Novo mesto leta 1841

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Novo mesto 1848.
Orlov
Izdano: Slovenski narod 5. junij 1879, (127-128)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Novo mesto leta 1848 (Črtica, spisal (hlov.) I.[uredi]

Kako krasen pogled, kadar se po dolgem slabem vremenu nebo zjasni! Srebrna jutranja zora tako krasno presvita in rujno solnce zopet razsvitljava tužno zemljo. Kapljice na rožicah se blišče, ptiči pevci ti zopet razširjajo mlado srce, zemlja pokrepčana zopet poganja, ti pa občuduješ krasno naravo. In tudi ti prijatelj postal si veselejši, nego si bil. Pustoba se ne bere več na tvojem licu, lica izražujejo nekako notranjo zadovoljnost, nekako dušno veselje!

Ali nij bilo tako nekako tudi 1848. leta? Ali nij takrat prisijala jutranja zarja Slovanom v Avstriji, sosebno nam Slovencem ? Mati Slovenija je takrat očitno stopila na politični oder; nje sinovi potegovali so se z največjim navdušenjem za svoje pravice, upajoč, da je zdaj čas oglasiti se.

Tudi naša mesta, ki so doslej le bolj politično spanje spala, jela so se gibati. Vsi so bili navdušeni za svojo domovino in svoj jezik, krepko so prijeli za orožje, hiteli so pod sveto zastavo Jelačićevo ter borili se za Avstrijo in za svojega cesarja. Svoje misli so izraževali očitno po listih, koje je I. 1848 ustanovilo. Se ve da se je marsikateri list posluževal nemščine iu tako navduševal svoje rojake. A takrat so bile tudi take razmere; na slovenščino se je prejšnje čase premalo oziralo po šolah, nij tedaj čuda, da nijso bili vsi dobro izurjeni v svojem materinem jeziku.

Tudi naše Novo mesto je takrat pokazalo, da nij zadnje mej mesti na Slovenskem. Tudi tu so takrat izdajali izvrstni list „SIoveniens Blatt , ki je krepko zastopal naše interese.

Kako se je takrat Novo mesto vrlo obnašalo, kakšne so bile takrat razmere v mestu, naj tu na kratkem priobčim, dobro vedoč, da je to zelo važno za vso Dolenjsko in nij bilo do zdaj še v nobenem slovenskem listu priobčeno. 10. maja 1848 razposlali so novomeški rodoljubi vabilo na list, kojega nameravajo izdajati pod imenom „Sloveniens Blatt.” Kako lepo piše na prvej strani tega vabila gospod dr. Rozina: „Vertraue deinen kindern, Slovenia, vertraue deinem kaiser! und du wirst in deiner morgenschone eine frisch aufbluhende blume in dem edlen kranze erglanzen, der Oesterreichs verschiedene aber bruderlich vereinte nationen unter dem milden scepter unsers erhabenen constitutionellen kaisers zu einem grossen schonen ganzen verbindet. Slovenia hoch! " —

Nij mi treba kaj več besedij iz tega lista navesti, uže te besede nam pričajo v kakšnem duhu je bil ta list pisan in kako navdušeni so bili mu sodelovatelji. Odgovorni urednik mu je bil neki uradnik imenom France Polak. Ta list je imel izvrstne članke, pečal se je mnogo z domačimi razmerami, donašal je tehtne in jedernate članke o Slovanih sploh, a včasih jo bralce tudi z filozofičnimi razpravami razveselil. Važen je pa za nas tudi zategadelj, ker se je zelo brigal za razmere našega mesteca in tako vse važne stvari popisal, ki so se tukaj vršile. Po njem se sosebno seznanimo z nekdanjimi Novomeščani, katerih nekateri so uže pomrli, a nekateri še žive. Kar se političnega dela tega časnika, ki je izhajal po enkrat na teden, tiče, hočemo na druzem kraji govoriti; tu naj le bolj govorimo o domačih stvareh, da bodo sosebno Novomeščanje svoje vrle za narod navdušene prednike spoznali ter jih tudi v dejanji posnemali.

Kakor so leta 1848. po druzih krajih mile nam Slovenije ustanavljali narodne garde ali narodno vojsko, so tudi v Novem mestu oživili narodno gardo. Mnogo let prej so uže imeli Novomeščanje meščansko gardo (burgergarde), ki je zdajci pristopila k narodnej gardi. Tudi dijaki so ustvarili svojo legijo. Tako je štela narodna garda tri kompanije: prva kompanija je bila meščanska uniformirana garda z dobro organizirano godbo; druga kompanija je bila legija dijakov; in tretja je bila sestavljena iz raznih gard. Svojega polkovnika nij začetkom imela, a nadomestoval ga je najstarejši stotonik France Škrem.

Največ priznanja od vseh kompanij si je pridobila legija dijaška. Dijaci, svoje naloge si svesti, opravljali so svojo službo prav zvesto in pridno, ter so se zmirom vadili v orožji. O telesovem so tako izvrstno streljali, kakor moreš le od starih vojakov pričakovati. Pa počitnice so za nekoliko časa razkropile to gardo. V znak častnega priznanja priredili so udje prve in tretje kompanije dijakom 2. julija banket s plesom. K tej veselici so bili vsi dijaci novomeški povabljeni, pa tudi mnogo druzih iz vseh omikanih krogov kakor oficirji 4. brambovske kompanije c. kr. pešpolka princ Hohenlohe in oficirji 11. kompanije pešpolka baron Wimpfen. Zabava je trajala do ranega iutra.

C. kr. okrožni glavar napil je pri tej priložnosti cesarju, sledile so potem napitnice nadvojvodi Janezu, Radeckemu, Jelačiču, pa tudi vrlim novomeškim dijakom. Pri tej točki pride nam nehote na misel osoda naših dijakov. Nekdaj so jih spoštovali, častili in tudi ceniti vedeli, celo napivale so visoke osobe bodočej podpori domovine. Takrat so bili prosti, zahajali so brez skrbi v pošteno družbe, ter so si še z večjem veseljem likali um za svojo domovino. A dandenes? Da bi se kaka vikša osoba spominjala dijakov, tega še ne mislimo, saj so do sedaj zmirom pokazali, da so narodni. In to menda nekatere peče, ker dobro vedo, da bo dobila odpadniška stranka zmirom menj privržencev, dokler bo sama od sebe razpala. A čudno se nam dozdeva, da je dijakom prepovedano obiskavati narodne zavode. S tem se menda vendar ne bo zatrl narodni duh, ki veje po slovenskih gimnazijah. Toliko le per parenthesin!

Kako je pa še bolj pokazalo Novo mesto svoj narodni značaj? O tem nas najbolj poduči 3. številka tu izhajajočega tednika. V omenjenej številki beremo sledeče. Jedna lastavica še ne prinese spomladi. Glas jednega nij glas narodov. Kakor slišimo, ne smejo dijaki v Ljubljani celo ne omeniti o kakej slovenskej igri ali pesni. V Novem mestu pa so uže meseca januarja diletantje igrali igro „Matijček se ženi” . Celo Nemci so sodelovali; akopram jo to za njih prav težavno in utrudljivo bilo, vendar so nam prostovoljno svojo pomoč ponudili. Hiša je bila vsa polna, celo taki so bili prišli poslušat, ki nijso vešči našega jeziku. Ploskanje je bilo občno; a naj bolj se je odlikoval g. K . (menda Kraus), ki je razne pesni, ki se nahajajo v tej igri uglasbil. Igra se je zdaj še enkrat ponavljala. Recenzijo smo poslali necemu znancu v Ljubljano, a ta je nij priobčil, ker so uradniki sodelovali.

Dandenes se ve da ne boš videl uradnikov na slovenskem odru; nekaj je se ve da soboj prinesel duh časa, a nekaj pa tudi — strahopetnost. To vse kaže, kako lepo se je začelo vse gibati in zavedati. Slovenska beseda je bila povsod prva; v delu za narod bili so vsi prebivalci složni, da celo uradniki bili so najbolj navdušeni za slovensko reč.

Nedaj dnij pozneje bila je zopet slovenska beseda v tukajšnjej kazini (čitalnice še takrat nij bilo v Novem mestu; tudi kazina nij bila nemčursko gnezdo, ampak društvo, kojega edini namen je bila zabava, a ne kakor dandenes, trositi in razširjevati nemško sovraštvo proti lastnemu slovenskemu narodu) v prid narodnoj gardi. Beseda je bila še dobro obiskana. Gospoda je došla mnogobrojno k slovesnosti, le uniformirana meščanska garda nij bila zastopana. „Če pomislimo, da smo, kolikor nam je bilo le mogoče, skrbeli, da ima ta beseda naroden značaj, na dalje, da so gospodje diletantje prišli iz daljnih krajev, da se prav v narodnem smislu razveseljujemo in se v naših srcih zopet zbudi narodni čut, — se nam jako čudno dozdeva, da nij bila meščanska garda navzočna. Upamo, da jih nij odvračevala kaka mlačnost proti narodu, ampak so bili zavirani priti. “ Tako piše novomeški „Sloveniens Blatt" o tej slovesnosti, ki se je vršila 19. julija. Pri tej svečanosti se je deklamoval Vodnikov „Vršac" , a pevci so posebno izvrstno peli Preširnovo „Mornar" in Strelovo „Popotnik" . A najbolj je poslušalce ganila pesen „Slovenca dom" . Melodična v slavnoznanem slovenskem molu uglasbena pesen spominjala jih je na tisoč let trajajočo sužnost Slovanov . Slovan se je v teh osodepolnih trenotkih s petjem tolažil. Besede omenjene pesni pa so pričale rešitev in vstajenje našega naroda.

Novo mesto leta 1848. (Črtica, spisal O.lov.) II.[uredi]

Pevci so tačas tudi zapeli demonstrativno „Napred" („in der herausfordenuden volksmelodie") kakor tudi pesen „ Dolenjska". Končala se je dotična beseda s humorističnim predavanjem v slovenskem jeziku.

Ali nij bilo to gibanje krasno podčetje uzbujene Slovenske? Slovesnost se je vršila za slovesnostjo in sicer vse v narodnem duhu. In tu so vsi sodelovali, uradniki kakor prostaki. Srce jim je bilo le za narod, domovini pomagati, bilo je njih prvo in najsvetejše delo, svojega jezika se nijso sramovali, ga ne zaničevali, ponosni so bili, da so sinovi majke Slave! In dandenes teptajo nekateii svojo mater z nogami in se sramujejo svojega rodu. Pa „bic fata tulerunt!" Vest, da je avstrijska hrabra vojska dobro našeškala Italijane pri Kustoci, prišla je bila tačas tudi sem. To zmago so tudi Novomeščanje dostojno slavili. Dne 15. avgusta brala se je v kapitelskej cerkvi zahvalna maša. Udeležile so se je vse korporacije. „Ko ne bi imela ova slovesnost namen, pokazati našo udanost do cesarske rodbine, lahko bi marsikaj druzega premišljevali. Ko se je slavila enakopravnost vseh narodov in vseh jezikov , bila je tudi slovesna maša, a brez zahvalne pesni; tudi meščanska garda se nij te maše udeležila. A zdaj skrbi vse za slavljenje te zmage. Tedaj enakopravnost in prostost so prazne reči, zmaga v Italiji da menda upanje, da se zopet vrne stari čas, ki nam je tako lep sad rodil? " Tako beremo v številki od 22. avgusta omenjenega tednika.

Proti večeru imenovanega dne zbrala se je mestna garda ter nekaj druzih v Vragovem logu. Tu se je napivalo cesarju in druzim dostojanstvenikom. Množica pa, ki je inače navdušena za Slovanstvo, pela je menda iz nevednosti tudi pesen: „Und Oesterreich sehliesst sich au Deutschlaud an!!” Zvečer je bilo mesto razsvetljeno, godba je igrala po mestu in živic-klici so se razlegali.

Ta po vsem izvrsti lokalni dopis sklene vrl urednik z besedami: „Bruler, wenn wir das fest unserer siegreicheu waffen und todesverachtenden helden feiern, vergessen wir auf unsere freicheit nicht!"

Takrat nij bilo življenje v Novem mestu tako enolično, kakor je dandenes. Zabave je bilo zmirom dosti, se ve da je takrat v mestu sloga vladala. Uže iz tega, kar smo do sedaj naveli, vidi bralec, da je bilo takrat zelo živahno po mestu. Prve dni meseca septembra je bil zopet izlet v otoški log (Wordl). Ta so se sešle novomeška, dvorska, trebanjska in mokronoška narodna garda. Novomeška narodna garda je šla tja z godbo in slovenko trobojnico . To kaže, da se je narodna garda novomeška uže precej zavedala svoje narodnosti . Velika množica ljudstva se je zbrala v tem logu, ter se je izvrstno zabavala. Od vseh se je pa najbolj odlikovala dvorska. Vs i so bili dobro z orožjem preskrbljeni. Nij še mesec dnij, bila je zopet veselica v prid narodnej gardi, tudi plesali so do ranega jutra . Ta veselica je bila menda zadnja omenjenega leta, ki jj e zabilježena v imenovanem listu.

Po vsem smo videli, da je tu začela dobro poganjati kali narodova prosveta. Vi deli so pa prvaki, da je v Novem mestu silno potrebno slovensko društvo. Kazina Bicer nij bila napačna, tudi ne društvo nemških „kulturtragerjev", kakor je denes, a skrbela je le za zabavo, nikakor pa ne za izobraževanje duha . Tako društvo je pa sosebno zategadelj potrebno, da skrbi za naš jezik. Te besede padle so na rodovitna tla. Uže v 23. številki „Sloveniens Blatt " beremo, da je nekaj rodoljubov sklenilo tukaj slovensko društvo ustanoviti v skupno delovanje, v prid domovini . To društvo ima namen vzgojevati slovenščino ter delati v povzdigo naroda. Precej začetkom se je v to društvo vpisalo 60 udov, ki so potem volili provizorični odbor. Da pa doseže društvo svoj namen, hoče ustanoviti bralno sobo, kjer se bodo prebirali vsi slovenski listi in najnovejše slovenske knjige. Društvo bo tudi preskrbelo slovenske besednjake. V društvu bodo sem ter tja predavanja v slovenskem jeziku; tudi slovenska slovnica se bo udom razlagala. Provizorični predsednik tega društva je bil dr. Josip Rozina , a njega namestnik Toutsaints vit. Fichtenau.

Kako zdrava in dobra načela so imeli ti ljudje! Koliko so storili za narodovo prosveto. Polagoma so hoteli Novomeščanom v srca vcepiti ljubezen do materinega jezika in materine zemlje. Pač so nas tudi učili, kakšen namen imajo sploh slovenska društva . To je je kraj, kjer zaseda prvi kraj slovenščina, kjer se razgovarjamo v milem si materinem jeziku. In tako mora biti v vsacem slovenskem društvu, tudi v našej čitalnici.

In še nekaj mi leži na srcu, nekaj mi še teži dušo, kakor težak kamen. Ne morem si drugače, kakor da tu očitno povem svojo misel. Minulo je leto 1848. Nekateri, ki so bili takrart navdušeni za sveto narodno stvar , obračali so potem plašč proti vetru, izneverili so se v teku časa svojemu rodu, stopili so v nasprotni tabor ter delali so nasproti onemu narodu, na kojega so bili nekdaj tako ponosni! Marsikdo od njih je uže zapustil to solzno dolino , pa tudi tužno slovensko zemljo — umrl je kot renegat. In njih potomci so zdaj ali „šviga-švaga čez dva praga " ali pa odločni nasprotniki naše stvari! Nekateri pa še tu žive, ali sneženo-beli lasje obdajajo njih glavo, z a njih je čas prešel, a njih potomci so v narodnem duhu izrejeni ter zvesti na ­ rodu. Slava onim možem, ki so pomagali tužnej Dolenjski na noge, narod blagoslavlja njih delo, hvaležni so jim vsi dobri ljudje!

Koncem leta 1848 prenehal je „Sloveniens Blatt " izhajati, ker je bil urednik njegov gosp. Franjo Polak, stoječ v državnej službi, premeščen; nesel pa je njega urednik prepričanje soboj, da je vzbudil središče Dolenjske, ga rešil propada, ter ž njim tudi vso Dolenjsko navduševal za delo, za dom in cesarja. Kako izvrsten mož je bil urednik tega lista, vidimo iz besed, ki jih sam piše v zadnjej številki: „Meine dienstespflicht beraft mich von Neustadtel und bringt mich in die unmoglichkeit, das blatt fortzusetzen und zwar nach dem tiefen wunsche meines herzens in meiner vielgeliebten muttersprache". Koliko dobrega je ta list učinil, beremo pa tudi v nečem druzem članku zadnjega lista , rekoč: „Mit deinem erwachen, Slovenia, bin auch ich erwacht und habe treu und redlich deine interessen verfolgt und verfochten, bin von der bahn, die du einschlagen solist, nicht abgewichen. — Und so sterbe ich mit vergnugen ab, um einen andern die bestrebungen der zeit auffassen und dir referiren zu lassen, um durch einen andern dich auf jenen bahnen, welche das gesammtvolk der Slaven in Oesterreich einschlagen soli, fiihren und leiten zu lassen." — S tem mislimo, da smo te dragi bralec dovolj seznanili z nekdanjimi Novomeščani. Zdanji Novomeščanje so pa lehko ponosni na svoje prednike , oni naj jim bodo v izgled in posnemanje. Oni naj se tako potegujejo za svoje pravice, kakor so se predniki, in njih delo bo Sloveniji v korist. Minolo je osodepolno leto, ko so se zbudili politično Slovenci in tako tudi Novomeščanje. A od iste dobe spalo je menj ali več tukajšnje prebivalstvo; prišli so trenotki svetlobe, a ti so zopet kmalu zginili. In v zadnjem času začelo se je zopet tu vse zavedati in zanimati za narodno stvar . Upajmo, da bo še čas prišel, ko bodo zopet uradniki delali za narodno stvar tako, kakor so leta 1848. A t a čas nij več daleč, ko pride tudi tu vrla narodna stranka na krmilo . „Zora puca, bit' će dana! "