Novo življenje (Josip Kostanjevec)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Novo življenje. Povest
Josip Kostanjevec
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (69. zvezek), 1915, 3–34
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.[uredi]

Vzdignila se je škrlatastordeča zarja nad vzhodnimi gorami ter pozdravila sanjajoča brda prelepe okolice dolske. Zdramilo se je listje na jablanah in hruškah, zašumelo ter se otreslo prvih debelih rosnih kapelj, ki so srebrnoblesteče padale kakor biseri v zeleno travo. Zdramilo se je listje na orehih in kostanjih ter pozdravilo sosede na nižje ležečih obronkih. Začel se je zaupen razgovor med njimi, praviti so si začeli sosedje svoje nočne sanje, svoje nočne doživljaje. To so se čudili mlajši, ko so zagledali sive starce, ki so se čez noč tako pomladili, da so se jim svetili obrazi notranje sreče, da so jim žarele oči kakor njim samim, ki so komaj začeli živeti življenje. In s kakšnim mladostnim ognjem so ti starci znali pripovedovati! Pa kako ne bi, saj je bila pomlad v deželi, lepa cvetoča pomlad ... Zarja je začela vedno bolj žareti, za gorami se je dvigalo solnce, prvi njegovi žarki so se spustili v dolino. Vse je zablestelo v zlatu, kamor so pogledali, česar so se dotaknili. Nastopil je krasen pomladni dan ...

Na malem griču je čepela vas Griblje. Skoro pred sleherno hišo je stal pripravljen voz, vse je vozilo iz bližnje opekarne opeko za novo šolo, ki so jo pravkar začeli zidati Gribljam. Ko bo prišla jesen v deželo, tedaj ne bo treba hoditi njih otrokom več v uro hoda oddaljeni Dol, po slabih stezah, čez trhle, nevarno se zibajoče brvi, v dežju in snegu in mrazu. Kar par korakov čez pot, in že bodo na gorkem in varnem. Koliko skrbi in sitnosti manj! Veseli so bili skoro vaščani tega dogodka, le nekaj starih gospodarjev, ki niso znali brati, je včasih ugovarjalo: »Čemu zopet novih davkov? Mi smo živeli brez šole in še živimo!« Niso se prerekali ž njimi mlajši; vozili so z veseljem in so bili že naprej ponosni na lepo poslopje, ki se bo dvigalo nad hišami ter zrlo po celi okolici tja notri do Dola in še čez. Čudil se bode popotnik, ki ga bo zanesla noga tod mimo, ustavil se bode ter vprašal: »Ali ste to lepo poslopje napravili sami Gribljani?« In onemu, ki bo slišal to vprašanje, se bo zasvetil obraz ponosa in radosti ter bo odgovoril: »Sami Gribljani, s svojimi žulji, s svojim znojem in po lastni pameti!« Stopal bo popotnik dalje ter pripovedoval, kamorkoli bo prišel, da stoji tam daleč na griču vasica, komaj dvajset hiš, a da ima šolo kakor palačo in da je ta slehernega vaščana veselje in ponos. Tako bodo poznali Griblje daleč naokoli, in kdorkoli bo šel mimo, se bo ozrl tja gori s spoštovanjem in ljubeznijo ...

Vozovi so se pomikali drug za drugim navzdol po ilovnati cesti. Težki vpreženi voli so prhali v pomladnje jutro, glasovi poganjačev so odmevali naokoli. Ob poti je cvetelo grmovje, so se preletavali ptiči, iz oddaljenih vasi so se čuli glasovi zvonov. Pred opekarno je nastalo kmalu vrveče življenje. Nakladali so opeko ročno in urno; vsem se je nekam mudilo, nihče ni hotel zaostati. Kar samo ob sebi se je vse vršilo, veselje do dela je lajšalo vse težave. Ako bi bil stal kdo ob strani ter bi opazoval to pestro življenje, bi se moral čuditi, kako je mogoče, da se vrši vse v tako lepem redu, ko je vendar navzočih toliko in tako raznovrstnih ljudi. Toda ako bi vedel, da stremijo vsi za enim samim ciljem, bi se moral odkriti tem razoranim kmetiškim obrazom. Kakor so po vrsti prihajali vozovi pred opekarno, tako so po vrsti nakladali, tako po vrsti odhajali. In tako je rastlo novo šolsko poslopje kar vidoma in pod rokami ter se vzdigovalo že precejšen kos od tal ...

Tistega pomladnega dne torej se začenja naša povest.

Sredi vasi, nekoliko v rebri, je stala hiša Antona Damjana. Pred hišo je rastel visok oreh; nihče izmed sedanjih vaščanov ne pomni, kedaj je bil vsajen, tako je bil star. Za hišo se je raztezal prostoren vrt, zasajen s samimi mladimi jablani in hruškami. Bila so to sama lepa, mlada in pravilno vzgojena drevesa. Poznalo se jim je že od daleč, da jih vzgaja vešča roka, ki se ne plaši ne truda ne znoja in ji ni žal zamujenega časa, samo da se ob njih pogledu razveselita duša in srce.

In to drevje je bilo hvaležno. Videli so se beli in belo-rdeči vrhovi kakor velikanski, umetno narejeni šopi, postavljeni nalašč na praznično opremljeno svatovsko mizo. A pod jesen so se šibile veje pod velikim, plemenitim sadjem, ki se je svetilo rdeče in zlatorumeno, kakor so ga pobarvali dobrotni solnčni žarki, ki so ga obsevali v jasnih dneh od jutra do večera.

Za vrtom se je v reber spenjal vinograd. Ni bil Bog ve kako velik, a mlade trte so bile tako sočnozelene in so poganjale tako močne mladike, da je bilo videti, kakor bi rastle iz vode. Že se je kazal izpod velikih zarezanih listov grozdek pri grozdku ter silil na solnce, ki je njegovo življenje. Res, lepo, dasi ne posebno veliko je bilo to posestvo Damjanovo.

Kdo je obdeloval ta vrt, kdo ta vinograd, ki je bil vzor vsem sosednim vrtovom, vsem sosednim vinogradom? Kdo se je trudil od jutra do večera, obrezoval, okopaval, privezaval in gnojil? Kdo je čistil in snažil, da se ni razlezel mrčes in zajedel v deblo, steblo in plod? Pridna, neutrudljiva roka Damjanovega sina Jakoba je to bila, ki je znala držati in sukati težko motiko prav tako, kakor narahlo izrezati nežno oko ter ga prenesti na drugo deblo, ki ga je sprejelo hvaležno in vdano ter tako zadobilo novo življenje, ko je iz njega vsklil in se porodil plemenitejši in mnogoštevilnejši plod. Bistro in jasno oko Jakobovo je bilo, ki je prodrlo v najskrivnejši kotiček, za drevesno lubad, do nežnih koreninic ter videlo vse, da je še pravočasno posegla tja njegova roka ter zacelila rano, komaj vidno, komaj nastalo. Nič ni ušlo njegovemu pogledu, nič se ni moglo skriti njegovi marljivosti ...

Prvi voz je dospel od opekarne v vas, ko se je oglasil iz line nizkega začrnelega zvonika droben glas najmanjšega zvona.

»Kdo je umrl?« je vprašal voznik svojega soseda zadaj.

»Kdo bi bil umrl, saj ni bil nobeden bolan v vasi,« je odgovoril oni.

»In vendar je nekdo umrl, zakaj bi sicer zvonilo!«

»Kdo je umrl?« so vpraševali vsi vozniki drug za drugim, a nihče ni vedel odgovoriti.

Tedaj pa je prihitel doli po vasi cerkovnik.

»Stari Damjan je umrl, našli so ga nad vasjo pri treh lipah mrtvega, ko so peljali mleko v mlekarno.«

Vsi so osupli.

»Tako trden mož še, pa tako nenadna smrt!«

»Bog se usmili njegove duše, a na domu ne bo hudega: priden je Jakob, njegov sin.«

»Priden je, skoro preveč priden, a poslušajte me, a ko vam povem, da tam ne bo vse v redu.«

»Kaj pa je?«

»Stari je večkrat zahajal v mesto. Seznanil se je z raznimi ljudmi, ki niso na dobrem glasu, kakor sem slišal. In s temi ljudmi je dostikrat igral pozno v noč po predmestnih krčmah. Ne bo dobro, vam pravim!«

»Kje je Jakob?«

»Zadnji vozi, tam doli je še pod klancem. Stopi k njemu in povej mu! Jaz bom gledal na tvoj voz, a ti prevzemi njegovega! ...«

Počasi je stopal Jakob poleg voza in nekam zamišljen je bil. Nič mu ni bilo prav že danes zjutraj. Oče je bil odšel že predsinočnem v mesto po opravkih, kakor je rekel, a danes zjutraj ga še ni bilo domov. Toliko je bilo dela pri hiši, a nobenega ne, ki bi se ga bil poprijel. Le nerad in samo zaradi reda je šel danes od doma. Po noči so ga mučile nerazločne sanje. Hodil je po ozki, vegajoči brvi čez veliko, kalno, od dežja prav do brvi narastlo vodo. Ko je bil na sredi, je začela voda pljuskati čez brv in mu je segala do gležnjev. Sklonil se je, da bi si privihal hlače. A namesto hlač je prijel za dvoje mrzlih, otrplih rok, ki so molele iz vode. Naglo jih je izpustil, zazeblo ga je do dna duše. Hotel je naprej, a voda je naraščala pred njim, da se mu je ustavila noga. Ozrl se je nazaj, a tačas je videl, kako so se one roke hipoma zopet prikazale iz vode ter se oprijele brvi. Za njimi se je prikazala bleda zmršena glava. Spoznal je glavo svojega očeta, ki ga je gledala tako žalostno in obupno, da so se mu začeli ježiti lasje. Ta čas se je pa začela zibati brv tako nevarno, da ni bilo časa pomišljati. Voda jo je skušala izpodnesti vsak hip. Jakob je napel zadnje moči, da bi ušel, a noge so mu bile trdo priklenjene na brv in popolnoma onemogle v kolenih. Tisti hip je izginilo vse izpred njega, zbudil se je. A strah je ležal po njegovih udih še dolgo potem in zjutraj je vstal bled in izmučen kakor še nikoli.

Te svoje sanje je razmišljal sedaj Jakob po poti, in ni ga veselilo krasno jutro, kakor ga je veselilo vedno do danes. Bil je velik prijatelj prirode, zanimala ga je navadno sleherna stvarca, sleherni pojav, videl je dosti več, kakor so videli drugi, a danes je ležala mrena na njegovih očeh, srce je bilo zakrknjeno in ni čutilo, kakor je čutilo drugekrati.

»Ho, Jakob, čuj!« se je oglasil poleg njega debel glas.

Zdramil se je Jakob iz svojega mrtvila in pogledal njega, ki ga je ogovoril.

»Kaj hočeš, Miha?«

»Kaj hočem? Pusti meni voz, že poženem jaz naprej. Ti pa stopi tja gori proti domu ter poglej, kaj se je zgodilo.«

Jakob je prebledel še bolj, kri mu je hotela zastati v žilah.

»Kaj se je zgodilo?« je izpregovoril hlastno in plašno.

Miha je skomizgnil z ramo ter dejal počasi:

»Ali nisi slišal, da je zvonilo zadnjo uro? Nekdo je moral umreti.«

Jakob je zagnal bič od sebe ter hitel čez njive in travnike gori proti vasi. Ničesar ni videl, ničesar slišal, samo tekel je in tekel, dokler ni stal pred rojstno svojo hišo.

Planil je v vežo, tam ni bilo nikogar. Od tam je šel v izbo ter pogledal po njej. Tudi tam ni bilo nikogar. Pregledal je vse sobe in shrambe: povsod vse prazno.

»Kje je neki mati?« je vprašal polglasno.

Ko je stopil zopet na prag, je zagledal gručo žensk in otrok, ki so stopali za vasjo navzdol. Na sredi so bili nekateri možje, a za njimi je stopala njegova mati sklonjena in krčevito ihteča. Naglo je stopil k njej ter jo prijel za roko:

»Za Boga, mati, kaj se je zgodilo?«

Pogledala ga je topo, kakor bi ne bila razumela njegovega vprašanja. A tedaj je že zagledal na nosilnici svojega očeta. Klonila mu je glava nizko na prsi in krčevito se je streslo njegovo telo. Prijel je mater pod pazduho in stopal ž njo navzdol proti cerkvi in pokopališču. Možje so odložili truplo v mrtvašnico in množica se je počasi razšla. Mati in sin sta padla pred mrtvecem na kolena in molila sta dolgo, dolgo.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašala sedaj mati sina, kakor on prej njo.

A ni ji vedel odgovoriti, razumel je pa takoj, da ga je s tem vprašanjem zadela druga nenadna in nepričakovana nesreča. Preveč je bilo naenkrat! Toda premagal se je siloma, rahlo prijel mater ter jo odvedel proti domu. Tam jo je položil na postelj ter jo odel.

Proti večeru je prišla v Griblje sodna komisija. Gospodje so doznali, da je Damjana na poti proti domu zadela kap ter da ni govora o kakem hudodelstvu, dasi je imel na temenu prebito črepinjo, skoro gotovo od padca na oster kamen. Pokopali so ga takoj potem in žalostno so plakali zvonovi v lep pomladni večer.

Jakob je prosil zdravnika, naj gre ž njim domov. Pregledal je mater in preiskal. A ko je potem odhajal, je rekel Jakobu:

»Stara je že in zdaj jo je zadelo še to. Pripravljeni morate biti na vse. Jutri pridem zopet in prinesem zdravila s seboj.«

Prišel je drugi dan in prišel je še večkrat. Toda osmi dan ni prišel več; starka je že tačas ležala na črno pregrnjenem odru z malim razpelom med trdo sklenjenimi prsti in se ni več genila.

Pokopali so jo zraven moža. Jakob je ostal popolnoma sam na vsem širokem svetu.

II.[uredi]

Ko se je Jakob nekoliko potolažil po toliki izgubi, je trdno sklenil, da se hoče poprijeti gospodarstva z vsemi svojimi močmi ter da hoče gospodariti resno in vzorno. Obšel je večkrat svoje polje in travnike, precenil hišo in vrt in vinograd, preračunil dohodke in stroške ter je bil nazadnje zadovoljen s svojim pregledom in proračunom. Posestvo sicer ni bilo čisto, precej dolga je bilo na njem, a z resnim in vztrajnim delom se bode dalo vse popraviti, se bode dalo v nekaj letih razbremeniti in bode gotovo med boljšimi v Gribljah. Po Jakobovih žilah se je pretakala zdrava kri, njegove roke so bile močne in krepke, njegovi možgani so mislili jasno in določno. Zraven je bil odločen in trden v svojih sklepih, prav rojen za dobrega gospodarja. V nekoliko dneh se je imela vršiti pri sodišču zapuščinska razprava, tedaj bo popolnoma na jasnem in s krepko roko bo porinil svojo ladjo v valove novega življenja ...

Nekega popoldne si je dal Jakob opraviti pri svojih drevesih na vrtu. Stopal je od debla do debla, pri vsakem je obstal in njegovo oko se je mudilo z veseljem in zadovoljnostjo na zdravih in krepkih mladih poganjkih, na komaj vidno se pojavljajočih zelenih plodovih, ki so se še sramežljivo skrivali za svetlikajočimi se zelenimi listi. Pri vsakem je obstal in se pogovarjal ž njim kakor s starim znancem in prijateljem, z vsakim je delal načrte za bodočnost, in pri teh načrtih se mu je smejalo srce in oko. Visoko nad njim je plulo zlato solnce; njegovi žarki so plesali po bujnih vrhovih, so prepletali veje in listje in plod.

V tem pogovoru z drevesi, v tej svoji odsotnosti od vsega drugega sveta ni niti opazil, da je nekdo stopil na vrt ter se mu bližal. Šele ko je stal za njegovim hrbtom, ga je začutil in se obrnil. Zazrl je pred seboj starikav, naguban obraz s špičasto brado in z ostrim, zakrivljenim nosom. Izpod čela je gledalo dvoje majhnih, lokavih oči, ki so sleherni trenotek zamežikale in se povesile. Vsaka kretnja tega starca je izražala nemir in neko plahost, iz vsakega pogleda je gledala slaba vest. V roki je imel palico, ki se je nanjo opiral; urezal si jo je bil gotovo sam kje ob poti na starem, okorelem gabru. Njegov hrbet je bil sključen, njegova kolena so se tresla.

Jakob je poznal tega človeka; videl ga je bil že v družbi svojega pokojnega očeta. Toda tačas ni videl na njem nič posebnega, nič nenavadnega. Njegov oče je pač občeval z različnimi ljudmi, njega to ni nič brigalo. A opozorili so ga bili nanj tačas drugi ljudje, ki so mu ga opisali kot največjega skopuha in oderuha iz cele okolice. Kdor pride v njegove kremplje, je izgubljen, so mu dejali tistikrat. Povedali so mu še mnogo o njem, kako je spravil na beraško palico tega in onega. A Jakob takrat ni poslušal, ni ga brigalo; bil je človek, ki je imel vedno preveč opraviti sam s seboj, ne da bi se utegnil baviti z drugimi, ki mu niso slučajno stopili na pot. Toda sedaj, ko je stal ta človek pred njim, ko je bil prisiljen, da je gledal v majhne, zlobne oči, sedaj se je spomnil hkratu onega ljudskega govorjenja in nehote se je stresel. Zazdelo se mu je, da je pobledelo solnce in da so njegova ljubljena drevesa žalostno povesila svoje listje, ki je bilo še pred nekoliko trenotki tako zdravo in sočnozeleno. Tako čudno, tako vse drugačno je bilo v tem hipu v njem in okoli njega, kakor še nikoli. Zaslutil je bil, da mu je ta človek prinesel nesrečo, preden je še izpregovoril besedo.

»Ti si Jakob Damjan, sin pokojnega Antona Damjana, kaj ne?« je izpregovoril starec. »In sedaj si posestnik tega posestva, kaj ne?«

»Tako pravijo,« je odgovoril Jakob rezko. »A kaj vas to briga?«

»He, he, he, briga! Res, kaj me briga. Nič bi me ne imelo brigati,« je govoril starec z zoprnim glasom.

Ni se menil tačas več za Jakoba, kakor bi ga ne bilo tam. Lezel je ob svoji palici počasi dalje po vrtni poti in pri vsakem drevesu povzdignil svojo glavo. Z velikim zadovoljstvom je opazoval lepa drevesa, skoro s takšnim veseljem, kakor Jakob sam. Na koncu vrta se je okrenil in njegove majhne oči so še enkrat premotrile te nasade. Potem je zlezel nekoliko više v vinograd ter se postavil na mesto, od koder se je lahko videlo vse. Stal je precej časa oprt na svojo palico, ustnice so mu migale in oči so bile zamišljene, gotovo je računal.

»Kakor nalašč, kakor nalašč bi to bilo zanj,« je zamrmral, »tako bi se ga zlepa iznebil.«

Mislil je na svojega sina Franceta, ki je bil v starosti, da ga je bilo treba kam pripraviti. A doma ga ni hotel imeti, ker večkrat je nastal med njima prepir, zakaj France je bil trmast in svojeglaven, prav tako kakor oče. In dva trda kamena ne napravita dobre moke, pravi že star pregovor.

Jakob se ni ganil z mesta. Gledal je tja gori za starcem ter ugibal, kaj misli. Pri srcu mu je pa bilo hudo, dasi še ni vedel, od katerega kraja ga bo zadela nesreča. Najrajši bi bil skočil tja gori za njim, prijel bi ga ter postavil na pot, da bi ga ne videl več.

Tačas je pa starec že zopet drsal doli proti njemu. Ko se je ustavil pred njim, je iztegnil roko ter jo položil Jakobu na ramo.

»Pelji me v hišo, pogovoriti se imava nekaj. Tukaj ni prostor za to.«

Jakob je nehote slušal ter stopil z njim proti hiši. Ko sta bila v sobi, je starec sedel za mizo in naslonil komolce na njo. Nekoliko časa je molčal in gledal v kot. Potem je pa začel počasi, da se je razločno slišala vsaka beseda:

»Ta je, Jakob, in nič drugače. Pojutršnjem je zapuščinska razprava po tvojem očetu in tudi jaz pridem tja, da boš vedel. Zato je pa bolje, da se midva že danes pomeniva, kako in kaj.«

»Kaj pa imate vi zraven? Nikdar še nisem slišal, da bi imeli kaj dobiti ali terjati pri nas.«

»Nisi slišal, Jakob?« se je zlobno zarežal starec. »Nisi slišal? No, boš pa slišal sedaj. Glej semkaj!«

Starec je potegnil iz žepa nekaj listov, pobrskal med njimi ter položil na mizo enega izmed njih.

»Glej semkaj! Kaj je napisano tukaj gori? Ali ne „Dolžno pismo“? Ali vidiš?«

Smejal se je porogljivo ter gledal Jakobu naravnost v oči.

»In kdo je oni, ki se je zadolžil, hočeš vedeti? No, glej podpis! Ali ne stoji tam: Anton Damjan? In kaj hočeš še vedeti? Saj vem, dolžno svoto bi rad vedel, he, he! Glej, kaj je napisano tukaj, beri: štiritisoč kron.«

Jakob se je prijel za glavo; mislil je, da je treščilo vanj.

»Le ne hud, prijatelj moj! Vidiš, to pismo je tudi popolnoma pravilno in veljavno narejeno. S tvojim očetom sva ga napravila pri notarju v trgu. Le glej podpis in pečat! Lahkomiseln je bil tvoj oče malce.«

»Pustite spomin mojega očeta pri miru,« je dejal Jakob resno. »Moj oče je bil.«

»No, no, saj ne rečem ničesar, ali igral je in zaigral. In tisti dan, ko ga je zadela kap na poti, je bil berač, ti pravim, in zato ker je bil berač, ga je zadela kap. Toda pustiva to! Ali boš plačal?«

Jakob ni odgovoril ničesar. Glava mu je klonila nizko na mizo in roke so se mu tresle. Zadelo ga je bilo prenenadno, prehudo. Uvidel je takoj, da se ne more rešiti, zakaj k prejšnjemu dolgu še ta, pa je toliko, kolikor je vredno posestvo in nič manj.

Starec ga je nekoliko časa gledal in molčal. Niti s trepalnicami ni trenil. Bog ve, ali se je tačas kaj genilo v njegovem srcu, ko je videl pred seboj tako obupanega, tako nenadno popolnoma potrtega človeka. Tudi ako se je genilo, ga je gotovo tisti hip prevladalo čuvstvo, izvirajoče iz misli na lastni dobiček, izvirajoče iz nenasitljive sebičnosti.

»Torej, jaz se bom za ta dolg vknjižil na tvoje posestvo, prijatelj mladi. Toda samo pod tem pogojem, da se ti meni zavežeš plačevati polletno naprej po deset odstotkov in odplačevati na dolg vsakoletno po tisoč kron. Glej, v zadolžnici je pogojenih samo šest odstotkov, to pa samo zaradi oblastev; s tvojim očetom pa sva se zmenila po deset. To-le mi boš podpisal, pa bo vse v redu!«

Jakob je planil po koncu. Kri mu je šinila v obraz. Ni se mogel več zdržati. Prijel je starca za ramo in ga stresel, da je zakričal.

»Tako, sedaj sem slišal vse. Glejte, da mi izginete takoj izpred oči, sicer vas zdrobim in zmeljem v prah! Pa le hitro, dokler je še čas! Z eno nogo že v grobu, pa taka grdoba oderuška! Le hitro!«

Prijel je starčevo palico ter jo zagnal skozi vežo na pot. Nato je dvignil starca kakor otroka in ga nesel za palico tja vun.

»Tako, tu imaš!«

Trdo ga je postavil na tla, da se je skoro sesedel. Okoli so se takoj zbrali ljudje ter začeli izpraševati, kaj se je zgodilo. Toda tisti, ki so starca poznali, so se smejali ter mu privoščili, da jo je izkupil.

Jakob pa se je oddahnil, izginil v hiši ter zaklenil za seboj.

III.[uredi]

Lep poleten dan je bil. Na nebu ni bilo nikjer najmanjšega oblačka, solnce je stalo visoko in kakor pribito, videti je bilo, kakor bi se ne hotelo premekniti nikamor. Pripekalo je z vso silo in rumenelo in zorelo je žito na polju, rdel in zorel je sad na drevju, odcvitala je trava na lepih gribljanskih travnikih ter čakala koscev. Povsod se je kazalo novo delo in Gribljani so se ga lotili z veseljem in vnemo. Oživela so polja, oživeli vinogradi in travniki, a prazna je postala vas, hiše so bile zaprte. Samo okoli novega šolskega poslopja, ki je bilo sedaj že pod streho, je bilo nekaj življenja. Notri so polagali tla, vkladali okna in vrata. Kmalu je imelo biti vse končano.

Gori za hišo nad vinogradom je ležal Jakob na solncu. Z glavo je bil obrnjen k zemlji in z rokami si jo je podpiral. Zelo se je bil izpremenil v tem kratkem času. Izginila je ona zdrava rdečica raz njegova lica, bleda so bila in starikava. Njegovo oko ni več sijalo ognjeno in živo, bilo je motno in skoro mrtvo. Vse njegove kretnje so bile počasne in malomarne. Hodil je okoli kakor obsojenec in se ni brigal za nobeno reč. Kakor je ležal danes tam gori, tako je polegal navadno ob lepem vremenu dan za dnem. Njegovo oko je strmelo nekam v daljavo, iskalo je nečesa, a ni moglo najti. Dela mu že dolgo ni bilo mari. Posestvo je bilo popolnoma zanemarjeno, njegova prej tako lepa drevesa so bila zapuščena, rastla so kakor so hotela, ni se jih dotikala z ljubeznijo roka Jakobova. Križale in drgnile so se veje druga ob drugo, krivile se in listov se je prijemala plesnoba. Trava pod njimi je rastla visoko, dozorela in umrla, ne da bi jo bil pokosil. V vinogradu niso bile trte več poškropljene, na nekaterih trsih je bilo že sedaj listje rumeno in na grozdju so se kazale črne pege. Žalostno, silno žalostno je bilo sedaj na teh prej tako veselih krajih, odkar se je od njih poslovilo delo. Toda tudi v hiši se je pojavil nered. V njej ni bilo vešče ženske roke, ki bi bila skrbela, da bi bila vsaka reč na svojem pravem mestu. Jakob si je za silo skuhal kar sam, ako se mu je zljubilo, sicer je pa včasih po ves dan samo prečepel v kakem kotu ali preležal nad vinogradom, ne da bi bil kaj jedel.

In to se je vršilo od onega dne dalje, odkar se je na njegovo posestvo vknjižil novi dolg. Ta dolg je Jakoba popolnoma ubil. Kakor je bil prej krepak in močan, kakor je bila krepka in močna njegova volja in zdrava njegova misel, tako je hipoma tistega dne vse obolelo v njem, obolelo neozdravljivo. Izginilo je iz njega vse, kar ga je prej dvigalo in krepilo, a v njegove žile je legel svinec ter se leno pretakal po njih namesto zdrave, sočne krvi. Jakob je postal iz delavnega, pridnega človeka navaden lenuh in postopač, ki se ne briga za nič več na svetu, ki je na poti sebi in drugim ...

Jakob se je sklonil kvišku. Zagledal je bil starega moža, ki je stopal ob palici navzgor po stezi proti njemu. Sključen je bil njegov hrbet ter sivi in redki so bili lasje, ki so štrleli izpod širokokrajnega ponošenega klobuka. Bil je majhen ta mož in videti je bil šibak, da bi ga lahko odnesla najmanjša sapica. A dvoje bistrih oči, resno gledajočih izpod visokega nagubanega čela, je kazalo, da prebiva v tem šibkem truplu krepak duh, ki je uspešno kljuboval že marsikateri življenski nevihti, drveči čez njegovo glavo. Nekaj prijaznega je odsevalo s tega starega obraza, ki ni bilo na njem sledu strasti, pač pa začrtana v vseh potezah odločnost in krepka volja. Stopal je navzgor počasi, zakaj vroče je bilo kakor v peči in niti najmanjše sapice ni hotelo biti, da bi vsaj nekoliko ohladila ta razbeljeni vzduh. Živali so se bile poskrile, nobene ni bilo videti, samo kobilice so se po travnikih glasile in oživljale okolico. Tudi delavci na polju in travnikih so si poiskali sence, da bi se malo odpočili. Tako je nekoliko časa vladala tišina vsenaokoli, kakor ob velikih praznikih popoldne.

Ko je Jakob videl, da stopa stari Jekovec — tako se je imenoval mož, ki smo ga pravkar opisali — naravnost proti njemu, se je dvignil še više. Neko posebno čuvstvo ga je navdalo, zakaj bal in ogibal se je ljudi že dolgo, kakor bi bili vsi krivi njegove nesreče. To čuvstvo se je izpremenilo v tem času že skoro v sovraštvo do vseh, ki so bili videti ali pa so bili tudi res srečnejši od njega. Dvignil se je tistikrat in skočil na noge, da bi se izognil Jekovcu. Toda bistro oko Jekovčevo je takoj zapazilo, kaj namerava Jakob. Stopil je nekoliko hitreje gori ter dvignil palico.

»Hoj, Jakob, počakaj malo! Nekaj bi rad govoril s teboj; nujno je, zgoditi se mora še danes!«

Krepak je bil starčev glas, Jakob ga ni mogel preslišati. Ustavil se je in počakal. Kmalu je bil starec pri njem.

»Sediva tukajle na ta parobek«, je dejal Jakobu. »Glej, lep razgled je od tukaj po vsej naši okolici, lepšega prostora si nisi mogel izbrati, kadar se odpočivaš.«

Jakob ni rekel ničesar, sedel je, kakor je velel starec, a videti je bilo, da je v veliki zadregi. Jekovec se je delal, kakor ne bi opazil ničesar. Nekoliko hipov je brskal s palico po travi ob svojih nogah, a potem je začel govoriti:

»Jakob, poslušaj me in preudari moje besede! Glej, tak fant si bil, da te je bilo veselje videti; kdor te je poznal, te je čislal in spoštoval. S komurkoli sem še govoril o tebi, vsakomur je zdaj žal zaradi tebe. Kamor si prijel in kar si prijel v roke, vse se je izteklo dobro. Za Boga, kaj se je vendar takšnega zgodilo s teboj, da si obupal! Glej nas vseh, tudi mi smo dolžni, a zaraditega še nismo vrgli puške v koruzo, bojujemo se dalje in se bomo bojevali, dokler ne zmagamo. Takšen se mi zdiš, kakor tisti človek, ki je šel po cesti nekega lepega popoldneva in je imel s seboj nabit samokres. Še tisto jutro se je vadil streljati z njim in je videl, da zadene vsak njegov strel svoj cilj kakor v prejšnjih časih. Zopet je spoznal, da je še čisto njegovo oko in trdna njegova roka ter se mu ni bati ničesar. Šel je torej po cesti, po samotni cesti v daljavo, a se ni bal ker ga je tiščal samokres ob njegovi strani. A tedaj je moral skozi gozd. Iz gošče planejo štirje črni možje ter ga ustavijo. Bili so še nekoliko korakov od njega, še je bil čas, da bi bil streljal. A glej, človek je potegnil samokres prav nalahko iz žepa, kakor bi se bal, da se ne bi sprožil ter ga je izročil prvemu bradaču. »Na, tu, štirje ste; čemu bi se vam branil, saj vem, da podležem.« Oni so ga začudeno gledali in niso vedeli ali se šali ali se mu je zmešalo. A on je potegnil še listnico iz žepa in oddal jim je ves denar, kolikor ga je premogel, nazadnje jim je še dal klobuk in jopič. Oni so za trenotek odstopili ter se na tihem posvetovali. Potem sta pristopila dva k njemu, druga dva sta pa sedla na posekano deblo, ki je ležalo ob potu. In rekel mu je prvi postopač: »Glej, ko sem šel zadnjič po tej cesti in sem bil bos, sem slučajno stopil na zadek rogača ter ga ranil. In vedel je, da je v nevarnosti in je zasadil svoje klešče v moj palec ter se branil. In ko mi je naročil sosed, naj mu spravim s pota njegovega starega mačka ter sem ga udaril s polenom po glavi, se je hipoma zaprašil v mene ter mi je razpraskal ves obraz, da se še sedaj poznajo brazgotine. A ti, ki si pameten človek, ki imaš s seboj dobro orožje in imaš, kolikor je soditi, tudi zdravo pamet, ti oddaš vse skupaj brez boja ter se prepustiš tako negotovi usodi. Povej mi, prijatelj, kaj zaslužiš?« Ko je prvi tako govoril, je urezal drugi debelo palico v bližnjem grmovju ter zopet pristopil.

»Vidiš,« je nadaljeval sedaj prvi, »da si boš zapomnil, kako človek ne sme delati, smo sklenili, da ti jih nekaj naštejemo s to palico na tvoj hrbet v spomin na ta dan. Tako!«

In prijel ga je ter mu sklonil hrbet, drugi je pa udrihal po njem, dokler je začel krvaveti. — Kaj misliš, Jakob, ali so imeli ti rokomavharji prav?«

Jakob ni odgovoril ničesar, zamišljeno je zrl pred se.

»Glej,« je nadaljeval starec. »Čemu tako, ko imaš tudi ti še s seboj samokres — svoje roke, ki se niso v prejšnjih časih nikdar plašile dela? Ali so ti jih sedaj odsekali? Kakor vidim, jih še imaš, gani z njimi in videl boš, da ti bodo hvaležne! Oživelo bo zopet tvoje oko in posijali bodo solnčni žarki na tvoj obraz!«

»Prepozno je zame,« je dejal Jakob trudno in zdehnil.

»Kaj in kako naj začnem, ko bodo v kratkem vse prodali! Tukaj bom zopet legel in čakal bom, da umrem, ker zame ni več življenja.«

»Jakob, ne govori mi tako! Prepozno je samo tedaj, ko je človek zares umrl. Tvoja dolžnost je, da se zopet ganeš, sicer te čaka velika odgovornost pred Bogom. Premisli dobro, kar sem ti govoril, vse se da še popraviti! In ako kedaj česa potrebuješ od mene ali pa od svojih sosedov, pa bodisi dober svet ali blaga, zglasi se pri nas, — vsi ti pojdemo na roko, kolikor bo v naši moči. Za sedaj pa z Bogom! Jakob.«

Vstal je Jekovec ter odhajal zopet navzdol. Opravil je bil svojo nalogo, ki si jo je bil postavil že davno, ko je bil opazil, kako žalostno je bilo življenje nekdaj tako pridnega mladeniča.

Jakob je zrl zamišljeno za njim, a ko je Jekovec v vasi izginil, se je zopet zleknil po travi, podprl glavo z rokami ter zaždel.

Tako je preležal vse popoldne, dokler se ni solnce skrilo za zapadnimi gorami in se niso oglasili črički v zapuščenem vinogradu.

IV.[uredi]

Drugega dne na vse zgodaj je ropotal voziček po rebri navzgor proti Gribljam. Na tem vozičku je sedel France, sin starega skopuha iz okolice. Vozil je hitro, da se je penil vranec, vprežen v njegov voz. Na koncu vasi v gostilni je ustavil ter izpregel.

»Katera je hiša Damjanova?« je vprašal gostilničarja, ki je pravkar stopil na prag.

»Damjanova? Kaj pa hočeš tam?«

»To je moja stvar, krčmar. Kadar vprašam jaz, France Lokvar, imajo drugi samo odgovarjati.«

»Tako, tako. No, da ti je komaj zrastel puh pod nosom, vidim, in da odgovarjaš, kakor bi se ti še cedilo mleko od podbradka, slišim. Ker pa ne veš ti, po kaj in čemu si prišel, ti hočem povedati jaz. Glej, zacedile so se ti sline po Damjanovem posestvu, ker ti ga je stari tvoj tako lepo opisai. Stari bi se te rad iznebil in poslal sem k nam v našo vas. A nas je dovolj domačinov in ako bi bil jaz Jakob Damjanov, kakor sem živ, vidiš, ne bi nikdar oral njegovih njiv in kosil njegovih travnikov France Lokvar, čeprav je tako vljuden človek kot si ti.«

Gostilničar se je obrnil in izginil zopet v veži. Niti ozrl se ni več na Franceta, ki je stal pred hišo, kakor bi bilo treščilo vanj. Da bi se njemu upal kdo kaj takšnega povedati v brk, se mu še ni zgodilo. Stopil je za gostilničarjem v hišo ter vprašal, ako bi se dobilo kaj jesti. Gostilničar je samo poklical deklo ter rekel:

»Mica, postrezi temu gospodu!«

Besedo »gospodu« je poudaril tako zaničljivo, da je Franceta zaskelelo. A pogoltnil jo je in ni rekel ničesar. Gostilničar pa je izginil in se ni več prikazal ...

Ko se je okrepčal, je stopal France proti Damjanovi hiši. Pokazala mu jo je bila dekla od daleč. France je bil sicer vedno brezobziren, razvajen in trmast, a danes mu je bilo vendar nekam tesno pri srcu, nekoliko morda od razburjenosti, da bo videl svoje bodoče posestvo, kamor bo pripeljal gospodinjo, ki si jo je izbral tam v Dolu, nekoliko pa so ga poparile besede gostilničarjeve in zapustile neprijetno sled.

Ko je stopil pred hišo, je videl, da so vrata samo priprta. Odprl jih je na stežaj ter pogledal v vežo. Tam je bilo vse tiho. Stopal je dalje, odpiral in zapiral vrata, a nikjer ni bilo žive duše. Povsod pa je bilo vse razmetano in vladal je največji nered. A to ga ni motilo v sodbi. Ko je vse pregledal, je pokimal zadovoljno z glavo, kakor zadnjič njegov oče in obraz se mu je zasvetil. V duhu je že videl, kako se bodo v kratkem spremenile te sobe, ko jih bodo na novo preslikali, kakšne bodo, ko se bo svetila v njih nova, v mestu nakupljena oprava. In sijalo bo solnce skozi okna in njegovi žarki se bodo polnoštevilno usipali po stenah in opravi ter razgrevali in pregnali to neprijetno vlago, ki se je zdaj šopirila po teh prostorih. Vse bo pa skrbno urejevala skrbna roka bodoče gospodinje.

Skoro se je bil tako zasanjal, da ni slišal trde stopinje, ki se je oglasila v veži. Prišel je Jakob od nekod ter hotel v svojo sobo. Ko je zagledal v hiši tujega človeka, se je nehote stresel.

»Kdo si in kaj iščeš v moji hiši?« je vprašal počasi in skoro plašno.

»Prav, da prihajaš,« je odgovoril oni. »Jaz sem France Lokvar in si ogledujem tvojo hišo, ki bo menda v kratkem moja. Videl sem že vse, sedaj bi pa rad pogledal še drugo posestvo. Pelji me okoli, ako hočeš.«

Jakoba niso te besede prav nič presenetile in iznenadile. Niti genil ni s trepalnicami.

»Pojdi z menoj,« je dejal in stopil iz veže.

In vodil ga je od kosa do kosa ter mu razkazoval, kakor da bi ne bilo njegovega prav nič več. Videlo se je, kakor bi mu ne bilo prav nič hudo pri tem opravilu. Stopal je leno, komaj se je zavedal, kaj se godi okoli njega in čemu je prišel naenkrat k njemu človek, ki ga ni videl nikoli prej in ki hoče sedaj vzeti vse, kar bi lahko bilo njegovo.

»Moj oče hoče te dni vložiti tožbo, ako ne plačaš vsega zneska in obresti,« je dejal France, ko sta stopala gori v vinograd.

Jakob ni odgovoril ničesar. A tedaj se je oglasil izza zidu krepak glas:

»Jakob, kaj sem ti pravil včeraj? Ali so ti že odsekali roki? Dvigni jih, začutil boš v njih še toplo kri in takšno, kot je bila nekdaj, ko je še solnce sijalo na tvoj vinograd in na tvojo hišo. Skloni se kvišku in dvigni glavo! Videl boš, da še rode drevesa, da je še napolnjeno trsje z grozdjem, da te še vabi mati zemlja raz tvojih njiv in travnikov ter ti obljublja pomoči in podpore. Jakob, oživi zopet k novemu življenju, in lepše bode kot pa je bilo nekdaj!«

Stari Jekovec je to govoril in je počasi odhajal nazaj doli v vas.

Tačas se je res nekaj zgenilo v Jakobu. Vzpluli so za hipec v njem spomini na nekdanje čase, prikazala se je pred njegovimi očmi ona lepa doba, ki jo je zlatilo in sladilo neprestano delo, doba, ko se mu niti sanjalo ni, da bodo kdaj upadle njegove roke in izgubilo pogum njegovo srce. Za hipec se je zjasnilo pred njegovimi očmi, da je videl čisto in prozorno.

Res je dvignil roke, a ko je zagledal zopet pred seboj Franceta, na katerega je bil v prvem hipu pozabil, so mu naenkrat zopet upadle. Oklenila se ga je hipoma zopet z železnimi kleščami ona malodušnost, izginila je sled Jekovčevih besed, da je vzdihnil obupno ter padel v tem obupu na zemljo.

A zasmilil se je tedaj materi zemlji, zasmilil zaradi prejšnjih dni, ko jo je še spoštoval in ljubil s prvo in veliko svojo ljubeznijo. Izvabila je zaradi tega po dolgem času zopet prve solze iz njegovih oči, solze, ki jih že toliko časa ni več poznalo Jakobovo oko. Lile so z nevzdržljivo silo in olajšale tesne prsi.

Ko se je dvignil, je bil kakor prerojen in dozorel je v njem trden sklep, da ne bodo zaman Jekovčeve besede.

V.[uredi]

Že dolgo niso ljudje pomnili takšne jeseni kot je bila tistega leta. Jablane so se upogibale vsenaokoli Gribelj pod veliko težo zlatorumenega sadja, da so se dotikale veje skoro tal. Hruške, ki jim je začelo rumeneti listje, niso hotele zaostati za jablanami in so ponujale svoj podolgasti sad vsakemu, ki je hodil mimo. Češplje in breskve so bile polne in vinski trs se je bahal s svojimi živimi jagodami po gribljanskih vinogradih. A vreme je bilo toplo in suho, da so ljudje lahko in brez težave spravili te lepe pridelke ter jih ohranili sveže in sočne, kakor so rastli prej po brežinah in holmih. Vse je bilo živo zunaj, vse je delalo in hitelo. Brez skrbi so gledali ta čas ljudje v bodočnost ter pričakovali zime, ki je bila sicer v teh krajih huda in kruta kakor malokje.

Šola v Gribljah je bila tistikrat dozidana. Visoko in lepo poslopje se je belilo izza drevja že od daleč in gledalo ponosno po okolici. Neke nedelje zjutraj se je pa zbrala vsa gribljanska okolica pred njim. Od bližnje župnije je prišel gospod župnik, ki je imel ta dan blagosloviti novo šolsko poslopje. Sprejel ga je vljudno novi učitelj, ki je bil dospel v Griblje že pred nekoliko dnevi. Vsem Gribljanom se je smejalo srce v prsih, ko so ogledovali z zastavami, z venci in drugim zelenjem okrašeno poslopje. Vse je bilo živo po hodnikih in sobah, živo po učiteljevem stanovanju. Vsak je hotel biti bliže, da bi pač videl vse, kaj in kako se bo vršilo. Toda vsi niso mogli v sobo, kjer je bilo vse pripravljeno za slavnost, dasi je bila soba velika in celo največja v šoli. A v njih čast je treba priznati, da so se pri vsem tem vedli mirno in dostojno, zakaj spoznali so vsi slovesnost tega dneva in tega opravila.

Z lepim, ta imenitni dan za gribljansko občino proslavljajočim nagovorom gospoda župnika in gospoda učitelja se je končalo opravilo približno opoldne. Toda še popoldne se je poznalo po vasi, da se je danes vršilo nekaj posebnega, zakaj povsod so stale gruče pomenkujočih se vaščanov. Še le pod noč se je vse umirilo, a prihodnje jutro je pozdravilo vaščane pri njih navadnem pridnem delu, med tem ko so otroci radostno stopali prvikrat k pouku, ki se je imel vršiti v njih lepem, novem šolskem poslopju.

Gribljani so kmalu spoznali, da so dobili s svojim prvim učiteljem resnega in delavnega moža, ki je vreden njih zaupanja in spoštovanja. Ni se zadovoljil samo s tem, da je izpolnjeval vestno svoje dolžnosti v šoli, njegov delokrog se je razširil tudi na zunaj, zlasti na umno gospodarstvo in kmetijstvo, zakaj vedel je, da samo z njim raste roko v roki ljudsko blagostanje. Ni poteklo še mnogo vode v potoku pod gribljanskim klancem, ko je poznal učitelj Ivan Tratar že vsakega kmeta v Gribljah in okolici. Poznal je natančno njegove razmere, bolj kot kmet sam; vse je videl, vse je vedel. Kmetje so se čudili, ko so to videli, zakaj njih navada ni bila, da bi bili preveč zaupali človeku v gosposki suknji, zlasti kar se tiče kmetije.

Tako se je kmalu seznanil tudi s starim Jekovcem. Presedela sta marsikatero uro pred njegovo hišo ali pa na klopi pred šolo tako-le proti večeru, ko se je nagibal dan in je lezlo solnce za hribe ter so se začele vlačiti temne sence po jarkih in dolih. Stari Jekovec je vedel in znal mnogo, zakaj bral je mnogo že v svojih mladih letih, a tudi sedaj ni počival, ko je starost zarisala ostre sledove na njegov obraz. Njegovo geslo je bilo: človek se mora učiti, dokler živi!

Tako so sestanki med tema dvema možema polagoma rodili vse one občekoristne naprave, ki so se pozneje pojavile v Gribljah in okolici, da so Gribljani po pravici zasloveli daleč naokoli kot ljudje, ki jim je pri srcu vsak napredek. Samo nekaj mož je treba, samo nekaj mislečih glav in delavnih rok, pa se spravi v pravi tir še tako težka zadeva; ljudje se vdajo in pristopajo k novemu podjetju drug za drugim in dan za dnem.

In Jekovec je tudi bil, ki je nekega dne opozoril Tratarja na Jakoba Damjana in njegove žalostne razmere. Opisal in narisal je Jakoba Damjana s tako ljubeznijo, da je Tratarja moral vneti prvi hip za svojega varovanca.

»Veliko dobro delo boste storili, gospod učitelj, ako se vam posreči, da ga rešite,« je pristavil Jekovec.

Tratar se je napravil takoj drugi dan popoldne do Jakoba. Ni hotel zamuditi niti trenotka, zakaj spoznal je bil že davno, kako je navadno v življenju vse zavisno od ugodnega hipa, ki ga človek vjame. Ko je stopil v hišo, je našel Jakoba pri delu. V veliki pritlični sobi je izbiral jabolka; vsako vrsto je stavil posebej na nalašč zato pripravljene police. Lepo sadje je bilo to, razveseliti se ga je moralo sleherno oko. Začudil se je Tratar, ko je videl, kako je Jakob vtopljen v to delo, kako hitro in z veščo roko izbira posamezne vrste. Začudil se je sploh, da ga je videl delati, ko mu je Jekovec pravil, kako malomaren in delomrzen je postal. Uvidel je Tratar takoj, da je prišel danes sem gori ob pravem času, da je zares vjel pravi trenotek ...

Odkar je Jakob jokal čez toliko časa prve solze, se je zopet zasvetilo v njegovi duši, tako kakor se zopet pokaže jasno nebo, ko se je izsula ploha iz polnih in težkih oblakov. Ni sicer še bilo popolnoma v redu, po toliko brezposelnih in mrtvih dneh se ne da oživeti hipoma k polnemu življenju; a dovolj je bilo za prvič, da je vstal, da se je zavedel. Toda o tej izpremembi ni vedel nihče, niti stari Jekovec, ki je imel vedno in povsod skrbno oko za Jakoba. Kakor bi ga bilo sram, da je začel novo življenje, kakor bi se bal, da se bodo začeli sosedje norčevati iz njega, je svoja dela opravljal skrivaj. Najprej se je lotil, da je spravil v red notranjščino svoje hiše. Začel je s kuhinjo in kletjo, odtod je šel po sobah in nazadnje je osnažil vežo. Preden je minilo teden dni, je bilo tod po teh prostorih vse drugače kot prej. Ko je še potem odprl okna in jih pustil odprta nekaj dni, da so močni solnčni žarki prosto plesali po sobah in drugod, tedaj so lahko dihale prsi, tedaj je vselej stopil z veselim srcem notri.

Kakor pa se je delal red povsod in vidno, tako je z vsakim dnem lezel večji up v Jakobovo dušo, tako je zopet postajal močnejši sam. Ko je bilo urejeno vse po hiši, je bilo treba začeti zunaj. Komaj je čakalo sadje na drevju, da se obere, že je začelo samo cepati z dreves. Dasi so bila njegova drevesa zanemarjena, vendar so bila Jakobu še hvaležna zaradi prejšnjih let in so mu rodila rada in mnogo. A Jakob je letos porabil nočni čas, lepe mesečne noči, da je obral sadje. Ko so njegovi sosedje počivali, je nosil in spravljal polne vreče v veliko sobo in nihče ni zapazil njegovega dela. Tako je skrival in se ni upal na dan ...

Tratar se je tačas z zadovoljstvom ozrl po hiši. S svojim bistrim očesom je takoj pregledal vse in uganil, kaj se je tukaj godilo v zadnjem času. Predstavil se je Jakobu ter dejal:

»Oprosti mi, mladi mož, da se te drznem nadlegovati v tvoji hiši. Prišel sem po neki posebni poti, toda kakor vidim, mi bo ta pot popolnoma lahka, saj se je tukaj izvršila v kratkem času izprememba, kakoršne gotovo ni pričakoval tvoj varih Jekovec.«

Jakob je zardel ter ponudil Tratarju stol. Tratar pa je nadaljeval:

»Že iz tega, kar sem ti rekel, lahko razvidiš, da mi je Jekovec popolnoma obrazložil tvoje razmere. Samo to mi še povej, ako ti je prav, kako daleč je sedaj tvoja zadeva z Lokvarjem.«

»Tu se ne da nič več rešiti,« je odgovoril Jakob. »V štirinajstih dneh bo vse prodano. Da bi mi le še toliko ostalo, da bi šel na Nemško ali v Ameriko ter tam začel delati. Prodal bom sadje, prodal vino, tega mi ne morejo vzeti, potem se pa odpravim. Morda se vam čudno zdi, da sem tako pospravil po hiši za druge. Toda nočem tega imena, da sem komu nalašč pustil vse v neredu ali da sem mu celo kaj nalašč poškodoval. Sam ne vem, kaj mi je bilo te dolge mesece, kaj je bilo v mojih žilah, da se nisem mogel geniti, da so tako odrevenele moje roke in niso mogli misliti moji možgani. Bolan sem bil, hudo bolan, a čutil nisem nobene bolečine na svojem telesu. Samo srce me je včasih tako hudo bolelo, da so bili brez miru moji dnevi in brez spanja moje noči. Hvala Bogu, sedaj je odleglo in sedaj se čudim, da je moglo kedaj biti takšno moje življenje. Ne bojim se bodočnosti, dasi ne pričakujem od nje nič dobrega.«

Umolknil je ter se zamislil. Videti je bilo, da mu je hudo. Tratar ga je nekoliko časa opazoval molče in ugoden je bil vtisk, ki ga je Jakob napravil nanj.

»Tudi jaz pravim: hvala Bogu, Jakob, da si se zbudil. In ker si se zbudil, se ti ni treba bati ničesar. Štirinajst dni, to je še dolga doba, ki se da v njej popraviti in napraviti še marsikaj. Govoril bom zopet s starim Jekovcem in potem ti povem, kaj sva sklenila. Niti roke ne zahtevam od tebe, da boš ostal močan in mož, ker te vidim in poznam natančno, dasi te vidim prvič v svojem življenju. Dokler ne pridem zopet k tebi, delaj dalje, kakor bi imel večno živeti, in ne brigaj se za nič drugega. Prepričan bodi, da boš še samostojen gospodar na tem lepem posestvu in da bo še tukaj sijalo lepo solnce tebi in tvojim, ki pridejo za teboj! Torej, Bog s teboj, v kratkem se vidimo!«

Tistega dne je bilo po tolikem času prvič, da so videli ljudje Jakoba, kako je proti večeru stopal po vinogradu od trsa do trsa ter zopet ogledoval lepe nasade z veseljem in ljubeznijo. Potegnila je večerna sapa po listju, ki se je zdramilo in vse hkratu zašumelo, ter tako zopet veselo pozdravilo nekdanjega gospodarja, ki se je vendar po dolgi dobi zopet povrnil z daljnjega pota, iz nepoznane temne tujine.

Drugo jutro je začel trgati, dobil je še nekaj pomagačev, in veselo je bilo življenje v vinogradu do poznega večera ...

VI.[uredi]

Tratar in Jekovec sta tiste dni češče posedala skupaj. Pozno v noč je navadno še gorela luč v učiteljevi sobi, a ko so se vrata šolskega poslopja potem odprla, je bil vedno Jekovec tisti, ki jih je prestopil ter se odpravljal domov. Pisal je učitelj in računal, popisani in s številkami napolnjeni listi so ležali na mizi, a pregledoval in z zanimanjem jih je motril Jekovec ter prikimaval z glavo. Velike naočnike si je zadovoljno popravljal na nekoliko zakrivljenem nosu, zakaj brez njih ni več videl. Ako je pri tem videl, da bi bilo mogoče bolje, ako bi se napravilo drugače, je to vselej omenil učitelju in preudarila sta skupaj ter ukrenila, da se je popravilo. K tem svojim shodom sta počasi pritegnila še nekaj drugih veljavnih in izkušenih mož, ki sta si jih vedela pridobiti s svojim nastopom in z nepobitnimi dokazili, kako koristno za vso okolico bo to novo podjetje.

In tako je nekega dne zašumelo po vasi in drugod, da se je v Gribljah ustanovila toliko potrebna okrajna posojilnica. Nastanila se je začasno v šolskem poslopju ter takoj začela poslovati, zakaj pravila so bila potrjena že prej. Za predsednika je bil enoglasno izvoljen stari Jekovec, za tajnika pa učitelj Tratar. Zopet je bil v Gribljah slovesen dan in ni ga bilo skoro kmeta, ki se ne bi veselil te nove naprave, dasi morda še ni vsak spoznal, kako dalekosežnega pomena da je ...

Tedaj sta se pa tistega večera nenadoma zglasila gori pri Damjanovem Jakobu Jekovec in Tratar. Ko sta stopila v vežo in ju je zaslišal Jakob, jima je stopil z lučjo v roki nasproti.

»A, vidva sta!« se je razveselil, ko ju je zagledal. »Stopita, prosim, za menoj v sobo! Pravkar sem bral iz neke stare knjige, ki sem jo zadnjič našel v nekdanji očetovi omari. Tako čudovito lepa je ta povest, da kar nisem mogel odložiti knjige, dasi imam nocoj še precej dela.«

»Tako je prav, Jakob! Delo in potem razvedrilo — in za razvedrilom zopet delo, tako mora biti! — Toda za danes boš že še nekoliko odložil svoje delo, zakaj prišla sva k tebi po nujnih opravilih,« je dejal Jekovec.

Tratar pa je pristavil:

»Kakor veš, sem ti zadnjič rekel, da delaj dalje in bodi brez skrbi, ker se bo vse dobro izteklo. Danes sem tukaj, oziroma sva oba z Jekovcem tukaj, da izpolniva, kar sva ti obljubila. Glej, uredila sva sedaj vse. Ustanovljena je posojilnica, iz nje boš dobil toliko, da lahko popolnoma poplačaš Lokvarja na glavnici in na obrestih. Ker pa je posestvo s tem prezadolženo in po pravilih ne smemo dati toliko, a ker te poznamo, da boš moško in vestno izpolnil svojo besedo, ki nama jo boš dal, sva ti tudi že dobila potrebnega poroka. Tvoj porok bo gostilničar Dobravec, ki je vsega spoštovanja vreden mož in dober posestnik. Ko sva ga naprosila namesto tebe, se je od srca nasmejal in je bil takoj zadovoljen, zakaj razžalil ga je bil nekdaj tvojega nasprotnika sin France. Toda to naj bo kakor hoče. Plačeval boš samo po štiri in pol odstotka obresti in od glavnice, kolikor boš zmogel. Ali si zadovoljen?«

Jakob ni vedel, ali je resnica ali se mu samo sanja. Nikdar se ni nadejal, da bi se dala njegova nesreča popraviti tako zlahka in zlepa. Bil je tako ginjen, da ni vedel, kaj naj bi odgovoril. Molče je podal roko obema in jima stisnil desnici.

»No, prav, zdaj sva zadovoljna s teboj,« je dejal Jekovec. »Zglasi se jutri popoldne okoli pete ure v šoli in vse bo v redu!«

Tudi sedaj ni vedel Jakob, kaj naj bi odgovoril. Jecal je nekaj, toda več kakor vse besede je povedal njegov obraz, je povedalo oko, ki je v njem blestela solza iskrene hvaležnosti.

Tako se je bilo tistega večera dovršilo popolnoma na tihem veliko in lepo dejanje, vredno samo velikih in lepih duš, dejanje, čegar sled se bo poznala še v poznih rodovih na lepem posestvu Damjanovem ...

Drugega dne je vstal Jakob zelo zgodaj z lahkim srcem. Zazdelo se mu je, da danes še vse lepše sijejo žarki jesenskega solnca, da sijejo nalašč zaradi njega in da ne bodo zašli nikoli. In kakor še nikdar prej, je ležala pred njegovimi očmi vsa njegova prošlost, jasno in čisto je videl vse svoje nekdanje življenje. A hipoma je osupnil: v tem nekdanjem življenju se je bilo nekdaj pojavilo nekaj, kar mu je sedaj stopilo nenadoma in z vso silo pred oči. Spomnil se je tačas onega pomladnega dne, ko se je vračal proti večeru utrujen z njive proti domu. Slavci so peli v grmovju ob potoku večno lepo sladko-otožno pesem, ki mora omečiti najtrše srce, rahla sapa je božala in zibala obpotno cvetje in tihi mrak se je spuščal polagoma navzdol ter zavijal v svoje temnosive peroti dol in breg. Tedaj, ko je stopal tako zamišljen, ko je bilo vtopljeno v sladke sanje njegovo srce, ko je plul njegov duh v nevidnih višavah, tedaj je bil začul za seboj rahle, komaj slišne stopinje. In nežen glas ga je ogovoril:

»Jakob, počakaj malce! Ali nočeš, da bi šla skupaj?«

Ustavila se mu je noga in šla sta skupaj, on in Dobravčeva Marica. Kaj sta se menila med potjo, je pozabil. A dobro še pomni danes, da mu je bilo tako čudno, tako lepo v mislih, ko se je poslovil od nje in mu je rekla, stisnivši mu desnico: »Ali se še kdaj vidiva, Jakob?«

Dolgo časa je poteklo od tistikrat, videla sta se le poredkoma, in še to samo od daleč. V zadnjem času pa se ni Jakob nikdar več spomnil na njo do današnjega dne. Danes pa, ko je bilo tako lahko njegovo srce, danes je hipoma zagledal Marico, kako se vrti v kuhinji ob njegovem ognjišču, videl jo je, kako stopa in pospravlja po sobah in zaslišal je njen glas, ko ga je ogovorila: »Jakob, kaj bomo pa delali danes? Katero delo je najnujnejše? Odloči ti, ki si gospodar!«

Zasvetile so se oči Jakobu in hvaležen je bil spominu, ki ga je obšel danes, ko se je vse zjasnilo okoli njega, ko se je bližala njegova nova pomlad, dasi je odpadalo listje raz drevja in so se ptice selile na jug ...

Jakob je hotel uprav oditi po svojih opravilih, ko je hipoma zagledal pred seboj Franceta Lokvarja. A še nekdo je bil z njim: njegova nevesta. Bila je to majhna, debela ženska z drobnimi in vedno mežikajočimi očmi. A ves njen nastop je kazal, da se zaveda svoje petičnosti.

»Saj mi dovoliš, Jakob, da pokažem svoji nevesti hišo in drugo,« je dejal France še precej vljudno, a prezirljivo. »Jutri bo tako in tako že moja. Seveda te s tem nočem žaliti!«

Nevesta je pogledala Jakoba od strani in ni spregovorila nobene besede. Jakob pa je rekel:

»Pojdita z menoj, razkažem vama vse!«

Mirno in dostojno ju je vodil po vseh kotih svoje hiše in razkazal jima je vse. Onadva sta stopala za njim ter delala opazke, ki bi bile sicer dele hudo vsakemu drugemu, a Jakob jih je preslišal ter si mislil svoje. Vse sta pregledala, kakor je nekdaj pregledal stari Lokvar in za njim njegov sin. In tudi danes sta bila zadovoljna oba. »Kakor nalašč je vse posnažil danes in s tem mnogo pripomogel moji stvari,« si je mislil France in je ponosno stopal zraven svoje neveste.

»Vidiš, to je lepa soba,« je dejal. »To bo spalnica, a v oni zraven boš lahko delala, kakor te bo veselilo.« 

Jakob je vedno molče stopal poleg njiju. France pa mu je pri slovesu rekel hinavsko:

»Škoda, da ne moreš sam obdržati tega posestva. Toda vesel ga bodeš vendar, kadar ga boš videl, zakaj jaz ga bom imel v redu, kakor nihče drugi. Saj človek se veseli tudi tuje reči, ako je lepa.«

Izginila sta in šla doli proti krčmi. Ko je France napregel voz in hotel pognati, je nenadoma stopil na prag Dobravec.

»No, pa le poženi v imenu božjem, saj mislim, da se tukaj ne vidimo tako kmalu več ali pa nikdar, ako Bog hoče!«

Ni mogel dolgo pozabiti prvega nastopa Francetovega, zato mu je govoril tako. France si ni mogel razlagati teh besed, zato je molčal in pognal. Zdrdral je voz po klancu navzdol in izginil v dolu za ovinkom. In res je potem preteklo mnogo let, preden se je France zopet prikazal v Gribljah ...

Jakob je še tisti večer podpisal zadolžnico in podpisal jo je zraven tudi gostilničar Dobravec. Odšteli so mu tudi takoj denar, dasi še ni bil dolg vknjižen. Možje so si segli potem molče v roke, in tako je storila nova posojilnica tistega dne prvo svoje dobro in človekoljubno delo.

VII.[uredi]

Na drugi dan ob deseti uri zjutraj je bila napovedana dražba Damjanovega posestva pri sodišču v Dolu. Pripeljal se je tja stari Lokvar s parom konj in izstopil v gostilni »pri belem konju«, ki so jo sploh imenovali Doljani in okoličani nakratko »hotel«. Tu so se ustavljaji samo premožnejši ljudje, ki so posečali Dol, in pa gospoda, če se je pripeljala iz bližnjega mesta na izprehod. Lokvar, dasi skopuh skozi in skozi, se je vendar tudi ustavljal tam, ker je mislil, da ostane s tem pri gospodi v milosti, ako sedi v tisti sobi, kakor sedi včasih gospod sodnik ali pa celo glavar, kadar se pripelje na uradni dan v Dol. Ob svoji palici in sključen je lezel v gostilniško sobo in meril vsakogar s svojimi majhnimi, bistrimi očmi. Hotel se je že naprej prepričati, ako je še kdo drug tukaj, ki bo dražil Damjanovo posestvo, ter se v neugodnem slučaju morda sporazumel z njim, da odstopi.

»Kaj pa danes tukaj, gospod Lokvar?« ga je pozdravil glasno gostilničar, nizek, debeluhast človek rdečega, zabuhlega obraza.

»He, he, he, nič posebnega, gospod Ples,« je nosljal starec. »Samo malo posestvice bomo prodali tam doli na sodniji, to se pravi, ga bomo kupili danes mi,« je dejal nekoliko tišje ter pomežiknil gostilničarju.

»Čegavo pa, gospod Lokvar? Glejte, jaz ničesar ne izvem, ko se ne brigam za ves svet, razen za svoj posel, ki ga imam čez glavo,« se je pohvalil gostilničar, dasi je v resnici vedel za vse dobrote in vse grehe dolske okolice in še čez mejo.

»He, he, he, kaj to, naj bo, čigavo hoče, saj ga ne boste kupili vi, gospod Ples! Po vseh božjih in človeških postavah pripada meni, ki sem revež prišel skoro ob vse svoje premoženje, ko sem bil tako usmiljen in sem čakal tako dolgo, da se je nabralo že obresti nekaj stotakov. Ob vse to bom, Ples, in to je hudo, da veste.« Govoril je skoro z jokajočim glasom, da bi se moral smiliti onemu, ki bi ga ne poznal. Toda Ples se mu je samo smejal ter ga potipal po rami, rekoč: »Gospod Lokvar, saj se poznamo! — Toda s čim naj vam postrežem sedaj, ko je še tako zgodaj? Golažek bo kmalu, toda sedaj še ni. Tudi telečja obarica, saj veste, takšna, kakoršno posebno cenite vi, ki imate že malo zob, tudi ta bo kmalu. Ali hočete počakati, saj imate še dovolj časa.«

»Pustite za sedaj vaš golažek in obarico in mi prinesite samo požirek tropinovca, onega, ki ste ga kupili pri Jožkovem Tonetu na Selu, ako ga že niste krstili, pa bo dobro.«

Stopil je v sobo; tam ni bilo nikogar. Pomel si je roke in zadovoljno pomikal z glavo.

»Res je še malo zgodaj,« je zamrmral, »toda kdor je mislil priti, bi bil že tukaj. Pa tudi nisem srečal nobenega voza, niti ga videl zunaj na dvorišču. Samo da ne bi prišel še Juri iz Rova, ta šema, ki vtakne svoj nos povsod, kamor ni treba, pa bi bilo vse prav.«

Naglo je zvrnil kozarček, ki ga je postavil gostilničar predenj na mizo.

»Ali ne boste nič sedli?«

»Nič, ni časa, pa potem! Najprej je kupčija in denar, a potem šele drugo. To vam pa rečem, Ples, da napravite danes dobro kosilo, zakaj jedli bomo na veliko veselje.«

Plačal je in oddrsal iz sobe. Lezel je po ulici navzdol sključen in tako neznaten, kakor bi šel beračit ...

Še pred deseto uro je stopil Lokvar v sodnijsko sobo, kjer se je imela vršiti dražba. Samo sodni sluga je bil tačas v njej, nihče drugi. Tudi pred vrati ni videl Lokvar nikogar, ki bi mu bil sumljiv, da mu stopi v zadnjem trenotku na pot. Zato so se svetile njegove oči, ko mu je sluga ponudil stol, da sede, rekoč:

»Kmalu pride gospod sodnik, akti so že tukaj na mizi pripravljeni. Pa bomo kmalu posestnik novega posestva, gospod Lokvar, kaj ne da? In prav ceno pojde, saj itak ne bo drugi dražil.«

Lokvar se je samo smejal in dobro mu je delo.

Tačas so se odprla vrata in vstopil je sodnik s pisarjem. A glej, takoj za njim je stal Damjanov Jakob.

»Kaj išče ta danes tukaj?« si je mislil Lokvar. »Ali ima tako trdo kožo, da hoče od blizu videti in poslušati lastno nesrečo?«

Dalje ni utegnil misliti, sodnik je stal že za mizo ter dejal:

»Gospod Lokvar in še drugi, ako je kdo prišel semkaj, da bi dražil posestvo Jakoba Damjana iz Gribelj, naznanjam vam, da se ta dražba ne bo vršila, ker je Jakob Damjan pravkar poplačal svoj dolg in vse stroške.«

Lokvar ni verjel svojim ušesom, mislil je, da se mu samo sanja. A prebledel je in oči so mu nemirno švigale sem ter tje. Vstal je, hotel je nekaj govoriti, a nobene besede ni spravil iz grla.

»Za danes ste opravili, gospod Lokvar, vse drugo se vam bo dostavilo,« je dejal sodnik in neka škodoželjnost je zvenela iz njegovih besed, zakaj poznal je Lokvarja prav dobro. »Vi, Jakob Damjan, pa še nekoliko počakajte.«

Strupen je bil pogled, ki je zadel Jakoba iz starčevega očesa. Toda, saj ni čuda, ko se mu je s tem zrušilo toliko nad, zlasti da se ne bo mogel iznebiti sina tako izlepa in tako cenó. Uvidel je, da se ne da v tem slučaju storiti ničesar več, zato je odšel brez vsake besede.

Ko je bil zunaj na ulici, se mu je hipoma zazdelo, da se mu že vsi ljudje smejejo in mu privoščijo iz srca, kar ga je doletelo. Še bolj se je sključil in pospešil korake, kolikor je mogel. A kakor nalašč so ga danes srečavali ljudje, ki jih je poznal, m zdelo se mu je, da vidi na vsakem obrazu porogljiv in škodoželjen nasmeh. Hudo ga je peklo in postajal je vedno nemirnejši.

»No, ali je že končano? To ste pa hitri,« je dejal Ples, ko ga je zagledal. »Kosila ne bo še tako kmalu.«

»Ne izgubljaj brezpotrebnih besed in ne delaj neumnih opazk, kaj ti mari,« je odgovoril starec s hripavim glasom. »Danes boš kosil sam in brez mene.«

Ukazal je napreči, toda hitro; niti minute ni hotel biti več v tem nesrečnem dolskem gnezdu, ki mu je nakopalo na staro glavo toliko sramote. Ročno, kot bi ne bil nihče mislil, je skočil na voz in udaril po konjih, ki so naglo zdirjali z dvorišča.

Ples je zrl za njim in zmajal z glavo.

»Zmešalo se mu bode dedcu! Gotovo je stopil nekdo vmes in mu podražil. Prav se mu godi, skopuhu! ...«

Ko je prišel Lokvar domov, mu je prvi stopil nasproti sin France.

»No, kako je šlo, oče? Gotovo se smeje danes vaše srce, ker je šlo izlepa in cenó.«

Toda stari ni odgovoril ničesar. Počasi je lezel gori v svojo sobo ter omahnil na posteljo. Današnji dogodki so ga bili tako razburili, da je moral leči. Drugi dan se mu je zbledlo. Mahal in tolkel je okoli sebe, na vsaki strani je videl ljudi, ki ga preganjajo, ki ga hočejo ubiti. Zlasti sta ga nadlegovala Jakob in lastni sin.

»Ali ne pošlješ po zdravnika, France? Glej, stari bo umrl,« so mu rekali ljudje.

France pa se je samo smejal in odgovarjal v mislih:

»Toliko boljše!«

Ako bi ne bilo usmiljenih sosedov, bi niti duhovnik ne bil prišel k njemu. Spravil ga je v sveto olje, ker se drugega ni dalo opraviti z njim.

Osmi dan potem so ga pokopali.

VIII.[uredi]

Gribljani so bili trdni kmetje, skoro vsi. Prostrana so bila njih polja, rodila so zlasti mnogo različnega žita. Travniki so se spenjali na široko po dolinah in segali v rebra okoliških gričev. Tudi vinogradov je bilo precej, lepih vinogradov, ki so bili ponos vsakega Gribljana. Trdne in obširne kmetije pa so potrebovale mnogo delavcev v obdelovanje. A delavcev ni bilo dobiti nikjer, zakaj po drugih vaseh daleč naokoli so bile doma samo ženske, otroci in stari ljudje, ki jim niso več služile roke. Vse drugo je odšlo v Ameriko. Nobenega ni bilo, ki bi se bil zavzel za te ljudi, da bi jih ohranil domači grudi, domačemu rodu. Nobenega, ki bi jih poučeval, ki bi jim svetoval in pomagal. In tako so izginjali drug za drugim, ne da bi si bili izkušali pomagati tam, kjer so se rodili, izginjali so, ne da bi se bili zavedali, koliko škodujejo samim sebi in vsemu malemu narodu. Žalostno je bilo po teh vaseh, potnik bi se razjokal, kadar bi ga zanesla noga v te zapuščene kraje.

Kdor je imel obilo in odraslo družino, ta si je že še pomagal, je že še lahko obdelal o pravem času svojo kmetijo in pospravil pred jesenskim dežjem svoje pridelke. A oni, ki so bili navezani na druge, so bili veliki reveži. V stiskah in zadregah so bili, ko je kopnel sneg po solnčnih brdih in se je osušila zemlja, v stiskah in zadregah so bili, ko je rumenelo in zorelo žito na polju, a zlasti v onih zadnjih jesenskih mesecih, ki beže tako naglo, ki imajo navadno tako malo solnca, a dosti dežja in moče. Vse je zastajalo, se ni hotelo geniti nikamor. In takrat so se čule tožbe gospodarjev od ranega jutra do poznega večera, vse je šlo navskriž in mnogo v škodo.

»Vse bom dal v najem, kdo se bo večno mučil in križal z drugimi!« je dejal marsikdo, ko je moral najeti ljudi, ki so prihajali bogve odkod, ki so bili bolj vajeni piti nego delati ...

Stiska je že prikipela do vrhunca, a od nikoder ni kazalo, da se bode kdaj kaj izboljšalo. Tedaj je pa zopet nastopil Tratar. Za nedeljo popoldne je sklical vse gribljanske posestnike v šolo na pomenek. Sam je hodil od hiše do hiše ter tako pridobil vse, da so res prišli.

Živo je bilo tisto nedeljo v šolski sobi. Šumelo je kakor v panju pred rojem. Skoro v vsaki gruči so ugibali, kaj bode danes povedal učitelj. Stari Jekovec pa, ki je že vedel vse, si je veselo mel roke in se zadovoljno nasmihal.

»Le počakajte,« je govoril, »saj bo kmalu začetek in tistikrat boste slišali. Res vam ne bo žal, da ste prišli. A gospod učitelj bo tudi vesel, ko bo videl, da ste prišli vsi do zadnjega. Kaj ne, Jakob?«

»Prav pravite, Jekovec,« je dejal Jakob, ki mu je žarel obraz same zadovoljnosti in notranje sreče.

Tedaj je pa vstopil Tratar. Šel je gori k mizi na nekoliko višji prostor, da je mogel vse pregledati, a da so tudi njega lahko vsi videli. Nastala je v sobi tišina kakor v cerkvi. Tratar pa je začel govoriti:

»Predragi Gribljani! Sklical sem vas danes semkaj, da vam razodenem to, kar že dalje časa teži moje srce. Glejte, spoznal sem vašo zadrego in nasvetoval bi vam rad, kako si lahko pomagate. Po vaših kozolcih in skednjih čakajo velike zaloge žita, da bi se iznebile klenega zrnja, a čakajo že dolgo zaman, ker nimate delavcev, ki bi jih omlatili. Dan za dnem gledate in čakate, odkod bo prišel popotnik, da ga ustavite ter mu ponudite dela. In drago bi mu plačali, ako bi prišel in sprejeli bi vsakega, ki bi prišel, tudi če bi dodelal na dan samo polovico tega, kar dodelate sami. Toda ni ga. Kako si naj pomagate v teh stiskah, da ne bo sprhnelo vaše zrnje in segnila vaša slama? Vidite, vem za pomoček, ki vas bo takoj rešil te zadrege. V nekoliko dneh bo vaše žito v žitnicah, lepo in svetlo ter vam bo hvaležno, da ste mu oteli življenje. In slama bo lepo spravljena pod streho in bo dišala in se svetila. Mnogo vas je, trdni ste, zložite skupaj in kupite si mlatilnico, ki jo boste skupno rabili in ki vam bo nadomestovala mnogo, mnogo delavcev. Vidite, kdor izmed vas ima toliko žita, da bi ga moralo mlatiti šest delavcev cel teden, opravi to delo z mlatilnico še prej nego v enem poldnevu, in to samo z dvema delavcema. Že čez par ur je žito v vrečah in slama na svojem kupu. Ako računite delavca na dan samo dve kroni, kar pa je pri sedanjih razmerah popolnoma izključeno, tedaj vas stane šest delavcev na dan dvanajst kron in v šestih tedenskih dneh šestkrat dvanajst kron, to je dvainsedemdeset kron. Pri mlatilnici pa bi vse to stalo približno šest do osem kron.«

Začuli so se vskliki začudenja in nekateri so neverjetno majali z glavami.

»To je vse res, kar sem vam povedal,« je nadaljeval Tratar. »Tukaj imam veliko sliko takšne mlatilnice. Lahko si jo pozneje vsak sam ogleda. Tam so tudi preračunjeni vsi stroški, bodisi za mlatilnico samo, bodisi za čas, ko se rabi. Jaz sam vam tudi lahko to povem, ker sem takšno mlatilnico že videl. Velika dobrota je za kmetijski stan!«

Vsak je hotel sliko videti in počasi so bili vsi prepričani o njeni dobroti. Tratar jo je natančno popisal, kako je sestavljena in kako se rabi in se ji streže. Nazadnje je še pristavil:

»Ker je to najnujnejša vaša potreba sedaj v poznem jesenskem času, zato sem vam danes govoril samo o mlatilnici. Toda za svojo nalogo sem si vzel, da vam bom sedaj vsako nedeljo popoldne povedal kaj novega tudi o drugih novih kmetijskih strojih, ki sedaj po svetu nadomeščajo na tisoče delavnih rok. Samo od vaše dobre volje je odvisno, ako boste hoteli priti in poslušati.«

Ko je nehal Tratar govoriti, ni bilo nobenega, ki bi bil rekel, da ne pride.

Tako so se začela v gribljanski šoli ta predavanja in dobiček so imeli od njih Gribljani sami. Še tisto jesen je ropotala v Gribljah mlatilnica in vsi so bili zadovoljni z njo. Ko so se s tem ljudje še bolj prepričali, da ni nikaka sleparija, kar je govoril učitelj o strojih, so si omislili prihodnjo pomlad tudi čistilnico za žito in polagoma in po močeh tudi druge stroje. Griblje so napredovale, ponehale so tožbe o pomanjkanju delavcev in vse je bilo zadovoljno. Kmetije so postale dobičkanosne in so bile vzorne kakor menda tačas nikjer drugod po celi deželi.

Delo je bilo, ki je v Gribljah tačas slavilo svoje zmagoslavje ter pripomoglo do blagostanja.

IX.[uredi]

Zopet je bilo lepo pomladno popoldne. Cvetje je klilo in je dišalo po vrtovih, po dolih in bregovih, vse se je bilo odelo v pisano praznično odejo ter živelo v pričakovanju in hrepenenju. Pisani so bili vrtovi, blesteči v sočnozeleni boji vinogradi, zelena polja, njive in travniki. Izza vsake hiše, izza vsakega vogla je gledalo zelenje, izza vsakega plota cvetje. Ni ga bilo človeškega srca, ki bi se ne bilo razveselilo ob tem pogledu, ne človeške duše, ki ne bi bila začutila ob njem bližine onega, ki daje rastje in cvetje, ki je ustvaril vso to krasoto z eno samo premogočno besedo.

Okoli Jakobove hiše je bilo tistega popoldne nekam posebno praznično. Prostor pred hišo je bil skrbno pometen, vhod okrašen z zelenjem, cvetjem in zastavicami, prav tako kakor tistega dne šola, ko so jo blagoslovili. Že sama na sebi je bila ta hiša lepa, zakaj odkar je Jakob zopet začutil trdna tla pod svojimi nogami, odkar je vedel, da mora biti to posestvo zopet njegovo, je zlasti skrbel, da se je odlikovala njegova hiša po svoji notranjščini in po svoji vnanjščini. A danes je blestela med drugimi kakor nevesta med svojimi družicami. Vršiti se je moralo nekaj posebnega in lepega.

Pa še neka druga hiša je bila v vasi, ki ni skoro nič zaostajala danes v svoji praznični opravi za Jakobovo. To je bila hiša Dobravčeva. Tudi na njej se je blestelo cvetje in zelenje in so se zibale zastavice v rahli sapi in v svetlih solnčnih žarkih. Hišna vrata so bila na stežaj odprta in po kuhinji in sobah je klilo veselo gibanje in življenje. Okoli hiše je bilo vse polno radovednih otroških in ženskih obrazov. Celo Dobravčev stari pes Karo, ki je navadno ležal leno iztegnjen na dvorišču pod kostanjem ter se ni menil za ves svet, je danes stopal ponosno po veži in kuhinji. Mahal je zadovoljno z repom ter se dotikal z gobcem narahlo vsakega, ki mu je prišel nasproti, kakor bi mu hotel nekaj povedati, nekaj posebno važnega in lepega ...

Tedaj je pridrdrala pred hišo kočija. Z nje je stopil gospod župnik. Prijazno in smehljaje odzdravljajoč na vse strani je šel v hišo. Tu mu je prišel nasproti gospodar Dobravec, praznično oblečen in s šopkom cvetlic na prsih. Veselja se mu je iskrilo oko in krepko je stisnil roko župniku, ko mu jo je ponudil.

»Tako je prav,« je dejal župnik. »Veselje mora vladati na tak dan v hiši. Toda, kje sta ženin in nevesta?«

»Jakoba še ni, a Marica se opravlja gori v sobi. Nekam počasi ji gre izpod rok. Dasi je vsa srečna in vesela, je vendar treba nekoliko joka ob tako resnem času. Pa jaz sem prepričan, da ne bo tukaj nesreče in zato je lahko moje srce.«

»Prav imate,« je odgovoril gospod župnik, »kolikor človeški um lahko presodi, se tukaj ni bati, ako ne pride kaj posebnega nenadoma in zavratno.«

»Tega nas pa Bog varuj!« ...

Kmalu po tem razgovoru so zabučale orgle v gribljanski cerkvi. Veličastno so odmevali glasovi po cerkvi, ko sta stopala pred oltar Damjanov Jakob in Dobravčeva Marica. Mil in dobrohoten je bil glas župnikov, ko jima je razkladal dolžnosti, težave in veselje stanu, ki sta sedaj namenjena stopiti vanj. A prav očetovsko skrben je bil ta glas, ko jima je pozneje voščil obilo sreče in zadovoljnosti.

Vesel in lep je bil tisti večer v Dobravčevi gostilni. Zlasti sta čutila vso obilico sreče Jakob in Marica. Stari Jekovec je tisti dan od samega veselja izpil kozarec več kot po navadi. Pristopil je k Jakobu ter mu rekel:

»Nemalo zasluženja imam tudi jaz, da se je danes zapečatila tvoja sreča, Jakob! Glej, ako bi ne bilo mene, bi že izdavna bila zakopala lenoba tvoje kosti. Pa brez zamere! Tako si pa vstal k delu, sedaj si mož.«

Pripis.[uredi]

Ko sem nekega jesenskega večera otožen sedel čisto sam v svoji sobi in je zunaj naletal dež ter brila prva hladnejša jesenska sapa po praznih strniščih, tedaj je stopil v sobo moj prijatelj Ivan.

»Kaj delaš, prijatelj?« me je ogovoril. »Tako si vedno žalosten in kadar kaj spišeš, so žalostni in obupani vsi tvoji junaki. Daj, dvigni se in spiši nam povest o ljudeh, ki so se otresli mehkužnosti, izvirajoče iz dušne in telesne lenobe. Hvaležni ti bomo zanj.«

In tisti čas sem se spomnil na tebe, moj nekdanji tovariš Tratar. Spomnil sem se nato, kar si mi pripovedoval o Jakobu, o Jekovcu, o Dobravcu in o drugih njih sosedih. Tako je nastala ta povest. Z lahkim srcem in z veselo dušo jo pošiljam v svet.