Oče (Mihail Aleksandrovič Šolohov)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Oče
Mihail Šolohov
Izdano: Književnost 11/1 (1933), 397-402
Viri: dLib 11
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
Mihail Šolohov je eden najmlajših ruskih pisateljev, vendar pa si je pridobil že svetovni sloves s svojo veliko kozaško epopejo »Tihi Don«, ki prav nič ne zaostaja za Tolstega »Vojno in mirom«, katerega vpliv je pri Šolohovu vobče precej viden. Naša novela, ki je izšla tudi v novi ruski antologiji, katero je nedavno izdala založba »Nolit« v Beogradu, je majhna epizoda iz tistih težkih dni ruske meščanske vojne 1917–1921, ki je bila še prav posebno krvava na Donu, kjer je trčila ob najreakcionarnejši element ruskega prebivalstva, kozake, privilegirane z vsemogočimi carskimi privilegiji in že od nekdaj glavni steber in oporo ruskega carizma.


Solnce sije samo še prav slabo skozi žolto-zeleno grmičevje na koncu kozaške vasi. Nedaleč od vasi je splav, ki me bo prepeljal na ono stran Dona. Stopam po morskem pesku, iz peska se širi vonj po plesnobi, kakor od gnilega, z vodo napojenega lesa. Pot se vije skozi grmičevje kakor izprepletena zajčja steza. Zadnji žarki rdečega solnca padajo na groblje, ležeče na drugem koncu vasi. Za mano, skozi suho grmičevje se plazi somrak.

Splav je privezan k bregu, pod njim pa klokota vijoličasto čista voda. Vesla krožijo ob strani, lahno odskakujejo in škripljejo v vilicah.

Splavar zajema vodo iz mahovitega čolnovega dna in jo meče ven. Povzdigne glavo, me pogleda z rumenimi, škiljastimi očmi in nejevoljno zamrmra:

»Hočeš čez? Takoj, samo vrv odvežem.«

»Pa ga bova lahko oba premaknila, tale čoln?«

»Poizkusiva. Mrači se. Bog ve, bo li še kdo prišel.«

In med tem, ko je oblačil hlače, me je še enkrat pogledal in dejal:

»Vidi se ti, da si tujec, da nisi iz naših krajev. Odkod prihajaš?«

»Iz vojske se vračam.«

Mož vrže čepico v čoln in s kretnjo glave si popravi črne lase, pretkane s sivimi nitkami, podobnimi kavkaškemu srebru in ko izpregovori, se mu izza ustnic pokažejo pokvarjeni zobje.

»Na dopust ali kar tako, skrivaj?«

»Demobiliziran sem. Odslužil sem svoj rok.«

»A tako. Na oddih torej …«

Sedla sva k veslom. Don naju je ko igračko gnal k poplavljenemu gozdiču na obali. Voda zamolklo liže presušeni čolnov kljun. Gole splavarjeve noge, pokrite z višnjevimi žilami, so prepletene s svežnji mišic. Stopala, sinja od mraza, so otrdela od vednega opiranja ob prečno gredo. Roke ima dolge in koščene, na dlaneh debelo kožo. Mršav, ozkih prsi, nerodno vesla s sklonjenimi ramami in poslušno veslo gladko seka valove in se pogreza globoko v vodo.

Slišati je enakomerno nepretrgano splavarjevo dihanje. Od njegove srajce se širi močan vonj po znoju, tobaku in sveži vodi. Na mah pa izpusti veslo in se obrne k meni:

»Videti je, da ne bova prišla naprej, šuma naju bo priklenila nase. Smola.«

Močna struja nama zaokrene čoln in naju zanese naravnost h gozdu.

Čez pol ure sva že sedela v objemu drevja v potopljenem lesu. Vesla so bila zlomljena. V vilicah sta se brez moči majala ročaja zlomljenih vesel. Skozi pod je voda klokotaje šumela v čoln. Na nekem drevesu sva si uredila ležišče. Splavar je sedel poleg mene in z nogami objel veje. Vlekel je pipo, se razgovarjal in poslušal prhutanje divjih gosi, ki so v mraku poletavale nad najinimi glavami.

»Tako, tako, k svojim greš, mati te očividno že težko čaka; sin bo prišel, moška glava; staro srce se ji topi od veselja. Da … Toda videti je, kakor da ti je vse eno, če mati po cele dneve tuguje za teboj in po cele noči pretaka grenke solze … Taki ste, dragi sinovi, vsi ste taki … Dokler nimate svojih otrok, ne znate ceniti muk svojih staršev. In kaj vse mora prestati vsak oče in vsaka mati zavoljo svojih otrok!

Zgodi se, da gospodinja para ribo, pa ti razpara žolč. Pokušaš juho, grenka je in neokusna. Tako ti je z mano. Živim, samo najgrenkejše okušam. Sicer prenašam, izdržim, časih pa si mislim: življenje, življenje, kdaj bo le neki odbila tvoja poslednja ura.

Ti nisi od tukaj, tujec si. Povej mi, ali ni bolje, da se obesim?

Hčerko imam; Nataša ji je ime. Sedemnajst jih bo imela. Sedemnajst let. Pravi: ‚Oče, studi se mi, jesti s tabo pri isti mizi. Ko ti pogledam roke, pravi, in pomislim, da so te roke ubile brata, se mi srce trga v prsih.‘

Neumnica pa ne ve, zaradi koga se je vse to zgodilo. Zaradi nje, zaradi dece.

Zgodaj sem se oženil in bog mi je dal ženo, plodno ko domača zajklja. Osem mi jih je drugega za drugim spravila na svet, toda pri devetem je skupila. Porod je bil kakor se spodobi, čez pet dni pa mi je umrla od vročice.

Sam sem ostal. Od otrok mi bog niti enega ni vzel, čeprav sem ga lepo prosil … Najstarejši je bil Ivan. Po meni se je vrgel. Črnolas, pravilnega obraza, lep kozak, dober delavec. Drugi, mlajši se mi je rodil štiri leta za Ivanom. Materi je nalikoval: nizke postave, plavih las, skoraj bel in s sinjimi očmi. Danilo mu je bilo ime. Moj najdražji otrok je bil. Od ostalih sedmih so bili starejši deklice, drugi pa — črvički …

Ivana sem oženil v naši vasi. Kmalu je tudi on imel malega. Ravno sem še za Danila opazil nekaj pripravnega, ko so se začeli nemiri. V naši vasi so se ljudje dvignili proti sovjetom. Tedaj je prišel moj Ivan: ‚Oče,‘ pravi, ‚pojdi z mano, greva k rdečim! Zaklinjam te pri bogu! Rdečih se moramo držati, ti so pravična stranka.‘

Tudi Danilo me je nagovarjal. Dolgo sta me prosila in mamila, jaz pa sem jim dejal: nič vaju ne zadržujem, pojdita, kamor vaju je volja. Jaz pa, jaz ostanem tu. Mimo vaju imam še sedem kljunov in vsi so zmerom odprti.

Tako smo se razstali. Ljudje v vasi so se oborožili. Tudi mene so nagnali: ‚Na fronto!‘ Na mejdanu sem jim dejal:

‚Rojaki, očetje, vsi veste, da imam družino. Sedem otrok imam na vratu, — če grem, kdo se bo brigal zanje?‘

Naj sem govoril, kolikor sem hotel, nič ni pomagalo. Brez vsakega ozira so me pobasali in odpravili na fronto.

Poprišče je bilo nedaleč od naše vasi.

Nekega dne, bilo je ravno za Veliko noč, nam privedejo devet ujetnikov. Med njimi je bil tudi Daniluška, moj najmlajši sin. Gnali so jih preko trga h komandantu. Kozaki so prihajali iz koč, tak šunder je bil, da bog obvaruj!

‚Pobiti je treba te pse! Ko jih privedejo od zasliševanja, se spravimo brez oklevanja nanje!‘

Stojim, kolena mi klecajo, srce me boli zaradi Daniluške, toda nič nočem pokazati. Opazim, kako kmetje šepečejo in z glavami kažejo name. Tedaj pristopi Arkaša, narednik: ‚Kaj misliš, Mikišara, ali si zato, da pobijemo te rdečegardiste?‘

‚Seveda sem, ti lopovi!‘ sem dejal.

‚Evo, tu imaš bajonet, stopi sem k durim.‘

Pri tem me pogleda: ‚Pazi, Mikišara, opazujemo te — lahko jih izkupiš, prijatelj!‘

Stojim pred vhodom, glavo pa mi polnijo misli: ‚Mati božja, sveta Marija, ali moram res svoje lastno dete ubiti?‘

V pisarni je bil vedno večji šunder. Privedli so ujetnike. Med prvimi je bil Danilo. Ko sem ga ugledal, sem poledenel od groze. Glavo je imel otečeno ko sod, kožo odrto. Kri mu je v curku tekla po licu, z lasmi je imel zlepljene debele volnene rokavice. S temi so mu po pretepanju zamašili rane na glavi. Rokavice so vpile kri in se sprijele z lasmi. Tako so jih že na potu v vas zdelali. Moj Danilo je stekel po hodniku. Opazil me je in iztegnil roke. Hotel mi je nasmehniti, toda okrog oči se mu je usedla kri in eno oko je imel povsem zlepljeno.

Bilo mi je jasno: če mu ne dam ene, me bodo kmetje pobili in moji mali bodo ostali sirote na belem svetu.

Ko je Danilo prišel do mesta, kjer sem stal, se je obrnil k meni: ‚Oče, dragi oče, z bogom!‘ Solze so mu tekle po obrazu in prale kri. Jaz pa, jaz … nisem mogel premakniti roke, tako je bila težka, ko kos lesa. Čvrsto sem držal bajonet in s kopitom tresnil svojega fanta … Evo, tukaj, nad ušesom … Zaječal je: ‚Uuuh … uuhh …‘, se prijel za glavo in padel.

Kmetje so se krohotali: ‚Udri, Mikišara, udri, videti je, da se ti tvoj Danilo smili, udri, če ne ti pokažemo!‘

Poveljnik se je prikazal na pragu in bilo je videti, kakor da je ljudem nekaj namignil. Oči so se mu smejale.

Tedaj so kozaki planili na ujetnike in jih pričeli mrcvariti. Stemnilo se mi je pred očmi in pričel sem teči po ulici, proč, vendar sem videl, kako so mojega Danila valjali po zemlji in kako mu je narednik potisnil bajonet v grlo. Danilo je zahropel …«

— — — — —

Pod vodnim pritiskom so škripale čolnove deske. Javorjevo deblo je pod nama zategnjeno ječalo.

Mikišar je lovil z nogo vrh čolna, ki se je dvigal iznad vode, stresel iz pipe še žareč pepel in dejal:

»Naš splav tone. Prav gotovo ostaneva do jutri opoldne na temle drevesu. Lepa reč!«

»Zato so me povišali v nadžandarja. Mnogo vode je steklo po Donu, toda še zmerom čujem časih ponoči, kako nekdo hrope, kakor da se duši. Kakor takrat, ko sem bežal in slišal Danilovo hropenje.

Tako me peče vest.

*

Do poletja smo se bili z rdečimi. Tedaj je prišel general Sekrčljev in vrgli smo jih daleč preko Dona, v saratovsko oblast.

Čeprav sem bil reditelj družine, nisem dobil nobenih olajšav v službi, ker sta bila sinova pri rdečih.

Zavzeli smo mesto Balašov; o svojem starejšem sinu Ivanu nisem več vedel niti slišal. Toda namah se je raznesla med kozaki vest — sam vrag vedi, kako so to izvohali —, da je Ivan zapustil rdeče in prešel v 36. kozaško četo.

Ljudje iz naše vasi so grozili: ‚Ujamemo ti Vanjko, potem mu navijemo štreno.‘

Pridemo v neko vas in glej', ljudje iz 36. čete so ravno tam. Kmalu so imeli mojega Vanjko, ga uklenili in odvedli v pisarno. Tam so ga pošteno premlatili in mi ukazali:

‚Odvedi ga v štab!‘

Od te vasi do štaba je bilo kakih dvanajst vrst. Polkovnik našega odreda mi da sprovodnico in zroč v stran, pravi:

‚Mikišar, tu imaš dokumente. Odvedi fanta v štab. Pri tebi je varnejši. Očetu ne bo ušel.‘

Na mah se mi je zasvetilo. Razumel sem, kaj mislijo. Ukazujejo mi, naj ga peljem, ker so prepričani, da bom svojega sina izpustil. Kasneje bi ga tako ujeli in tedaj bi midva oba dobila svoje.

Stopil sem v sobo, kjer je bil Ivan zaprt, in dejal stražarjem:

‚Dajte mi ujetnika. Ukazali so mi, naj ga odvedem v štab.‘

‚Ni nam: ga mar,‘ so dejali, ‚zastran nas, tu ga imaš.‘

Ivan vrže suknjo čez rame. Nekoliko časa je vrtel čepico v rokah, nato pa jo je zalučil nazaj na klop.

Zapustila sva vas. Pot naju je vodila preko nekega grička. Jaz sem molčal in on je molčal. Nekajkrat sem se obrnil, da bi se prepričal, če naju kdo ne opazuje. Tako sva prehodila kakega pol pota. Ko sva šla mimo majhne kapelice, se je Ivan obrnil. Za nama ni bilo videti nikogar. Izpregovoril je in glas mu je bil tako silno otožen:

‚Oče, v štabu me bodo ubili. V smrt me pelješ. Ali tvoja vest še zmerom spi?‘

‚Ne, Vanja,‘ sem dejal, ‚moja vest ne spi.‘

‚Ali nimaš niti malo usmiljenja z menoj?‘

‚Sin, tako mi je težko, da mi bo srce počilo od tuge.‘

‚Če ti me je žal, tedaj, tedaj me izpusti, da pobegnem. Pomisli, tako malo sem še živel.‘

Padel je na kolena. Trikrat se mi je do zemlje priklonil, jaz pa sem nato dejal:

‚Pojdi, dete, tjale doli bova šla. Potem boš stekel, jaz pa bom kar tako nekajkrat ustrelil za teboj.‘

Ko je bil še otrok, nisi čul od njega prijazne besede. Zdaj pa me je objemal in mi poljubljal roke …

Šla sva; še dve vrsti. On molči, jaz molčim. Prideva do vznožja. Ivan je obstal.

‚Oče, ostani z bogom! Če bova oba ostala živa, boš preskrbljen za vse življenje. Niti ene surove besede ne boš slišal od mene.‘

Objel me je, meni pa je hotelo počiti srce.

‚Teci, sin!‘ sem dejal.

Tekel je nizdol, se ves čas obračal in mi mahal z roko. Pustil sem ga, da je pretekel kakih dvajset lučajev. Tedaj sem vzel puško z rame, pokleknil, da se mi roka ne bi tresla in — sprožil … Zadel sem ga v hrbet.«

*

Mikišar je dolgo iskal po žepih svojo tobačnico, zamišljeno kresal ogenj in počasi zapalil pipo. V roki je držal zareč vžigalnik. Mišice na licu so mu drhtele.

Izpod nabreklega čela so gledale krive oči, surove in brez kesanja. .

»Nu, skočil je in tekel še nekaj korakov. Potem se je z rokami zgrabil za trebuh in se obrnil: ‚Oče … zakaj?...‘ Zgrudil se je in pričel grebsti po tleh. Pritekel sem in se nagnil nad njim. Obračal je oči. Na ustnih se mu je penila kri. Mislil sem, zdaj je vse končano, umira. Toda še enkrat se je vzravnal in se me dotaknil z roko: ‚Oče, dete in ženo imam.‘ Glava se mu je pobesila. S prsti je hotel zamašiti rano. Toda, kako … kri je brizgala med prsti … Hropel je. Obrnil se je, me strogo pogledal, toda jezik mu je bil že težak. Še nekaj bi bil rad povedal, pa je izustil: ‚O-oče, o-oče …‘

Solze so me zalile. Dejal sem mu: Vanjuša, vzemi moje grehe nase. Res je, ženo imaš in otroka. Toda jaz jih imam sedem doma. Če bi te bil izpustil, bi me kozaki ubili in otroci bi morali prosjačiti.

Še nekaj časa je tako ležal, potem je izdihnil dušo. Mojo roko je držal v svoji. Vzel sem mu plašč in čižme, mu s krpico pokril obličje in se vrnil …

Zdaj presodi, dobri človek, toliko sem pretrpel zaradi dece, osivel sem … Delam zanje, za njihovo skorjo kruha. Miru nimam ne podnevi ne ponoči … Oni pa mi pravijo, kakor nedavno moja Nataša: ‚Studi se mi, oče, sedeti s tabo pri isti mizi …‘ Ali je mogoče prenesti kaj takega?…«

Splavar Mikišar je sklonil glavo. Pogledal me je s težkim nepremičnim pogledom. Za njegovimi ramami se je budilo jutro, mokro in megleno. Z desne obale, izza črnih kop praprotja, je jeknil zamolkel glas:

»Mikišara! Zlodej! Splav sem …«