Nova pisarija, zabavljica v tercínah
| ← Hzhere ſvèt, romanza. |
Nova piſarija, sabavljiza v’ terzínah. Zbirka Krajnska zhbeliza, 2 Dr. P. |
Kranjez dolshèn hrovatenja. → |
V Poezijah v razdelku Različne poezije pod naslovom Nova pisarija.
| |||||||||||
Uzhenz.
De sdaj, — ko she na Krajnſkim vſe piſari,
Ko bukve vſak ſhuſhmár dajè med ljudi,
Ta v’ prosi, uni v’ versih ſe ſlepari, —
Jes tudi trop, — ki ſe poti in trudi,
Ledino orje naſhe poesije, —
Pomnoshiti shelim, ſe nizh ne zhudi!
Sato piſar, me uzhi piſarije!
Kako, in kaj uſhezh ſe Krajnzam poje;
Odkri mi prose naſhe lepotije!
Piſar.
Ak ratati piſar ſo shelje tvoje,
Piſarſki uk poſluſhaj in saſtopi,
Sapiſhi terdno ga v’ moshgane ſvoje:
Zhe hozheſh kaj veljati v’ naſhim tropi,
Beſed ſe ptujih boj, ko hud’ga vraga,
Ak to snaſh, ſerzhno koj na perſte ſtopi.
Naj prosa tvoja bo lepote naga,
Poj zhes prepovd Minerve, poj poſili,
Piſarjam prosa bo, in peſem draga.
’Zheſ biti v’ Krajnſkih klaſikov ſhtevili,
Debelo po gorjanſko jo sarobi!
Vſi bomo tvojo zhaſt na glaſ trobili.
Zhe rotarſko vesati snaſh otrobi,
Nov Orſej k’ ſebi vlekel boſh ˛Slovene,
In posen vnuk poroma k’ tvoj’mu grobi.
De Krajnſhina saklad ti ſvoj odklene,
Sapuſti rozhno meſtne mi ſoſede,
Tri leta idi v’ rotarſke Atene.
Uzhenz.
Al’ shlahtne Krajnſke tam zvetó beſede,
Kjer govoriti doſti vezh ne snajo
Paſtirji ſamzi, ko imena zhede?
Piſar.
Tam, kjer po ſtari ſhegi she drekajo,
Kjer ne smajèjo doſt’ al’ nizh jesika,
Beſed nemſhkvavzov gerdih ne posnajo.
Uzhenz.
O ſrezhne roti! v’ vaſ me iti mika:
Al’ ſe bojim per rotarji, per kmeti,
De bera beſedí ne bo velika?
Piſar.
Pezhene, ljubzhik! piſheta na ſveti
Nikomur niſo v’ gerlo perletele;
Bres truda vezhno ſe ne da shiveti.
Beſede sraſhene, beſede srele,
Ne v’ rotah, po planjavi ne kmetije,
Nikir ne bodo ti na noſ viſele;
Poſluſhaj ga, kako jo on savije,
Jesika ſol, lepota, de le sine,
In pravo ti vesanje ſe odkrije.
Tam pul’jo beſedi ſe korenine;
K’ tim deni konze: azha, iſhzhe, uha,
On, ovka, ovz in druge pertikline,
To terdno ſkupej svári; permaruha!
Lahkó boſh v’ kosji rog ugnal ˛Slovenze,
In proti tebi bo Dobrovſki — muha.
Uzhenz.
O slati uk! — Adijo, meſtne ſenze!
Apolon drugi bodem ſred kosarjov
˛Si v’ rotah pletil nevmerjozhe venze. —
Al’ Krajnſko ludſtvo nekdaj ni altarjov
Minerve in Apólona imélo,
Od Gerſhkih, od Latinſkih je piſarjov
Bla perneſena uzhenoſt v’ deshélo,
In s’ njo beſede ptuje; rasodeni,
Al’ ſ—aj ſe bode tih poſlushit’ ſmélo?
Piſar.
Bog tega varji! po nobeni zeni,
Jesika naſh’ga s’ njimi ne ognuſi! —
Uzhenz.
˛Sej tudi drugi to ſture ˛Sloveni;
Turzhuje vemo ˛Serbiz, ino Ruſi
Tatárijó hudó, Polz ſranzosuje,
Beſede Pemzu Nemz poſodvat’ muſi.
Piſar.
Lej! v’ knigah njih je tolkajn lulke ptuje
Med lepo zhiſto ˛Slavſhino saſjane,
De je noben puríſt vezh ne isruje,
Al’ bukev naſhe Krajnſh’ne ſpakedrane
Peſhízhizo denímo na ognjiſhe,
Prerojen Fenikſ zhiſt de s’ ognja vſtane
Uzhenz.
Zhmu bo nam, praſham, prasno pogoriſhe?
Al’ mutaſti pozhakamo sijali,
De ‘s njega sraſe novo beſediſhe?
Pifar.
Slovenſko lulko bomo reſhetali,
Hranili dobro serno in kar manka,
Is glave ſvoje bodemo dodali.
Uzhenz.
Te zhudne smeſi ſtariga oſtanka
In is novink ˛Slovenz ne v’ Koratani,
Ne bo rasumil ˛Shtajerz, ne Ljubljanka.
Piſar.
Gorjazharji, tatovi in zigani
Po ſvojim govoré; kdo tdej sa ſilo
Nam v’ bukvah jesik ſvoj imeti brani?
Uzhenz.
Gorjazharſko, al’ krevljaſto berilo
Kaj bode vam piſarjam pomagalo,
Ak bode ſe drugazhe govorilo?
˛Sami ſvoj uk ſpoſhtujete premalo,
Vezh ptujk zlo tebi, ne sameri! vjide,
Sakaj bi ſe jih moje shnablo balo?
Piſar.
To govori ſe, kar na jesik pride
Pogovor, ko na vſheſa vezh ne bije,
Ko sjutrejna meglà ſe v’ nizh raside.
Kar v’ bukvah je natiſnjen’ga upije,
To, bratiz! med uzhene gre lingviſte,
In prizha od jesika lepolije.
˛Slovenzi bodo brali bukve zhiſte,
Zhe naſ ne hval’jo, naj me vsame slodi! —
Zel ſvét poſnemal Krajnſke bo puriſte;
Kar nozh’te vi umeti k’ ſvoji ſhkodi,
Kar ne dopade vaſhi ſlepi buzhi,
Zhaſtili posni bodejo narodi.
Uzhenz.
Pershgal ſi, mojſter! shark mi nove luzhi.
Na delapuſt de ſodniga jeſt dneva
˛Slovim, ſhe to, kaj pel bom me poduzhi!
Piſar.
Rima dulci mixtum ulile veleva,
Kaj prida ſliſhjo vſheſa naſhe rade;
To utile je serno, dulce pleva.
Uzhenz.
Romanze sdaj pojejo in balade,
Tragedija le tudi nam obeta,
˛Sonete ſliſhim peti pevze mlade.
Piſar.
Od mene peſem vſaka je prekleta,
Katera nima Krajnſkiga imena,
Naj ſhe tako perjetno bo sapeta.
Ljubesen poje pevzov tih Kamena,
Jesiku dela ino ſerzu rane,
V’ gerdobe ſtrela treſhi naj ognjena!
Balade od zhebelize saſrane,
De bi ſe té med nami samorile!
Tragedije oſtale nam nesnane!
De bi Krajnize ſtrupa ’s njih ne pile!
Ljubesni ſladke, ki ſerzé sapelje,
Deb’ s’ Romejovo Juljo ne zhutile!
Uzhenz.
Saréſ bi ſhkoda blo! Sdaj od nedelje
Do druge kol’krat ſe ſerzé uname!
Kdor po-nje pride, jih k’ poroki pelje. —
Piſar.
Balade pet’ je mlatva prasne ſlame,
Je rezh pohujſhliva in sapeijiva;
Lenoro bere naj, kdor ne verjame.
Romanza je ſ’ tragedijo ſhkodliva:
Tih, in takih, in sdravljíz ne piſhi,
˛Sovrashi vſe to Musa ſramoshliva.
Poj rajſhi to, kar treba je per hiſhi,
Sa hleve treba, treba je na polji,
Poj tó, kar kmet in meſhzhan ’ſ pridam
ſliſhi.
Uzhenz.
Bog ti saplati uk! po tvoji volji
Bom pel kaj repo pred goſenzam’ varje,
Od kod krompir dobiva ſe nar bolji,
Kako odpravljajo ſe ovzam garje,
Odpravljajo uſhivim glavam gnjide,
Lovili miſh’ uzhil bom goſpodarje.
Piſar.
O slati vek sdaj Musam Krajnſkim pride!« —
Dr. P.