Notturno

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Notturno.
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 16. januar (1909), 42/12
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Osebe: Pust, Mora, Duhek, gostje. — Fani, natakarica. — Kraj: predmestna goslilnica.

Fani: (kima pri peči).

Pust: Fani že spančka!

Duhek: Slovenci smo zaspan narod!

Pust: Fani! Še liter vina, kavka zaspana!

Fani: (si mane oči, zazeha, vzame posodo). Prosim!

Mora (je siten): Mucka?

Fani: Pustite me no, gospod Mora!

Mora (resno): Koga si volil, Duhek?

Duhek: Koga neki. Haha! Jaz sem diplomat! Enkrat glasujem za liberalce, drugič za klerikalce, tretjič za socialne demokrate. Tako se ne zamerim nikomur! Vsi me imajo radi in vsi pojdejo za mojim pogrebom!

Mora: Pa bo res imeniten tvoj pogreb!

Duhek: Umiral bom takorekoč z nepopisnim veseljem! (Zeha).

Fani (postavi liter na mizo): Prosim!

Mora (je zopet siten): Mucica?

Fani: Oh, ali že zopet! A mi ne greste?

Pust (nalije): Živio gospoda! Živio napredek! (Pije).

Mora: Kaj napredek! Ves napredek ni toliko vreden kakor onile čik na tleh. Koliko so pa kulturni narodi boljši kakor divjaki,

Duhek (zazeha): Zakaj pa ne živiš kakor divjak?

Mora: Utegnil bi imeti sitnosti z gosposko. Sužnji napredka smo!

Pust: Sužnji napredka! Pa smo res same reve na svetu, posebno Slovenci!

Duhek: Stoj! Ne zabavljaj sam sebi! Meni se prav zdi, da si že pijan!

Mora: O ne! Tako sem trezen, kakor novorojen abstinent!

Duhek: Jecljaš pa vendar že! No, pa reci desetkrat zaporedoma: »Rahla lira, rahlo svira!«

Mora: Pojdi no spat! Tako gladko še vedno jecljam kakor ti! Ampak ti, ti imaš že kapitalno opico!

Duhek: Moja opica je nocoj šele v devetem činovnem razredu! Pa tudi kadar je v prvem, izgovarjam še zmirom razločno: »Rahla lira -«

Mora: Ne bodi no siten! Danes si hudo poetičen.

Duhek: Danes in vselej, od vekomaj do vekomaj! Poezija je večna, je povsodi, poezija je zgoraj, spodaj in na sredi, ljubi moj! Poezija je v največjem slonu kakor tudi v najmanjši muhi, skrivnostno zaviti v okusni salami! (Zazeha).

Mora: O prmejš! Danes se ga je pa nalezel mož!

Pust: Ojej, naš Duhek že tudi dremlje!

Mora: Škandal! Kako že poje Vodnik. »Sreča te išče, če nisi zaspan!« Še žabe bi bile pokonci, če ne bi bilo pozimi; mi pa dremljemo! Duhek! Pokonci! Nobene samozataje nima ta polh!

Pust: (nalije): Pijva! (Pije). Do dna!

Mora: (izpije): Vraga, dež gre!

Pust: A, kaj še! Fani smrči in Duhek ji pomaga, ta smrčulj! Ali znata lepo! Fani je primadona, Duhek pa smrči prvi tenor.

Mora: Ura bije trudne pozne ure že. Kaj neki poreče moja preljuba žena, ko pridem domov!

Pust: Kaj naj ti reče? Dobro jutro!

Mora: O tako že ne! Moja majhna žena je velika furija! Pust: Moja je tudi nekaj podobnega.

Mora: Kadar pridem malo pozneje domov, vse pomeče v mene, kar dobi v roke.

Pust: Potemtakem boš nocoj še v smrtni nevarnosti?

Mora: Tako je. Pa nič ne de. Saj sem zavarovan za življenje.

Pust: To je pametno in koristno.

Mora: Oh, to bo pa zopet kričala! Uh, uh, ti salamenski dedec nemarni — vidiš, Pust — to je uvod njenega govora! Ti ne veš, kako ti zapoje, kadar pravi »salamenski«!

Pust: Tvoja žena je sploh dobra pevka. Vsa čast!

Mora: Že kar vidim jo, kako meri s svojo copato name neoboroženega reveža!

Pust: Ojej!

Mora: Meri takole name, meri in vpije: »Ali zdaj prihajaš domov? Tri je ura!« Veš, moja preljuba žena rada pretirava. Štiri bo kmalu — lop! In copata me zadene — recimo — na glavo! Oh, pretekli petek sva se ravsnila pa še huje! Veš, pri nas pod streho stanuje talentiran dijak. Na stopnicah je izgubil listek s pesmico. Bila mi je tako všeč, da sem jo prepisal. Čakaj! Kje jo že imam? (Išče po žepih). Aho! Poslušaj! (Bere z listka):

Moja Muza, mila Vila,
mi je delo poljubila
in mi liro spet navila.

Mila Vila s prstom miga,
plamen v srcu mi zažiga
in me nad oblake dviga.

Lira, lira, milo stokaj!
Struna, struna, ne popokaj,
da nerednosti ne bo kaj!

Ko se na oblakih guncam,
slavo pojem zalim puncam,
slavo pojem puncam zalim,
zraven svojo Muzo hvalim!

Pust: Imenitno! (Pije).

Mora: Ta moj prepis je zavohala moja preljuba žena. Hm, zaradi čisto neznane Muze, sva imela orožne vaje z dežnikom in omelom! Nocoj bo zopet nekaj podobnega. O da bi bil vsaj že torek! Fani! Kikiriki! Plačam! Duhek, pokonci!

Pust: Kako smrči naš Duhek! Še poči od napora! Duhek, Duhek ne popokaj, da nerodnosti ne bo kaj! (Namesto zagrinjala pade Duhek).