Oče (Vladimir Levstik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Oče, Preoris iz družbe
Vladimir Levstik
Listek
Izdano: Slovenec 1904
Viri: dLib [1] dLib [2] dLib [3]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mladi odvetnik dr. Vinko Logar je hodil nestrpno po sobi semtertja. Njegovo ne ravno lepo, vsakdanje obličje, kakor jih po ducatih srečavaš na cesti, je izražalo napetost in radostno pričakovanje.

Nervozno je pihal od sebe dim trebušaste, fine smodke ter se oziral zdaj skozi okno, zdaj po sobi naokrog. Težka zagrinjala so visela ob obeh straneh oken, mehke preproge po parketovanih tleh so dušile korak; miza pregrnjena z umetno vezenim namiznikom, mehki divan z blazinami od rdečega baržuna, omara z bogato knjižnico, par Jakopičevih slik, ki jih je kupil na drugi slovenski umetniški razstavi, da se pokaže mecena, - skratka vsa oprava rdeče poslikane sobe je izražala neko solidno elegantno, samostojno blagostanje v hiši človeka, ki se zjutraj zbudi, pogleda iz postelje po svojem stanovanju ter si reče: »Vse to je dar moje sreče in sad mojega dela, moja trdna, v gotovini plačana lastnina!«

Dr. Vinko Logar je bil sam iz sebe vse, kar je bil. Pred davnim časom ga je dala skrbna, pobožna mati v šolo, ter ga skromno vzdrževala s tem, kar je pristradala doma, samo da postane sin »gospod«. Ob tej nadi je živela in z njo v srcu je umrla, ko je bil Vinko dovršil tretjo šolo. Oče, ki je itak že slabo gospodaril, je prodal posestvo in šel v Ameriko; Vinko pa, ki ga ni hotel spremiti, ker je vedel, da bi bilo potem njegovih študij konec, je ostal v domovini. Ker je bil že od narave obdarjen z bistrim umom in žilavo vztrajnostjo, je imel res vedno toliko podpore, da se je preril in prestradal skozi vse križe in boje gimnazijskega in vseučiliškega življenja. »Gospod« ni maral postati; zakaj ne, tega jaz ne vem, pač pa najbrže on sam ...

Idealno navdušenje, ki si ga dijak pridobiva na trnjevih potih humanistiške izobrazbe, se je v teku časa umaknilo dovzetnosti za razloge gmotne koristi. Zate je zasnubil petdesetorico tisočakov, katere mu je dal bogat trgovec kot odvetniku z lepo bodočnostjo, drage volje in še roko svoje razvajene edinke po vrhu.

Dr. Logar je imel torej denar; ime si je pridobil v nekaterih težavnih tožbah, katere je dobil vsled svoje odlične spretnosti in po oprostitvi nekega roparja, kateremu je rešil življenje in svobodo s prepričevalno silo svoje besede. Ko pa se mu je posrečilo, da se je povsem strinjal s svojo bogato ženo, se je smatral v resnici za človeka, ki se raduje popolne sreče.

Od očeta je dobil le dva lista, čisto od začetka; potem so prenehala pisma, in nobena sled ni več ostala za njim. Pred par meseci pa mu je pisal stari župnik iz njegove rojstne vasi, da je dobil pismo od njegovega očeta, v katerem ga vprašuje, je li še živ, kje da je in če bi mu mogel pomagati, ker se mu hudo godi v tujini ter živi v največji revščini.

Nekaj mehkega je prišlo Logarju v dušo, ko je čital te vrstice časlitljivega duhovnika, ki ga je spominjal še iz otroških let; vsa tiha prelest srečnih mladostnih spominov je prihitela k njemu na krilih pomladnih vonjav ter objela njegovo dušo s svojo laskavo, neodoljivo močjo. Zamislil se je v tiste srečne, brezskrbne dni, in zdelo se mu je, da zre na cvetno livado, kjer trepeče ves kras deviške Vesne v jutranji rosi, božaje ga s svojimi dišavami. On pa se igra tam z rosnimi demanti in lahkokrilimi metuljčki, ko čuva nad njim skrbno otčevo oko ...

Kakor v vsakem človeku, je imela tudi v njem ljubezen do očeta tako globoke korenine, da tedaj niti ni več dvomil o svoji dolžnosti, storiti roditelju starost lahko in prijetno. Nemudoma je pisal očetu dolgo, iskreno pismo, v katerem ga je prosil, naj pride k njemu, da bode do svoje smrti preskrbljen. Obenem mu je poslal denar za potovanje.

Kratko nato je dobil par vrstic iz Clevelanda v Zedinjenih državah, v katerih mu je oče z okornimi besedami in tresočo, komaj razločno pisavo naznanjal, da pride o Binkoštih, da se mu zahvaljuje za njegovo ljubezen ter da »prav lepo pozdravlja njega in svojo ljubo sinaho, čez hribe in doline in morske valove ter ostaja njegov hvaležni oče Jakob Logar«. Doktorju se je porosilo oko in otožno in polno ljubezni je zazvenela davno pozabljena struna v njegovem srcu; zamislil se je in zagledal v praznoto, Olga pa je vzela list, ki ga je položil soprog na mizo in ko ga je prečitala, se je nabral njen suhljati obraz v zaničljive gube in glasno se je nasmejala s svojim tenkodonečim glasom:

»C'est – il drôle! Tvoj hvaležni oče te pozdravlja čeh hribe in doline in morske valove!... To je vendar – wie soll ich nur sagen, - höchst possierlich, une expression tonte originelle!...«

Nevoljno je pogledal Vinko pred sebe, kakor bi ga stresel kedo za rame: »Vstani, sedem je ura!« in ga zbudil iz sladkih sanj. Toda soprogi se je ljubeznivo nasmehnil, prijel jo okrog ozkega pasu in jo poljubil na usta in na bogate kostanjevo rjave lase, ki so izpuhtevali močan, finodišeč parfum.

»Priprost človek je, dragica, sin narave, kakor naše ljudstvo sploh, in kedar hoče tak človek napisati nekaj lepega in iskrenega, zamisli svoje besede s tisto priprosto narodno ljudsko domišljijo ...«

»Radovedna sem nanj ... Najbrže bode jako zanimiv človek. Je veux dire, que il sera très intéressant, wenn er diese Volksphantasie immer in so origineller Weise zur Schau träƺt.«

A vinko jo je malo poslušal. Z mehko, rejeno roko jo je božal po gladkih licih ter ji govoril z laskavim glasom: »Prosim te, srček, bodi mu dobra, veš, vsaj nekoliko dobra, tako čisto malo, da se ne bode čutil zapuščenega. Star človek je in nadlege ne bo delal. Tista sobica tam zadaj z razgledom na vrt bode zanj kot nalašč. Najlepši dokaz tvoje ljubezni mi bode to, če ga boš skušala spoštovati, če mu boš dajala vsaj malo od bogatstva svoje lepe, velike duše..«

»Ne skrbi, Vinko ...« in vroč poljub mu je zagorel na licu, »ich weiss, dass ich ihn lieben werde, mon Dieu, - tvoj oče je vendar tudi moj!«

In danes je že tretji dan po Binkoštih in še ga ni in ni. Dr. Logar je ves v skrbeh; njegova domišljija si slika že strašno nesrečo na morju in davi v kavarni mu je stopil mrzel pot na čelo, ko je čital v časopisu, da se je potopil ob dalmatinski obali parnik z vsem moštvom in popotniki vred, prezrši dodatek: da je vozil riž iz Tokia.

Ves že drhti pričakovanja; objel bode očeta, očeta, - ah, koliko bogatstva, koliko sreče je v tej besedi! Naj bode tudi star, sivolas, grd in raztrgan...oče je, njegov oče in on ga ljubi tako, kot mu bolj ne more velevati narava. Bliža se že čas kosila, on pa še ne čuti nikake slasti; on ne misli na svoje tožbe, niti na detomorko iz odlične rodbine, katero naj jutri opere pred svetom in pravico – za čast in zlato, - on hrepeni v daljavo, očetu nasproti.

V sosednji sobi se preoblači Olga ter kramlja in se smeji z navihano, jezično hišno, ki ji pomaga.

Zdajci zabrni zvonec v veži. Kakor bi ga prešinil električni tok, se obrne Vinko z mrzlično naglico proti vratom. A hišina je že hitela odpirat in par dolgih sekund zatem pokuka v sobo, vtaknivši svojo kodrasto glavico skozi vrata:

»Star pijanec je zunaj, gospod doktor, in hoče po vsi sili govoriti z vami; ali naj ga spodim?«

»Eee« - zanoslja medtem prišlec v ozadju »l-le po poča akaj, da b boš vedela, kedo-o sem j jaz, ti pa pov-vem da sem oče doktorja, d-da. Pobe-eri se stra stran, ti opica, š še če-če čevlje mi boš snažila!«

Doktorja je spreletelo nekaj hladnega po vsem životu; v sosednji sobi je zašumela svilnata obleka soproge, kakor bi vstala in prisluškovala.

V tem hipu pa se je tudi že potisnil mimo hišne starec v oguljeni, z blatom po škropljeni obleki, z neobritim, umazanim licem, pijanimi očmi in glupim nasmehom, zmečkani klobuk še na glavi; opotekaje se na vse strani, je iskal z rokami ravnotežja.

»Dober da an! Smo o že tu tukaj!« je dejal in jezik se mu je zapletal. Ko je zagledal sina, gospoda v elegantni, dolgi črnji suknji, z zlatimi naočniki, je postal pa mahoma treznejši in prijaznejši. Snel je najprej klobuk in ga vrgel v kot za peč, potem pa je razpel roki in se vrgel v doktorja, kričeč na vse grlo:

»O-o-oh! Moj ljubi s – i – ne! Naj te ob – obja – mem – mem, na – mej te pritisnem n – na svoje serce!« Objel ga je kakor s kleščami, drgnil svoje vijoličastordeči nos po njegovem obrazu ter ga cmakaje poljubljal s svojimi klejastimi usti, ki so izpuhtevale neznosen smrad po žganju in nesnagi.

Komaj se ga je mogel doktor rahlo oprostiti. Ah, kje so sedaj njegove lepe sanje!

»No oče, torej prišli ste, Bog vas sprejmi! Pa veseli, veseli! Tako ne bo smelo biti več, veste, ker se je treba pač tudi nekoliko ozirati...Le vsedite se tu-le v naslonjač, pa mi pripovedujte kaj o Ameriki. Kako da vam je tako hudo šlo?« In vsedel se mu je nasproti ter ga gledal z mirnim obrazem in vprašujočimi očmi, a s strašno tesnobo v prsih.

»Uh, kaj n-ne bo hudo; žga-ganje je ved-no dražje, de-den-narja p-pa nič!« Postal je zaspan, kakor hitro se je vsedel in še nekaj časa mu je pripovedoval v pretrganih stavkih, z zapletajočim se jezikom, robatimi izrazi in številnimi kletvicami, kako hudo je v Ameriki, ker so ga vedno po prvem tednu pognali iz vsake službe, odkar je bil začel popivati. Sedaj pa da bode vse dobro, saj ima njegov ljubi, zlati sinko denar, ta bode že gledal, da njegov oče ne bodo hodili žejen po svetu okrog. Vedno češče so zamirale njegove besede na polovici pota. Slednjič pa se je zleknil po blazinah in hrčé zaspal.

Doktorju je bilo neizrečeno hudo. Kdo bi si tudi mislil kaj tacega! S takim blaženstvom je vedno pričakoval očeta, predstavljaje si ga kot prijaznega, častitljivega starčka, utrujenega po delu in nesreči, kakršen je živel v njegovi pobožni domišljiji. In zdaj to razočaranje.

Zazdelo se mu je umestno, da bi se razjokal, kakor čital v romanih in videl v gledališču. Začel je vzdihovati in nabirati obraz, da bi ga jelo peči v nosu in bi vsaj par solz priteklo izza trdih jezov. A zaman je stiskal oči in sklepal roke, solz ni bilo... In ko je pogledal pred se, je videl v zrcalu svoj smešnonamrdnjeni, od napora zardeli obraz; zazdel se je hipoma sam sebi največji norec na svetu. Hišna je poklicala k obedu in šel je.

Nekaj ga je davilo v grlu, da ni mogel niti jesti, niti govoriti z Olgo o očetovem prihodu. Ona je kramljala brezbrižno o raznoterih stvareh, on pa bi ji bil rad povedal, razložil, opravičil...toda kakor hitro mu je prišla beseda na jezik, je silno zardel in plaho pogledal soprogo izza polzaprtih trepalnic, če ga opazuje. Ona se navidezno ni zmenila za izpremene na njegovem obrazu. Ko pa je bil obed pri kraju, se je vzravnala, položila ozki, prozorni roki v krilo, pogledala ga s tistimi velikimi, globokimi očmi, ki so gospodovala njegovemu srcu ter dejala:

»Zakaj pa mi ne poveš ničesar o očetu?...Saj slišim, da je prišel,...etwas angeheitert...Mislim pač,...du selbst denkst jetzt nicht mehr ernstlich daran?«

Brez odgovora je vstal Vinko in šel. Neznosno mu je bilo pri srcu.

Ko je prišel v svojo sobo nazaj, je sedel oče pokonci in – jokal. Z mnogoštevilnimi solzami je opravičeval svojo pijanost, ter da pač ne more drugače, ker mora, mora piti...če ne, da bi umrl, kar poginil bi, ako nima žganja. Vinko naj le potrpi ž njim, saj mu ne bode delal nadloge; star je, star in bolan, ter kmalu ga poneso... Ginjen je postal ob tej mislil ter plakal na ves glas, še vedno pijan.

Vinko se je zopet omečil.

»Ne, oče, ne gojite takšnih črnih misli...Vse bode še lepše; lahka vam bo starost in prijetna, saj bom jaz skrbel za vas. Le to mi obljubite, da ne boste več pokusili žganja, da ne boste več takšni, kakršni ste danes! Dajte mi roko na to, oče...«

Iztegnil je desnico in čakal. Nerad, počasi mu je podal starec svojo umazano, tresočo se roko, a ker se je bal zameriti, jo je položil v sinovo in dejal zamolklo:

»Ne bom več, ne, da boš videl...«

Nato je spravil doktor očeta v njegovo sobo, položil ga na naslonjač ter rekel, naj se počije in naj ne hodi ven, predno se ne iztrezni. Oče mu je obljubil, da ga počaka v sobi do večera, ko se vrne iz pisarne. Bil je ves skesan.

Doktor mu je nato še sam prinesel mrzlih jedil iz kuhinje ter steklenico vode, katero je oče pogledal s strani s pisano žalostjo; nato je odšel...Ves čas med pisarniškim delom mu je uhajala misel k očetu, pijancu; toda čital je bil nekoč Tolstega in samsebi je ugajal, ko je sklepal, da ga hoče ljubiti vkljub vsemu, da ga hoče rešiti, naj si ga tudi ves svet zaničuje.

Komaj je pričakal večera. Tako neskončno počasi, z neizprosno enakomernostjo je romal veliki kazalec na uri kroginkrog in čez večnost je napravil z malim jedno samo navpično črto. Bilo je šest. Doktor je naglo pograbil klobuk in odšel.

Doma ga je vzprejela Olga jeznih, razburjenih lic:

»Sei so gut...stopi, prosim, nekoliko v moj budoar, imam ti nekaj povedati...«

Par hipov kasneje sta sedela v vonjavem, bajnomračnem gnezdecu na dveh stolih, prevlečenih s sinjesvileno blazino.

Prijela ga je za roko in mu položila obraz na prsi, kakor vedno, kadar se mu je laskala.

»Kaj ne, mon cher, da boš stvar nekako preuredil, veš, tako ne pojde več naprej... Ich muss dir doch 'mal erzählen – ah, to je strašno. Ob štirih popoldne je oče vstal ter me začel iskati. Saj veš...meine Nerven...in njegova pijanost...ich darf gar nicht mehr zurück denken! Hotel je piti, žganja seveda, dasiravno je smrdel po njem že od daleč. Nato denarja. Dala mu nisem ničesar, ampak zbala sem se ga in nato sva se zaprli z Minko tu-le sem. Denke dir, nach einiger Zeit pa slišive iz obednice razgrajanje in žvnket. Hitiva tja in – in vidiva, da je tvoj oče vzel iz omare tisti fimi Chartreuse, ki si ga šele predvčerajšnjim dobil, in izpraznil celo steklenico. Ah,... c'est horrible! Prosim te, uredi stvar kako; für meine Nerven sind solche Auftritte zu stark. Preskrbi ga drugače, sicer – ich weiss schon, was ich zu tun habe. Če ne, pojdem pa jaz!«

In jezno, nervozno je zacepetala z drobno nožico. Vinko ji je poljubil roko:

»Ne boj se; še jutri...A danes, danes ga res nima več kam spraviti. Moj Bog, moj Bog!...A saj razvidim...«

Šel je, pritiskaje si roki na senci. Pred očmi se mu je delala omotica in tako strašno, tako pusto mu je postalo v duši, da hipoma ni vedel, je li to od sramu pred ženo ali od žalosti nad očetom.

Oče, Preoris iz družbe
Vladimir Levstik
Izdano: Slovenec 4.–6. oktober (1904)
Viri: dLib [4] dLib [5] dLib [6]
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nato je hotel k njemu, da ga rani v dušo s trdimi, krutimi besedami, ker mu je oskrunila tiste lepe sanje. A soba je bila prazna.

Pozno v noč je prikolovratil oče domov, prepiraje se s hišnikom, ki mu je pomagal po stopnjicah.

Vinko do zore ni zatisnil očesa. Nekaj svinčenega je viselo v vzduhu nad njim in pod to navidezno težo je ležal v mehki postelji kot ubit. Enkrat se mu je zazdelo, da sliši nek ropot v bližini. Vstal bi in vzel samokres ter šel gledat; morda so tatovi. Toda saj je že vse tiho, le ura na steni tika in njegove žile utripajo z neznosno enakomernostjo ...

Ko pa je zjutraj stopil v svojo sobo, je našel predal pisalne mize odprt in prebrskan: manjkalo je kupa bankovcev.

Tudi očeta ni bilo nikjer ...

Sedaj je doktor stisnil zobe, sedel k mizi in napisal eno pismo svojemu prijatelju, policijskemu načelniku, in drugo ravnateljstvu mestne hiralnice, zapečatil ju in poslal na pošto.

A v srcu mu je bilo tako gnjusno in težko in tako se mu je zastudilo vse solnčno življenje tam zunaj, vse solidno blagostanje, vse: čast, žena, oče in denar ...

Zdelo se mu je, da so mu pogledale v dušo strupene oči in da ne bode nikdar, nikdar več vesel. Čemu pač sije to svetlo, čisto solnce gori na nebu in obseva življenje, tako blatno in ostudno, kakor brezkončna cesta, polna kalnih mlak ...

Tedaj pa je zašumel za njim atlas, obvel ga je duh vijolic, mehke roke so se ga ovile in njen glas mu je zašepetal sladko in laskavo:

»Dobro jutro!«

In Vinko je pozabil. Zunaj pa je šlo življenje svojo neizpremenjeno pot in z jeklenim prstom mu jo je kazala roka večne osode.