Novoletne sanje
| Novoletne sanje I. Zupančič |
| |||||||||||||
V gostih oblakih tobačnega dima in vinskih hlapov sem videl obraze. Pravzaprav jih pa nisem videl, ker sem imel meglo v očeh in svinec v glavi, toda sklepal sem in lahko trdim, za naše čase še precej logično: če drsè po mokrih tleh noge, če razbijajo po mizi junaške pesti, če trkajo na moje nežne slušne organe nepovabljeni gostje »per mej, Micka, še en štefan«, »prej pa ne grema dam«, »moj fantič je na Trosko vandrau« in druga taka ropotija, se to pravi, da morajo biti prav blizu tudi glave, ki dirigirajo to bogato simfonijo. Ker pa ima vsaka glava, tudi oslovska, svoj primeren, notranjim in zunanjim dimenzijam odgovarjajoč obraz, sem poklical na pomoč logiko in sklenil, da so nekje v dimu obrazi. Od nadaljnjih sklepov sem se po neki čudni asociaciji pravočasno vzdržal. Nato sem prebrnil brez potrebe kozarec vina, vtaknil nos v tekočino in zadremal. Kako dolgo se je namakal moj nos v dragoceni mlaki, ne vem, konstatiram pa lahko, da sem predremal sedanjost, ker sem se vzdramil šele ko je nastopila bodočnost, kar je potrdil solo-glas, ki je izpodrinil že znano simfonijo.
»Torej, cenjena gospoda.« sem čul skozi dim precej močan bas, »ker smo že pri stvari, govorimo o stvari! Lansko leto sem vam pravil in letos ponavljam, svet stoji na napačni teoriji. Praksa je dobra, vse drugo je za nič. Ker bomo kmalu stopili v novo leto, začnimo z letom. Ko sem bil še paglavec, mi je oče dejal: sin, leto ima dvanajst mesecev in verjel sem mu, ker je bil moj oče. Ko sem se naučil čitati, sem seštel in pogledal v pratiko: res je dvanajst, tako stoji zapisano. Škorpijon, bik, devica, dvojčki, rak, ščuka, cel zverinjak so ti našteli lažnivci. Samo osla sem pogrešal ni to se mi je zdelo sumljivo. In evo! Prišla je praksa, podrla teorijo in pravi: leto ima trinajst mesecev. Sedaj pa pomislite! Če seštejem pradede samo od Kristovega rojstva, so me spravili za sto šestdeset let prezgodaj na svet. Dedu, pra, prapradedu in tja do Adama mojega rodu, vsakemu so prikrajšali življenje za pet let. To ni šala, gospodje, marveč javna, očitna in podla sleparija. Sedaj mi je šele jasno, zakaj je tako težko na svetu. Sto šestdeset let smo prezgodaj rojeni. Tavaš v tem vrtincu idej, idealov in principov, poslušaš teorije, ki se jih boji vsaka praksa, požiraš, kot riba na suhem zraku, potiš se in trudiš, da bi kaj razumel, nazadnje se te polasti strah in dvomiti začneš, kaj si sam in si sploh ali nisi. Vse to, kar se godi okrog nas, je časovno določeno za naše deveto koleno ravne črte, mi pa smo žrtev sleparije naših pradedov. Druga taka laž je znana teorija o —«
Nekdo je udaril s pestjo po mizi in jedrnato zaklel. Spet se je začela simfonija drsečih nog in junaških pesti. Obraz, ki je govoril, je izginil med obraze, ki so šumeli. Vtaknil sem nos na staro mesto in pravkar sem nameraval zadremati, ko sem zaslišal drugi glas, ki je bil hripav in se je opotekal kot jetičen bolnik.
»Slavni možje in slavne žene! Oprostite mi, ker ne vidim, če so ženske tu med nami ali ne in kakšne so, stare, mlade, debele ali suhe, splošno pa moramo omeniti, da ženske visoko cenim in silno spoštujem, kar je dokaz, da sem človek, ki je popolnoma v redu. Poslušajte, ura je zdrknila! Zdajle začne, dvanajstkrat udari po starem letu in ne bo ga več. Hvala Bogu! Tako težko je življenje, da ga komaj nosim. Ampak padel pa še nisem pod to težo in tudi ne bom. Dokler bo stala vinska trta, bom stal tudi jaz, dokler bo rodila, bom živel, ko se posuši, bova šla skupaj pod zemljo. Zato pa pravim: »pustite vse teorije, laž naj ostane laž, resnica naj ne leže iz svojega brloga, vinska trta pa naj živi in rodi tudi v novem letu, tako kot je rodila do sedaj. Ampak življenje je pa vendar težko in komaj ga nosim.« Glas je utihnil, odgovarjala mu je simfonija drsečih nog in junaških pesti. Potegnil sem nos iz mlake, ki je dobivala pritoke od vseh strani, poravnal račun in odšel domov. Med potjo sem objemal vse obcestne droge po vrsti, kričati sem moral strašno, kar sem sklepal iz tega, da sem slišal trikratni odmev lastnega glasu, vendar pa se mi ni pripetila nobena nesreča, kajti motenje nočnega miru pri nas ni posebno prepovedano. Sklenil pa sem, da je življenje res težko in da ga tudi jaz komaj nosim.
Kje sem zaspal, v predsobi, v sobi, pod ali na postelji, tega ne vem. Da pa sem zaspal je jasno in razumljivo vsakomur, ki ve, da človek lahko sanja samo v spanju. Seveda, če je dosegel gotovo število let in njegov organizem nima posebnih napak. Komaj sem zaspal tako trdno, da se nišo več majala tla pod menoj, je stopil k meni mož, ki je bil tako črn, da se mi je zdelo kot da je oblezel in očistil vse zakajene dimnike. »Pojdiva!« je spregovoril z glasom, ki mi ni nič kaj posebno ugajal.
»Kam?« sem ga vprašal začudeno in strah me je objel pri misli, da se bodo spet zibala tla pod menoj. »Pojdiva, ti pravim!« je ponovil jezno, pomagal mi, da sem se postavil na noge in odšla sva.
Kako dolgo in kje sva hodila, ne vem. Spominjam se le temnih, vijugastih ulic, ki jih nisem videl nikoli poprej in nekakih sključenih postav, zavitih v črne plašče, ki so neprenehoma švigale mimo naju. Hodila pa sva dolgo, kar sem sklepal po žuljih, ki so me pekli na nogah. Nazadnje sva krenila v ozko zakotno ulico, kjer nisem več razlikoval mojega spremljevalca od goste teme.
»Tu sva, vstopi!« je dejal in me porinil skozi železna vrata na dvorišče stare napol podrte hiše. Okna podzemlja so bila razsvetljena in čul sem, kako odmevajo udarci kladiv po nakovalih. »Čujte, imenitni gospodi« sem se obrnil k spremljevalcu popolnoma vljudno, »kaj pomenijo udarci tu doli pod zemljo?« »Kovačnica« je bil kratek odgovor. »Ampak, oprostite, sijajni gospod, vi ste se menda zmotili. Nisem namreč konj in ne vem, kaj naj počnem v kovačnici.«
»Takoj zveš!« se je zadrl name moj spremljevalec, odprl vrata in me potegnil po strmih stopnicah v podzemlje. Kovačnica, kamor sva stopila, ni bila navadna in prvi hip, ko sem se ozrl okrog, mi je postalo nekam tesno pri srcu. V treh dolgih vrstah so stola nakovala, na njih so ležale človeške glave, roke, noge, po tleh so bili raztreščeni kosi človeških teles. Pri nakovalih so stale orjaške črne postave zagonetnih nočnih kovačev, ki so vihteli težka kladiva in neusmiljeno razbijali po človeških glavah.
»Sem ž njim!« sem začul iz kota glas, ki mi je preluknjal vso kožo na hrbtu. Hotel sem ugovarjati, prositi, pa nisem spravil besede iz sebe. Moj spremljevalec me je potegnil za seboj. Obstala sva pred največjim nakovalom in najbolj črnim kovačem.
»Vidiš ga, saj sem vedel!« je spregovoril kovač in me jezno premeril od nog do glave. Taka pokveka je kot so vsi drugi, ki sem jih imel pod kladivom nocoj. Oči ima obrnjene naprej, vidi samo to, kar se godi pred njim, kaj je desno, levo in zadaj, to mu je španska vas. Ušesa mu štrle tudi naprej. Sliši samo pred seboj, od treh strani beži glas mimo njega. Roke, oglej si njegove roke! Kot grablje mu jih jo dala priroda, obrnjene so k lastnemu telesu in grabijo samo za lastno telo. In noge! Če so te okorne palice dostojne nositi človeka, naj mi Jupiter na mestu razkolje glavo! Vidiš, kam merijo? Tudi tja, kamor oči in ušesa. Obrni ga, kamor hočeš, v eni smeri bo hodil po svetu. Vse je obrnjeno od telesa, vse pozna samo eno smer, le roke so obrnjene proti njemu in grabijo lahko od vseh strani. In to le naj bo človek, krona stvarstva? Pokveka je in nič drugo!
Iztrgaj v srce, da vidimo, če je tam kaj človeškega.« Čudno se mi je zdelo, da nisem čutil nobenih bolečin, ko je potegnil nočni spremljevalec u mojih prsi okrvavljen košček mesa.
»Razreži ga! Vidiš, suho in prazno, mišičasta vrečica, ki zbira in odpošilja kri, vse drugo ji je tuje. Sedi v prsih kot zelena žaba na veji, napenja se in krči, o tem, kaj je pravzaprav srce, pa nima ta žaba niti pojma.«
»Odpri glavo in pokaži možgane!« Spet nisem čutil bolečin in zavedal sem se, čeprav sem videl pred seboj lastne možgane«
»Poglej! Tole je središče največje sile, ki jo nadkriljujejo samo še neizpremenljivi zakoni prirode. Da ni dala priroda človeku te-le peščice rjave snovi, bi bila ostala sama neizmerno lepa in večno nedotaknjena, človek pa bi bil srečen v naročju svoje mogočne matere, ker bi ne bil hrepenel po tajnostih njenega stvarstva. To je orožje, s katerim pobija človek prirodo in samega sebe. V tem majhnem koščku snovi so zbrane solze in kri vsega človeštva. Položi nazaj in zapri glavo, ker to je nadčloveško in ne pozna v okviru, možnosti nobenih mej.
»Še jezik mu potegni iz ust, da vidim, če so pri vseh ljudeh enaki! Seveda, tako sem si tudi mislili! Tale košček mesa ni veliko vreden in človek bi živel tudi brez njega. Ampak v njem je združena vsa hudobija sveta. Vsi drugi udje se morajo skriti pred njim. Zlo, ki ga je povzročil jezik človeštvu, se ne da primerjati z nobeno drugo nesrečo. Sicer pa — položi ga spet v usta, če ga odrežeš, mu požene drugi.« Zdelo se mi je, da je revizija mojo skromne osebe končana in da se bom lahko vrnil iz te strašne delavnice, zato sem se nemalo začudil, ko je sklonil čudni kovač tik nad menoj svojo debelo glavo in spregovoril z glasom, ki mi je zdrsnil po hrbtu kot ploha jesenskega dežja:
»Človek, stvarstvo me je poslalo, da vidim vzroke tvoje nesreče na zemlji. Sam jih nosiš na sebi in v sebi in zato sem sklenil, da te perkujem. Nov boš stopil v novo življenje. Ne boš več sovražil in ubijal, ne boš več ...«
»Gospod, gospod«, sem zaslišal tik nad ušesom drug glas, ki je bil bolj nežen. »Deset je ura, v službo morate, včeraj ste me prosili, naj vas pokličem.« Stara ženica je stala ob postelji in začudeno gledala, kako sem s težavo odpiral oči. Prijel sem se za glavo, ugriznil v jezik, potipal ušesa, položil roko na srce — vse v redu. Vse na svojem mestu. Hvala Bogu! Samo v glavi je ostalo nekaj svinca, pa to nič ne dé, da sem se le pravočasno otresel teh čudnih sanj. Vrag naj me vzame, če vem vsaj približno, kaj pomenijo.