Nova železnica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Nova Železnica
Janko Kersnik
Viri: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, druga knjiga. Ljubljana, DZS 1986. 356 str.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I II IIIdno

Bolj žalostnega in bolj dolgočasnega gnezda ni kmalu, kakor je slovensko-nemški tržič Srobotišče. Če je resnica, da je svet kje z deskami zaplankan, tam doli je gotovo. Sicer ni v hribih, pa na ravnem tudi ne. Obdajajo ga dolgočasni griči in holmi, obraščeni s prekljastim fižolom in rumeno koruzo, v ozadju pa jih krožijo nizki bukovi in gabrovi gozdi. Tudi cesti, katera se vije med tem gričevjem proti trgu in dalje proti deželni meji, vidi se, da je niso gradili Rimljani. Železno cesto imajo sicer že davno; saj so že od nekdaj volili svojega poslanca v deželni zbor le pod tem pogojem, da jim izvojuje železno cesto. In njih prošnje in nade niso bile zastonj. Dobili so jo pred nekoliko leti, toda nič kaj niso zadovoljni ž njo: ker je še vedno le na papirju. Njenega zdelovanja pričakujejo kakor Judje novega Mesije, kakor otroci sv. Miklavža. Kadar o železnici govoré, razvnamejo se in oživé v družbi staremu lovcu enako, kadar se o čudnih lovskih dogodkih in pripetljajih — laže.

A kakor ima vsaka stvar dve strani ali, kakor Ribničan pravi: »Anu je — anu nâj«, tako ima tudi ta železnica svoje pristaše in svoje nasprotnike, ki časih prav trdo trčijo vkup; a zadnji so vendar v silni manjšini, zato pa tembolj zviti in zavratni. Toda o tem pozneje.

I[uredi]

Eno posebnost ima trg Srobotišče, ki tiči sicer v tem, da nekaj nima: namreč uradov. Razen županstva, fare in pošte ni nobenega javnega urada v dokaj velikem trgu in črke: »c. kr.« stoje poleg dvoglavnega orla edino še nad zalogo tobaka, s katero je združena tudi loterija. Vsi uradi so nastanjeni v dobro uro oddaljenem velikanskem gradu nekega kneza, ki bi sicer moral zidovje podreti. Zato je tudi število gospode silo majhno in drugi tržani, skoro vsi kmetje, dasi se »purgarji« imenujejo — gledajo jo malo po strani ter zaradi tega nazivajo »jaro gospodo«.

Da se pa seznanimo ž njo, oziroma najprej z moškimi zastopniki iste, treba nam je na večer stopiti v Repencljevo gostilno, najimenitnejšo v trgu. Tam v kamrici se je že od nekdaj zbiral cvet srobotiške inteligencije. Redno, ko se je zmračilo, prihropel je gospod ranocelnik Repa, starikast, zamazan mož z veliko pipo porcelanko, na kateri se je svetil patron vseh lečnikov, slavnoznani Eskulap. Sicer je pa imel gospod Repa v desnem žepu svoje dolge suknje noč in dan veliko knjigo, staro farmakologijo, katero je oblastno, a obenem vestno pri vsakem bolniku vlekel na dan.

Z matematično natančnostjo je prihajal deset minut za gospodom ranocelnikom drug imeniten mož, sosed prejšnjega, gospod Kožuh. Strojar je; v mladih letih je potoval v »fremd« in si pri tem pridobil nekoliko meščanskega vedenja in obnašanja, obenem pa tudi malo privadil pijači. Bil je Repencljev najboljši gost.

Malo za njim nastopi gospod poštar. Šepast je nekoliko, kakor večina njegovih konj, sicer pa vesel mož in izvrsten pevec. S politiko se rad in mnogo peča in je celo naročen na »Weltblatt«, česar se pa o drugi gospodi, razen župana, katerega pa še nismo predstavili, ne more trditi. Ker upamo, da gospod poštar teh vrstic ne bode dobil nikoli pred oči, smemo tudi njegovo ime povedati. Piše se namreč za Navratila. Znan je posebno zaradi velike sreče pri taroku, zato ni čudo, da, preden je utegnil odložiti pokrivalo, že meša karte.

Toda deliti ne sme, kajti četrtega najimenitnejšega gospoda še manjka in ta je gospod župan Srp. Imovit trgovec je to in tudi brez županovega dostojanstva najimenitnejša, odločevalna oseba v trgu. To je pa tudi vedel, in način, kako je, k Repenclju prišedši, pozdravljal že navzočne ter potem sédel počasi na gorenji konec mize, polagama povprašujoč, kako se godi drugim — vse to je kazalo, da se mož — čuti in ve, da je v kaj višjega poklican. Da ga bode čitatelj popolno poznal, bodi mu še povedano, da je bil župan Srp oženjen in je imel lepo sedemnajstletno hčerko, edinega dediča svoji imovini. In še ene lastnosti ne smemo zamolčati! Srp je sovražil od vseh božjih bitij samo eno stvar, o kateri se sicer pravi, da je najzvestejša in najprijaznejša človeku, namreč — psa. Ni bil v stanu prijazno pogledati pasje živali, naj se imenuje »tiger« ali »sultan«, bodisi koder ali prepeličar; nobeden ni našel milosti pred njegovim očesom. O vzrokih tega sovraštva so ljudje mnogo ugibali; najbolj pa je bila razširjena vest, da je znana coprnica, kratkorokava Špela z Gole Rti prorokovala Srpu, da ga bode enkrat ugriznil stekel pes. Gospod župan ni o tem nikdar govoril, a v zadnjih časih je bil že razburjen, če se je v njegovi navzočnosti govorilo o psih. Umevno je torej, da so imeli v Srobotišči strog in velik pasji davek in vsled tega malo »sultanov«, »šekov« in »fidelnov« v trgu, sploh pa menda nobenega »nepotrebnega« psa, kakor je nazival gospod župan one, ki spadajo pod pojem »luksus«.

Gospodje prično svoj tarok. Kjer pa štirji igrajo karte, gotovo ne manjka petega, kateri jim »komari«, in ta posel opravlja že več let v občo zadovoljnost gospod učitelj Blažek. Blažek ima ženo že v grobu, majhno plačo in ne sedmero, ampak sedem otrok, samih deklet. Ne kadi, ne igra, pije pa rad. Da vedno toži in vzdihuje, kdo mu bode to v zlo štel; da govori vzorno slovenščino, kakršna je v šolskih berilih, in da piše v slovenske liste dolge članke o izboljšanju učiteljskih plač, kdo mu bode to zameril? —

Taki so torej naši najimenitnejši tržani in taka je njih zabava pri Repenclju. Motiti se ne dadó. Vsak večer je podoben drugemu, le v soboto napravijo izjemo. Kar v tednu priigrajo, oziroma zaigrajo, to v soboto skupno zapijo. Ves teden spravljajo dobiček ter ga devajo v krasno majoliko, katero so podarili gospodu županu, ko je praznoval svojo šestdesetletnico, v soboto pa se izpremeni v Repencljevo kapljico, v rujnega bizeljanca. Takrat baje gospod Blažek najbolj vestno komari, in klepetava fajmoštrova kuharica je pripovedovala, da je neko soboto domov grede zgrešil svoja vrata in prišel k nji trkat. Tega seveda opravljivi ženski ne bodemo verjeli.

»Ultimo«! zakričal je nocoj gospod poštar Navratil ter zadovoljno iztegnil šepasto svojo nogo proti gospodu Blažku, kar se odpro vrata in vstopita dva mlada, tuja gospoda. Ker tujci v našem trgu niso bili posebno gosto sejani, vzbudil je prihod omenjenih gospodov občno pozornost. Poštar in učitelj sta z jasno radovednostjo ogledavala prišleca, ranocelnik Repa se je za pol komolca odmaknil od spodnjega ogla mize in pri tem obrnil svoje pipe sprednjo plat proti tujcema, češ da bosta spoznala, kdo da sem, in strojar Kožuh je postavil svoj kozarec za pol pedi bliže svoji rjavi desnici. Edini župan je ošabno vlekel ob svoji pipi ter se samo en pot ozrl proti tujcema, češ take ljudi lahko vsak dan vidimo.

Mize ni bilo druge v kamrici, torej prišlecema ne kaže nič drugega, ko prisesti k igralcem.

»Oprostite, gospodje«, dé starejši od prišlecev ter se vljudno pokloni, »dovolite, da prisedeva k vam; jaz sem inženir Pajek in tu je moj asistent gospod Muha.«

»Prosimo, le sedite! Malo prostora bodeta imela, pa za nocoj bode že šlo«, dé župan, poštar pa skrbno tišči svoje karte, kajti doigrali še niso njegovega gotovega ultima.

»O, ne samo za nocoj, gospodje,« zavrne urno inženir, »druge gostilne baje ni, kakor nama je povedal voznik, in ker bodeva ostala tu najmenj dva meseca, bodete že morali imeti potrpljenje z nama. Poslana sva namreč sem, da pregledava teren, kjer bode tekla nova železnica...«

»Ah — ah — ah, nova železnica!« 

Šestospevu enako zadoneli so ti »ah« po kamrici, kajti šesti, krčmar Repencelj, bil je ravnokar nastopil ter tudi odprl usta.

Poštar je pozabil kart ter jih položil na mizo, nasprotnik njegov, strojar Kožuh, pa je porabil priliko ter jel mešati; tako je bil oni ob dobro igro in, ko se je tega zavedel, ni se mogel niti kregati, kajti že so važni in razburjeni »pro« in »contra« glede železnice letali sem ter tja. Župan in ranocelnik na eni strani, učitelj pokorno in indiferentno v sredi in ž njimi vred strojar, kateri je imel svoje petice že na suhem ter se ni brigal za mogočo konkurenco; na drugi strani, v hudi opoziciji pa krčmar Repencelj, kateremu je sedaj naglo priskočil poštar Navratil. Oba sta se bala, da zaradi železnice izgubita znaten zaslužek. Pošta ne bo več drdrala tri do štiri ure daleč; peš jo bo lahko prinesel z bližnjega kolodvora; in kolodvor ne bo mogel biti poleg Repencljeve krčme, ne, ampak zunaj trga bo — vrag si ga vedi kje — in kdo drug bo tam stregel potnim ljudem!

»Gospodje, umirite se!« posegel je inženir Pajek v živi razgovor. »Vsem se lahko ustreže. Treba le pametno trasirati. Če prva proga ni prava, tedaj jo pa sedaj popravimo! To se lahko zgodi!« 

Vsem je bilo ustreženo, a vsi so takoj izprevideli, kako važna oseba sedi med njimi. Župan je bil prvi, ki je dal dušek temu čutu, ter dejal: »Gospod inženir, tu v krčmi je ena sama soba prazna. Morda ostane tu vaš gospod asistent. Vi pa bodite moj gost! Ves čas, ako hočete!« 

Pajek se je vljudno branil, zlasti ko je Repencelj z divjim pogledom na župana trdil, da lahko še dve, tri sobe izprazni za gospoda inženirja; a Srp je bil trdovraten in Pajek, mlad, eleganten in lep mož, končno privoli, da se nastani pri županu.

Razgovor potem ni mogel prav teči, in Srp je to porabil, da je opozoril inženirja, da bo zanj najbolje, ogledati si pripravljene mu prostore — poslal je bil že prej domov potrebno naročilo — in odšla sta; kmalu za njima pa Kožuh in ranocelnik.

»Ti bodo nekaj skuhali!« godrnjal je poštar.

»Hm, hm!« menil je učitelj.

»Bodo, bodo!« pritrdil je Repencelj.

»Pa nas ne bodo!« 

»Hm, hm!« 

»Ne bodo nas!«

»Opreznim nam je biti!« končal je poštar, in razšli so se.

II[uredi]

Položaj v Srobotišči se je za onega večera nekako skisal; postajal je celo akuten. Inženir Pajek je meril s svojim asistentom po ves dan zunaj po polju in po dolinah ter se zvečer vračal v gostoljubno hišo svojega prijatelja in protektorja, župana Srpa. Hudobni jeziki, in teh je bilo tudi v Srobotišču mnogo, trdili so, da še bolj, nego prijetno stanovanje, izvrstna postrežba, dobra kapljica in kolikor je še tega telesnega komforta — še bolj in mnogo silneje je vlekla mladega, lepega moža — ljubezen v županovo hišo, ljubezen do nežne sedemnajstletne Mare, Srpove hčerke.

In nekaj resnice je moralo biti v tem; kajti tudi oče župan je silo ljubeznivo gledal, ako so šli v nedeljo ali v praznik, on s soprogo, pred njima pa inženir Pajek in Mara na sprehod, in kar je bilo najbolj čudno, k Repenclju je malokrat zahajal, rajši se je bavil doma z mladimi ljudmi. Samo ranocelnika Repo je vabil tja in poštar, krčmar in celo Kožuh so postajali razdraženi, razburjeni, zlobni in opravljivi. Učitelj je pa navadno molčal. Tako je bil položaj v istini resen.

Akuten pa je bil, ko so se koli, katere je postavljal inženir Pajek po nameravani progi, bližali Srobotišču. Krčmar je zvedel, da bo postaja in kolodvor tam zunaj nekje blizu Srpovega skladišča in prav v obližju sovražnega mu konkurenta, krčmarja Poklecina. Poštar Navratil pa je izvohal, da se bo tam ustanovila pošta ter zedinila z brzojavom. To je bilo dovolj! O taroku ni bilo ni duha ni sluha in Repencljeva družba — kolikor je je še od nekdanjih zedinjenih magnatov ostalo, sedela je na večer skupaj kakor tolpa skrivnih zarotnikov, ki dela najmenj z dinamitom in petardami.

»Temu treba konca!« zarohnel je nekega poznega večera šepavi poštar ter udaril ob mizo.

»Da, konca je treba!« pritrdil je srdito krčmar.

A nobeden ni vedel pravega svéta.

Le učitelj Blažek, ki je od onega dne, odkar je ponehal tarok, igral boljšo vlogo pri Repenclju, nego ono podrejenega »komarja«, nasmejal se je skrivnostno in prav po lisičje.

»Ka-aj — Blažek, — vi veste, vi bi morda —?« vprašal je naglo poštar.

»Morebiti!« 

»Le povejte! Le brzo! Zastonj ne bo!« hitel je krčmar in tekel po liter vina.

Nato so stisnili vsi trije glave vkup in učitelj je onima razodel svojo misel.

»Izvrstno, izvrstno, izborno!« klical je Repencelj.

»A — vi, ste li znani toliko s Pajkom?« vprašal je Navratil malo skeptično.

»Sem! A to je moja skrb!« 

»Če poj de pogodu, na vedro vina ne bom gledal!« zatrdil je krčmar.

»Prosto vožnjo boste imeli na pošti!« hitel je Navratil. »Dobro, gospoda, toda molčimo!« 

Štirinajst dni pozneje je bil županov god. Praznoval se je druga leta s streljanjem, z godbo in dobro večerjo pri Repenclju, za letos pa nihče ni prav vedel, kako bo; prej za to najbolj vneti Srpovi prijatelji se niso nič kaj brigali za to slavnost.

Kakih deset dni prej pa je učitelj Blažek kar tako slučajno srečal inženirja Pajka pred trgom, ko je tam postavljal svoje z belimi deskami nasajene drogove. Razgovarjala sta se dokaj in naposled obrne Blažek besedo na bližnjo slavnost o priliki županovega godu. Pajek je postal takoj pozoren.

»Saj boste tudi vi županu kaj podarili?« vpraša učitelj.

»Je li to običajno?« 

»Seveda! Zlasti, ker tam stanujete!« 

»Pa kaj — vraga — to je najbolj sitno, pravo izbrati.« 

»Oj, jaz vem, kaj bi možu najbolj ugajalo! Pa take stvari morajo biti tajne!« 

»Kaj pa, kaj ?« silil je inženir, ki je bil vesel, da prejme dober svét. Vedel je pa tudi, da je učitelj mnogo občeval z županom in da torej lahko ve kaj o njegovih skrivnih željah.

»Prepustite meni to stvar. Preskrbim vam pravo darilce. O pravem času, na godov dan vam ga izročim,« meni učitelj.

»Dobro, dobro! Vaš trud tudi ne bo zastonj!« 

»Kakih deset do dvajset goldinarjev bo veljalo!« 

»Ah, če tudi! Da bo le pravo!« —

Županov god je bil tu. Na predvečer je prišla sicer godba iz srednjega trga in godla pred Srpovim stanovanjem, a streljanja letos ni bilo, vesele družbe pri Repenclju tudi ne, in to je toliko vplivalo na župana, da je bil jako slabe volje, odkar je izlezel iz postelje.

Pa nekaj ga je tolažilo. Zdelo so mu je, da hoče inženir Pajek govoriti ta dan odločilno besedo glede Mare, in to mu je bilo jako po volji. Mladi mož je imel dobro službo, Mara ga je ljubila — imetja je imel on, Srp, tudi dovolj in v Srobotišču vendar ni bilo pravega moža za njo.

Istega dne okoli desete ure je stopil inženir Pajek v učiteljevo stanovanje.

»Imate li pripravljeno?« 

»Imam,« deje ta zadovoljno ter pokaže na mladega, v kotu pri peči ležečega psička, pravcatega mopsa. »To je že mnogoletna, tajna želja županova, dobiti pravega mopsa, nepokvarjenega plemena. In to je. Z nadloške graščine sem ga dobil - dvajset forintov velja, a veselje županovo bo več vredno.« —

Inženir je bil praznično opravljen in tudi lice njegovo je kazalo nekov slovesen izraz. Plačal je učitelja, zahvalil se kratko — misli njegove so bile drugod — vzel psa pod pazduho in odšel k županu, čigar hiša je bila kakih sto korakov oddaljena.

Srp ga je pričakoval v svoji sobi poleg prodajalnice.

»Oj, dobro jutro, dobro jutro — tudi vi, hvala lepa, hvala lepa, uverjen sem!« hitel je župan, ne da bi bolj natanko ogledal obiskovalca, in pomikal je nekaj stolov pred mizo ter vabil inženirja, da sede.

Ta je bil nekako omoten.

»Dovolite, da vam izrekam, kako srečnega bi me lahko storili!« 

»Oh, zakaj ne, hm, hm, zakaj ne?« hitel je Srp, dasi sam v zadregi; slutil je, da oni namerava snubiti njegovo hčer — a kakor mu je bilo to po volji, slučaj je bil vendar nov.

»Vaša hči...!« ... »Da, da, — moja hči...« pritrdi župan in popravlja namizni prt, ne da bi dvignil oči. »Pa... prej... preden govorim o tem, dovolite da vam čestitam k denašnjemu dnevu...« 

»Hvala, hvala!« 

»In v znamenje mojega brezmejnega spoštovanja sprejmite to majhno darilce!« 

Rekši dvigne inženir svoj klobuk od desne podpazduhe ter pomoli z levico mladega, grdogledega, krmežljavega mopsa pred gospodarja.

Učinek je bil grozen.

Srp je planil s stola, prevrnil tega vznak, lovil se z rokama po zraku, in to, kar je prihajalo iz njegovih ust, bilo je podobno ponočnemu rjovenju leva v puščavi. Zagrabil je debel vatel, ki je slonel v kotu ob mizi, ter zamahnil proti psičku, katerega je inženir izpustil strahoma na tla. Pasje cviljenje in krik gospodarjev privabil je v sobo osebje iz prodajalnice in ženo in Maro, ki sta že težko pričakovali, kako se zvrši pogovor med očetom in prihodnjim zetom. Vse je strmelo ob prizoru, ki se jim je kazal.

Srp je prišel prvi do besede; — pa kaj — beseda! — nezvok, krik, tuljenje je bilo zopet to.

»Ven, ven, ti nesrečni nesramnež, ti... lump... ti...« 

Inženir je bil že zunaj, sam ni vedel kako, a pozneje se mu je dozdevalo, da ga je bil domači hlapec Marka porinil pred vrata. Za njim pa je pricvilil obenem nesrečni mops, gnan od nevidne sile, ki se je skrila takoj za zatreščenimi vrati.

III[uredi]

Epilog je kratek.

Inženir Pajek in asistent Muha sta se preselila še istega dne v eno uro oddaljeni knezov grad, kjer so bili uradi vsega okraja, in še tisti teden so stali drogovi z belimi deskami, ki so kazala pot prihodnji železnici, po sosednji dolini pod knežjim gradom. Srobotiščani so izgubili železnico; šepavi poštar s šepavimi konji še vedno vozi po slabi cesti svoj starikav voz, krčmar Repencelj pa je še vedno prvi krčmar v trgu. Taroka ni več in tudi Srp je odložil županstvo; učitelj Blažek pa je zaužil obljubljeno vedro vina in preselil se drugam poučevat nadepolno mladino. Navratil ga je brezplačno vozil. Mara je še samica, inženir Pajek meri drugod železnice, a tam doli je še vedno ne gradijo — niti proti Srobotišču, niti pod knežjim gradom.

A letos je neizprosna Nemesis zadela tudi hudodelnike. Trgovec Srp je izmoledoval brzojavno postajo na pošti, in ker je poštar Navratil prestar, da bi se učil te novotarije, oddati bo moral pošto in brzojav drugemu, ali pa drago plačevati — lepo telegrafistko. Na koncu trga pa se je ustanovil nov, podjeten krčmar in Repencljevi dnevi so šteti.

Tako se na svetu vsaka hudobija poplača.