Nov popis Jeruzalema in bližnih svetih krajev
| Nov popis Jeruzalema in bližnih svetih krajev anonimen |
| |||||||||||||
Nov popis Jeruzalema in bližnih svetih krajev
Mislimo, de bomo vsim bravcam vstregli, ki jim tukaj popis Jeruzalema in več drugih s. mést damo, kakor smo ga v popisu nekiga austrijanskiga mornarskiga zdravnika brali, kteri je ni davnej, to je 25. Rožnicveta tega leta, v imenovanih krajih popotval. To popisovanje bo bravcam toliko bolj vseč, ker je od moža, ki resnico ljubi, in ne perpoveduje samo to, kar so drugi vidili, ampak kar je sam z lastnimi očmi ogledval; zraven tega je pa tudi to popisovanje nar posledniši, ki ga imamo od svéte dežele, in nam razklada, kakor je ravno zdaj ondi. Ni ga kristjana, de bi popisovanja svetih krajev rad ne slišal, kjer je Kristus, naš Gospod živel, učil in umerl; poslušajte tedaj, kaj popotnik popisuje:
„Naš mornarski vodja nam je v Jeruzalem popotvati dovoljil, in tedaj nam pri mestu Jope (Jafi) na suho stopiti ukazal. Pot v tistim kraji je ravno tako nepripravna, kakor tudi nevarna; Beduini (poljanci) namreč so se vladanju zoperpostavili in se skupama brez poglavarstva po deželi klatijo. Jopovski baša (poglavar) nam je sicer močno brambo dal, vender je bila še preslaba. Naše tovaršije je bilo 43 ljudí. ‒ 25. dan Rožnicveta 1844 zvečér ob desetih smo v Jopi iz svetvavnikove (konzulove) hiše odrinili, smo šli skozi Ramla, Loud, skoz Terebintsko dolino, kjer je David velikana Goliata in Filistejce premagal; smo obiskali grob Makabejskih bratov, grob preroka Jeremija, duplino s. Janeza kerstnika in cerkev, ki je njemu na čast zidana, pušavo s. Janeza, in veliko drugih svetih krajev; Salomonov vert, Apostelska duplina, in deblo od kteriga je sveti križ usekan bil, so bili nam pri poti, in na zadnje smo zagledali samo mesto Jeruzalem. Kak mnogopomenljivi pogled!
Vsakiga je le eno sveto, ojstro, gineče občutenje prevzelo. Čudno je, de ta kraj ravno tako tudi nejevernike gane; naši arabski čuvari so bili ravno tako ponižni kakor mi, oni so s kónj stopili in tla kuševali. Vse drugačneje čutenje človeka obhaja, ki se vsim tistim krajem približuje, kjer je naš Zveličar živel in budil in kjer je svojo kri prelil, ‒ ki tiste kraje ogleduje, se jih dotikuje, jim čast skazuje. Vsaki hrib, vsaka dolina, vsako drevó, vsaki kamen, vsaka ruša zemlje ima svojo zgodbo, svoj spomin, svoj pomèn.
Čez toliko sto let, po neštevilnih vojskah in prekucijah so se vender sveti spomniki večidel ohranili. Ktera moč bi tudi v stanu bila, znamnja božje ljubezni in usmilenja zbrisati? Duhovske družbe so precej po Kristusovim odhodu vse važne mesta in kraje preiskale in popisale, in znajo od vsaciga drevesa, od vsaciga poslopja, od vsaciga predelanja, podertja in noviga ozidja natanjko pripovedati, zato je lahko v vsakim vprašanju in dvomenju razlago dobiti.
27. dan smo prišli v romarsko stanovanje latinskih očetov (patres latini) v Jeruzalemu. V samostanovi cerkvi pri svetimu Salvatorju (zveličarju) smo opravili pervo zahvalno molitev za srečno popotvanje, in smo se potem začeli kój pripravljati in skerbeti, kako bi mogli božji grob obiskati. To doseči, so posébne pota potrebne, zakaj svetinja kristjanov, to je božji grob, je v mahomedanskih (turških) rokah, kteri njegov sveti hram skerbno zapert, in na njegovih vratih obilno stražo imajo. Vselej je treba na milost tih samosilnikov čakati, ko hoče kdo noter iti. Pobožni mnihi, ki svete opravila opravljajo, se morajo po 3 mesce noter zapirati dajati, in le redko zamorejo pod prosto obnebje priti. Mi smo imeli posebne turške dovolivne liste (fermane) seboj, ter nismo imeli nič zaderžka, zato smo kar vhodnino plačali in smo smeli upati, skorej noter pušeni biti; potlej pa smo se namenili, mestne okolšine ogledati.
28. dan zjutrej ob treh sim z nekim zanesljivim vodnikam skoz pušavne vrata na ravnost proti hribu Sionu šel. Ogledal sim Kajfežovo hišo, Davidov in Savlov grob, dvorano zadnje večerje, grobe Betšab; sim šel verh hriba hudobniga svéta, od ondod k studencu Siloe, kjer je Kristus slépe ozdravil bil, k studencu Marije, kjer je ona prala, potem k studencu gobovih, na moriše Izaija, in od ondod v Jožefovo dolino.
Jest sim vse gròbe obhodil, vse votline oblezel, sim ogledal zapušene grobe Judovskih kraljev, grob Absalona in Jozafata. Kako visoke misli so po tih krajih moje sercé spreletvale! Ob reki Cedron sim šel tam do obókov s. pisma in sim se še le pòzno zvečér v svoje stanovanje vernil. ‒ Drugi dan smo se ravno tako zgodej pred božjim gròbam zbrali, ki je nam še zmiram zapert bil, torej smo se zavili na pot, po kteri je Kristus z križam šel. Ta pot derží nazdol od Kalvarje tam do Salomonovih vrát, kjer Pilatov dvor stoji. Vsi obstavki (štacioni) se še na tanjko poznajo. Obók, znad kteriga je Pilát ljudstvu govoril: „Ecce homo (poglej človek)“ se ne gane ne času, ne starosti. Ena neizmérna pečina razkazuje slédi Salomonoviga tempeljna, na čiger mestu veličavni mečet (turški tempelj) stoji, v kteriga iti kristjanam ni dopušeno. Zraven Salomonovih vrat je od njega sozidana, tako imenovana piscina probatica; da je ravno tista, nihče ne dvomi, ker pozneji ni nobenimu vladarstvu v misel prišlo, tako grozovitno ozidje zidati. Od ondod pridemo čez hrib Morija v lópo Matere božje in njeniga gròba, kjer clo Turki en božji hram imajo; blizo te lópe je druga, kjer je Kristus naš Gospod kervavi pot potil in molil: Oče! uzêmi od mene grenki kelh i. t. d. Tù je tudi mesto, kjer so bili Gospodovi učenci zaspali, in mesto, kjer je Kristus izdan bil. ‒ V dno óljske gôre tikama prek je vert Getsemani, kjer je Kristus pred križanjem zadnjikrat mòlil, ki so ga potem Judje na moriše vlekli. Osem starodavnih, podzidanih óljk, od kterih sim si v veliki nevarnosti življenja več vejc urezal, še stoji in se brani truhnobi. Vsi spomeniki dokazujejo, de so iz Kristusovih časov, in znano je, de ólika več tavžent let prebije. Na ràvni sredne visokosti je Jezus prerokval pokončanje Jeruzalema, ‒ blizo nje so ostanki kapele, kjer je Kristus Oče naš zložil in ga apostelne učil. Na verhu óljske gôre je mesto, od koder je Kristus po svojimu vstajenji v nebó šel. V neki skali je stopinje zaznamnane zapustil; sveta Helena, zaročnica cesarja Konštantina Velkiga, je na nji cérkev povzdignila, ktera je zdaj v mečit (turško cerkev) spreobernjena. Od zvonika té nekdajne cérkve se dalječ krog in krog vidi. Céla Palestina se vidi pred očmi razgernjena. Vsi hribi, dóli, in prepádi, od kterih sveto pismo govori; samostani, cerkve, mečiti, travniki, njive, pečine in pušine ležijo eno med drugim. Prečudno je občutenje, ki človeka verh óljske gôre preuzame ‒ z besedami se ne da dopovedati. Ta kraj je v resnici nebeški veršác, ki v nebesa peljá, ‒ večno blaženstvo tukej dušo k Bógu vabi. Opoldne pridemo, od nezmérne vročine utrujeni v stanovanje nazaj. Ob eni popoldne nam je bil vhod k svetimu grobu dopušen.
Težkó je, to sveto poslopje na tanjko popisati, kér se zdajni sveti kraj, v kterim je pokopališe našiga zveličarja, od vsih drugih cerkvá zlo loči, in bi se bolje hram ali tempelj imenoval, kot cérkev. Tega tempeljna so vsi kristjanski verniki deležni in vsi opravljajo v njim svoje svéte opravila. Nekdaj so se namreč vsi vérni združili bili, de bi vse svete kraje z ozidjem obdali in pokrili, kakoršni so: Golgata, božji grob, lopa iznajdenja svetiga križa, ternovo kronanje, ječa i. t. d., in de bi po tem te poslopja med seboj razdelili. Vsi opravljajo svete opravila po svojim obredu na enkrat. Kakšno čudno šumenje! eni šeptajo, drugi kričijo, veliko jih pôje, vsi glasno mólijo, nekteri zmed njih v divjoglasnih sirovih besedah. Ozidje ima podobo tábora in de bi proti ropanju divjakov obvarvano bilo, je brez óken in samo z špranjami prevideno, zato je notri temno in vlažno; tudi zidanje posameznih poslopij ni po lepim redu izpeljano, kér so nektéri sveti razdelki kakor postavim hrib Kalvari, visoki, ‒ veliko jih je pa podzemeljskih; nekteri verniki imajo razločne, stranske, temne pribežališa. Ako ravno povsod veliko svetilnic (lamp) gorí, vunder te le malo razsvetijo, zato je treba v teh svetih krinjavah vedno z lučjo hoditi. Ta ravno popisani kraj skupaj se zdaj imenuje sveti hram (tempelj) ali pa božji grob v splošnim pomenu besede.
Sred tega svetiga hrama molí iz skalnatih tleh ravnovoglata pečina (skalovina), ktera je h tlam perrašena; 3 čevlje visoka lina vanjo pelja, to je v majhno, en štirjak prostorno, z dletam izdolbeno izbico, v kteri leži mertvaška skrinja našiga Zveličarja. Ta skrinja se tudi s pôdam skup derži, zato je do zdaj nepoškodvana na mestu ostala. Nad njo kristjani oltarček postavijo, pred kterim duhovni s. mašo berejo. To skalovino so Kristjanje odzvunej z dragim marmorjem oblekli in z obstrešjem (kuplo) venčali. To je sveti hram v tempeljnu, ali pravi božji grob. Okoli groba je zidstvo z stebri napravljeno in z visokim obstrešjem pokrito; in okoli zvunajne krogline je potem veliko drugih krajev naverstenih, kjer pobožni svoje molitve opravlajo.
Mi smo začeli, vpervič vse skrivne kraje obiskovati. Ob petih zvečer se je začela katolška procésja, ktera je šla iz kapele, kjer se je Jezus od smerti vstavši s. Magdaleni prikazal bil, k sodnim znamnju, potem k znamnju, kjer je bil Jezus šiban (gajžlan), kjer je bil zasramván, kjer je bilo njegovo oblačilo razdeljeno; kjer je bil v ječi; dalje na Golgati, kjer je bil križan postavljen; dalje k znamnju, kjer je bil s. križ iznajden, k mizi, kjer je bil namazan; in zadnjič k sveti skrinji. Opravilo je terpelo do pózne noči. ‒ Ob pol dvanajstih so se zornice (matutine) začele. Ob eni smo začeli svete zakramente prejemati. Ob treh zjutrej je pater Aleksander na hribu Kalvari, na mestu, kjer je bil s. križ postavljen, s mašo bral in nas obhajal. Ob štirih smo bili pri s. maši pri nar svetejšim pokopališu. Ob petih so nas Turki iz božjiga groba ispustili.
Z občutenjem, ki nikol nikomur znano ni, ki sam v teh s. krajih ni bil, smo se nazaj vernili.“
Tako glasi list mornarskiga zdravnika, kteriga so gotovo naši bravci zvestó brali. Sledni si bo popisovanje svetih krajev v spomin vtisnil, in v mislih pogosto svete mesta pohajal, kjer je Kristus naš gospod, hodil in učil.