Novi ljudje (Jarc)
← Pesem o družbi | Novi ljudje (Novembrske pesmi) Miran Jarc |
O pesmi (Jarc) → |
|
Polna so jih vsa križišča.
Že se jih boji vsak dom.
Kot da slepec slepca išče …
Blodijo iz katakomb.
Nemi, blazno v nas strmijo.
Kakšne nosijo vesti?
Mi pred njimi se gubimo
v meglo starih melodij.
Izpod mostovja, iz kanalov,
kamnolomov vstajajo,
onostranski, brez pozdravov
tiho se sprehajajo.
Njih pogled nas v dušo pali,
v snih nas obiskujejo …
Kakšni so to Trije kralji?
Smrt napovedujejo?
Strašna iz oči jim vpije
zagonetka … Ne vemó
kaj iz njih, temnìh, se izvija,
ali tožba, ali upor?
Že med nami so. Nikamor
jim ne uidemo. Zaman
iščemo v preteklost znano.
Svet naš zdaj je kot brez dna.
Slutnja mi zavest preblisne:
Duh pravékov je zavel.
Kdor si slab, oči zatisni.
Duh izbira … Kri je vez.
Ranjene ljubezni vdor …
To se izrul bo duš vihar.
Vrelci praživljenja vro …
Sodba jezdi prek sveta.