vojak, ni črhnil besedice, ampak je celo sam pobral puško in potrpežljivo čakal, da seže stari po njej. V vrstah se je pojavil radi tega pozdrava nered, vendar so bili prve trenutke vsi tako osupli, da ni nihče posegel vmes. Šele potem, ko sta se oče in sin držala ko prevzeta od ganutja v objemu, se samo gledala — v očeh očeta je postajalo mokro, sina je le tiščalo v grlu — ne da bi mogel eden ali drugi iztisniti besede iz grla, šele potem, ko se je dozdevalo, da sta pozabila na svojo okolico in na dolžnost, kot vojaka, je rekel podčastnik: »No, no, saj ni še vsega konec!« in je ponudil staremu puško in ga opomnil, da koraka dalje. Sin se je v tistem hipu izvil iz objema in odhitel, ne da bi koga pogledal, proti hiši, kjer je stanoval stotnijski poveljnik. Kakor da bi pozabil, da gre k predpostavljenemu, in kake dolžnosti ima proti njemu, je burno potrkal na vrata in vstopil, ne da bi čakal povabila.
»Gospod poročnik, pokorno naznanjam, moj oče je prišel!«
Poročnik se je ozrl na Zelana, ki je privihral v sobo in z razpeto bluzo, nazaljšano s slamo, in razgretim obrazom nastopil pred poveljnikom, kar skozi in skozi ni bilo v soglasju s službenimi predpisi. Ali predno je mogel spregovoriti, je mlad vojak nadaljeval: »Pokorno prosim, da bi povzročili, da bi prišel na našo stotnijo, bil prideljen mojemu vodu in mojemu roju — —«
»Kaj govoriš tu! Ne vem, si li zmešan, ali si planil iz spanja in prišel k meni iztresat sanjarije! Ne razumem te!« je rekel poročnik v strogem tonu.
Mladi Zelan se je pri tem tonu streznil in se zavedel položaja, Še bolj ko dosedaj je zravnal hrbet in vzbočil prsi in pritisnil roki na šive hlač: »Gospod poročnik, pokorno naznanjam, moj oče je prišel s stotnijo, ki bo spopolnila naš bataljon —«
»Tvoj oče?«
»Da!«
Zelan je vzdržal začuden pogled, ki mu ga je privoščil poročnik in nato nadaljeval:
»Pokorno prosim, gospod poročnik, da bi —«
»Dobro, dobro Zgodilo se bo!« je rekel poročnik, vrgel kapo na glavo, pripasal sabljo in že odhajal. »Bodi brez skrbi« je rekel v navadnem, človeškem tonu, ki ni prav nič spominjal na strogo službenost.
In poročnik je storil, kar je obljubil. Uro pozneje, ko je bila novodošla stotnija razdeljena med štiri stotnije bataljona, je sin že jemal puško očetu z rame, ga vedel na pod in preskrbel dobro mesto za spanje: ob steni, poleg sebe. Vsi novodošli so drugače dobili najslabša mesta, ker kdor prvi pride, pač prvi melje — ali mlademu Zelanu ni nihče ugovarjal, ko je pokazal očetu dobro mesto. Ko je stopil na pod s sinom, je vse umolknilo in obrnilo svoje poglede na nju; ko je sin pomagal očetu sneti tornistro s hrbta, se je ta ujela na vreči za kruh, in ko pri vsej vnemi tega nista takoj zapazila, je priskočil podčastnik in pomogel; ko je oče sedel na slamo in mignil sinu, da sede na tornistro, so vsi obrnili poglede od nju in se začeli med seboj razgovarjati, da ne bi motili očeta in sina; četovodja je izvlekel zapisnik in svinčnik, da si napiše potrebne reči o novodošlem »rekrutu«, pa je zopet spravil oboje in rekel sam zase: »Ko se izgovorita, potem ...«
Ali Zelana nista govorila, ko da jima je kdo zamašil grli, sta sedela eden na slami, drugi na tornistri. Toliko sta si imela povedati, ali začeti ni mogel ni eden ni drugi.
»Če bi šla na vrt ...« je pretrgal molk sin in vstal. Tudi oče se je dvignil in mu sledil. Računski podčastnik je zatrjeval, da mu v njegovih petnajstih letih službovanja ni prišel enak slučaj pod roko. In celo med častniki je vzbudil slučaj, ki ga je navedel poročnik, pozornost.
»Tamle pod ono jablano sedeva!« je rekel Janko.
»Kakor hočeš!«
In zopet sta umolknila.
»Kje se snideva!« je mislil reči oče, pa ni mogel.
»Da ste morali i Vi priti!« je mislil sin, pa ni izgovoril, ker se je bal, da bi omenil očetu neprijetno zadevo.
Oče je sedel tik k jablani in se naslonil s hrbtom na deblo, sin se je zleknil v travo, podprl glavo z obema rokama in pogledal očeta. Sedaj sta bila sama in nemotena.
»Oče ...«
»Janko ...«
Sin ni vzdržal pogleda, zazrl se je po vrtu in vprašal mehko ko da bi se bal s trdo besedo razžaliti in onečastiti predmet, o katerem vpraša: »Kako je doma?«
»E, Janko, ko bi vedel, kako je sedaj! Ko sem bil še doma, takrat je že še šlo ...«
»Mati so mi pisali,« je rekel hitro Janko, da prestriže očetu neprijetne misli, »da ste odšli na bojišče.«
»Kdaj si dobil pismo?« je oživel oče.
»Predno smo šli predzadnjič v prve postojanke. Čakajte, kakih štirinajst dni bo od tega!«
»Jaz nisem dobil že dalj časa nobenega glasu! Kaj še pišejo?«
»Da molijo za nas vsak večer. In če se kje snideva, naj takoj piševa domov, da bodo znali. To jim je največje veselje, če dobijo od mene pismo ...«
»Vem, vem ...«
»Potem so mi pisali, da je France po Vašem odhodu prevzel vse gospodarstvo v roke, tako da ga je veselje pogledati, kako je naenkrat postal vsemoder in vseoblasten s svojimi šestnajstimi leti. Nič noče znati o tem, da bi mati ali Micika prijela za moška dela. Tonček in Anica imata živino na glavi. Na pašo hodita zjutraj in popoldne, pokladata sama, čistita hlev sama. In o malem Jožeku pišejo, da teče vsaki dan dvakrat iz šole grede na pošto in vpraša, če je prišlo pismo »od našega Jankota, ki je na vojni.« In če pride pismo, tedaj teče s pismom domov ali na njivo ali celo v vinograd, samo da nas najde. In že od daleč kriči na vse grlo: »Pismo, pismo, pismo od Jankota.«
Janko je zapazil na očetovem obrazu, da je udaril po nemili struni, zato je hitro nadaljeval: »Kadar pride pismo, pišejo, stopijo vsi skupaj, najnujnejše delo jih ne bi zadržalo od tega! Navadno prečitajo mati sami na glas pismo, potem roma zopet pismo iz roke v roko in vsak ga prečita še enkrat sam ...«
»Kakor tedaj, ko sem bil še jaz doma.«
»Ne veste, oče, kako sem zmeraj vesel, kadar dobim od doma pismo! Kakor da se z njimi razgovarjam, občutim, in vse, kar mi pišejo, mi je tako živo pred očmi kakor da sam vidim in življam!«
»Kaj so ti šc pisali ? Ali je bila Micika samo omenjena? Nič več ni pisanega o njej?«
»Samo omenjena je bila!«
»Bom ti pa jaz povedal kaj več o njej! Spominjaš se, da si pisal iz bolnišnice, ko si bil ranjen? — moj Bog, niti ne vprašam te! — Kaj se je čisto zacelilo? Te nič več ne boli?«
»Prav čisto nič! Krogla je šla samo skozi meso! Tri tedne sem ležal na postelji, dobro jedel in pil! Četrti teden sem že romal nazaj na stotnijo! — Kaj je bilo tedaj, ko sem pisal?«
»Ravno v nedeljo sem dobil pismo. Nisem ga hotel potoma odpreti, samo da bo veselje doma tem večje. Ko pridem torej domov in smo bili vsi zbrani, ga odprem. Le pomisli si, kako nam je bilo, ko sem prebral prve vrstice in izvedel, da si ranjen. Mati je zajokala, drugi so se stisnili tesneje k meni in napeto zrli v moj obraz, ko sem čital dalje. Tedaj si pisal o tisti bitki, v kateri si bil ranjen. Kako sta bila skupaj s sosedovim Janezom, kako se je pri naskoku naenkrat zgrudil — ko sem prečital te besede, se je Micika naenkrat zdrznila, mi iztrgala pismo z rok, pogledala na tiste vrste, nato spustila pismo, da je padlo na tla, si zakrila s predpasnikom oči in odhitela ven. Niti malo je ni več zanimalo, kaj pišeš dalje. Vsi smo bili osupli. Da se je nekaj kuhalo med njo in sosedovim Janezom, sem slutil, ali da je tako globoke korenine pognalo ...«
»No?!« je postal Janko nestrpen.
»Kratko in malo: ni bilo shajati z njo od tega dne! Solzne oči ob vsaki priliki, ko je mislila, da je nihče ne vidi; zamišljena pri delu, nevesela pri jelu, najrajši sama v svoji kamri, ali na vrtu, odkoder je lahko gledala na sosedov vrt. Meni je bilo končno tega dovolj; rekel sem ji neko jutro, ko smo kosili na onem travniku na rebru, in sva midva pognala svoja reda daleč pred Francetom: »Čuješ, Micika, saj ni, da bi moralo biti najhujše s sosedovim! Ti nisi ni prečitala, kar je pisal Janko, da so bili tisti dan odbiti in da je mogoče, da je padel Janez le v ujetništvo!« Ničesar ni odgovorila, pridno je kosila dalje in se trudila, da se oddalji od mene. Ali jaz se nisem dal kar tako odbiti, ker se mi je smilila! Nabrusil sem koso in jo krepko pognal za njo. »Micika, pomisli samo, o kolikih se je že čulo, da so padli, pa so pozneje pisali iz ujetništva! Ranjen je bil, pa so ga ujeli ...«
»Zakaj ste se naenkrat začeli toliko zanimati zanj! Pa ravno meni toliko pripovedujete o njem!« je rekla, ne da bi se ozrla. »Zakaj ravno meni?«
»I, zakaj! Ravno slep bi moral biti človek, da ne bi zapazil ...«
»Prav ničesar ne more zapaziti! Kaj si le mislite! Prav nič ...«
Tisti dan in še par dni pozneje se me je ogibala. Niti svojih ljubljenk, rož na oknu ni več zalivala, tako jo je prevzelo. Da si jo videl, ko je prišlo sosedu pismo iz Rusije! Sam ogenj in vroča žerjavica je je bila! Ni imela dalje obstanka doma! Rože na oknu so zopet dvignile bujno cvetje; če je bila sama, je polglasno pela; če je bila na delu, se je prepirala s Francetom; če je bila pri jelu, se je šalila z malimi, samo da ji ni bilo treba govoriti z menoj. Jaz pa sem si samo mislil: »Prav nič ...« in je nisem hotel motiti v veselju! Še sam sem bil vesel!«
Oče se je nasmejal — prvi smeh, ki ga je čul Janko, odkar sta tu skupaj. Tako zaupen je bil oče kakor še nikdar poprej! O takih in podobnih rečeh sploh ni dosedaj goril z njim. In še Jankota je prevzelo veselje.
»Pa kako je drugače v vasi?«
»Postarem, samo s to razliko, da fantov manjka. In vsak, ki te sreča, te vpraša: jeli vaš pisal. Odgovoriš: da! Pa vaš? — Naš molči že toliko in toliko časa! Pozdravite vašega, če pišete, in ga prosite, naj sporoči kaj o našem in mu reče, naj piše! — Vidiš, če smo ti pisali, da te pozdravlja vsa vas, smo pisali resnico! Dandanes se govori doma samo o vas, ki ste na bojišču!«
»O nas, ki smo na bojišču!« se je nasmejal Janko. »Moramo pisati domov!« — Napisala sta dopisnico kar na kolenu, kakor se je Janko že naučil, da se mu je oče čudom čudil.
»Pristavi, da pismo sledi!« je rekel oče, ko je sin prečital skromne in tihe besede, ki so vkljubtemu toliko govorile. »Jutri piševa pismo!«
»Menaža!« je zaklical nekdo na vrt. In oče in sin sta se dvignila, sin je peljal očeta in ga začel vpeljavati v novo življenje. Pojasnil mu je pomen jedilne skledice, ki ne služi samo pri zajtrku, kosilu in večerji — če se sploh dobi vse troje na en dan — ampak more služiti tudi mesto piskra, ponve; pomen mesnih konzerv, ki se jih ne sme pojesti brez dovoljenja, drugače kazen; pomen vreče za kruh, zlasti — recimo — pri ofenzivi, ko ne pride vedno kuhinja do stotnije, ki slučajno koraka skozi zapuščeno vas; pomen lopatice na tornistri, da se more človek sam zakopati. Janko je vse svoje utemeljevanje podkrepil s pripovedovanjem, kje in kako je sam uporabil dotično stvar, in kako vse drugače bi mu bilo, da je ni imel. Oče je samo gledal in se samo čudil, koliko je že skusil in prestal njegov Janko. Kramljali so kot kje v domači vasi; zunaj se je čulo grmenje topov — nihče ni z besedico omenil tega. Domača vas in domača polja, žene in otroci, domača dekleta in matere; včasih je bilo lepo — in zopet bo, kdor doživi; včasih je bilo težko tam gori v Galiciji — pa se vse prestane in zopet se vrnejo boljši trenutki kakor na primer sedaj; zopet bodo šli v strelne jarke, zopet ne bo najboljše — ali enkrat bo i tega konec. Kdor doživi — blagor mu ...
Oče se je hitro udomačil v novih razmerah. Kar nekako pomlajenega se je čutil med mlajšimi. Videl je tudi, da ima vsakdo obzir do njega, da se varjejo, mu i s kako besedico kaliti dobro voljo ali mu celo težiti srca zaradi sina. Videl je, da hodijo drugi, ki so prišli z njim na stotnijo, večkrat na delo, ko stari, ki so bili že toliko bitk, ali nanj le ne pride vrsta. Ali morda pride, pa ... Govoril je o tem s sinom, ali Janko se je zvonko nasmejal in omenil, naj se gre pritožit k četovodji, če res misli, da dela mesto njega, ne, ker je na njem vrsta. Janko je bil te dneve sploh tako razigrane volje in vedno poln smeha, da se mu ni samo oče čudil, nego i drugi, ki so ga poznali. Samo tisti dan, ko so odhajali v strelne jarke, je postal malo bolj resen.
»Mene se držite, pa bo dobro!« je rekel očetu. »Vsaka ne zadene,« je rekel, ko je odsikalo preko glav. »Sedaj pozor! V teku za mano!« je učil, ko so hodili po nevarnem mestu, kamor so segale že krogle iz pušk. »Tako, sedaj je polovica že prestanega!« je vzkliknil, ko so stopili v strelni jarek. »Pred šrapneli in kroglami iz pušk ste tu kolikor toliko varni!«
Odložila sta tornistri, dejala eno na drugo, odvezala lopatici in čakala, da pride podčastnik in ju odvede na delo.
»Tu pred nam — kakih petdeset malo več — je sovražnik tako zakopan ko mi!«
»To je vojevanje! Mi zakopani, on zakopan! Jaz sem mislil, da pride vsak dan na bajonete!«
»O, i to pride! Ali čimdelj ne pride, tem bolje za nas! Torej, zapomnite si dobro: ne dvigniti glave brez potrebe ven; ne govoriti preglasno, ampak samo tako ko jaz sedajle; ne streljati brez potrebe in v slepo!«
»Halo, Zelan, oče in sin!«
»Tu!«
»Na stražo gresta v zvezni jarek med našim in tretjim vodom!«
»Paziti na spredaj, prisluškovati in imeti odprte oči in ušesa! Vsako najmanjšo stvarco o sovražniku takoj naznaniti! Vsake pol ure pride od leve po zveznem jarku ena zvezna patrola in naznani, kar se je na levo dogodilo! Sicer pa veš, Janko, kako in kaj!«
Janko se je prijel za protje, s katerim je bila opletena zemlja, da se ne zruši in ne zasuje jarka, se nekoliko dvignil in pogledal proti sovražniku. Mesečina je bila razlita po v jesensko odelo zavitem ozemlju, po od granat opustošenem svetu; dve mreži sta se vlekli ne daleč, druga od druge, ena čisto pred njim, skoro meter in pol visoka, zgrajena in prepletena od naših, druga osemdeset korakov niže, zgrajena od sovražnika; med obema mrežama — žičnimi ovirami — razrvana in kakor z velikim plugom razorana zemlja in kamenje; tu in tam štrli gol kolec iz te zemlje — morda je puška, katero drži nekdo v roki, ki ga je na mestu pokopala granata; tu in tam se morejo razločevati cunje — morda so ostanki vojaških plaščev ali bluz ali kap; tu in tam — se zdi — da ima predmet čudno obliko; pa morda niti ni kamen ali zemlja, nego je del človeškega trupla.
I oče se je povzpel po plotu in gledal. »Izza žičnih ovir so njihovi strelni jarki. Vse, kar pride od tiste mreže, je nam sovražno in mu ne smemo dati ni duška časa; pa da leze nekaj proti nama, majhno ko jež, morava streljati, zakaj iz tega majhnega bi se znal izviti človek z ročnimi granatami in namenom nam razbiti težko in s trudom zgrajene ovire! — Pazite malo sami, jaz se takoj vrnem!«
Janko se je spustil na tla v jarek in odhitel v strelni jarek. Kmalu se je vrnil z dvema stoloma.
»Tako! Vi stopite na enega, jaz na enega, bo bolj komodno in se nama ne bo treba držati na plotu! Še ta železni varnostni ščit bom postavil pred vas. Če bi začeli streljati, vtaknete glavo izza njega in gledate samo skozi to malo linico! — Pripravite puško, da v slučaju potrebe samo izprožite!«
Janko je stopil na svoj stol, pripravil puško in se še enkrat ozrl na očeta. Naslonil se je na komolca, podprl z desnico glavo in se zazrl predse.
Tako sta slonela oče in sin v zveznem jarku na straži in mislila svoje misli ...
»Janko ...«
»Kaj je, oče?«
»Čujem neprestano neko življenje ...«
»To je Soča voda!«
»Soča voda ...«
Zopet sta molčala. Večer je bil lep, mesečina je obsevala in obsipavala ta kraj smrti in groze s čudno milino in tiho turobnostjo. Tam daleč z desne je prihajalo na uho neprestano divje streljanje, v bližini je počil le tuintam kak strel in motil svečani mir; včasih je pa naenkrat zabobnelo, završalo in zasikalo v zraku in se gubilo v ozadje, in kakor v odmev je ponavadi prižvižgalo par krogelj iz puške od sovražne strani,
»Ne bo sile danes, ali je pa mir pred viharjem!« je mislil Janko.
Očetu je bilo vse to tako novo in nenavadno, da je zbiral te svoje prve vtise in jih skušal zbrati v en sam veliki pojem: prvič v taki bližini s sovražnikom.
Prišla je od leve zvezna patrola in naznanila, da se ni dogodilo nič novega.
Prišel je iz strelnega jarka podčastnik, vizitirat, našel je vse v redu, zabičal še enkrat največjo pozornost in odšel.
Sinu je postajalo mehko pri srcu v tem miru. Dnevi te vojske in prestane nevarnosti! Noči, take lepe noči, okinčane z mesečino, take noči na straži po tujih zemljah, na straži v takem miru ko danes ; na straži pred meseci, pa na straži danes, ko ti je drug lastni oče ...
Take noči nekdaj ... Svečan mir nad vasjo, ali zateglo fantovsko petje po vasi ... Zategel vrisk, klobuk postrani, v srcu razkošnost in razigranost, v očeh pogum in prešernost ... Ali še sveti mesečina, že te budi oče — komaj zaspalega — da greš na košnjo ... Postrani klobuk, prešeren vrisk, koso na ramo ... Kaj ti je mar ... - oče ...
Kaj je, sinko ...«
»Ne veste, kako me je zgrabilo, ko ste pravili, kako ste kosili na travniku na rebru z Miciko in Francetom ... Kako sta gnala reda z Miciko ... Zaskelelo me je v srcu, zasrbelo v rokah — ali kose ni bilo, in naš travnik na rebru je daleč, in sedaj je jesen ...«
»Da, da, Janko moj ...«
»Nekaj bi vam rad zaupal, oče!«
»Le govori, sinko!«
»Ker ste mi povedali ravno o Miciki ... Hm, pravzaprav nevem, kaj mi je danes ... Spominjate se, da je bila tisti večer, ko sem odhajal od doma, taka mesečina ko danes. Bilo je poleti, vseeno je bilo ko danes ...«
»Da, da!«
»In veste ... Ne da se prav na dan, ali nekomu moram povedati, kar nosim že skoro leto in pol na srcu ... Tisti večer, ko smo peli skozi vas za odhodnico, sem se zmuznil z vrste in hotel mimo Gorčevega domov. Ko sem šel ravno mimo hiše, se je naenkrat odprlo v podstrešni kamri okno in mehak glas je zaklical: »Janko!« Ozrl sem se, toliko da sem imel časa, da sem ujel bujni šopek. Tedaj so ravno peli fantje: Kito cvetja mu je dala, s cvetjem mu je dala srce ...«
»Ostani zdrav ... Vrni se! ... Vrni se ...« je rekla, morda je hotela še kaj več reči, pa ji je tiho ihtenje zamorilo glas. »Zaprla je okno in nisem je več videl. Kakor sem bil vesel, da se je izpolnilo, o čemer sem samo sanjal, tako sem bil presenečen. Nosil sem ta drag spomin in nisem ga mogel in hotel razodeti nikomur ... Danes pa ... Mi-i-ir, oče!«
V zraku je naenkrat zabučalo, zasikalo, zaplakalo obupen jok in zarežalo satanski smeh, potem je butilo ne daleč proč od njiju na zemljo s peklenskim ropotom, dvignilo kamenje, zemljo, les, ljudi, če so bili tam, v zrak in sikaje iskalo žrtev na vse strani.
»Samo mir, oče! To je bila mina!« Očetu je prišlo tako nenadno in tako strašno, da se je ves tresel. V sredi najlepših misli in spominov.
»Glavo za varnostni ščit! ... Varujte se ... Jaz bom sam pazil ... Glavo doli ... Pazite! ...«
Puške so začele pokati. Ali oglušile so v hipu, ko je zopet tako strašno in peklensko zahrumelo — ko je izginil sin s površja zemlje, očeta pa vrglo v velikem loku pred žične ovire, odkoder so ga prinesli proti jutru — blaznega.
»Kje je Janko? Kje je Janko?« je govoril nesrečni oče neprestano. — In to so bile edine besede, ki jih je govoril, drugega ni znal ...