Očakarjev Janez

Ata Žužamaža in druge zgodbe Očakarjev Janez Rado Murnik

Viri:	Maribor: Ozorja, 1952 (Prežihova knjižnica, 4). (COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V majhni dolini sredi med debelimi gorami stoje lesene hajte skrite vasice, ki ji je lepo in blagodejno ime Telehanovo.

Nerodna in slaba pot vodi v to tiho zahribje. Leta in leta ni bilo ondukaj nohenega tujca, ne hribobzca, ne kolesarja. Pa tudi Telebanovci ne odhajajo radi z doma. Vsako Ieto nekajkrat ženo svoje govedo na sejem v oddaljeni trg ali pravzaprav tržič. V tem tržiču si nakupavajo vsake kvatre vse potrebno, česar jim ne moreta dati njiva in gozd.

O življenju in napredku modernega ,sveta nimajo nepokvarjeni hribovci kajpada prav nobenega pojma. Prav tako životarijo kakor njih dedi in pradedi. Mirno in marno kmetujejo v svojem gorskem zakotju. Docela nič jim ni do novodobnih pridobitev; z vzorno vzajemnostjo se podpirajo v prastari ne/pokvarjeni zabitosti in pazijo strogo, da se ne bi kdo izmed njih nalezel naprednih kvantuz in sumnih novotarij.

Le enkrat je v to srednjeveško temo posvetil nevaren žarek modernega sonca.

Kobacajeva Jera je brzela soparnega jutra od bajte do bajte in povsode že v veži ali pod kapom stresla nevarno novico: »Očakarjev Janez hoče - v Ljubljano!« 

Iz vseh koč so lezli in skakali stari in mladi Telebanovci, moški in ženske, in jo ubrali za Kobacajevo Jero, ki je vodila vse krdelo pod lipo na sredi vasice. Tam je uprla babnica roke ob suhe boke in oznanjala z neznansko visokim glasom: »Poslušajte, ljudje božji! Tiho, otroci! Očabrjev Janez sili v Ljubljano, tja koder vera peša!« 

»Pohujša se v Ljubljani in potem pohujša tudi nas!« je cvilila Čenčanova Mica še više. »O vsi svetniki, pomagajte nam!« 

Žene so ječale, moški so se pridušali, otroci pa so se brcali in suvali brezskrbno, kakor ne bi pretila Telebanovemu časna in večna poguba. »Odkar stoji svet, ni bilo še nikoli nobenega Telebanovca v Ljubljani,« je kričala Kobacajeva Jera. »Nikoli ne,« so vpile razburjene babuze, zIasti pa Čenčanova Mica. »Noben Telebariovec se ni spozabil tako grdo, da bi zagazil v to nevarno mesto,« je izvajavila zgovorna Jera Kolbacajeva. »Previdno smo se držali rodnega kraja in živeji po svoji pameti pošteno in zadovoljno. In nikoli nam ni zmanjkalo ne fižola ne krompirja v oblicah.«  »Jera ima prav!« jo je pohvalil Čenčanov Miha, ki ji je bil dolžan mernik pšenice. »Jera govori dobro in modro. Jero poslušajmo!«  Pohv'aIjena Jera se je ponosno obliznila in nadaJjevala: »Zdaj pa je zmotil enega izmed nas hudobni duh! ln prevzel ga je napuh! Očakarjev Janez tišči v Ljubljano. I kaj bi neki tiščal tjakaj, ko lahko ostane doma, in ima vsega dosti, fižola in krompirja! Ves pohujšan se vrne garjeva ovca med nas in okuži vso dolino Teiebanovsko.«  »Tale Jera pa res dobro govori,« se je oglasil nanovo Čenčanov Miha. »Presnetn jo zna lepo zarobiti, primaruha!« 

Pa tudi, drugi so bili zadovoljni z govornico in so ji orglali hvalo naglas. »Zdaj pa jaz takole pravim,« je povzela jezična Jera. »Otroci, nehajte se vendar vsaj za pol urice suvati, in pojati, saj je še dolg dan. Očakarjev Janez pa ne sme v Ljubijano!«  »Ne sme, ne!« so vpili razdraženi Telebanovci. »Kamnajmo ga! Tako bo vsaj mir!«  »Ne, kamnali ga ne bomo!« je odvrnila Jera Kobacajeva. Potem bi bili zaprti. Za to so postave. Ampak veste kaj? Pretepimo ga in pa skrijmo mu škornje. Tepen in bos menda vendar ne bo hodil v mesto!«  »Saj je res, Jera ima prav in še prav imenitne jo reže!«  je dejal Čenčanov Miha in se praskal za ušesom, dasi ga tam ni nič srbelo. »Kar nadenj!«  Janezova bajta je bila zaprta in o njenem prebivalcu ni bilo ne tiru ne sledu. »Oježeš!« je zavpila Kobacajeva Jera. »Jo je že popihal! Zdaj pa imamo! V škornjih jo je pobrisal naravnost v Ljubljano! Ali, kadar se vrne! To ga bomo!« »Dobro si govonila, Jera, ves čas!« je rekel Čenčanov Miha po kratkem, toda mučnem premišljevanju. »Tisti mernik pšenice ti pa vrnem že dnugi teden.« 

Pet dni pozneje je okopavala Kobacajeva Jera, krompir na njivi. Trudna se je malo vzravnala in pogledala po poti, gubeči se med stranovite gore. Naenkrat so se ji razširile oči in: letela je v vas.

»Janez gre!« je kričala medpotoma. »Skupaj, ljudje božji! Garjeva ovca gre in škornje nese v rokah!«  Ko se je prigugal Očakarjev Janez v vas, SO bili Telebanovci že vsi skupaj in ga rinili pod lipo na zatožno klop.

»Očakarjev, grdo je to, da si nam ušel,« ga je nagovorila Kobacajeva Jera s srditam obrazom. »Zdaj se pa ,zagovarjaj in povej, kaj si uganjal v Ljubljani!« 

»Oh, v Ljubljani je vse polno samih čudežev,« je odgovoril Janez in si brisal potno čelo z rokavom. »Ljubljančani so čudni ljudje. Ne bodite zatorej preveč sitni, če vam povem kaj takega, kar se vam ne bo zdelo verjetno.« 

»Le govori!« mu je velela Kobacajeva.

»Precej prvo uro sem videl v Ljubljani voz, ki je vozil brez konj in volov ali brez druge priprege kar sam po cesti.«  »Lažeš!« so vpili vaščani, »Ti, to te bomo !«  Prav nič se ne lažem! Voz je vozil kar sam. Mož na njem je le malo pozvonil, in odfrčal je kakor zlodej. Tako debelo sem zijal kakor- zdajle vi, in tri muhe so se mi ujele v usta, mislim, da sem jih prav štel. Precej potem me jel poklical mlad mož k sebi v štacuno. Povedal sem mu, da sem Očakarjev Janez s Telebanovega. Čudite se, mi je dejali, da drči voz kar sam po ulicah. Pa to še ni nič takega! Poglejte tole! Na to' omarico in te rene se lahko pogovarjam z drugim , ki je na drugem koncu Ljubljane ah celo v Trstu in še ,dalje. No, nisem mu verjel. Pa je pozvonil, se pogovarjal z omarico in dal tudi meni reno na ušesa. In čisto natanko sem slišal, kako me neznan prijatelj zmerja: Očakarjev Janez, ti si velikanski osel! Potem je pritisnill mladi mož na cvek in začele so goreti luči!« 

»O ti grdi lažnivec!« je vpila Kobacajeva Jera in drugi za njo.

»In še to mi je povedal, da je ta luč napeljana naravnost iz pekla, koder je razsvetljava hudo poceni.« 

»Ali ste ga IS lišaIi prijatelji in prijateljice!« je vikala Jera Kobacajeva. »Kaj bi še poslušali take kvante! Dajmo mu jih petnajst po napetih hlačah, pa bo mir! Kaj nas bo imel tako nemarno zanorca!« 

»Lepo govori Jera vsak dan!« je poudarjal Čenčanov Miha. »Dobro jo zna zabeliti, to moram reči, četudi sem ji že vrnil tisti mernik pšenice. Janeza pa le našeškajmo!« 

Položili so grešnika na klop in Kobacajev Šimen je začel šteti in udrihati s krepkim poudarkom. Prav je štel do devet, nato pa je rekel kar enajst.

»Stojte!« je zavpil Očakarjev Janez. »To ni nič. Šimen se je uštel. Oha! Goliufati se pa ne dam, sai nisem neumen! Začnimo od konca! Štel bom pa sam, da me spet ne opeharite!«  Vsi so bili zadovoljni s tem modrim predlogom in potemtakem jih je prejel Očakarjev Janez petindvajset namesto petnajst.

Pa saj srce ni bilo tisto, kar ga je bolelo.