Oče in sin (Štulc)
| Oče in sin. V. Štulc |
Delo je poslovenil Podgoriški
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. • dno |
I.
[uredi]Na zelenih bregovih ob reki Tigru je vse polno ljudi. Prijetni vetrič, ki veje z armenskih gôr, pa krasni spomladni večer sta Ktesifončane [1]izvabila iz hiš pod milo nebo na prijazne okope ob reki. Solnce se pomika za goré. Že leskečejo poslednji žarki na pozlačenih jabelkih zvonikov in se obrazijo v valovili. Slavno mesto in vsa krajina se smeje v njih veličastnem svitu. Že so nehali delati meščani. Matere se hladijo v prijetnem večernem hlada; otroci pa veseli, da je že večer, vodo zajemajo v mehove in hite ž njimi domú.
Pa zginili so solnčni žarki; zato je mrak objel nebo. Ktesifončani se vračajo v svoje prebivališča. Vedril se je tudi mož, kteri je precej dolgo časa počival pod košatim drevesom za mestom. Ta mož je bil star kacih petdeset let. Njegov bledi obraz je kazal nepokoj in bolest. Oblečen je bil revno. Na sivem kaftanu [2], na zakerpanem turbanu se mu je vidilo, da je reven, pa tudi na bosih nogah. Skozi zapadne vrata je šel v mesto, in jo zavil v najkrasnejšo ulico na desnej. Kdor ga je vidil, kako se je oziral, kako skerbno stopal naprej, vsak je precej lahko uganil, da je tujec. Na zadnje obstoji pred krasno palačo in sam sebi dé: „To menda je vendar Gulistan ... ta dom — ta stolpič — ta drevesa ... Oh, koliko let je že, kar me ni bilo več tukaj! kako čudno, skor se ne morem več spomniti!“ Opré se pred domom na klopico med drevjem, tako da ga nihče ne vidi. Nastala je noč. Na nebu so se množile neštevilne zvezde, luči so ugasnile po hišah, po mestu je utihnil šunder, kajti ljudje so polegli spat. Nadir — tako je bilo ime tujcu — ni pomislil na to, kako daleč je prišel, pa da mu je treba počitka. Misli so se mu pogrezale v pretekle čase; serce se mu je kerčilo, in nesterpljivo je pogledoval zdaj na to, zdaj na uno stran, kakor da bi bil koga gledal ali pa čakal. Ura za uro je minila, — pa nikogar še ni bilo. „Oh, zdaj gotovo da ga ne bode,“ tako zdihne Nadir, „ne najdem, ne vidim, ne objamem več svojega sinú, — nadjal sem se, pa nič ne bode!“ In spet se je v čudne misli zamaknil. Pa ni bil dolgo tako zamišljen. Na enkrat so se odperle vrata. Nadir se ozre in zagleda sužnika, ki je kar stekel mimo njega. Vrata so nekoliko odperte ostale, in tujec je začul žalostne glasove v bogati palači. Gledal je, premišljeval, kaj da je to; ali drugi sužnik je pritekel iz palače in tekel za unim. Vrata so zdaj ostale na stežaj odperte. Nadir je vstal, približal se domu in pogledal noter. Svetilnice so razsvetljevale dolg prostor k stopnicam. Obok je slonel na mramorjevih podbojih, in v veži so pričevale zlate lepotijo, da v tem domu ne biva revščina.
Ko je Nadir gledal to krasoto, stopila je skozi vrata stara ženska, in skerbno pogledala proti strani, na ktero sta hitela sužnika. „Oh, kaka britkost!“ vzdihnila je starka. „Ubogo dete bode moralo umreti. Ni ga nikogar, da bi mu otel življenje.“
„Kaj vam pa me, mamka?“ vpraša Nadir. „Kaj vas boli, kaj to žalovanje v domu?“ „Oh!“ odgovori starka, „za smert je zbolel moj rejenec, Esfindiarjev sin. Zvečer je bil še zdrav in vesel, na enkrat pa je prijelo ga, ali živa duša ne vé, kaj mu je, smert ga pa že cuka za življenje. Sužnika sta tekla po magra [3] Ormazana, da bi hudega duha izgnal iz njega. Ali Ormazana le ni, moj sinek, ta ubogi mladenček, bode moral pa umreti!“
Komej je povedala starka — britkost ni dala jej, da bi se bila delj mudila, kolikor je morala, — berž je tekla po tisti strani za sužnikoma. Nadir je stal pred vrati in premišljeval, kaj bi. Ali da bi človek premišljeval, za to ni časa takrat, kedar je treba djanja. Še hujše žalovanje se je začelo v domu. Nadir je zaslišal to. In kakor da je kdo poklical ga, kar šel je gori, od koder je slišal jok in stok. Pa res, zvedel je, da se smert bori z življenjem; namenil se je torej zoper njo. Ker je med Arabi v pustinji živel nekoliko let, naučil se je lekarstva od njih; večkrat je bil prav srečen: jako vspešno je zdravil. To ga je gnalo v palačo. Kar šel je gori — brezi kacega zaderžka in v nekoliko trenutkih je prišel v lepo dvorano. Pred sobami so visele svilnate zavese na desni in na levi na pozlačenih bidelcih. Na desni za zaveso je slišal bolestne, težke vzdihe. Odgernil je zaveso in stopil v sobo, vso nakinčeno z raznimi dragotinami. Stene so bile iz najčistejšega alabastra, okrašene z zlatom; pohištje — cedrovo, bogato vdelano; zavese — obrobljene z zlatimi resami; kamor je pogledal, posod se je lesketalo vse, tako je bilo nenavadno dično in krasno. Nadir se je zavzel, ko je na enkrat zagledal take zaklade, tako bogastvo: vidil je, bogastvo in zakladje — da ti ne varujejo pred žalostjo, pred bolečinami. Na mehki postelji je bolen ječal in zvijal se mladenič, star kacih petnajst let. Jok in vzdihljeji so bile njegove besede, ž njimi je odgovarjal pobitim, žalostnim starišem. Tik postelji je stala ponev na treh nogah — srebernih; v njej je gorel ogenj, nek sužnik je prikladal derva. Ko stopi Nadir v sobo, ustrašijo se nenadnega gosta razterganega. Ali Nadir jih berž pomiri.
„Zaslišal sem tvoje žalovanje,“ djal je očetu, „tudi slišim tvojega sina kako ječi. Moja vera mi zapoveduje tolažiti žalostne ljudi, hladiti jim žalostne serca povsodi, kjer morem. Tudi jaz nekoliko znam lekariti.“
„O, dobro došel, mili mož!“ vsklikne Esfendiar, prime gosta za roko pa ga k postelji pelje. Poglej, kako terpi moj edinček. Če moreš, ozdravi ga, obvaruj, otmi nam ga smerti.“
Bistro je Nadir pogledal bolnika: precej je spoznal, kaj mu je. Razjasnilo se mu je obličje, in zasmejalo serce, vsplamenčla nada, da otme življenje edinčeku.
„Nesite stran to ponev z ognjeni!“ velel je Nadir sužnikom.
„Človek, vidim, ti si kristjan, kaj ne da?“ djal je oče serčen. „Ali si porok za to mi, če dam odnesti obraz svojega boga Mitre, da mi potlej zli duhovi zato ne bodo še hujše mučili sinú?“ „Nič se ne boj!“ odgovori Nadir, razvije turban in potegne iz njega zlato posodico s predali, v kteri je imel razen prah. Vzel je tega prahu toliko, kolikor se mu je treba zdelo, stresel se v čašo frišne vode, potlej pa dal bolniku, da je izpil. Nekoliko minut samo, pa mu je precej odleglo. Nehal je vzdihovati mladi bolnik, bolečine so odnehale, obličje se mu je razjasnilo, in sladko spanje ga je objelo, roditelja stal bila tako vesela, da nista vedela kaj. „Mili gost, sam tvoj Bog te je poslal k nam,“ djal je Esfendiar ves vtolažen, „da bi otel življenje našemu dragemu Nuredinu. Ostani pri nas tako dolgo, da se ti bomo imeli s čim skazati.“
Prosil je oče, prosila mati — moral je ostati Nadir.
Zdaj je nazaj prišla starka, otročja varúha, pa sužnika ž njo. Eden teli dveh sužnikov je začel pripovedati, da je našel Ormazana, ko se je sprehajal po gulistanski ulici, in da ga je čudno ogovoril: „Ali si ti Nadir?“ — še predno je povedal mu, kdo je. Pa ko je vidil, da se je zmotil, nič ni hotel dati: ni hotel uslišati moje prošnje in gospodove želje. Samoglavno je djal, da ne gre, da za Esfendiarjevega sinú ne vé nobene pomoči.
Nadir je slišal vse, kaj je povedal sužnik. Ormazanovo vprašanje mu jeodperlo oči. Zdaj še le se mu je razvedrilo v glavi, da ga je Ormazan povabil v Ktesifon na ulico Gulistan; dobro je vedel zdaj, da je glasoviti mag čakal ga ondukaj, sam pa da je zgrešil pot. Naposled mu je Esfendiar vse razjasnil: povedal mu je, da ulica Gulistan je tam za reko, tam da stanujejo magi.
Ko je bil Nadir to zvedel, potlej ni imel mirú nič več. Zaprosil je blagega Perzijana, naj da spremiti ga v tisto ulico, pa berž ko berž. Ali Estendiar ga je svaril, da je nevarnost zanj, zatorej ker je kristjan, ko bi tam ponoči zasačili ga. Ali Nadir je le prosil in pravil, da tam ga čaka Ormazan prav za gotovo, da mora k njemu.
„Tebi tedaj je Nadir ime? — Morebiti si ti tisti, o kterem je pravil sužnik?“
„Sem,“ odgovoril je Nadir.
„Ne vem, kaj te žene, da bi zapravil življenje. Ker si kristjan, po tebi bode, če te magi le dobé med seboj. Prosim te, nikar ne hodi od mene. Jutri tudi najdeš Ormazana še. Ako imaš ž njim kaj opravka, saj boš jutri imel čas. Ostani torej pri meni ostani, dobrodelnik moj, ostani pri mojem sinku. Če nam upaš kaj, povej, kaj je prignalo te da si prišel v Ktesifon, pa da hočeš govoriti z Ormazanom. Ne mara celó, da jaz lehko pomorem ti s svetom ali pa v djanji.“
„Bog sam ti verni, blagi Esfendiar. Moja žalost ni majhna, in nihče drugi ne more olajšali mojega terpljenja, samo tisti, kteri so me pahnili v nadloge, pahnili v žalost. Vem, da veliko moreš, tvoja dobrotljivost mi vnema zaupanje na-te, zatorej povém ti svojo osodo, sodi pa in stori to, kar sam spoznaš za dobro.“
Esfendiar je pokimal in sužniki so se poklonili in šli v sosednjo sobo, samo Esfendiar pa njegova žena sta ostala pri Nuredinovi postelji. On in ona sta se vsedla vsak na svojo mehko blazino, Nadir pa je nekoliko pomislil, potlej pa začel pripovedati osodo svojega življenja.
II.
[uredi]„Petdeset let je temu že,“ začel je Nadir čez malo časa, „kar sem se rodil v velikem mestu Istakar. Moj oče so bili kraljev vojvod. Kralj je posebno veliko upal jim. Mati, hči magiškega predstojnika, ona je pa še bolj postavila očetov dom. Jaz sem se rodil, kakor sem djal, oče je pa dosegel verh svoje slave. Še otrok pa sem prišel na kraljev dvor, kjer sem rasel in mikal se s kraljeviči vred. Orožje in boj, to je bilo moje veselje: komaj sem dočakal 18. leta, prosil sem očeta, naj me pust é na vojsko. Pa pervič, ko smo se vdarili s sovražnikom, precej sem preplašil kerdelo Gerkov, da so vlili jo pred menoj in pred nekoliko mojimi tovarši. Ko sem dorasel 20. leto ponos sem bil roditeljem. Pa tega ne pripovedam zato, da bi se hvalil, kako junašk sem bil mlad: oholost mi je poginila v persih. hrepenenje po posvetni slavi mi je ugasnilo. Ime Nadir, to mi je slovelo po vsej domovini tačas in se svetilo med imeni pervih perziških junakov. Ali kako sem bil slaven, tega ne bom pravil, ampak v kacih nadlogah in britkostih.“
„Ko smo bili natepli sovražnike, srečni smo se vernili z bojišča. Jaz s svojimi polki sem se ustavil na Evfratovih bregovih. Po srečnem naključji ali rajši: iz milosti božje sem se tu seznanil s starčkom, kteri je kmali postal oče moje duše. Jako je bil bogat, naselil se je v eni najkrasnejših kaldejskih krajin. Ta častitljivi starček je bil kristjan in njegov dom je bil svetišče, hram modrosti in ljubezni. V blagočutji mi je serce kipelo vselej, kedarkoli sem govoril z blagim starčkom in poslušal, ko je pravil mi o svojih dolgih potih, o čudni osodi v življenji, svoje pametne misli, imenitnost in resnice svoje vere. Čem delj, tem rajši sem zahajal k njemu. Njegovo govorjenje, njegova obnaša mi je prevzela serce tako, da sem se z živo ljubeznijo vnel za kristjansko vero. Začel sem misli perziških magov primerjati resnicam te nove vere, pa nisem mogel dolgo premišljevati: moral sem se pokristjaniti. Skrivaj, preoblečen sem hodil k božji službi v kristjansko cerkev. Kerstiti sem se dal, dospel sem svojo največo srečo na zemlji, prišel k studencu popolnih tolažeb in radosti.
Starši in sorodniki so izvedeli, kaj sem storil. Zajedalo je to očetu, ded se je budil, že sama ta misel, da je njih vnuk kristjan, samo ta je že kačila ga. Minilo je nekoliko nedelj; oblaki so se mi zbrali nad glavó. Kralj je ukazal, naj mu sporočim, kako in kaj moja vojska. Prišel je v prelepo perziško svetišče na obali jezera Urmijaha. Od kraja sem mislil storiti tako, kakor je kralj ukazal, sklenil sem pa za terdno, da se na nobeno stran nič ne premaknem v tem, kar bi utegnilo tikati se moje nove vere. Za tem mi je pa skrivaj oznanil nek prijatelj, dvornik in kraljevi služabnik, da je mi smert obsodil me kralj, ako se ne uklonim njegovi volji, njegovim zapovedim. To me je nagnilo, da sem se premislil. Nič druzega ni kazalo mi zdaj, kakor pobegniti. Vzel sem en oddelek svojih ljudi s seboj, pa k Babilonu podal se ž njimi. Na večer pervi dan smo taborili blizo neke pustinje. Moji tovarši so pospali, jaz pak sem se pripravljal za beg. Preoblekel sem se za Araba, zlato in svoje dragotine sem pa skril v pas. Do polnoči sem molil, prosil Boga za pomoč, da bi se posrečil mi sklep. V taborji je nastalo tiho tako, kakor v grobu. Šel sem ter podal se precej daleč, v pustinjo, kjer je zvest sluga že čakal me z iskrima konjema. Zajahal sem konja, in potlej sva nekoliko ur daleč letela tako, kakor tiča. Predno se je razvidilo, zginila sva na pustinji, veter se je pa igral z drobnim peskom in zasipal stopinje za nama. Tako sva bežala nekoliko dni, tako dolgo časa. da sva prišla čez mejo. Bogastvo in slavo, domovino, starše, vse sorodnike sem moral zapustiti zavoljo nove vere, za Kristusa, pa Še dan danes se ne kesam zato. Blag mir se mi je vselil v serce, tak mir, kakoršnega prej nisem okusil nobenkrat, še takrat ne, ko sem zmogel sovražnika, ko je slavilo me ljudstvo, slavila vojska. Gorate sirske krajine so bile moja nova domovina, blaga kristjana pa moja zvesta žena. Življenje med kristjani me je blažilo. Ker sem imel serce mirno, ženo pa ljubko, pravega angelja v človeški podobi, zato nisem imel nobene pravice, da bi bil žaloval po nekdajni bojni slavi — po kraljevi blagovoljnosti. Štiri leta sem srečno živel. Sinček in hčerka sta mi pa množila veselje moje tihe domačnosti. Nisem si mislil, ta posvetna sreča — da bi kdaj utegnila ugasniti mi. Ali človek obrača, Bog pa oberne! Gospodova roka me je zadela — Bog me je poskusil! Češčeno bodi njegovo ime!“
Zamolčal se je Nadir, vzdihnil, nekoliko pomislil, potlej pa zopet začel: „Domačo blaženost mi je skalila človeška zloba. Neko noč me je prebudil hrum v moji hiši. Razbojniki so bili prišli na dvorišče, vzdignili vrata v hišo, pa prilomili v spavnico, v kteri je spala moja žena, oba otroka, pa njuni pesterni. Z orožjem sem skočil nad nje. Ali žalibog! bilo je že prepozno. Žena je molila, in vidil sem roparja sam, kako je zgrabil sinka in po vertu zbežal ž njim. Ulil sem jo za njim, — za petami sem mu že bil: ali dobil sem rano — zgrudil sem se. Ko sem se zavedel, takrat sem že bil na svoji postelji: žena pa služabnik sta stala pri meni in veselila se, da sem ostal še živ. Kmali mi je bila zacelila rana — bolest pa mi še danes tiči v sercu. Sin mi je zginil — ni ga bilo nobenega sledu za njim, nobene nade, da bi ga še kdaj vidil.“
„Ne za dolgo in obiskal me je drug nemili gost. Žena mi je zbolela. Serce jej je pokalo po izgubljenem pervorojencu, čez nekoliko dni je prišla ponjo, odnesla mi jo je — smert. Drago njeno truplo sem zagrebel v senci pod košatimi palmami ne daleč od svojega domovanja. Od te dobe sem imel samo hčerko še, zvest obraz ranjene matere, svojo edino tolažbo na tem svetu. Rastla je tako, kakor mlada palma; krasna je bila tako, kakor cvetica, čista kakor lilija, nežna kakor angelj, slajšala mi je življenje z neizrekljivo vdanostjo in ljubeznijo. Ali tudi ta sreča me je minula. Bog je njeno angeljsko dušo poklical med angelje. Tako sem sam ostal na širokem svetu. Zraven maternega groba sem v zemeljsko naročje položil tudi hčer, križ postavil med oba groba, služabniku pa dal dom in podal se na dolg pot v Jeruzalem k Odrešenikovemu grobu. Ondi se mi je zopet razvedrilo serce, ojačil sem se — in zdaj pokorno terpim svoje gorje, svoj križ. Med potjo iz Jeruzalema sem se seznanil z arabskimi pastirji. Ostal sem pri njih v pustinji. Oni so mene učili, jaz pa nje. Jaz sem nje pokristjanil, oni so pa mene učili poznavati cvetice in kako moč imajo leki iz njih. Serce mi je kipelo, tako radost je obhajala me, zato ker je vera dober sad rodila v njih: spomin na izgubljenega pervorojenca, spomin na mertvo ženo in hčer mi je pa vnemal kopernenje po večnem življenji, pa da bi se skoraj vidil ž njimi.“
Na dve tri leta vselej grem enkrat med gore k groboma, v kterih spite mertvi ljubimki. Dva mesca bodeta kmalu okoli, kar sem zopet bil ondi. Pojokal in pomolil se na njunih grobih. Pa prišel je k meni nek tujec, podal mi list, pa nič ne pregovoril z menoj, ampak kar odšel je. Ostermel sem, razpečatil list pa bral: „Sin tvoj je živ. Nadir! Ako bi ga rad vidil, pa pridi v Ktesifon 6. dan Esfendiarmeza mesca. Ta, kteri to piše tisto uro pred polnočjo te bode čakal tam blizo največega doma s stolpičem na ulici Gulistani. — Tvoj davni prijatelj.“
„Ves sem bil tak kakor omračen. Pa preden sem se zavedel, zginil je posel, serce je hotelo pokniti v meni, tako neizrečeno so ga bili razburili čuti. Da zopet vidim sina. k sercu da pa pritisnem — to veselje mi je prevzelo serce. V Perziji, — ondi je on, druge vere, ne tiste, v kteri sem posvetil ga svojemu Bogu: ta misel je hujše plašila me, kakor pa bi me bilo oznanilo, da je mertev ali kaj. — Pa kar je, to je: pojdem, da ga vidim, in sovražniku iz oblasti rešim njegovo dušo; to je bila perva in poslednja misel moje duše. Revno oblečen, kakor kak reven Arab, tak sem danes prišel v Ktesifon. Nihče ni poznal Nadirja, sina mogočnega vojvoda iz Istakarja. Ulica, v kteri je tvoj dom, to sem imel za ulico Gulistan. Stolpič na tvoji palači, ta me je zmotil. Vsedel sem se na klopico med drevjem pred domom, eno uro pred polnočjo; čakal sem neznanega prijatelja. — Pa zvedel sem, povedal je to tvoj sužnik, da stari prijatelj je Ormazan, mag da je ta, ki mene čaka na ulici Gulistan: prevzelo me je to. Ali vendar — moram govoriti ž njim.“
Umolknil je Nadir. Esfendiarja in njegovo ženo je do solz ganil junak, slavnoznan po vsem perziškem svetu. Esfendiar se je čudil njegovemu močnemu duhu; čudil njegovi močni veri, za ktero jo knezov sin razderl vse zveze na zemlji, odrekel se radosti in vsej slavi. Neka misel je šinila v glavo blagemu Perzijanu, taka da je prestrašil seje. Da je Nadirjev sin magom v pestéh, to je verjel; da pa hočejo tudi dobiti očeta, o tem ni bilo lahko dvomiti. Serce se je streslo v njem.
„Ne smeš, Nadir!“ vskriknil je Esfendiar ves prestrašen, „ti ne smeš tjekaj, kamor te je povabil Ormazan. Pa ne, — vpričo kristjana, — da bi zato morebiti hotel nečsstiti duhovna svojega boga Mithre [4], tega ne, Ormazana poznam že mnogo let, da je zvit človek ves, kolikor ga je v koži, da je sama laž ga, živa serd; vse čerti, kar le količkaj diši po kristjanskem. Nadir, nikar ne smeš tjekaj, kamor je bil Ormazan povabil te.“
Pa sužnik je prišel v sobo in oznanil, tla pride gost, kterega se zdaj niso nadjali, pa tudi ne več potrebovali ga. Esfendiar in njegova žena sta se ustrašila njegovega imena. Gotovo je bil to — Ormazan.
III.
[uredi]Nenadni Ormazanov prihod je presunil oba, Esfendiarja in njegovo ženo. Ali predno sta se razmislila, stopil je v sobo starec, resnook in temen v obraz. To je bil Ormazan. Moder kaftan, prepasan s zlatim pasom, pa dolg, širok plašč sta delala ga prav častitljivega, mogočnega. Glava, na pol zagernjena, pa temno zakaljen pogled je pa vendar le odbijal vse misli na-nj in odvračal serce. Prederzno, ošabno je stopil v sobo, tako kakor da bi on bil gospodar v hiši. Pogledal je Nadirja in precej spoznal ga. Ali ustrašil se ga je. Berž je hotel zatajiti čuti v svojem sercu; zatorej je premenil temni obraz. Esfendiarja ni nič pozdravil, ampak pokleknil k Nadirjevim nogam, in poljuboval mu roke: „Nadir, gospod moj, učitelj moj!“
Esfendiar se je čudil tem besedam — ves zavzet. Nadir pa je Ormazana bistro pogledal v obraz, in ker je dozdevalo se mu, kdo da je to, djal je čez nekoliko časa pomenljivo: „Dahrab! — Ali si ti, Dahrab?“
„Da, jaz, Dalirab, tvoj nekdanji sobojnik. Ti si se dal ogoljufati, pokristjanil si se; jaz pa sem postal mag iz jeze, ker so prekanili mojega gospoda.“
„Pa kje je,“ vprašal je Nadir, „kje je moj sin, za kterim jokam že toliko let?“
„Saj ga še vidiš, če bode mogoče; saj ti preskerbim, da ga objameš.“
„Povej,“ zaprosi Nadir, „po povej mi, kaj se je zgodilo ž njim. Oh, ne veš ti, kako me je ta zguba bolela. Ali Bog je tako odločil — naj se godi Njegova volja!“
Te besede so pooblačile Ormazana: ošabno je meril Nadirja od nog do glave, pa djal: „Vidil sem Nadirja v lesku, v slavi, vidil sem ga vsega iskrega in živega — ali zdaj, kacega ga vidim?“
„Vem, kaj hočeš reči, Dahrab, ali vendar — ne čudim se ti. Moj Bog zaničuje ničemurnost in ošabnost, pa zapoveduje pokorščino v križih, in veli, naj smo udanih misli, pokojnega serca, vdani njegovi sodbi in večni ljubezni.“
„Ne govori tako!“ oglasi se perziški duhoven. „Iz vse duše zaničujem jaz kristjane. Ker ti hočem dobro storiti, zato moram pozabiti na to, da si se pokristjanil.“
„Ne zasramuj, Dahrab!“ opomni Nadir svojega nekdanjega tovarša, „ne govori tako, rajši mi povej, kje je moj sin.“
„Tvojega sina,“ djal je mag, „zapovedal ti ga je odpeljati Varan; tvoj sin je odpeljan zato, ker je tvoj ded velel tako. Ubogi starček — saj čuda, da ni obupal, ker si se mu izneveril in izdal ga. Na vse strani je razposlal ljudi, da bi bili pozvedeli, kje si. Iskali so te več let. Pa naposled so vendar staknili tvojo hišo na sirskih gorah. Ded je sklenil, da se mora maščevati nad tvojim Bogom; da mora sina ukrasti tebi, ter posvetiti ga Mithri, njegovi službi. Pa ta sklep se mu je posrečil: — odpel jan ti je bil sin, očiščen, zdaj pa je med magi. Redil ga in skerbel za-nj sem pa jaz.“
„Pa kje je moj dragi sin? Kaj se je zgodilo ž njim?“ vpraša Nadir s strahom.
„Tvoj sin,“ odgovori ošabno neobčutljivi Perzijan, „tvoj sin je mag!“
„Moj sin — je mag!“ — moje dete — malikovavec!“ prestraši se nesrečni oče, oči oberne k nebu in vzdihne: „Zakaj vendar sem moral v Ktesifon?“
„Hotel sem vsaj to storiti, to veselje ti, da bi bil še enkrat vidil svojega sina. Ali zdaj je že pozno. Moral bi bil priti minuli dan tisto uro pred polnočjo, čakal sem te ...“
Pobesil je oči Nadir in stermel v tla. Roke križem na persih so pričale, kaj se godi v njegovi duši. Esfendiar se je čudil — ves ginjen, ali se ni upal nobene besede ziniti očetu, ki mu je bila žalost zaperla glas.
„Bodi tvoja volja!“ povzdihne naposled Nadir globoko iz ranjenega serca. „Nada je splavala: — ali vendar — ne neham iskati duše svojega sina.“
„Prav Nadir!“ djal je Ormazan, „prav imaš! Nada ne škoduje. Išči, morda ga najdeš: Tvoj sin je bil tukaj še pred nekoliko urami, zdaj pa ni več ga, Varan je zapovedal, da je moral na pot v veliko svetišče k sveti službi. — Jaz sem te zato poklical v Ktesifon — jaz sem te čakal. — Ti si vendar le zdaj kristjan izdajnik. Ali prodno si bil izdal večno svetlost, takrat si bil še Dahrabov prijatelj, — da si bil istakarski vojvod: — nisem pozabil na to.“
„Hvala ti za to, Dahrab!“ djal je Nadir. „Rad bi se pomiril z nado — ko bi se le mogel zanesti na te. Ali moj sin pa ve za svojega očeta?“
„Kaj pak da vé to,“ odgovori Ormazan, „tega pa ne še, da si se pokristjanil! Ljubi te, — rad bi te vidil — rad objel. Hotel sem ga razveseliti. Pisal sem ti bil, ker sem vedel, da tebe že sama beseda „sin“ privabi v Ktesifon.“
„Oh, res me je privabila, prignala!“ povzdihne Nadir.
„Razodel sem tvojemu sinu, kaj sem storil,“ nadaljeval je Ormazan, „ni te mogel pričakati, tako koperni po tebi, pa te ni bilo, njemu je bilo pa zapovedano, da je moral v svetišče. Ko je šel nazaj, serce mu jo utripalo, ker ni bil pričakal te: ognjivo me je prosil, naj pozvem, če si živ ali ne, in če si prišel, da bi se bila vidila.“
Ginile so Nadirja te besede: curkoma so solze derle mu iz oči, solze neznanega veselja, skaljene s žalostjo. Ko je namreč zvedel, da je ljubček, da je sin še živ in da ljubi svojega očeta, to je neizrečeno veselilo ga, žalilo pa to, ker je nedolžni mladenič moral izneveriti se Kristusu. „Moram ga poiskati, moram ga najti, moram njegovo dušo dobiti za Gospoda,“ tako je mislil Nadir. Ker ga je obsijala nada, da ne bode zastonj iskal, prešinila je njegovo dušo živa moč. Serčno jo prijel Ormazana za roko in zaupljivo djal mu: „Pomagaj, Ormazan, pomagaj mi, da najdem svojega sina.“
„Naj bode, za te že storim to — za te: za svojega nekdanjega tovarša, ali zdaj si nesrečen zaslepljenec,“ obljubil je prijazno mag. „Pred leti si bil moj vodja na bojišči: zavoljo spomina na mlade leta, le zato uslišim tvojo prošnjo. Precej danes jo odrineva. Pa zdaj ti le tu počakaj, jaz grem pa, da se napravim na pot.“
Ormazan je odšel. — Esfendiarja je pa vendar grizla skerb za življenje Nadirjevo, do kterega je bila prijateljska ljubezen vnela se mu v sercu. Dobro je vedel za Ormazana, da se ne meni za nobeno nadlogo, kedar in dokler more svoje sovraštvo liti na kristjane. Pa tudi ni zamolčal Nadirju svojih misli. Ali kristjanski oče se ni prestrašil, ostal je kakor je bil sklenil. „Bodi kakor koli,“ djal je Nadir, „saj si ne znam drugače pomagati. Na tem poti najdem ali sina, ali pa smert. Ako umerjem, poverne mi Bog zato, ker bi bil rad svojega sina otel iz malikovavstva, ter rešil njegovo dušo.“
Blagi Perzijan se je zamolčal. Serčnost, stanovitnost in ljubezen do sina, ktero je tako odkrito kazal kristjan — njegov gost, vse to mu je bilo vnelo serce, da ga je še bolj častil. Nadir se mu je zdel, da je kaj več, kakor navaden človek. „Kakor angelj, tako je ta človek prišel v mojo hišo,“ mislil je sam za se Esfendiar, „da njega ni, gotovo — moj sin bi bil že mertev. Kako bi se skazal mu neki?“ — Hvalo so mu dajali vsi trije: on in žena in sin, kajti čez nekoliko ur se je bil Nuredin zdrav in vesel zbudil iz spanja.
Med tem pogovorom je pretekla noč. Esfendiar se je čudil Nadirjevi modrosti, njegovi blagodušnosti; v kratkem — pa je taka ljubezen v njem vžgala se za-nj, da bi bil vse delil ž njim. — Ali prej kakor so se nadjali, morali so se ločiti. Niso še prav pretekle tri ure, Ormazan je že stopil v sobo, sužnike z nosilnico pa pustil zdolej na dvorišču.
Zdaj se je Nadir poslovil od blage Esfendiarjeve družine. Vsi so solze imeli v očeh, solze serčne hvaležnosti in velike boječnosti za življenje novega prijatelja. Kteri je Ormazana kaj bistro pogledal, vsak je lahkovidil, kak čuden, zaničljiv smeh mu je igral v očeh in na ustnicah. Šla sta. Zdolej so čakali sužniki. Ormazan in Nadir sta sedla v nosilnico in sužniki so hitro šli iz mesta ž njima.
IV.
[uredi]Ob reki Tigru med drevjem se širok potok vije mimo prijetnih vertov in mimo mnogih lepih ktesifonskih gradov. Solnce je ravno vzhajalo in svoje ognjive žarke razsipalo po krasni krajini, ko sta Ormazan in Nadir prišla skozi mestne vrata. Za vrati je Ormazan pomignil, in sužniki so zavili jo na levo po poti k polnoči. Nadir je mislil kmali na sina, kmali molil, kmali Ormazana popraševal, kako je kaj sin, kakšen je, ali se dobro ima itd.; tako je mislil, da pozve marsikaj, zato bo mu potlej lože segel v misel in serce.
Ali Ormazan je prav zasuknjeno odgovarjal, in ročno, vljudno, globejše pa se ni podal v besede, ampak še ogibal se jim je. — Pa ker Nadir vso noč ni nič spal, zdaj pa je še solnce žgalo ga in toliko čutov verstilo in križalo se v njegovem sercu, zato je naposled obnemogel ter zadremal. — Kakor nalašč, tako je bilo to za goljufivega maga. Nadirjevo obleko — pokropil jo je z vonjivo vodo, ktera je spéčega zazibala v terden spanec in zamorila križem-misli blagemu očetu. Na zadnje so bili na mestu. Pa Ormazan ni prebudil svojega tovarša, ampak dal je nesti ga v sobo, vso okinčano in okrašeno.
Dolgo je spal Nadir. Naposled se je prebudil, pa ne malo začudil: ni vedel, ali je samo sanje ali vendar resnica to, kar vidi okoli sebe. Kamor je pogledal, povsod je bila krasota. Dobrodejna vonjava se je po sobi širila iz posrebernjenih ponev, v kterih je gorelo vonjivo drevje. Na sebi ni več imel prostega arabskega oblačila, ampak v drago, kneško oblačilo je bil oblečen, kakor nekdaj na kraljevem dvoru.
„Kje sem? Je-li resnica ali le sanje vse to?“ vsklikne ves osupnjen. „Kaj pomenja tako bogastvo, taka dragocenost? Oh, že vidim, da se nova nesreča vali nad me!“
Zdaj sta se polehkoma vzdignila dva maga, in stopila k Nadirju, pokleknila pred-enj, roke križem djala na persi in spregovorila: „Slava in čast mogočnemu, plemenitemu Nadirju ! Če blagovoliš ponižati se, gospod, povej, kaj želiš. Midva sva vsa pokorna, vsa ponižna tvoja sužnika.“
Častitljivi počasni glas, potlej to, kakor sta govorila maga, in vsa dragocenost, ki je vidil je okoli sebe, vse to je oči odperlo Nadirju. Spomnil se je, kaj je Esfendiar povedal o priliznjenem kristjanskem sovražniku Ormazanu; vidil je, da je izdan.
„Kje pa sem?“ vprašal je maga. „Govorita, povejta mi, da zvem, kaj se godi z menoj.“
„Varan, premogočni, mili sin Zoroastrov,“ djala sta mu, „rad bi vredno počastil svojega gosta, potomka istakarskih knezov.“
„Varan?“ ustraši se Nadir. „Oh, kako si me ogoljufal, kako neusmiljeno si me izdal, ti neusmiljeni, neblagi Ormazan!“
„Modri Ormazan,“ odverne malikovavce, „nikogar ni izdal, nikogar ne ogoljufal. Storil je to, kar mu je bil najviši naš Varan ukazal.“
„Da je pomogel si z zvijačnostjo, zato da je privabil te in dobil na ta kraj, temu si kriv ti sam. Zla volja, ktera se v slehernem človeka bojuje zoper vsakoršno vdanost in blagovoljnost, odvernila — odtergala je tebe od teh, kteri te ljubijo. Modri Varan, luč sveta, postaral se je: preblagi starček je hotel viditi svojega vnuka. Ker je pa zvedel, kako samoglav si, zato se je moral polastiti tvojega občutljivega serca. In zato je Ormazan o sinu govoril s teboj, da je privabil te semkaj.“
„Kaj, da je goljufija vse, kar je izdajnik Ormazan govoril o mojem sinu?“ vzdihne Nadir. „Kaj tedaj moj sin ne ve, da ima očeta še živega?“
„Ne govori tako nečastitljivo o modrem Ormazanu. Naš Ormazan ne goljufa — ne laže. Kar je povedal ti o sinu, to je vse resnica.“
„Kaj, vse resnica?“
„Kakor res živi Mithra na nebu, prisegam ti, tako gotovo je živ tvoj sin!“
Pa razgernila se je dragocena zavesa v sobi, in star, temen starec je stopil k Nadirju. Zlat pas okoli ledij je kazal visoko čast v magiškem zboru. Kar pomignil je. Dotična maga sta se poklonila in prosila Nadirja, da bi šel za njima. Nadir je vstal in za njima šel po dolgih mostovžih. Te mostovže so razsvetljevali žari, ki so iz srebernih svetilnic razsipali se na vse strani.
Trije magi so šli pred njim, tri sužniki pa za njim. Konec dolgega mostovža so se ustavili pred vrati, vloženimi s slonokostjó. Krasna prepoved: „Nihče ne stopi na to posvečeno mesto, kdor nočeš govoriti resnice!“ z zlatimi čerkami zapisana na bele svetle tla, ta prepoved je opominjala na dolžnost, za ktero pa niso marali magi. Mag, prepasan s zlatim pasom, ta mag je trikrat vdaril na vrata, in vrata so se precej odperle. Stopili so v veliko dvorano, vso okrašeno z zlatom in srebrom. Obokani strop na visocih podbojih je blisketal tako, kakor nebo posuto z zvezdami. Vledenčaste svetilnice na srebernih stalili so razno svetlobo razlivale okoli. Na sredi je stala mizica, okoli nje so sedeli pa trije viši magi. Pred njimi so ležale knjige, zavite v pergament: knjige Zaroastrove, [5] okoli in okoli mize so stali sužniki — zamurci — v dveh verstah, imeli so glave pobešene, roke pa križem na persih.
Nadir je šel prav do mize. Pri mizi so mu djali, naj stoji.
„V Mithrinem imenu, v imenu Boga, ki vlada svet in solnce suče okoli zemlje, povej nam, kdo si?“ vprašal ga je srednji mag.
Nadir je serčno odgovoril čisto neboječe: „Jaz sem služabnik Kristusov, odkupljen s kervjo svojega Odrešenika, sina božjega.“
Ta odgovor je razhudil mage. Varan je hotel, da bi bil Nadir rad ali nerad posvečen Mithri za službo. Samo ta odgovor pa je tako razkačil jih, da si niso upali nadalje izpraševati ga, ampak tako so bili razkačeni, da bi ga bili gotovo obsodili na smert, ko bi ne bil Varanov vnuk. Pomignili so togotno in eden izmed njih je Nadirja zgrabil in naglo peljal iz dvorane.
Nadir je zdaj šel iz te dvorane, pa prišel na temen mostovž. Mag, ki je peljal ga, popadel ga je za roko in tako deri ž njim navzgor po stopnicah, da mu je težko sledil naš kristjanski junak. Naposled so se odperle duri pred njim: skozi te duri sta prišla v okroglo dvorano, iz te pa zopet v neko posrednjo, obdano s podboji v več verstah in z mostovži. Prišla sta k širokim stopnicam. Zdolej sta dva sužnika stala na straži, in vsakoršni magi so hodili gori in doli. Nadirju se je precej zdelo zdaj, da je v dedovi hiši, in da ga k njemu peljejo. Ko sta prišla skozi nekoliko sob, ustavila sta se pred cedrovimi durmi, nabitimi s zlatom. 24 starih magov v dragocenih kaftanih je stalo tu na straži. Vsi so molčali kakor brez jezikov: vse je bilo tiho, tako kakor v svetišču. Ko so bili stražniki zagledali Nadirja, globoko so se mn priklonili vsi: dva sta pa z vso mogočo častjo odperla duri. Razgernila se je draga zavesa: magi, kolikor je bilo jih tu, vsi so padli na obraze, vodnik je pa Nadirju pomignil, naj le gre v sobo. Šel je Nadir sam noter, in duri so se zaperle za njim.
Nadir je bil na kraljevem dvoru: toliko bogastva, toliko dragocenosti in leska ni vidil še nikoli nikjer. Vsa soba je bliščela, tako je bila v zlatem lesku, v perlih in dragem kamenji. V verstah so tu stali podboji iz belega marbeljna in portirja, in dragocene s zlatom pretkane zavese so visele na njih. Med mojsterskimi oboki so razpete bile sreberne, umetno kovane mreže. Na mramorjevih mizah so stale vsakoršne krasne posode: na nekterih zlate, na nekterih alabastrove. Okna so bile pa take, kakoršni so vertovi, kedar so s pomladi vsi v cvetji.
Sredi sobe na naslanjaču, prevlečenem z belo drago tkanino, sedel je dolgobrad, sivoglav starec, oblečen takti, kakor drugi magi, samo da kaftan je imel obšit s zlatom, na glavi pa krono, ki je vsa bliščela, tako je bila okovana z dragim kamenjem. Za znamenje svoje mogočnosti je žezlo-slonokoščeno deržal v roci. Magov mu je stalo nekoliko pri nogah, dva pa pri glavi, zató da sta hladila mu obličje.
Že mnogo let Nadir ni vidil svojega deda, pa vendar je precej spoznal ga. Spomnil se je, kako rad je nekdaj imel ga Varan. Neizrečena moč nekdanje vdanosti in ljubezni se je vnela mu v sercu, tako da so mu solze zalile oči. Pa tudi starčku je solza prišla v oko. Pristopil je Nadir in goreče poljubil roko staremu dedu, ali Varan je moral stran oberniti obličje: hotel je zatajili solzo v očesu.
Vidili so magi, kaj se godi. Merzelo se jim je, ker je poljubil Nadir roko svojemu dedu, in ker ni padel na obličje, ter ne počastil ga tako, kakor se spodobi najvišemu izmed Zoroastrovih učencev. Torej je eden izmed njih stopil k Nadirju, rekoč: „Ti si poljubil roko svojemu dedu. Nuj, poklekni, vkloni se pred obličjem ljubljenega Zaroastrovega sina!“
Nadir pa je vperl oči va-nj in serčno zavernil: „Ti gotovo ne veš, da sem kristjan. Zatorej Varana ne morem drugače počastiti, kakor tako, kakor se spodobi očetu ljubljene matere.“
Zdaj so začeli šepetati magi, da se kristjan, prederzne čast kratiti najvišjemu njihovemu učeniku. Pa nobeden se ni oglasil: za gotovo so vedeli vsi, da ne bi Varan še lastni hčeri prizanesel zavoljo tacih besedi, tem menj pa vnuku. Pa res. Varana je bilo hudo vžgalo in djal je Nadirju: „Sin knezov iz Istakarja, daj si k sercu, kar ti pravim jaz Varan, najviši duhoven. Usmilil sem se te, pustil pred svoje obličje. Storil sem to samo zato, da bi te otel iz preklete sekte, v ktere te je bila neizkušenost in mladenška slepota pahnila. Vedi pak — nikoli več se ne zmenim za-te, ako ne nehaš nečestovati svetlosti vseh svetlosti svojih očetov.“
„Ne vem, zakaj si me dal pripeljati semkaj,“ odverne Nadir. „Kar se mene tiče, prav rad ti razodenem, zakaj sem se tako obnašal do zdaj. 25 let je že, kar sem zapustil domovino, svojo rodovino in vso bojno slavo, posvetil se veri, ktera je oči ožarila mi z neugasljivo svetlobo, in serce neizrekljivo oblažila. Zapustil sem zakon, ljudem dan zato, da ne bi spoznali Sina božjega: opustil sem Zoroastra, zato da seru lahko Kristusov učenec!“
Ni lahko popisati, te prederzne besede — kako so razburilo pričujoče. Vsi magi so sc čeznavadno razhudili. Varan je prebledel kakor zid: oko mu je gorelo, ustnice so se mu tresle od jeze. „Ali si premislil, nesrečnik to, kar si zdaj izbleknil?“ vprašal je čez nekoliko časa. „Samo eno tako zaničljivo besedo še ali Mithri ali pa njegovemu Preroku, pa umerješ. Na to pozabim, da si moj vnuk, če ne storiš tega, kar hočem jaz.“
Nadir je hotel odgovoriti — ali veliki duhoven je mignil, naj molči, sam pak s žalostnim glasom začel govoriti tako-le:
„Postaral sem se jaz že, in zmirom čakam, kdaj me Mithra pokliče k sebi tje, kjer gori njegova neugasljiva luč. Tvoja mati je bila moje edino dete. Da si pobegnil iz Perzije, to me je strašno zabolelo. Za gotovo sem mislil, da vendar bodeš ti ali kteri tvojih otrok mag in moj naslednik. Sin tvoj je v mojih rokah — mag je, da veš, pa ni še zadosti star, da bi mogel po mojej smerti na mojo stopnjo. Večkrat bi bil sin rad vidil te: takrat je vselej spomnil me na nezvestega sina moje hčeri. Prileten si že, skusil si mnogo, mnogo tudi veš, in lahko bi bil moj vredni naslednik. Ali poslušaj, kaj ti povem. Podaj se skušnji, daj se posvetiti, pa bodeš pervi mag, precej za menoj, po mojej smerli pa najmilejši Zoroastrov sin, bodeš duhoven Mithrinih duhovnov.“
Starčeve besede so padale kakor rana za rano, Nadir pa ni dal prestrašiti se tej resnosti, ni dal preslepiti se z obljubami, ampak častitljivo je odgovoril starcu:
„Hvala ti, oče moje drage matere! hvala zato, ker si tako skerb imel za mojo srečo, za slavo mojega življenja. Ne maram za čast, ali ko bi mogel biti kristjan in to, kar bi ti rad, slušal bi te. Pa kristjan mora biti odkritoserčen, brez zvijačnosti — mora govoriti resnico, to ni, da bi Kristusov učenec bil tudi Mithrin duhoven. Ne serdi se na-me, ker se hranim, ker ne smem tega, zato ker nočem tako, kakor bi ti rad. Stori z menoj, kar in kakor tebi drago. Moje telo je v tvojej oblasti, — duša, ta pa je Božja.“
Ko so magi slišali, kako serčno je govoril Nadir, vnovič so se začeli tresti na vsem telesu. Varan se je strašno razserdil, in res čudno, da ni vskriknil: „Na smert ž njim!“ Ali ker se je nadjal, da se mu pozneje posreči to, kar se mu zdaj precej ni, zato je nekako krotil svojo jezo. „Ko bi ne znal imeti take poterpežljivosti, in moja prizanesljivost — ko bi ne bila veča, kakor je tvoja abotna derznost, zaslepljenec!“ djal je Nadirju, „za terdno, da bi ti že zdajle bil sin gotove smerti. Ali, dam ti čas — premisli mojo voljo in svojo osodo.“
Pa tlesknil je z dlanjo ob dlan, in na stežaj so se odperle duri. Dva sužnika sta skočila v sobo. Varan je mignil, in zamorca sta prijela Nadirja in peljala ga ven. Zavezala sta mu oči, zato da ni nič vidil, in peljala ga po dolgih mostovžih po stopnicah doli v ječo. V ječi sta mu z oči vzela ruto, pa ga samega pustila. Nadir je zdaj najprej dušo priporočil Bogu, potlej pa razgledal svoje novo stanišče. Na železni verigi je visela svetilnica, ali medlo je svetila, medlo obsevala gole stene. Ozko okence, otep slame, kruh in verč vode, to je bilo vse, kar je tu vidil pred seboj zajeti kristjan.
V.
[uredi]Sužnika sta preiskala ključavnico, zaperla ječo in samega pustila Nadirja v ječi. Verni Kristusov služabnik je padel na kolena in začel globoko iz duše klicati Boga na pomoč, prositi ga za moč v bodočem boji, za daljše življenje, dokler ne najde in z molitvijo ne osvobodi svojega sinú. Dolgo je molil, serčno molil, dokler mu je naposled čuden mir vpokojil dušo. Zdelo se mu je, da Bog gotovo usliši molitev, ktero je njegova očetovska ljubezen nesla k nebeškemu prestolu. Tako mu je minul peti dan v ječi. Nastal je večer, prišla noč, sladek sanj je prevzel Nadirja. Drugi dan ravno je sužnik prinesel mu kruha in vode, nalil svetilnico, pa nobene besede ne spregovoril, kar šel je zopet, pa zaklenil vrata za seboj. Serce se je kerčilo Nadirju, tako je kopernel po ljubljenem sinu. Ali tem bolj goreče je klical Boga na pomoč, čem hujše je grozila mu smert. Molitva je zopet ohladila, umirila mu serce. Pa zbudil ga je iz misli nekak šum, ki je k njemu prediral skozi zid. Ozerl se je na tisto stran, od koder je slišal ta šum. Ali glej! štirioglat kamen je padel iz zida, in skozi precej veliko luknjo v zidu gleda mladenič. Ko je vidil, jetnik da ga vidi, pokimal je, naj molči. Zaperl je zopet s kamnom luknjo in čez nekoliko minut je bil že pri durih. Varno je odpehnil zapah ter stopil v ječo.
Ni se gosta nadjal Nadir. Čudne misli so mu begale po glavi. Vendar, predno spregovori, ogovori ga mladenič prijazno. „Tujec povej mi, zakaj si tako žalosten? Razodeni mi, kako in zakaj si prišel v ječo?“
„Jokal sem se, zato ker so mi sina vzeli. Zaperli so me zavoljo moje vere, ker sem kristjan!“
„Kaj, kristjan?“ vsklikne in začudi se mladi malikovavec, ter za stopinjo odskoči nazaj k durim. „Ti si kristjan? Oh! ne znam, kako to, da se mi že od včeraj tako smiliš. Vidil sem, ko sta te sužnika peljala v ječo. Pa ti — da si kristjan!“
„Ubogi mladenič! Tebi se jaz smilim, ti bi se pa meni moral, jokati bi se moral za-te jaz. Vidim, dobro imaš serce — ali, nevera ti je že začela kaliti ga.“
„Kaj se ti zdi, ubogi tujec?!“ od verne mladenič. „Ne mene, ampak sebe obžaluj!“ Zopet je stopil k Nadirju pa ogovoril ga: „Žal mi je za-te. Ali bi morebiti rad za kaj poprosil najvišega Zoroastrovega sina? Če hočeš, lahko in jako rad bi jaz govoril za-te.“
Medlo je luč svetila usmiljenemu mladenču v obličje. Uprašal ga je Nadir čez nekoliko časa, če mage pozna vse v domu.
„Vse, samo nekoliko starcev ne,“ odgovori mladenič.
„Tedaj gotovo poznaš mojega sina?“
„Tvojega sina? Sin kristjanov — mag? Kak ima opravek? — Kako mu je ime?“
„Miroes.“
Mladenič ostermi — neizrečena tesnost se ga je lotila. „Miroes? — Sin Nadirjev? — Prevnuk Varanov?“
„Ta ta! Jaz sem Nadir. Varan je moj ded.“
„Odpusti mi, večni Mithra!“ vsklikne mladi duhoven. „On — oče moj!“
„Ali ti si moj sin Miroes?“
Pa Miroes ni nič odgovoril: oklenil se je očeta in pritisnil sena njegovo serce. Ne sin, ne oče — nobeden ni mogel spregovoriti, tako vesela, tako ginjena sta bila oba. Serce — oči — solze so glasnejše govorile, kakor usta.
Celo uro sta bila tako, potlej še le so se jima čuti nekoliko ohladili. Pa Nadir v radosti ni pozabil na vročo željo svojega serca. Z očetovsko serčnostjo je začel sinu praviti o kerščanski veri, razodevati, zakaj se je bil izneveril Zoroastrovi veri. Miroes je sicer poslušal, pa ni precej razumel očeta, le časi se mu je tam pa tam zasvetilo kaj. Ljubezen do očeta, ta je branila mu, da se ni razljutil nad vero, v kteri je živel dragi oče.
Pa zdaj je sin vsak dan obiskal očeta v ječi, ali obiskaval ga je skrivaj, tako da nobeden v hiši ni nič vedel zato. Nadir je neprenehoma pravil sinu, kako krasna je kristjanska vera, zmirom razlagal mu božje resnice, Bog je pa uslišal očeta: blagoslovil je sina, odperlo se je Miroesu sercc — dozdaj polno jeze na kristjane. — Spoznal je Kristusa, vnel se za očetovo vero. Pripravljen je bil na utek, pripravljen na najhujše muke, celo na smert.
Kako vesel je bil oče, to vsakdo lahko sam ve. Čudno, da ni serce iz pers zletelo mu, taka radost je obhajala ga. Ječa se mu je spremenila v svetišče, da ne bi bil pogrešal svobode; samo ko bi bil vedel le še bodočo sinovo osodo, pa ne bi bil imel nobene skerbi več za njegovo dušo. Ravno zato blagi sin ni smel več ostati med magi. Nadir je učil Mirocsa, Miroes je pa vse tako storil, kakor mu je oče svetoval, da bi utekla potlej.
Temna je noč. Magi spe večidel že vsi. Miroes je svojega očeta zavitega v duhovski plašč izpeljal iz ječe na ozek mostovž, z mostovža pa v skrivno luknjo pod zemljo daleč — zunaj na svobodno polje. Tu je že čakal varen, zvest sužnik z iskrima konjema. Nadir in Miroes sta zasedla vsak svojega konja in dervila celo noč tako naprej, kakor da bi se bila smert gnala za njima, zakaj — vodila sta, kakor hitro magi ječo najdejo odperto, pa prazno, da berž jezdice razpošljejo na vse strani. Jutro je napočilo, veliko milj sta že bila daleč. Ker sta konja že pešala, sobico pa močno pripekalo, zato sta morala kreniti na stran, da bi se počila. K sreči sta prijezdila do neke slabe koče blizo palmovega lesa. Na kamneni klopi pod drevesom pred vrati je sedel starček, revno oblečen.
Nadir je stopil k njemu in ga zaprosil, če bi smela pri njem ostati nekoliko dni.
„Koča je moja slaba,“ djal je prijazno častitljivi starček, „ali če hočeta, lahko ostaneta pri meni, dokler je vama drago, ako je treba nekoliko dni ali pa kolikor tednov.“
Šli so v kočo. Izba je bila majhna, pa čista, pospravljena. Vljudno je stara ženka pozdravila gosta, pa nekako boječe. Berž je šla jedi jima pripravljat. Pa Nadir je vidil, da je boječa, da ni vajena tujih ljudi v hiši. Zato je začel govoriti ž njo. Starček mu je povedal, z ženo — da sta že 50 let na tej samoti, edin sin da je veselje in podpora jima v starosti. Pa ko je pravil to, stopil je v izbo junaški možak; pa nekako čudno se mu je zazdelo, kaj ta tujca. Ali nenadni sinov prihod je očeta zmotil, da se je prenaglil in gostema djal: „To je moj Šimen!“
„Šimen?“ povzame Nadir. „To ni perziško ime! To ime je kristjansko. Kaj ne da, gotovo ste kristjan vi?“
Oče, mati, sin — vsi trije so se ustrašili tega vprašanja, pa vendar starček se je kmalo oserčil, častitljivo vzdignil svojo sivo glavo in odgovoril: „Ime kristjan — to ime je imenitno, ko bi tajil ga, greh bi imel. Ker sem kristjan, to je moja slava. Kristjani srno mi — vsi trije!“
„Tedaj smo pa bratje!“ vsklikne Nadir neizrečeno razveseljen. „Hvala Bogu, ker je naju pod vašo streho pripeljal.“
„Vidva sta kristjana?“
„Midva tudi, oba sva kristjana!“ djala sta oče in sin. „Na obleko, na to ne glejte, kajti — beživa, zatorej sva tako oblečena.“
Odgernil je Nadir plašč, s kterim ga je bil sin ogernil za beg, in stal je v dragem oblačilu — v takem, v kakoršnem je stopil pred Varana in potlej šel v ječo. Povedal je nekoliko, kaka se mu je godila poslednji čas, ker je vidil, da sta s sinom v kristjanski hiši, in vsi trije so bili serčno veseli, ker so brata dobili pod streho.
Vsedli so se k mizi. Ko sta se Nadir in Miroes okrepčala z jedjo in s pijačo, potlej so se začeli razgovarjati o premodri previdnosti Božji in Njegovi ljubezni. Nadir je povedal gostiteljema čudno osodo svojega življenja. Starčku in ženi je bilo njegovo ime znano še od prejšnih časov. Tem bolj sta so čudila njegovim lastnostim, njegovim krepostim. Miroes je spoznal, kacega mu je Bog dal očeta, kako blagega, kako junaškega, in še bolj je ljubil ga kot prej.
Nekoliko tednov sta že na tej samoti živela tako, kakor skrita. Šimen je ali hodil na lov, ali pa na polje, časi je tudi jezdil v Ktesifon, in skerbno popraševal, če morebiti magi iščejo svojega ubéžnega duhovna. Nekega dne je prišel domú z žalostno novico, da celo kerdelo jezdicev stiče po krajini, kakor da bi iskali koga. Nadir je imel bistro oko. Šel je na streho — in res, zagledal je jezdice, med jezdici pa nekoliko magov. „Spoznal je zdaj, da tu ne sme ostati nič več. Berž se poslovi od kristjanske družine in oba: oče in sin zasedeta vsak svojega konja, pa bežita v bližnji palmov les. Ali nista vedela, na ktero stran da bi se obernila prav za prav. Naposled sta se vendar izmislila, da se skrijeta tako kam, kjer bi se ju najmenj nadjali zalezovavci. Namenila sta se v Ktesifon k prijatelju Esfendiarju. Prodala sta konja v neki vasi na strani, kaki dve uri od Ktesifona, potlej pa počivala v lesu pri reki Tigru na bregu; večer še le sta šla po cesti v Ktesifon. Mesec je sicer svetil, ali ker je bilo premegleno, zatorej ni mogla do zemlje predreti mesečina. Ulice so bile prazne, po hišah je bilo vse tiho; nobenega človeka ni bilo več na veliki ulici, po kteri je Nadir s svojim sinom vred krenil k Esfendiarjevi palači.
VI.
[uredi]Esfendiar je sedel na lepem naslanjaču in s sinom razgovarjal se, ko je prišel sužnik povedat, da bi dva tujca rada govorila ž njim.
„Le reci jima noter!“ velel je Esfendiar. — Komaj mine pet minut, Nadir je že bil v Esfendiarjevi sobi.
„Tu me imata s sinom vred,“ djal je zaupljivo Nadir svojemu prijatelju in njegovemu sinu Nuredinu. „Pokristjanil se je Miroes moj sin, zdaj pa beživa pred magi; pribežala sva k vam, prijatelj!“
„Dobro došla, mir vama pod mojo streho!“ odverne Esfendiar, in serčno objame Nadirja. „Nadjam se, da vaju skrijem zalezovavcem zvitega Ormazana in njegovih tovaršev.“
Tlesknil je in sužniki so prihiteli v sobo. Esfendiar je zaukazal, naj gostéma prineso, da bodeta jedla in pila, zato da se okrepčata, pa naj jima tudi pripravijo postelji v jedilnici. Blagi bogati mož je bil ves vtolažen, da Nadir ni prišel zvitemu magu v roke; djal je, jutri da bode moral povedati vso svojo osodo od tačas, kar je bil šel iz Ktesifona. Prav rad je Nadir obljubil to, in šli so spat.
Drugi dan je bilo veselo jutro. Ko sta se bila prebudila kristjana in nudila, potlej sta šla doli na vert, kjer so Esfendiar, žena pa sin že čakali in se ljubeznjivo pomenkovali. Včerajšnja megla je zginila, solnce je obsevalo drevje pod okni ob Esfendiarjevi hiši. Sužniki so prinesli zajtrek, po zajutreku pak so šli nazaj v sobo. Nadir se je vsedel na sredo med-nje in začel pripovedati to, kar mi že vemo: kako bi ga bili magi radi prevarili, kako je zamotal vso čast, ki jo je dajal in obetal mu Varan, če se spreoberne: kako se je v ječi sešel s svojim milim sinom, pa kako je svojega milčka pridobil za Kristusa, in potlej, kako srečno otel ga sovražnikom iz pesti. Blagemu Perzijanu seje že iz začetka gorka ljubezen do Nadirja bila vnela v sercu, zdaj ga je pa še bolj ljubil. Esfendiar, njegova žena in sin — vsi trije so vsplamenéli: radi bi bili zvedeli, kaka je Kristusova vera. Pa nobeden si ni upal, da bi bil vprašal Nadirja. Ali Gospod je vnovič hotel poskusiti kristjanska junaka.
Komej da je končal Nadir, prihitel je prestrašen sužnik povedat, da je kraljeva straža obstopila hišo, in načelnik — da ima kraljev ukaz do Esfendiarja.
Vsi so se ustrašili tega nenavadnega čudnega oznanila. Nadir in Esfendiar sta pa že precej vedela, kak je ta zaukaz, pa zakaj. Načelnik telesne straže je stopil v sobo in list podal Esfendiarju, list, v kterem mu je kralj velel, naj nemudoma izroči — Miroes-a.
Esfendiar odpečati pismo in prebere. Obledel je in pogledal mladenča, čudno da ni jok prisilil ga. Nadirje vedel, kaj pomeni ta pogled. Vstal je, k nebu pogledal in iz globočine svoje duše povzdihnil: „Bodi tvoja volja, Gospod! Ti si dal — Ti zopet vzameš, Tvoje ime bodi hvaljeno. — In ti, sin moj, ljubček moj, tvoja lira se bliža! Kralj te kliče, čaka te huda skušnja. Magi te bodo obdolžili, da si izdajnik. Grozovitni smerti, rabeljnovi roki ne uideš zdaj, kakor hitro ne storiš tako, kakor bodo oni hoteli. Ali bodi serčen, moško se vedi, ne udaj se! Bog bode s teboj. — Gorje pa ti, ko bi utegnil zdaj zatajiti Kristusa!“
„Nikar, ne boj se, oče!“ odverne sin, navdušen, ves v svetem ognji, v tacem, v kakoršnem ga dozdaj ni videl še nihče. „Vem, komu sem se uveril. Kristus mi je ljubši, kakor življenje, njegova vera drajša, kakor kri mojega serca. Ljubim te, oče! — Ne boj se, nikar ne, nikar: saj tebe jaz ne žalim. — Tudi ti si terpel za vero, izgled si sinu, in če Bog da, sin bode vreden naslednik svojega očeta.“
„No, tedaj le vstani, sin moj!“ vskliknil je radosten Nadir, objel in objemal svojega sina. „Idi z Bogom — postani mučenik!“
Ko sta se nekoliko časa objemala, poslovil se je serčni sin od junaškega očeta, potlej pa šel z vojščaki v kraljevo palačo.
Vsak si lahko misli, da kralj ni na svoj dobiček zaukazal, naj zapró Nadirjevega sina, zato ker ni tako sovražil kristjanov. Magi, ti so silili va-nj že nekoliko časa. Hoteli so podkuriti ga, razserditi na kristjane. Pa niso ga mogli nikakor. Nadirjev in Miroesov utek, ta jim je pa zopet ponudil priliko, da so pritisnili va-nj. Tožili so mu, kako zaničevanje je to za vero; kako neizrečeno kristjani čerte Mithrine skrivnosti, tako da nazadnje so vendar prisilili ga, da je dal ukaz: vsak mag, ki utegne izneveriti se, vsak tak mag da mora biti hudo kaznjen po zakonu.
Ko je bil kralj zapovedal to, stikali so magi nekoliko tednov za Nadirjevim sinom, pak zastonj. Na zadnje so Ormazanovi gleduhi zasledili ubežnika.
Zgodilo se je, da je prej ta večer v Ktesifonu Nadirja in njegovega sina srečal nek mož, kteri je bil v Ormazanovi službi. Ta najemnik je Nadirja poznal že dolgo prej. Tudi zdaj je precej spoznal oba: očeta in sina. V mraku je šel za njima prav do Esfendiarjeve palače, zato da je vidil, kam sta šla, potlej je pa berž oznanil Ormazanu. Zgodaj zjutraj je Ormazan že vedel, da sta pri Esfendiarji Nadir pa Miroes. Komaj so se odperle velike zlate vrata kraljeve, Ormazan je bil že na kraljevem dvoru in opomnil kralja, naj izpolni obljubo. — Moral je kralj dati ukaz, naj zapró ubežnega maga.
Ko so bili zajeti Miroes, načelnik in stražniki prišli iz Esfendiarjeve palače, čakalo je že vse polno radovednih ljudi na ulici. Nadir, Esfendiar in Nuredin so šli nekoliko korakov za Miroesom. Magom je gotovo bilo do tega, da bi se to razvedelo, kralj pa da bi bil prisiljen na smert obsoditi odpadnika. Po bliskovo hitro se je razletela po mestu ta novica.
Ko so bili ktesifonski kristjani zvedeli, da je brat zajet, prišli so mu nasproti, in z vsakoršnimi znamenji serčili junaškega mladenča, ki je šel med vojsko. Naposled so prišli h kraljevi palači. Straže so razgnale ljudi, le mogočnejši so smeli v dvorano, kjer se je kralj vsedel na sodni stol. Ko je Nadir povedal, kdo da je, šel je skozi mnogo stražo za sinom. Vse je gledalo ga. Ime in njegove junaške dela so bile še zmirom dobro znane po vsej Perziji. Med dvorniki in prednjimi kraljevimi služabniki je stalo mnogo tacih, ki so vidili ga časi, kako je s svojo močno roko razganjal sovražnike kakor pleve; s častjó so pogledovali ga — častnega moža, ki je s pokojnim veselim obličjem svojega sina spremljaj k smerti.
Sredi med množico je stal prestol — na njem je sedel pa kralj. Mnogo magov je bilo krog njega.
Tudi Miroes se je približal prestolu in globoko priklonil se kralju. Dostojno obnašanje, lepa postava, jasno obličje mladenčevo je ganilo kralju serce. Zato so se magi še hujše razljutili na mladenča.
Nastala je tihota, in kralj je djal Miroesu: „Mladeneč, povej, kdo si?“
„Miroes, sin Nadirjev!“ odgovoril j“ spodobno mladi junak.
„Ti si tedaj potomec iz plemenitega kolena! Zakaj si tako onečastil skrivnosti naših bogov?“
„Moji tožniki, o kralj, ti, ki so me obdolžili take krivice, ti sami so krivi. Oni so me ukradli očetu in odgojili v veri, ki se ne stika z vero, v kteri sem rojen.“
„Vem vse,“ djal je kralj. „Ali zakaj si pa onečastil Mithrino skrivnost, zakaj razodel jo tujcu?“
„Ta tujec — saj so moj oče. Utekel sem, hotel sem jim pomagati na svobodo.“
„Zaslužil si smert,“ odvernil je zopet kralj. „Moli ogenj, dušo vsega sveta, če ne, umreti bodeš moral.“
„Spoznal sem resnico, o kralj! Za to resnico pa rad umerjem na pričo svoje vere. Jaz verujem v Boga edinega, in Njegovega Sina Jezusa Kristusa, kteri je bil iz nebes prišel svet odrešit.“
„Motiš se, in ni res,“ opomnil je kralj. „Človek, ki je na križu umerl, tak ne more biti Sin živega Boga.“
„Ali Kristus je Bog in človek. Prelil je za nas kri, in da nas ljubi, to je pokazal, ker je umerl za nas.“
Te besede so razhudile kralja. Vstal je in serdito djal: „Znaj! Slušaj! moli ogenj, če ne, jutri ti rabelj odseka glavo.“
Miroes je križem djal roke na persi, in mirno pogledal kralja. Radostno je Nadir gledal junaškega sina: zdelo se mu je, da mu že leskeče mučeniška krona na glavi.
Kralj je mignil in služabniki so oltar prinesli na sredo dvorane. Magi so zapalili na njem vonjivo drevje.
„Glej, sin Nadirjev!“ spregovori kralj. „Ura ti že bije. Moli ogenj — ali pa umerješ že jutri!“
„O kralj!“ odverne mladeneč, „ti si gospod — dobrotljiv in moder. Ogenj in zvezde so stvari božje, jaz molim pa le Boga.“
„Sam si se obsodil na smert, zaslepljenec!“ oglasil se je kralj, stopil s prestola in šel v svojo sobo. Magi so plesali, tako so bili veseli. Nadjali so se, da bode vprihodnje kralj voljnejši, ker je enkrat vendar enega kristjana obsodil na smert. Tudi kristjani so se veselili, ali njim je drugačno veselje objemalo serca. Miroes se je spustil očetu v naročje; pričujoči kristjani so obstopili očeta s sinom, veselega tako, kakor po kaki zmagi. Vsi so se veselili in srečo vošili mlademu mučeniku.
Pa Miroesa so odpeljali v ječo; ločiti se je moral oče od sina. Sin pa je molil in pripravljal se za slavno mučeniško smert.
Drugi dan se je bil komaj zaznal dan, že so se zbirali goreči kristjani pred ječo. Mladi, stari — vsi so bili prazniško oblečeni, in serca in misli so imeli pri Bogu. Nadir si je bil izprosil, da je smel nekoliko ur biti pri sinu v ječi in potlej spremiti ga na morišče. Eno uro po sončnem vzhodu so stražniki peljali mladega mučenika iz ječe. Oče je šel ž njim, rabelj pa za njima nekoliko stopinj. Med kristjani sta bila tudi Esfendiar pa Nuredin. Miroes je bil kakor že v nebesih. Obličje mu je sijalo od nebeške radosti, pokoj in veselje mu je žarilo iz oči. Neprenehoma je molil; čem delj, tem podobnejši je bil nebeščanu. Oče je šel zraven njega in tudi molil. Smeh se mu je zazibal po licih, solze zasvetile v očeh vselej, kedar je pogledal sina.
Predno so prišli na morišče za mestom, minulo je bilo pol ure. Neznano veliko ljudi je čakalo. Še enkrat je Miroes z veselim obličjem objel milega očeta. Ali nobena solza ni prirosila Nadirju v oko. Poslednjikrat je še blagoslovil sina. Vesel je bil, da bode sin kmali kmali med mučeniki, med nebeščani. Esfendiar, Nuredin in mnogi drugi so pa na ves glas jokali.
Naposled je Miroes pokleknil in sam glavo nastavil na štor. Rabelj je vzdignil meč — nameril — mahnil — in zvalila seje glava na tla, kri pa je valoma tekla kristjanskemu junaku iz trupla.
Kristjani so se blizo rinili in vsak svojo ruto namočili v mučenikovo kri. Tudi Esfendiar in Nur-din sta namočila vsak svojo, in od tačas sta bila — kristjana.
Mučenikovo telo so odnesli na Esfendiarjev dom. Kristjani so vzeli vsak nekoliko njegovega oblačila, in ko so z drago vonjavo pomazilili truplo, zavili so ga potlej v belo platno.
Nekoliko dni za tem je v kristjanski cerkvi bila velika slovesnost. Blagega Esfendiarja, njegovega sina in ženo so kerstili vernim kristjanom na veliko radost, Nadir se je vernil na goro k groboma svoje žene in hčeri. Esfendiar in Nuredin sta spremila ga, Miroesa so vzeli seboj. Srečno so prišli na mesto. Nadir je nov grob izkopal pri križu med palmami, in poleg matere zagrebel sinovo telo. Predno je minulo nekoliko nedelj, počival je tudi Nadir v četertem grobu.
Esfendiar in Nuredin sta dala na grobéh med palmami postaviti kapelico, potlej sta se pa vernila v Ktesifon: ponos sta bila mali perziški cerkvi in pozneje je tudi njima zasijala večna mučeniška krona.