Nova pisarija v sodobni prozni obliki

Učenec.
Da zdaj, — ko že na Kranjskem vsak pisari,
že bukve vsak šušmar dajè med ljudi,
ta v prozi, óni v verzih se slepari,
jaz tudi v trop, ki se poti in trudi,
ledino orje naše poezije, —
se vriniti želim, se mi ne čudi!
Prijatelj, uči mene pisarije:
Kako in kaj ušeč se Kranjcem poje,
odkrij mi proze naše lepotije.

Učenec.
Ne čudi se, če v času, ko na Slovenskem že vsak pisari (eni
v prozi, drugi v čudnih verzih) in vsak šušmar izdaja knjige,
tudi jaz želim v trop, ki orje ledino naše poezije. Prijatelj,
úči me pisanja: kaj bi bilo Slovencem všeč in kako to upesniti,
odkrij mi lepoto naše proze.

Pisar.
Ak so pisar postati želje tvoje,
moj zlati uk poslušaj in zastopi,
zapiši trdno ga v možgane svoje!
Ak hočeš kaj veljati v našem tropi,
besed se tujih boj, ko hud’ga vraga,
ak kos si temu, koj na prste stopi!
Naj proza tvoja bo lepôte naga,
Minerve nič ne prašaj, poj po sili,
pisarjem proza bo in pesem draga!
Češ biti v kranjskih klasikov števili,
debelo po gorjansko jo zarobi,
vsi bomo tvojo čast na glas trobili!
Ak rovtarske vezati znaš otrobi,
nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene,
in pozen vnuk poroma k tvoj’mu grobi.
De kranjščina zaklad ti svoj odklene,
zapusti ročno mestne mi sosede,
tri leta pojdi v rovtarske Atene!

Učitelj.
Če želiš postati pisec, poslušaj in razumi moj zlati nauk ter si
ga dobro zapomni! Če hočeš med nami kaj veljati, se
izogibaj tujih besed kot hudiča, in če si temu kos, stopi
takoj na prste (ali: to takoj prepreči). Naj tvoja proza ne bo lepa,
boginje modrosti nič ne sprašuj, pesmi skladaj na silo, pa bosta pišočim
tvoja proza in pesem všeč. Če želiš priti med kranjske
klasike, debelo in neotesano se izrazi, pa te bomo vsi naglas
častili. Če znaš nekulturno in prazno govoriti,
postaneš novi Orfej, Slovenci te bodo ljubili
in tvoj grob bodo obiskovali še mnogi rodovi.
Da ti slovenščina odklene svoja bogastva,
zapusti brž mesto in pojdi za tri leta v rovtarsko prestolnico!

Učenec.
Al žlahtne kranjske tam cvetó besede,
kjer govoriti dosti več ne znajo
pastirji samski, ko imena črede?

Učenec.
Ali lahko cvetijo izbrane slovenske besede tam, kjer pastirji
ne znajo kaj več jezika, kot so imena živali v čredi.

Pisar.
Tam, kjer po stari šegi še drekajo,
kjer ne zmajêjo dost’ al nič jezika,
besed nemšk’vavcev grdih ne poznajo.

Učitelj.
Tam, kjer po stari navadi še prostaško govorijo,
kjer komaj kaj govorijo ali sploh ne govorijo,
ne poznajo grdih nemcizmov.

Učenec.
O srečne rovte! V vas me iti mika.
Al se bojim, pri rovtarju, pri kmeti,
da bera besedi ne bo velika.

Učenec.
O srečni samotni kraji! Tja želim oditi.
Ampak bojim se, da pri neuglajenih ljudeh in kmetih
ne bom zasledil bogatega besednega zaklada.

[...]