Nove poezije

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nove poezije
Anton Aškerc
Spisano: 1900 Ljubljana: Založba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1900.
Viri: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-BNHPABTF
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ahasver pod križem[uredi]


In že spet te vidim ... Nag visiš razpet
na jelovem križu, mrtev, tih in bled.

In po cesti prašni gor in doli todi
mimo tebe ljudstvo vozi se in hodi.

Kaj za vrvež cestni pač se meniš ti!
Nagnjena je glava, sklenjene oči.

Večno solnce z neba ti poljublja lica;
nad glavój brní ti telegrafska žica.

Misli blisk prenaša noč in dan po njej,
nove, smele misli križem svet naprej ...

Pomniš Ahasverja? ... Tamkaj v daljnjem mesti
videl sem v svetišču, slišal te na cesti.

Kakor grom z oblakov grmel glas je tvoj
med pismarjev glupih, farizejev roj.

Bičal njih sebičnost, bičal licemerstvo,
bičal častihlepnost si in praznoverstvo.

Bičal si nadutost, svetohlinstvo, laž ...
Prašal nisi: rob je ali velikaš.

Pal si v borbi s svetom, zelotizma žrtev,
zlobe in bedaštva, fanatizma žrtev.

Videl žaloigre té sem zadnji čin.
Kot zmagalec pal si, mučenik, trpin!

Pomniš Ahasverja? ... Htel si bil počiti
tam pred hišoj mojoj ter si oddehniti.

S križem tvojim bil sem te nerad odgnal —
ščuvala me na-te besna je drhal.

Brez mirú za kazen zdaj po svetu blodim.
Devetnajst sto let že ožigosan hodim.

Cesto vidim križ tvoj — čudno to drevó.
Zeleneti videl že sem ga lepó.

Cvetje videl večkrat sem na njem dišeče,
sadje zlato videl sem na njem zoreče.

Potnikov krepčalo ž njim se je nebroj,
ko od težke poti lil jim s čela znoj ...

Videl pa sem tudi . . . Za vešala tvoja
skrival svet je često že zločinstva svoja.

Videl sem, kako je vihtel mnog tirán
križ tvoj kot orožje, kot osebno bran.

S križem je okrutnik tvojim okoreli
préstol svoj podpiral slabi, prepereli.

In še več sem videl! O, ti modri svet!
Križ je tvoj grmadam rabil za podnet!,

A v imenu tvojem kurili grmade
njega dni so razni slavni Torquemade.

In v plamenih zgôrel mnog je živ svetnik,
mnog svobodne misli hraber mučenik ...

S prtom tvojim hteli pa so že zakriti
solnčno luč resnice modrijani zviti.

Iz železnih žrebljev trdih teh-le treh
spone so kovali sužnjem v temnih dneh …

Ah, vse to sem videl jaz na svoji poti;
priča bil sem mnogi že človeški zmoti.

Razumeli niso tvojega duhá,
polnega ljubezni tvojega srcá.

Pa namestu sprave in mirú, ljubezni
tvoji že učili verniki so jezni

često le sovraštvo, srd in slepi črt,
brate drugih mislij pa gonili v smrt …

Zdavnaj sta umrla, zdavnaj pokopana
dva sodnika tvoja, Kajfež in pa Ana.

Ni pa izumrl še farizejev rod,
in pismarjev dosti srečam še povsod.

In ko spet bi póslal te na svet Jehôva,
sodili hinavci, veš, da bi te znova!

Farizejev zbor bi spet psoval te, vpil …
»Križaj ga!« Pilatu bi s pestmí grozil.