Novi akordi I—VI

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V katedrali Novi akordi I—VI
Poezije (Kette)
Dragotin Kette
Na molu San Carlo I—VII
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I
»Pojdite k vragu, neumne besede,
čustev nerodne šivilje!
Ali ni ene iz vaše ni srede,
ene tak modre šembilije,
da bi si upala gori do blede
ljubice, tanke mi lilije?«

»Jaz!« »A kako ti je, mala, ime?«
»Ljubim.« »Tvoj oče?« »Nemirno srce.«
»A tvoja mati?« »Pa duša je tajna.«
»In domovina?« »Vsa zemlja brezkrajna.«
»Pojdi! Mordà se v ponižnem te krili
lilija moja usmili.«

II
Oj tisoč zank in spon
in trnkov milijon
bi želel, da bi te dobil,
o draga!

Postal sem lahkokril
škrjanček, torej čuj
me, ljubica, ne suj
me s praga!

Oj tisoč zank in spon
in trnkov milijon
bi želel, da bi te dobil,
o ljuba!

A kdo te je ovil,
da vsa si zmedena,
zavita in zapredena,
ko buba?

Postaneš ti metulj?
O, potlej bom odplul
s teboj do zvezd, do raja,
v azur...

Tja gori se izgubljala
in bova se poljubljala
brez konca in kraja,
brez ur ...

III
Ljubim, je rekel Jehova in vstvaril v tej uri
zemljico;
ljubim, je vzdihnila zemlja in dala naturi
cvetico;
ljubim, dé ona, kraseča te sladko
devico;
ljubim, še jaz, ko ti pišem to kratko
vrstico.

IV
Če hočeš biti carica,
ne morem ti pomagati,
ne, ne:
car mora ljubiti ves rod,
a kaj bi zate bilo? Kot!
Ne, ne!

Češ biti generalica,
ne morem ti pomagati,
še manj:
vse razdejal bi general,
jaz v srce ti le meč poslal,
le vanj.

Je vzor li tvoj uradnica,
ne morem ti pomagati:
sedi,
čačká in prost ni on nikol,
a moj nebeški protokol
si ti.

Če hočeš prostega moža,
potem se da pomagati,
da, da!
Za srečo vem: ti bodi ključ,
za pravdo vem: ti bodi luč
mojà!

V
A kaj, ko ti si devica,
tako slaba, grlica moja,
moja slika, visoka svetica,
ti drhtiš i pred sapico boja.

Kot ob uri nevihte hudi
se ti zožijo grudi,
ko se prikažem iz cestnega praha.
Ah, kak te ljubim, srnica plaha.

VI
Béži, béži pred menoj,
samo ne zbéži!
Če te ne dobim takoj,
kmalu boš v mreži.

Ej, sladkejše je potem
plámeno lice
in gorkejši je objem
trudne device.