Novele

MODESTA

Bila je pomladna nedelja. Med mestne hiše je sijalo pomladansko sonce, da so se zdela pročelja ko velikanska, motna zrcala, ki odbijajo svetlobo in slepijo oči. Ulice so bile ob tisti uri skoraj prazne in tihe, zelo tihe. Če je zazvenel samoten korak, je ostro odmeval ob hišah. Iz bara ob glavni cesti se je glasila godba. Posamezne skupine ljudi so romale iz mesta mimo vrst kostanjev, ki so se vlekli na obeh straneh cest in bili v pomladanskem brstenju.

Kdor koli je ob tisti uri stopil na ulico, se je podvizal neznano kam, le Modesta je s počasno hojo tavala ob hišah. Videti je bilo, kakor da uživa odsev sonca, njegovo božajočo toplino, odmev vsakega koraka. Velike temne oči so ji bile odprte, uprte nekam v daljavo, a se je vendar zdelo, da sanjajo. Tudi tenke, malce prevelike ustnice so ji bile odprte, kakor da hrepenijo po nedolžnih užitkih. Tega dne ni marala družbe, nalašč se ji je izognila. Hotela je biti sama, sama, kakor da sluti neko doživetje.

Šla je mimo pritličnega okna, se za trenutek ustavila in se zazrla vanj. Ne, saj je ni zanimala oprava bornega stanovanja. Bežno se je pogledala v motni šipi in si popravila temen koder las, ki ji je padal na čelo. Zadnje čase je zelo skrbno pazila na svojo zunanjost. Saj se je v dneh doraščanja, ko so prej neznatni občutki plaliv nji in je bila pripravljena vse ljubiti in vse sovražiti, zdela sama sebi grda in je pri tem trpela. Nenadoma je bilo vse drugače, spremenilo se je v nji kot v gozdu spomladi.