Nuna Uršica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zvésta déklica. Nuna Uršica.
Zbirka Krajnska čbelica (1848).
Mlada Zôra.
Viri: Digitalna zbirka Mestne knjižnice Kranj
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Stojí, stojí tam klošter nov,
Notri pa osemnajst je nun —
Z iménam êna Uršica,
Kloštra nar lépši nunica.

Pod kloštram pobič je orál,
Je drôbno detélj'co sejál;
Uršica 'z kloštra glédala ,
Zlat peretan 'z roke snémala.
Pobič jo vgleda, ostermí —
Takó ji pravi, govorí:
»Oj dôli, dôli, Uršica!
Kloštra nar lépši nunica!
Oj dôli, dôli, Uršica!
Vsaj êno kratko urico«.

Prosíla Uršica lepó:
»Naj grém, naj grém 'z kloštra domó,
Naj grém, naj grém 'z kloštra domó,
De ljub'mu dala bom slovó!«

Nje viši nuna jo svarí,
Takó ji pravi, govorí:
»Nikar, nikar, oj Uršica,
Kloštra naj lepši nunica!
Ne glej perstana zlatiga,
Pozabi svôj'ga draziga!
Mar ljubi svôj'ga Jezusa —
Spomni sе pét kervavih ran!«

Uršica prosi spet lерó:
»Nej grém, naj grém 'z kloštra domó
Le êno samo urico —
Dé ljub'mu dala bom slovó!«
Spét viši nuna jo svari',
Takó ji pravi, govorí:
»Nikar, nikar, oj Uršica,
Kloštra naj lépši nunica!
Ne glej perstana zlatiga!
Pozabi svôj'ga draziga!
Mar ljubi svôj'ga Jezusa —
Spomni se pét kervavih ran!«

Uršica prosi spét lepó:
»Naj grém, naj grém 'z kloštra domó —
Naj grém, naj grém 'z kloštra domó —
Le êne same ur'ce pol!
De ljub'mu slovo dala bom,
K' ga vid'la nikdar več ne bom«. —

Spét viši nuna jo svarí,
Takó ji pravi, govorí:
»Nikar, nikar, oj Uršica,
Kloštra naj lepši nunica!
Ne glej perstana zlatiga,
Pozabi svôj'ga draziga!
Mar ljubi svôj'ga Jezusa —
Spomni se pét kervavih ran!«

Srebern nož vzame Uršica
In si ga vtakne v serčice!
»Oj, têci, têci gôrka kri —
Ker 'z kloštra vùn me ne spusti!«
Mi Uršica zdaj omedli,
Še tako pravi, govorí:
»Vsim staršem pravi nauk bo,
Ki hčére v kloštre silijo —
Le b' me b'li dali v klošter lép,
Ko sim bla stara sédem lét —
Zakaj ste dal' me v klošter lép,
K' sim stara bila dvanajst lét.«