Oče Srebernjak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Oče Srebernjak.
Anonimno
Izdano: Domoljub 3. julij 1890 (3/13), 142—146
Viri: dLib 13
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Lepo posestvo je imel oče Srebernjak v Borovini, ponosno je gledal njegov gospodar po okolici in zastonj iskal tako krasnega in bogatega domovanja. Oče Srebernjak pa se je tudi čutil in je dajal tudi drugim tovarišem − kmetovalcem čutiti, da on ni kar si bodi in da njega ne smejo prištevati svoji vrsti; bil je Srebernjak, kakor so sosedje rekli »gosposk kmet«. Ker je bila njegova rojstna vas blizo mesta, hodil je Srebernjak nekaj let v mestne šole, navzel se je mestnih šeg, oblačil se je bolj po mestno in tak je ostal tudi, ko je dobro vrejeno gospodarstvo z obilnim denarjem prevzel po svojem umrlem očetu. Samo po sebi se razume, da so mu sosedje izročili častno službo občinskega župana. Rad je zahajal v bližnje mesto deloma iz navade, deloma po opravkih, ki jih je kot župan in gospodar imel pri gosposki. Mlad konjiček drdral je dvakrat, trikrat na teden z lepim in lahkim vozičkom, na njem pa se je ponosno zibal Srebernjakov oče. Tukaj v mestu je našel mnogo znancev, ki so se radi zbirali okoli njega; Srebernjak namreč ni bil umazan; par bokalov vina plačati za prijatelje, to pri njem ni bilo nič nenavadnega tembolj, ker so mu znali tako prijetno kaditi; vzlasti je rad slišal, ko so ga klicali z besedo: gospod Srebernjak. Res je bil nekoliko vinjen, ko se je pozno v noč vračal proti domu in tudi denarnica se je nekoliko splahnila čez dan posebno, ker se je Srebernjak v kavarni navadil tudi igrati, toda on je bil zadovoljen sam seboj in mrmral je: Ej kaj, gospod sem pa le in gospod Srebernjak, župan na Borovini, ložje pogreši 100 gold., kakor mestni škrici 100 krajcarjev.

Doma mu je gospodinjila njegova žena, ki tudi nikjer ni zakrivala, da je ona mati županja. Sreča za Srebernjakove je bil njih sosed Valentač, ki je mnogo let služil pri hiši kot hlapec in se je sčasoma priženil k sosedovi bajtici ter še vedno gospodarsko delo vodil pri Srebernjakovih. Imel je Valentač pridno hčerko Reginico, ki je rada z očetom hodila k Srebernjakovim ter se ondi igrala z domačo hčerko Agato, ki je bila poleg starejšega brata edin otrok Serbernjakov. Srebernjakova pa sta imela s sinom in hčerjo visoke namene. Lipe mora v šolo, da se nauči lepih navad, da postane gosposk in tudi Agata more sčasoma v mesto in veselje bo starišem, ako se čez kaj let vrne domu, kakor gospodična — s klobukom.

Zato pa Srebernjak ni rad gledal, da je Valentačeva Regina hodila k Agati igrat se. V začetku je Agata prav rada imela Regino in jokala se je, ko so ji stariši pravili, da se ne sme igrati z Regino, a žal, prekmalu so ji vcepili v glavo misel, da je več, kakor so druga vaška dekleta. »Enkrat za vselej ti povem,« tako zakriči ponosni Srebernjak nad Valentačem svojim delavcem, »ne vlači mi te beračice k hiši; naša Agata ni, da bi se pečala z vsakim bajtarskim otrokom, zadovoljen bodi, da imaš ti pri meni dela in kruha dovolj.«  — Globeje v srce Srebernjak Valentača ni mogel zadeti. Bil je Valentač pošten, zvest in marljiv delavec, a bil je tudi človek, bil je oče, ki je ljubil svojo Reginico nad vse, zato so ga hudo zabolele surove besede gospodarjeve.

»Dobro,«  pravi, »oče Srebernjak, moja dekle vam ne bo delala nobene nadlege več, ne bo je več k vam, pa tudi mene ne bo več!« 

»Pojdi kamor hočeš,«  zadere se nad njim razkačeni župan; »preobjedel si se kruha pri meni, zrasel ti je greben in sedaj hočeš ti gospodovati pri meni. Le pojdi, še po kolenih boš rad prišel nazaj, če te bom hotel. Srebernjaku se ni treba puliti za posle, na vsaki prst jih lahko dobi po deset, ako jih hoče.« 

»Srebernjak, v vašo hišo nikoli več, rajše lakote poginem,«  reče Valentač razjarjen in odide. — Gospodinja, ki je vedela, kako potreben je Valentač pri hiši, ker se dobro razume na kmetijstvo in ker očeta mnogokrat ni doma, skušala ju je spraviti, toda bilo je prepozno. Srebernjak ni hotel odnehati od trme, a tudi Valentač se ni hotel vkloniti; kmalu na to je prodal bajtico in šel po svetu, nobeden ni vedel kam.

»Le zapomnite me,«  modroval je Srebernjak svojim domačim, »predno bo pet let, bo vso to beraško druhal morala občina preživljati.« 

* * *

Čas hiti in od tedaj, kar se je to zgodilo, minulo je blizo 12 let. Srebernjakov oče se je nenavadno zeló postaral, bil je sam, ker gospodinja mu je že pred dvema letoma umrla. Še vedno zahaja rad v mesto, vedno je še ponosen Srebernjak, a vendar je vedno zelo zamišljen. Kaj pač mu tare duha? Veliko se je zanj spremenilo. Odkar je odšel Valentač od hiše, ni več imel sreče pri poslih in zato mu je gospodarstvo šlo rakovo pot, on Srebernjak in župan si seveda ni mogel misliti, da bi mu ne padla krona z glave, ako bi tudi prijel za delo, ali saj pazil, kako da družina opravlja svoj posel. Poglavitno skrb pa mu delata Lipe in Agata. Res se mu je spolnila želja, da je Lipe gospod in tudi Agata gospa s klobukom, toda čedalje bolj spoznava, da to še ni vsa sreča. Lipe mu je zelo »drag« sin; tisočak za tisočakom je že šel zanj po svetu, a še vedno se ne vrne z višje kmetijske šole. Agata se je seznanila v mestu z mladim gospodom, ki se je tudi bogatega kazal in lahko mu je bilo pregovoriti Srebernjaka, da mu je Agato dal za ženo, in ž njo sevéda tudi doto, ki je primerna imoviti Srebernjakovi hiši. Zal, da sta se Srebernjak in Agata grozno zmotila, ker sta pri tem gledala le na imenitnost in bogastvo. Zakaj par let po zakonu že se je pokazal mož Agatin v svoji pravi podobi. Imetja ni imel nobenega, potreb za-se vedno veliko in srca za Agato le toliko, kolikor mu je dajala denarja za njegov kratek čas. Najbolj vesel je bil, kader ga ni bilo doma. Da je Agata sedaj v drugi luči gledala svet, to se ob sebi razumeva; lahkomiselnost jo je zapuščala, prepričala se je, kako kratke so šumne veselice, in kako bridka in dolga je zanje pokora.

* * *

V prijazni hišici poleg blejskega jezera prebiva mlada žena z majhnim sinkom, hišna gospodinja pripravila ji je snažno sobo. Vroče poletje vabi meščane na deželo v senco; gotovo j e tudi ta gospa izmed onih srečnih, ki brez skrbi za denar popotujejo po svetu za kratek čas. Ako bi jo natančneje pogledali, gotovo bi se nam znana zdela. Res, da so ji osiveli lasje, da je čelo razorano in da so oči nekako kalne, vendar kdor je poznal Srebernjakovo Agato v njeni mladosti, rekel bo takoj: Ona je, dasi vsa spremenjena, le še — senca.

Da, Agata je; prišla je na Bled, iskajoč svojega moža, ki jo je zapustil — revo. Njega ni dobila, a počakalo jo je pismo od moža, v katerem ji kratko naznani, da ga zastonj išče po svetu, da hoče sam za-se živeti, ona pa naj se vrne k bogatemu očetu.

»K bogatemu očetu« ponavlja Agata, »pač da bogati so bili nekdaj, a sedaj? ... Oh, vse je izgubljeno!« 

Kam se hoče sedaj obrniti brez denarja, brez pomoči? Dasi nerada, vendar je prisiljena vzlasti zaradi sina poprositi hišno gospodinjo, da naj jo oskrbuje toliko časa, da jo pride iskat oče, kateremu je zopet po dolgem prestanku pojasnila svoje gorje. Hišna gospodinja je bila mlada čvrsta žena, ki je bolehni gospej stregla z iskreno ljubeznijo. Bilo je pač mnogo let, odkar sta bile skupaj gospodinja in tuja gospa, ko bi ne bilo tako davno in ko bi one dve tako majhne ne bile takrat, spoznale bi se bile nekdanje prijateljice — Agata in Regina.

Neko nedeljo popoldne sedeli ste v senci pod košatim orehom in gospodinja je tujki pripovedovala, da prav za prav ni tukaj doma, da se je preselila z doma z očetom, ki je služil pri nekem bogatem, a silno prevzetnem posestniku. »Ta je imel hčerko mojih let in tje sem z očetom zahajala ter se igrala ž njo. Prevzetnemu očetu pa ni bilo všeč, da bi se z beraškim otrokom igrala njegova Agata.« − − Pri teh besedah stresnila se je tujka ter začela zvedavo povpraševati po njenem domu.

»Ali se spominjate, kako se imenuje vaša rojstna vas?«  vpraša tujka gospodinjo.

»Oče so mi pravili, da Borovina,«  odvrne domačica, »in prevzetnemu bogatinu menim da so dejali: Srebernjak.«  — Tujka se ni mogla več vzdržati solz; glasno je zaplakala, tako, da je sinček prihitel k njej povpraševat, če je tako bolna, da se joka.

»Ali vas je zopet napadlo?«  pravi gospodinja; »večeri se in dobro bo iti zopet v hišo.« 

»Oh ne, ni mi slabo! — Regina, ali me ne poznaš, svoje nekdanje Agate? Oj, prevzetnost je mojega očeta drago stala, skoro da je imetje njegovo na bobnu, kar ni sam raztrosil in zame razdal, to je pognal Lipe, ki ni ne gospod ne kmet, ki je navadni — postopač. In jaz sem tudi tako silno nesrečna.«  Na to pripoveduje Agata nam znano svoje žalostno življenje. — V tem pa prideta proti vrtu dva postarna moža, naša znanca: Valentač in Srebernjak, prvi še krepak, zadnii ob palici počasi stopa. Srebernjak je prišel k hčeri ter je takoj starega Valentača spoznal, ko je stopil v hišo.

»Tako se torej zopet najdemo,«  reče po ganljivem sestanku Srebernjak pričujočim: »Jaz spoznam, da zaslužim tako kazen; dobro še vem, kako sem o tebi Valentač govoril, da preden bo par let preteklo, prišel boš kot berač nazaj v nadlego občini. In sedaj je res moja hči kakor največja reva našla pri vas gostoljubno streho pri blagi Regini in tudi jaz sem skoro na praznem.«  In debele solze so se vlile po velih licih potrtemu Srebernjaku.

»Ni še vse izgubljeno,«  pravi Valentač, »umno gospodarstvo bo premagalo vse ovire. Pogosto sem želel nazaj v domači kraj, torej ako vam je všeč, grem z vami, da zopet kmetujemo na Borovini ter se pošteno preživimo.«  — In kmalu so se preselili vsi na Borovino, kjer je Valentač kupil nekaj posestva od Srebernjaka. Oba sta sicer že zelo stara, vendar še vedno gospodarita, Regina in Agata pa sta prijateljice, kakor nekdaj, in sedaj je s tem zadovoljen tudi vsled svoje oholosti ponižani Srebernjak.