Nova dacna ali mitna tarífa za vse dežele avstrijanskiga cesarstva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nova dacna ali mitna tarífa za vse dežele avstrijanskiga cesarstva
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 9, št. 3 (15.1.1851), 4 (22.1.1851)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ena nar imenitniših rečí za kupčijo, obertnijstvo in rokodelstvo se bo ob kratkim (še ta mesec) sklenila na Dunaji – namreč nova tarifa daca (cola) za mnogoverstno blagó, ki se iz ptujih dežel v naše pripeljuje, ali iz naših v ptuje dežele izpeljuje.

Imenitna je ta reč tudi za kmetijstvo, ker ta dac tudi kmetijske pridelke zadéva – imenitna je ne le za kupčevavce (prodajavce), temuč tudi za kupce vse, kar nas je, ki mnogoverstniga iz ptujih dežel pripeljaniga blaga za obleko, živež i. t. d. potrebujemo, in ga dražji ali nižji plačujemo, kakor je dac višji ali nižji.

Čeravno tedaj nova dacna tarifa kupčíjo, obertnijstvo, rokodelstvo in kmetijstvo nar bolj dotika, vunder posredama tudi vsaki stan zadeva. Preden pa od tega, de je ministerstvo kupčijstva sedanjim potrebam vgodniši dacno tarifo osnovalo in v posvèt in sklep svoje osnove ravno kar iz vsih deželá v ti reči izvedene možé poklicalo, kaj več povémo, bomo nekoliko od kupčíje sploh in od daca na deržavnih méjah govorili.

Svét je tako vstvarjen, de nobena dežela ne prideluje ravno vsiga, česar potrebuje, in že zavoljo tega se ne more nobena dežela od zaveze z drugimi ločiti in samasvoja biti. Pa pridelovanje še ni vse. Veliko sirovih pridelkov se mora še poprej v fabrikah in po rokodelstvu izdelati, preden gréj kot kupčijsko blago na prodaj. Kakor pa vsaka dežela vsiga ne prideluje, tako tudi ne izdeluje vsaka dežela vsiga; ta dežela ima – postavimo – imenitne fabrike za platno, druga za sukno; tam se izdeluje usnje, tukaj lesna roba i. t. d.

Tako stori pridelovanje in izdelovanje, de se ena dežela od druge, ena deržava od druge, in še en del sveta od druziga tako ločiti ne more, de bi bil sam svoj. Brez kupčije tedaj ne more noben narod obstati. Čeravno bi se hotel kak narod siloma ločiti od druzih, bi ga kmalo potreba in dobiček primorala, v zavezo z drugimi narodi stopiti.

Po kupčii gre pa denar v deželo, pa gre tudi iz dežele. Kolikor več ima dežela prodati, kakor kupiti, toliko več denarja k sebi privabi. Od tod izvira prizadevanje že vsaciga gospodarja, de bi mogel več prodati kakor kupiti; na to se opira prizadevanje vsaciga vladarstva, de bi deržava več pridelovala in izdelovala ter na prodaj pošiljala, kakor pa iz ptujih dežel kupovala, ker le iz tega izvira premoženje in bogastvo posamesnih deržavljanov in po teh cele deržave; – zato si vlada prizadevuje: kmetijstvo, fabrike, obertnijo, rokodelstvo povzdigniti.

O tem prizadevanji za blagostanje svoje deržave pa ne sme vlada posebno dveh reči v nemar pustiti, pervič, de domačih pridelkov in izdelkov ne zatarejo pridelki in izdelki ptujih dežela, – drugič pa, de vlada nima le ediniga dobička svojih domačih kmetovavcov, fabrikantov in rokodelcov pred očmí, temuč de tudi skerbi za ljudstvo, ki njih pridelke in izdelke kupuje, de jih predrago ne plačuje in de ni prisiljeno preslabiga blaga kupovati. Ako bi vlada le za dober stan fabrikantov in rokodelcov skerbela, bi zanemarila s to enostransko skerbjo potrebe ljudstva, ktero mora od fabrik blago kupovati. Fabrikanti in rokodelci, ako bi se moglo vse blago le od nekterih kupovati, de bi iz ptujih dežela clo nič ne smelo v deželo priti, bi se šembrano moško s svojo robo deržali in ceno napenjali, kakor bi se jim ljubilo.

De se vse to ne zgodi, je treba, de vlada kupčijsko zavezo s ptujimi deželami tako osnuje, kakor je za njeno deržavo nar bolj prav.

Iz te potrebe je postal dac (ali co) na mejah mnogih deržav. Avstrijansko cesarstvo je bilo pred vstavo tako ločeno, de (kakor na Ogerskim) so bile še clo domače dežele z medmejnim dacam ločene, kar je vsacimu znano. Ali naše govorjenje sedaj ni od tega domačiga daca, ki je overžen, ampak od daca na mejah ptujih ali vunanjih dežela.

Če se po svetu obernemo in pogledamo, kako se ena deržava od druge v tem loči, vidimo trojne različne naprave.

Nektere deržave branijo, de se ne sme nikakoršno blago v deržavo iz ptujih dežela vpeljati, ki se da doma (to je, v domači deržavi) izdelovati. To se imenuje kupčijno zabranilo. Naša deržava, Francoska in Ruska so se dosihmal zlo po tem vodilu ravnale.

Temu vodilu ravno nasprot stoji kupčijna svobodnost (Freyhandel), za ktero se Angleži (Englendarji) potegujejo, in po kteri naj gre vse blago po vsih deržavah celiga sveta brez daca – svobodno noter in vún.

V sredi med tema vodilama stoji kupčijno zavarstvo (Schutzzoll). Ta naprava pripusti vvožnjo in izvožnjo vsiga blaga iz ene deržave v druge in nič ne zabrani, tode primerno dacijo postavi na ptuje blago, de varje s tem nekoliko domače fabrike in rokodelstva in kmetovavce.

Angleži, pri kterih so kupčija in fabrike na tako visoki stopnji, de pol več blaga iz svoje deržave v ptuje dežele prodajo, kakor ga iz ptujih dežel kupijo, bi še veči dobiček dosegli, ko bi na celim svetu clo nikakoršniga daca ne bilo, zato imajo za se prav, če se za svobodnost kupčije na vso moč potegujejo.

Ali fabrikanti in rokodelci našiga cesarstva, ki ni tako bogato na pridelkih in izdelkih, bi sedaj pri taki neomejeni svobodi več škode kot dobička terpeli, in nekteri bi mogli clo jenjati. Pa tudi tisto zabranenje, kakoršno je dosihmal v našim cesarstvu veljalo, se je slabo skazalo in se bo po novim dacu overglo. Vpeljanje vsiga ptujiga blaga se bo prihodnjič dovolilo, tode v varstvo domačih fabrik in rokodelcov se bo primerin dac na ptuje blago postavil.

Dobiček za ljudstvo, ki blago kupuje, bo po novi napravi velik. Marsikaj bo prihodnjič boljši kup. Pa tudi kontrabantija bo šla zlo rakam žvižgat, in tiste sitnosti s preiskovanjem blaga po štacunah, in marsiktere napake, ki so se v teh zadevah godile, bojo jenjale.

Novi dac, ki se za izvožnjo domačiga avstrijanskiga blaga v ptuje dežele, in ptujiga blaga v domače dežele, ravno zdej na Dunaji posvetuje1, se tedaj na to opira, de se ima zastarano in občinstvu škodljivo zabranilo ptujiga blagá spremeniti v svobodno vpeljanje in izpeljanje, tode proti tem, de se tak dac (ali taka mita) na blagó postavi, de od ene straní ptuje blagó domačim izdelkam in pridelkam preveč ne škodje, od druge straní pa, de ljudstva, ki tega in uniga blagá potrebujejo, tudi dobro ptuje boljši kup dobivajo.

Na vse sirovo ali le na pol izdelano ptuje blagó, kakor na vse rečí, ki jih fabrikanti, obertniki in rokodelci potrebujejo, je tako nizik dac postavljen, de skoraj ime daca ali mite ne zasluži. S tem bo scer deržavna kasa veliko dohodkov zgubila, fabrikanti in rokodelci pa bojo to blagó boljši kup dobivali in potem se bo cena iz taciga blagá napravljenih izdelkov pri nas ponižala. V spričanje tega damo le en izgled. Dac za vpeljanje sirove pavole ali bombaža je bil po stari tarifi za vsaki cent 3 gold. – prihodnjič pa ima le 5 krajc. biti. To je velik razloček. Deržavna kasa bo zgubila pri tem vsako leto okoli 608,000 gold. – ali našim fabrikantam, ki blagó iz pavole izdeljujejo, bo s tem ponižanjem veliko pomagano, in ljudstvo bo pavolnato blagó po tem veliko boljši kup kupovalo. Tako je tudi s žvêplam i. t. d. Za kavo (kafe) je dac od centa na 11 gold. postavljen; za sladkor ostane po postavi od 12. listopada 1849. Les bo prihodnjič v dvojni dac ločen, namreč drugač za les, ki je za kurjavo, drugač, ki je za zidanje. Za les, ki je za kurjavo, je dac za uvožnjo od 100 kubičnih čevljev na 25 krajc., za izvožnjo pa 10 krajc. – za les, ki je za zidanje, za dile in skodlje je uvožnína 45 krajc., izvožnína na 10 krajc. postavljena. Dac za izvožnjo takiga lesa, ki je za barke in ladje, je povikšan, ali rêči moramo, de jo to povikšanje premajhno, zakaj če se ne bo tarifa taciga lesa zlo povikšala, nam bojo kmalo iz Krajnskiga vse hraste i. t. d. v Terst izpeljali in v malo létih bomo sami pomanjkanja terpeli.2 – Scer je vvožnína (ali dac za vpeljanje iz ptujiga v naše dežele) postavljena:

za cent žita 15 krajc., izvožnína 5 krajc.
za cent sočivja 15 krajc., izvožnína 5 krajc.
za cent rajža 45 krajc., izvožnína 5 krajc.
za cent moke 45 krajc., izvožnína 5 krajc.
za cent ogeršično in lanéno seme 5 krajc., izvožnína 5 krajc.
za eniga vola ali bika 4 gold., izvožnína 5 krajc.
za eno kravo in za teleta čez léto 2 gold., izvožnína 5 krajc.
za eno ovco ali kozo 15 krajc., izvožnína 5 krajc.
za eniga prešiča 1 gold., izvožnína 5 krajc.
za eniga konja 3 gold., izvožnína 5 krajc.
za cent sterdí 1 gold. in pol, izvožnína 5 krajc.
za cent masla 2 gold in pol, izvožnína 5 krajc.
za cent voska 5 gold., izvožnína 10 krajc.
za cent žganja 7 gold. in pol, izvožnína 10 krajc.
za cent žlahniga usnja 12 gold in pol, izvožnína 26 krajc.
za cent usnjatiga blagá
    grobiga 25 gold., izvožnína 25 krajc.
    srednjiga 50 gold., izvožnína 25 krajc.
    narlepšiga 100 gold., izvožnína 25 krajc.

Prostor nam ne pripustí, cele tarife naznanovati; in ker zdej še tudi v vsih rečéh ni dogotovljena, jo bojo bravci takrat zvedili, kadar bo gotova.


1) 20. t. m. so mogli poslanci vsih kronovin že na Dunaji biti. Vred.

2) Podružnica v Planini se je za to reč že pred 2 letéma potegnila, in kmetijska družba je Krajnskimu poslancu gorko na serce položila, de naj nikar v nemar ne pustí te imenitne zadeve na Dunaji natanjko odkriti. Vred.