Nosan in zalka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nosan in Zalka
Konči Ahačič
Izdano: Mladinska založba v Ljubljani, 1943
Viri: Ahačič, Konči (1943). Nosan in Zalka. Ljubljana: Mladinska založba v Ljubljani. (COBISS). 
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Luna poje:
La – la – la – lam – lam,
le eno urco imam.
Od polnoči do ene –
in druge nobene.
La – la – la – lam – lam,
v tej urci prav vse znam.
Kar hočem, nardim,
da se razveselim.
La – la – la – lam – lam,
lam – lam – lam – lam.


Prvo poglavje: Luna sije – polnoč bije[uredi]

Kakor mehka odeja je legla noč na svet in ga zavila v temo. Tedaj so prifrotali krilatci in z baklami prižgali zvezdice: »Ta naj sveti Mihi, tale Pavlihi, tale pa Jeri, ki se vedno cmeri.« Kmalu jih je gorelo milijon milijonov, kolikor je pač otrok in kolikor jih je bilo od vsega začetka.
Ko so vse zvezde veselo migitale, prikolovrati Luna: »Danes je svetlo, ho – ho, da še nikdar ne tako. Hopsasa – hopsasa, danes sem vesela – la!« Tako poje Luna in prešerno mežika zdaj tej, zdaj oni srebrni zvezdici.
Križem kražem plava Luna po svetu, čez široko morje, visoke hribe, šumeče gozdove in čez sto in sto vasi in mest. Zdaj je dospela na vaški zvonik, v katerem tiktaka ura.
Luna postoji in pogleda nauro: »Pazi, Luna, da ne boš zamudila. Vsak čas bo polnoč odbila. Potlej do ene lahko narediš, karkoli si zaželiš! Le hitro! Le hitro! Ho! Ho! Ho! Da prepozno ne bo!« Tako si misli Luna in leta od okna do okna in gleda, kaj počno otroci. Ni je šipe, na katero ne bi bila pritisnila svojega radovednega, zavihanega noska. Mucke jo s strehe opazujejo in se norčujejo:« Mijav – mijav! Poglejmo jo no, to smešno radovednico!«
Že vsa vaška okna je obletela Luna, a nikjer ni našla ničesar, kar bi ji moglo krajšati dolg čas. Že čisto zmečkan je njen nosek, ko končno dospe k Marjetkinemu oknu. Mirno spančka deklica Marjetka v svoji beli postelji pod lepo odejo. Ampak...
Ampak... Luna kar zavriska od veselja: »Hi-hi-hi!« To me veseli! Marjetka mi bo dala, kar sem iskala!« Lunine oči se zmagoslavno zapičijo v veliko, krasno knjigo s pravljicami, vso poslikano z vilami in palčki, z rožami in metuljčki. Razposajena Marjetka jo je vrgla pod posteljo.
Pa tudi vsa ostala tla so prekrita z razmetanimi igračami. Vse vprek leže konjiček Iskri, medvedek Bumček, račka Gagica, porcelanasta punčka Zalka, cunjastio pajac Nosan in sto in sto drugih igrač. Zadovoljno se smeje Luna, ko gleda vso to ropotijo, potem pa potrka na šipe: »Trk – trk! Igračke, oživite! Trk – trk! Vesele bodite! V pičlem času od ene ubogajte mene! No! No! Halo!« Tako ukazuje Luna. V zvoniku pa bije polnoč.
In tedaj se živo zganejo igračke: »Iskri zahrska in poskoči; Gagica zagaga; Bumček zakotali žogo; Zalka se zaspano ozre in vidi, da steguje k njej svoje roke grdi pajac Nosan.
Zdaj vstane Nosan, stopi k zali Zalki in reče: »Lepa si, Zalka. Rad te imam! Z menoj se igraj! Kar hočeš, ti dam! Slaščice bom kupil, orehol ti dal in rožic najlepših bom zate nabral!« Zalka pa ošabno odkima z glavo, potrese z dolgimi kitami in reče: »Grdun ti grdi, poberi se preč in ne pokaži se mi nikdar več!« Ubogega Nosana te surove besede zadanejo v srce: žalosten je in bridko joka.
Nenadoma pa zasliši nesrečni Nosan za seboj nežna glaska. »Dober dan! Dober dan! Nika se ne jokaj, Nosan! Medve ti bova pomagali, da se bodo vsi radi s teboj igrali.«
Začuden se Nosan ozre in zagleda dve majčkeni vili, nič večji od metuljčkov. »Kdo sta vedve?« vpraša Nosan. »Prijateljica tvoja, ila Mojmoja,« reče vila z rdečim srčkom. »Vila Mira, ki solze otira,« skromno odgovori vila s srebrno zvezdico.
»Od kod ste pa prišli, vili majčkeni?« zopet vpraša Nosan: »V Marjetkini knjigi sva spali in lepe sanje sanjali. Pa je – trk - trk – potrkala Lunica in sta nama – tik - tik – zatikala srčeca. Nato sva iz knjige vzleteli in k tebi prihiteli.«
Kako mi bosta pomagali, kaj mi bosta dali, vili zali?« izprašuje Nosan. »Večni mir brez gorja in pozabljenje brez solza,« odgovori vila Mira. »Veselja sladkosti in ljubezni radosti!« ponudi Mojmoja.
»Oj, Mojmoja! Daj mi ti darila svoja« vzklikne Nosan in se prav nič ne zmeni za vilo Miro, ki je zato zelo, zelo žalostna. »Stori, da me bo Zalka rada imela, da bi me vedno bila vesela, da se me nikdar več ne bi bala, temveč bi rada z menoj pokramljala!«
»Počakaj malo, pa bom vse storila, kar sem obljubila,« reče Mojmoja in priklič iz Marjetkine knjige čudodelno rožo. Dvigne jo do Nosanovega obraza in spregovori: »Nosan! Nosan! Zapri oči in trdno spi, ubožec ti!«
In Mojmoja poboža Nosana s čudodelno rožo in Nosan zapre oči in zaspi. Bumček pa ga gleda in zabrunda: »Če bi jaz tako zlobno punčko rad imel, bi tudi kar spančkat šel. Zdaj pa vsi tiho bodimo, da Nosana ne zbudimo.« »Tako je, da! Ga – ga – ga!« pritrdi Gagica.

Drugo poglavje: Spakedrani Nosan – kraljevič Krasan[uredi]

Ko je Nosan zaspal, pokliče Mojmoja: »Mojstri palčki! Zbudite se, zbudite! Na pomoč mi prihitite! Zaspančki! Kje se mudite? Če bom še dolgo čakala, bom huda postala! Haj! Haj! Ali bo kaj?«
In že začne skrivnostno šumeti po Marjetkini pravljični knjigi. Listi se zgibavajo, palčki na njih oživljajo, gomaze sem ter tja, brskajo po knjigi zdaj tu, zdaj tam, se umivajo, brijejo, strižejo in preoblačijo. Končno se postavijo v vrsto in strumno prikorakajo iz knjige.
Ena – dve, ena – dve hlačkajo z velikimi koraki pritlikavci k vili in se opravičujejo: »Orodje smo si poiskali, da bi ti laže pomagali. Zdaj smo pa tu in, kar znamo, ti radi na razpolago damo.«
Zdaj se ustavijo štirje mojstrčki pred Mojmojo. Palčćek z zlato krono na kapi in z dolgo belo brado se predstavi vili takole: »Kralj Čirečare stoji pred teboj, Mojmoja. Zadovoljna boš z menoj nocoj. Kamor Čirečare svojo brado položi, se mu pri priči vse pokori.« Res velika je moč Čirelarove brade – a Mojmoji vendar ne more ustreči.
Nato spregovori sanjavi sloki palček z veliko zlato trobento: »Jaz sem palček Tralal, ki rad vidim hopsasa. Kadar trobim, dvigajo nožice vse živali in vse rožice, vse se, vse vrti in se življenja veseli.« Vendar tudi Tralala ni ta, ki ga potrebuje Mojmoja.
Zdaj se zasmeje debelušasti palček z ogromno žlico: »Ha! Ha! Ha! Le pri meni je trajna radost doma. Vse, kar znam in kar imam, za v trebušček dam. Poskusi moje znanje, lepa vila. Boš videla, da boš žalost pozabila!« Mojmoja pa nemo odkima z glavo.
»Jaz sem pa Žigžag, pametnjak, vse popravim, vse pozdravim,« reče grd palček, ki se mu že na zariplem in skrivljenem obrazu bere, da ni kar si bodi. Razen tega pa še drži v kosmatih rokah strašansko žago. A glej čudo! Komaj Mojmira zasliši te besede, si globoko oddahne in se Žigžagu prijazno nasmehne.
»Oh! Ljubi Žigžag, pametnjak!« reče Mojmoja. »Od vseh palčkov si mi najbolj drag! Stori, da bo Nosan tako krasan, da mu bo vsakdo vdan in da ga bo Zalka, ki mu je nad vse mila, iz vsega srca ljubila! Žigžag! Če to narediš, bogato plačilo dobiš.«
Preden Žigžag odgovori, si z vseh strani ogleda spečega Nosana. Dolgo premišljuje Žigžag, nato pa reče: »Mojmoja! Naj bo! A za plačilo hočem zlato. Toliko, da ga boš komaj nosila. Ga li imš, Mojmoja vila?« »Še mnogo več ga imam, in če dobro opraviš, ti vsega dam,« reče mojmoja.
Žigžag je s to obljubo zadovoljen in se s Hamhamom spravi na delo. Mojmoja razprostre svoje dolge lase, Čirečare pa svojo mogočno brado, tako da radovedni gledalci niso mogli motiti Žigžaga. Žaga poje: »Žik - žak - žik - žaka, nikjer ni več spaka!« In ž se skotali – bunk - štrbunk – grdi nos na tla. Zelo so palčki zadovoljni, ko vidijo lepega dečka, ki so ga napravili iz Nosana, ko so mu odžagali veliki nos. Mojmoja pa pobere odžagan nos, ga za šalo natakne spečemu dečku na lice in spregovori: »Zbudi se, zbudi Nosan! Zdaj si prelepi Krasan! Želi Zalki dober dan!«
Nosan je v sanjah, v katere ga je zazibala čudodelna Mojmojina roža, pozabil na Zalkino trdosrčnost in zato ves srečen pohiti k lepi punčki. »Ti, grda spaka, poberi se šreč! Saj sem to že rekla, da te ne maram več,« se razjezi Zalka in surovo odrine grdi nos. Tedaj pa...
Tedaj pa nos odpade in pred Zalko, ki ji kar sapa pohaja od začudenja, stoji namesto Nosana prelepi mladenič Krsan. »Nikar, nikar se me ne boj! Tudi brez nosa sem ves tvoj!« reče Krasan in poboža vso osuplo in zmedeno Zalko.
Trdosrčno Zalko globoko gane Krasanova velikodušnost: saj ji ni nič zameril, da je prej tako grdo ravnala z njim. Skesano se mu nasloni na prsa in reče: »Od zdaj te bom večno rada imela, Krasan, pa četudi bi takoj spet postal Nosan. S teboj grem po vsem sveti in s teboj hočem umreti.
Zelo srečen je Krasan, ko sliši te besede. Zalko dvigne v naročje in jo odnese na škralaten, z zlatimi zvezdami posut prestol, ki so ga jima med tem pripravili palčki, in ji reče: »Oh Zalka! Pozabiva vse, kar je bilo grdo! Saj vem, da bo odslej med nama lepo.«
Zdelo se je, da bo res tako, kakor je rekel Krasan. Ko sta namreč sedla, je vila Mojmoja privedla trume palčkov delavcev, ki so Zalko in Krasana umili, namazali in pobarvali, počesali in nakodrali in preoblekli v pravljično lepe, z biseri posute obleke.
Ko so palčki svoje opravilo končali, je k njima priletela Mojmoja in ju okronala za kralja in kraljico Polnoči, bajne dežele sanj. Govorila je: »Kraljica Zalka in kralj Krasan! Danes je vajin dan! Preživita ga lepo! Bogve, kaj jutri bo. Iz srca bodita radostna in izpijta časo veselja do dna.«
Po teh besedah sta se Zalka in Krasan spogledala in videla sta, da sta tako lepa, da se skoraj še spoznala nista. »Sva li res to, ali ne? Kdo to ve? Kdo to ve?« je vrelo z njunih nasmejanih usten. Mojmoja pa je pobrala odžagani Nosanov nos, ga spremenila v zlato in z njim poplačala Žigžaga. Od samega veselega presenečenja in od pohlepa je Žigžagh kar zijal celo s svojim kramežljavim očesom: »Hvala, Mojmoja! Majhna si, mala, a si vendar besedo moško držala.«

Tretje poglavje: Slavje tako, kakršno ni vsako[uredi]

Dobro se je odrezal mojster Žigžag. Ampak tudi tovariši Čirečare, Hamham in Tralala nočejo zaostajati za njim: »Da mnogo znamo, bomo pokazali, čeprav smo le palčki mali. In vse bomo naredili kar brez plačila, da bi se le Krasan in Zalka veselila.«
In že prime Tralala svojo zlato trobento in zatrobi: »Metuljčki frfotuljčki, trata – trara, svetka polna medka, juha – juha! Hitite, poskočite! Hopsasa! Hopsasa!
Tralala trobi in trobi in rožice v vseh barvah, žareče in opojno duhteče si podajo ročice v vesele ringaraja okrog krljevskega para. Za njimi pa se suče pisan obroč prešerno cepetajočih metuljčkov frfotuljčkov.
Potem objam vsak metuljček ono rožico, ki mu najbolj ugaja, in še rajajo po sobi ti bajno lepi parčki: zdaj denso, zdaj levo, naprej in nazaj, okrog in okrog v vesel direndaj. Zdaj švigne mimo prestola nekaj belo rdečega, po nageljčkih dišečega, zdaj se vrti modro in rumeno, svetlo kot zlato nobeno, in potem kar naprej in naprej, kolikor je cvetk na zemlji vsej.
Bumček gleda to rajanje in brunda: »Neroden sem debelušček in lep i moj kožušček. Vendar se bi rad zavrtel, če bi pravi parček imel.« Koj se Gagica oglasi: »Primi mene, račo, s svojo kosmato tačko!« In Iskri tudi priskaklja: »Kar z vama grem, seve, če smem?« »Zakaj pa ne! Dovolj je prostora za vse! Juhe! Juhe!« se vsi razvesele.
Že se vrti v sobi vse, kar ima noge. Tedaj tudi Krasan in Zalka vstaneta s prestola, se objameta in zaplešeta. Prav blizu je srček ob srčku. Tedaj zašepeta Zalkin srček: »Tik – tik – tik . tak, ljub si mi in drag! In Krasanov srček mu odgovarja: »Tika – tika – taka, ostani vedno taka! Zelo te rad imam za ves svet te ne dam!«
Medtem pa sta palčka delavca prinesla ogromno zlato posodo. Čudovito opojno se je kadilo iz nje, tako da so bili vsi plesalci omamljeni in so sedli. Tudi Krasan in Zalka sta zopet kraljevala na svojem prestolu. Pred kralja in kraljico sta palčka postavila čudotvorno posodo.
Zdaj pristopi k posodi debelušasti palček Hamham. Pomešal je po njej s svojo veliko žlico in govoril: »Kar si kralj in kraljica zaželita, naj iz posode čudotvorne dobita. Zdaj naj zlat pribor ven prileti. Švrti – vrti, ena, dve, tri!« In že priplavajo po zraku iz kadeče se posode zlati krožniki in skodelice, z biseri posute vilice, noži in žlice in kristalne čaše.
»S čim se bi rada pogostila, gosta mila?« vpraša nato palček Hamham. Zalka zaprosi: »Ribo soljeno in gosko pečeno in kapljico cvička za rdeča lička.« Krasan pa si zaželi: »Zajčka iz gozdička in prašička z ražnjička.« Hamham meša in momlja svoj ' švrti – vrti, ena, dve, tri!', – in že vse na krožnikih leži.
Ko sta kralj in kraljica Polnoči vse pojedla, ju Hamham vpraša, kaj bi še rada imela. »Jajčkov in slaščic obilo in kompota dobro kilo!« naroči Zalka. Hamham ji iz čudotvorne posode takoj pričara najslajše in najlepše torte in najboljše kuhano sadje. Za jajčke pa poskrbi Gagica, ki zleže kar tri pisane pirhe.
»Kaj si pa kralj Polnoči še jesti želi?« vpraša Hamham skromnejšega Krasana: »Le eno sočno hruško mi dfaj, če jih imaš kaj.« Tedaj pa se Hamham hudo prestraši in reče: »Škoda, imam le kuhane stvari. A čakaj! Bumček ti hruško priskrbi. Pred oknom drevesa debela stoje, na njih sadeži slastni vise. Če bi ponje Bumček iti smel, bi bil gotovo zelo vesel!«
»Hoho! Pa še kako!« vselo zabrunda Bumček. »A z okna skočiti me nič kaj ne mika, pa naj bo vaba še tako velika!« Tedaj pa se oglasi Čirečare: »Lep zrakoplov boš dobil, da se zaradi hruške ne boš ubil.« Pristopi k žogi, položi nanjo svojo vsemogočno brado in govori: »Kar Čirečar veli, se naj tako zgodi! Žoga! Bodi zrakoplov in ponesi Bumčka na lov!« in žeje žoga zrakoplov z vijakom in držaji za Bumčkove šapice.
Bumček se oprime držajev in že zabrni vijak. Zrakoplov se začne dvigati: dvakrat, trikrat zaokroži ob tleh, potem vedno više in više. Zdaj brni že tako visoko, kakor je okno. Že je pri njem! Zdaj, zdaj bo zletel na vrt. Bum – brr – bumbumbum – bum! Z velikim pokom treščita zrakoplov in Bumček v sobo nazaj. Bumček joka! »Bebebe! Kaj takega pa še ne! Bebebe! Vse kosti me bole!« – Kaj se je zgodilo? Luna je ob oknu opazovala veselo početje. Zrakoplov je treščil v njen radovedni obraz in se zrušil na tla. Tako žoga ni mogla izpolniti ukaza vsemogočne Čirečarove brade. Zato je Čirečare zelo užaljen in hud.
Hitro si izpuli iz brade nekaj kocin, jih splete v vrv, naredi zanko in – švrk – ulovi zvedavo Luno za zavihani nos. »Kruto boš plačala, da si nm nagajala!« Luna brca in brca, da bi se odtrgala, a nič ji ne pomaga. Od polnoči do ene se mora vse pokoravati mogočni Čirečarovi bradi.
Ko Luna spozna, da se zanke znebiti ne more, glasno zajoka in milo prosi: »Kolikor je zvezdic, toliko je sinov, kolikor je peska, toliko cekinov od hvaležne Lune dobiš, če jo nadležne zanke oprostiš.« Čirečare pa se ji smeje: »Ti si lahkoživa in hudo lažniva. Nič ti ne verjamem. Zanke ti ne snamem. Lahko pa bi odletela, če bi ta dva s sabo vzela.« In pokaže kralja in kraljico Polnoči.
Luni se zdi za malo, da je Čirečare ne spoštuje – saj bi še zdaj ta bradata žabica v knjigi spala, če bi je ona ne bila zbudila. Zdaj se pa tako nesramno napihuje. Zato je Luna huda in zavratne misli ji roje po glavi. Skrito pokuka na uro: tri četrt na eno! Kmalu – čez četrt ure – bo minula moč vsemogočne brade in vsega, kar bi zakrivila. Zato reče: »Strašno hudo je tu viseti, zato ju hoče, s sabo vzeti.«
Čirečare zadovoljno pokima, stopi k škatli, v kateri spe domine, odrine pokrov, položi na domin svojo vsemogočno brado in govori: »Vstanite, vstanite, domine! Domine brez glave! Pod okno se razvrstite, do Lune most zgradite, most trden in močan, da bo jezdil po njem Krasan!« In koj v škatli zagomazi in domina za domino prihiti.
Cap-cap-cap-cap cepetajo drobcene nožice, skočijo v zrak in – čaf – pade vsa vrsta domin na tla, druga poleg druge. Prihodnja vrsta pade – zek-čaf – na prvo, tretja vrsta – zek-zek-čaf – na drugo in tako naprej, dokler je še domin kaj. Že je most zgrajen od tal do Lune, most, da mu ga ni para na vsem svetu.
Zdaj sede kralj Krasan na belca Iskrega in dvigne k sebi kraljico Zalko. In hi-hop-hop-hop skoči Iskri v galop čez vse domine prav do Lunice. Cigu-migu se ziblje in maje kraljevska dvojica na neosedlanem konju. A nič se ne bojita, ker se trdno za grivo držita.
Že sta pri Luni, ki dela strašansko kisel obraz. Zelo je jezna, a trdno napeta vrv, spletena iz vsemogočne Čirečarove brade, ji jemlje vse skomine po hudobiji. Zato dvigne Krasan Zalko čisto brezskrbno na Lunin nos, štrleč iz žarečega lica kakor balkonček. Nato se zavihti tudi sam k nji.
Na velikem Luninem nosu ni bilo Krasanu in Zalki preveč udobno, zato sta raje splezala na njeno ploščato lobanjo, kjer sta imela več prostora. Ko sta se dodobra usedla, prime Čirečare škarje in odreže vrv, s katero je bila Luna privezana: »Zanka ti naj pa še z nosa binglja, da ne boš preveč muhasta!« reče Čirečare Luni.
Ko je Luna videla, da ni več privezana, je veselo zavriskala: »Juhe, juhe! Brž v širni svet! Saj moj lepi nos ni več pripet!« Obrnila se je in zaplavala, noseč s seboj kralja in kraljico Polnoči. Hamham skoči na okno in urno priveže, držeč se za Čirečarovo brado, košarico z okrepčili na Lunino kito: »Srečnop pot vama Hamham želi! To naj pa Krasan namesto hruške dobi.«
Vedno bolj in bolj se je oddaljevala Luna. Na oknu pa so za kraljem in kraljico gledali palčki, vila Mojmoja in Bumček in jima prisrčno mahali in klicali v slovo: »Če se bosta smejala, kaj pišita! Če se bosta jokala, pa solze obrišita.« Tralala je še zatrobil. To je Luni tako ugajalo, da je veselo zaplesala in čisto pozabila, kako sramotno so jo ujeli.

Četrto poglavje: Na Luni polet v čudežni svet[uredi]

Ko je bila Luna že tako daleč, da je ni več dosegal prelepi glas iz zlate Tralalalove trobente, se je strašno razjezila, ko je poškilila na nos, s katerega je bingljala zanka, spletena iz vsemogočne Čirečarove brade. Zaman jo Luna skuša odvozlati ali sneti s silo. Zanka je priraščena in bo tako ostala, dokler ne odboije prva ura po polnoči.
»Vidva mi bosta to sramoto plačala! Bosta že videla, kako se bom maščevala!« zaškriplje besno Luna s svojim edinim zobom in jezno zahrope: »Huh! Huh! Ho! Zdaj vama bo hudo!« Nato začne teči s tako orjaškimi koraki, da je Nosanu in Zalki kar v ušesih šumelo. Preplašena sta se držala za kroni, da bi jima jih veter ne snel z glave.
Brzi Luna in drevi vedno hitreje in hitreje. Nenadoma zagledata kralj in kraljica ogenj bljuvajoči hrib. In ravno k tem strahotnim zarečim zubljem drvi Luna in se trepetajočemu kraljevskemu paru še roga: »He! He! He! Kako vama je?« V neizrečni grozi si zakrije Zalka obraz in prav gotovo bi bila padla v neizmerno globino, da je ni Krasan prestregel.
Že so čisto blizu ognja. Že se stegajo k njim peklensko vroči jeziki. Zalka glasno zajoka: »Palčki! Vile! Na pomoč! Spodite Luno od ognja proč! Ah! Gorje! Gorje! Hudo me peče že!« Krasan pa skriva svojo veliko grozo in poljublja družico in jo miri: »Zalka ljuba! Srce me boli, kadar se tvoje oko solzi. Pri meni se ničesar ne boj! Saj preplava ogenj takoj!«
Zalka ne sliši več tolažečih besed: onesvestila se je. Hudo nesrečen je ubogi kralj: boji se, da bi mu ljubljena kraljica izdihnila. Previdno jo položi na Luno. Ko vidi Luna negibno Zalko, se zadovoljno zareži: »Tale si je že nabrala, kar si je iskala. Prav se ji godi! Hihihihihi!«
Varno leži Zalka. Krasan pa premišljuje, kako bi ji pomagal. Hipoma se spomni Hamhamove košarice na Lunini kiti. Pogleda in vidi, da moli iz nje vrat velike steklenice. »Če bi v steklenici vina dobil, bi kapljico v Zalkina usteca vlil. Potem gotovo ne bi umrla, temveč bi lepe oči odprla. Spet bi mi drobno ročico podala in se veselo mi nasmejala.« Tako misli in spleza po kiti do košarice. Že drži košarico, že hoče odvezati trak, s katerim je privezana na kito, ko se – joj, prejoj – kita izpukne in Krasan zleti s košarico z Lune in pada sredi ognjenih zubljev v ognjenik. Luna, ta hinavska deklica, si je namreč iz same ničemurnosti po zadnji modi pripela kito, a Krasan je mislil, da je priraščena. Zdaj se je zaponka odpela in huda nesreča je bila tu.
Sama leži onesveščena Zalka na Luni, uboga revica! Krasanu pa je še vse bolj hudo! Med sikajočimi bliski pada s polno košarico v ognjeniško žrelo. Vsi laski so mu od groze naježeni, srček pa žalosten do smrti: »Ljubljena moja Zalka, zapustil sem te! Zdaj na svetu ni več sreče za me.«
Brrbum! Padanja je konec in Krasan se trdo sesede na kamnita tla. Prav nič ne utegne, da bi preštel svoje kosti, ker mu nad glavo zasika strašanski trdoglavi zmaj: »Sik - sik! Nikamor od tod, ti predrzni falot! Jaz čuvam vhod k votlini življenja, kjer ni nič trpljenja. Sik! Sk! Takoj boš umrl, ker te bom jaz požrl!«
Tako govore tri glave in šklešetajo z ostrimi zobmi in ližejo Krasana s svojimi razcepljenimi jeziki. Že zagrabijo Krazana zmajeve klešče in ga dvognejo k razprtim žrelom. Že zapira Krasan svoje oči, češ: »Zdaj mi je zadnja urca odbila. Zbogom, Zalka moja mila!« Kar se spomni Hamhamove košarice. V zadnjem hipu jo pobere in ponudi zmaju.
»Zmaj, ti budni vratar, to košarico ti dajem v dar. Kapljico sladko si v usta nalij, dvigni kozarček in urno popij!« Zmaj se da premotiti, odmaši steklenico in poskusi. »Bogme! To je boljše kakor kri! Dokler pijem, naj Krasan živi! Potem se bomo pa že zmenili, kaj bomo z njim naredili,« reče zmaj in srka in srka.
Čim bolj pije zmaj, tem več vina je v Hamhamovi steklenici. Vse tri glave so ga spile že po nekaj veder, a vino teče in teče. Zdaj so že vse tri glave pijane in trdno spe in glasno smrče in klešče Krasana izpuste. Krasan prav nič ne pomišlja, temveč pobere šila in kopita in pobegne.
Pa ne daleč! »Čiv-čiv-čiv-čiv! Zdaj ti bom glavo zdrobil! Kaj bi pri nas takile fantiči! Pozobali ga bodo moji mladiči!« Tako zavrešči ogromen ptič z dvema kljunoma, ki tudi straži duplino življenja. Že zgrabi s svojimi ostrimi kremplji za Krasanovo glavo in že sladkousno stezajo mladi ptiči svoje raztegljive vratove.
Tedaj poklekne Krasan pred ptiča, dvigne Hamhamovo košarico do njegovega kluna in reče: »Od silne groze sem že ves koščen. Za tvoje mladiče bi bil kaj boren plen. V tej košarici pa je zanje hrana, boljša kot nebeška mana. Po njej zrastejo v orjake, ki sežejo s tal pod oblake.«
Ptič posluša. Njegovo materinsko srce se našopiri. Da se preslepiti in pokuka v košaro. A glej čudo! Mala košarica začne rasti in rasti: v nekaj hipih zajame dvokljunasto glavo, kakor da je težak jarem. Nič večji od muhe ni Krasan za to košaro, zato se kar zgubi in urno zbeži.
A le do prvega vogala. Tu mi tenka mreža spodrine noge in ga narahlo zaziblje. Vse telo mu tišči v mreži, menda zato, da ne bi padel iz mehke gugalnice. Že upa Krasan, da se bo malo odpočil, ko se priplazi gnusen orjaški pajek Krvoses in zarohni: »Pajek, izpij, izpij predrznežu kri, takoj in brez usmiljenja, zakaj hotel je k viru življenja!« Tako zasopiha Krvoses in nastavi svoj rilec na Krasanov vrat.
»Postoj! Postoj!« zakriči Krasan v smrtni grozi. »Bogato darilo imam s seboj: nitko, iz katere boš spredel pajčevine do največje višine, čez celo nebo široko in zajel boš sonce visoko!« »Je res, kar govoriš?« »Da, to kito dobiš!« Pohlepni pajek urno raztrga Krasanove vezi. Krasan odplete Lunino kito in... Lunini lasje se začno kar sami vrteti in sukati in v hipu trdno povežejo Krvosesa. Zelo za malo se zdi Krvosesu, da ga je potegnil tak majhen deček. Od onemogle jeze začne točiti črne solze. Solze teko in teko. Kmalu jih je za jezero; in jezero raste in zraste v morje. Krasan se nič ne obotavlja. Skoči v črne valove in kaj kmalu zbeži Krvosesu izpred oči!
Krasan je plaval in plaval v strupenih krvosesovih solzah. Že mu pojemajo moči, ko zagleda majhen otoček. Mukoma spleza nanj. Potem se ozre tja, od koder sta še vedno bučala solzna slapa iz Krvosesovih oči, in se poroga: »Hudobni, strašni Krvoses! To kazen si zaslužil zares! Mene si hotel v mrežo ujeti, zdaj moraš ti povezan živeti!« Tedaj zasliši za seboj presketanje. Začuden se ozre Krasan in zagleda nepopisno lep ogenj.
»Ah! Ogenj!« vzkline Krasan, zroč v čudoviti plamen življenja. Tedaj pa ogenj ugasne in pred njim se odpre vhod v čarobno duplino. Njen bisernati strop nosi tisočero stebrov iz plavih draguljev. Tla so iz suhega zlata. Preko njih se vije mavričast potoček – izvir življenja, žuboreč sladko uspavanko lepi ženi, ki nepremično zre v šumeči izvir. Krasan ji brezskrbno hiti naproti. Že je pri njej.
Tedaj se lepa žena zazre vanj in ga vpraša s trudnim glasom: »Kaj želiš?« Krasan poklekne: »Lepo te prosim, le to mi daj, popelji me k Zalki nazaj!« Negibno lice lepe žene se žalostno nasmehne: »Žalost, lepota - minljiva dobrota! Nikakor se zanju preveč ne meni! Srce in pamer više ceni!« Tako počasi govori žena v duplini življenja. Tedaj pa nekje udari ura: enkrat – dvakrat – In glej, groza! Lepa žena se je začela spreminjati. Lice ji je upadlo in se gubalo, oči so se kalile, lasje siveli, telo se je ključilo: postarala se je. Njena brezzoba usta so zamolklo govorila osuplemu Krasanu: »Glej! To je ostalo od moje lepote! Krasan! Mi vsi smo uboge sirote! Še preden poči jutrišnji dan, bo Zalka grda in ti Nosan!« Tedaj udari ura tretjič.....
Gorje! Vse medlejša in bolj upadla postaja starkina glava, končno leži pred Krasanom lobanja. In že udari ura četrtič –. Tedaj začuti deček v svojo brezmejno grozo, da mu nos raste, raste in raste. Še en hip, dva, in že je stari Nosan. Kraljevska obleka mu pade s telesa, od nekod prilete njegove stare cunje; in spet je ena mahedrava lutka, kor je bil pred polnočjo, preden ga je oživela Luna. Štirikrat je odbila ura. Zdaj udari še enkrat z globjim, polnejšim udarcem: prvo uro po polnoči. V tem trenutku omahne Nosan nazaj. – Minil je čar. Ura duhov je potekla. – Oblaki ga dvignejo in poneso z bliskovito naglico nazaj v Marjetkino palnico, prav tja, kjer je sedel med ostalimi igračkami, preden je potrkala Luna na okno.
Medtem je tudi Luna z onesveščeno Zalko z veliki koraki brzela domov. Vedela je, da bo vsak čas ena. Tedaj mora biti v Marjetkini sobi vse prav tako, kakor je bilo pred polnočjo. Zato teče Luna, kar se da, in skače hopsasa. Z nosa pa ji zanka binglja in jo nerodno ščegeta.
»Bim!« udari ura v zvoniku prav tedaj, ko prisopiha Luna do Marjetkinega okna. »Končno morem zanko sneti in Zalko z glave uzeti!« se oddahne Luna. »Preveč zvedava sem nocoj bila, zato sem tako pokoro dobila.« Radovedno ogleduje Luna mrtvo punčko Zalko, nekdanjo kraljico Polnoči, »Res je lepše kraljevati kakor na trdnih tleh ležati!«
Še vedno drži Luna Zalko v rokah in ne ve, kaj bi z njo počela. Potem se pa spomni grde in brezsrčne surovosti, ki jo je Zalka pokazala Nosanu, preden je postal Krasan. Celo lahkoživi Luni se Zalka zastudi, zato se jezno zadere: »Zlobna domišljavka! Zdaj boš sama občutila, kako veliko bridkosti si Nosanu naredila!« Tako govori in vrže punčko Zalko z vso silo v Marjetkino sobo.
Zek – švigne punčka po zraku in – bum – prileti na lesena tla ravno s svojim lepim porcelanastim obrazkom. Nekaj zaškriplje, nekaj zastoka, nekaj od žalosti grenko zajoka, potem pa je v sobi vse tiho. Le ob oknu se še zasmeje Luna: »V Zalkinem licu nosa ni, zato ga Nosan ima za tri! Hi! Hi! Hi!«
Potem tudi Luna odplava in zopet je mrak v sobi, ki jo razsvetljuje le medla Marjetkina nočna lučka. In zopet spe palčki in vile, metuljčki in rožice v Marjetkini pravljični knjigi. In zopet leže Marjetkine igrače križem kražem razmetane po tleh. Vse kakor pred polnočjo. Le nekaj je drugače: Zalka ne leži na hrbtu, temveč na obrazu.
In če bi pogledali pod te dolge svilene kite v nekdaj tako zali obrazek, bi se nam uboga porcelanasta punčka pač zasmilila v dno srca: namesto nosa ji seva sredi lica velika luknja. Tako je minila tudi Zalkina lepota kakor Krasanova.

Peto poglavje: Zapuščena – pozabljena[uredi]

Drugo jutro je zlato sonce pocukalo spečo Marjetko za kodrček in jo zbudilo: »Sonce se ti na lice blešči. Dekle Marjetka, odpri oči! Halo! Halo! Zdaj moraš vstati in se z igračami poigrati. Bumček še brunda, Gagica gaga, Zalka bi se rada česala, Iskri razgraja, Nosanu nagaja! Marjetka! Prebudi se že!«
Marjetka odpre oči , se pretegne in zagleda pravljično knjigo, jo nežno prelista, potem pa si reče: »Tako sem včeraj zaspana bila, da sem te kar pod posteljo pozabila. No, zdaj te bom pa lepo zaprla in v omaro položila.« Marjetka stopi k omari, ko zagleda na tleh Zalko.
Hitro poklekne Marjetka na tla k svoji najljubši igrački, k lepi porcelanasti punčki. Kaj? Marjetka ne more verjeti svojim očem! Črepinje na tleh! In Zalkin nosek razbit. Marjetka gleda in gleda, potem pa v neizmerni žalosti pobere ubogo punčko in jo pritisne k licu.
»Ljuba moja hčerka! Zdaj nisem več mama! Oh! Kako bo meni, ko bom reva sama! Koga bom zdaj prala, koga bom česala, komu bom šivala, koga spat devala, koga bom nosila, na sprehod vozila, koga bom iz celega srca ljubila?« Tako vzdihuje Marjetka in debele solze se ji vlijejo po licu.
Tekle so solze in tekle in izprale iz Marjetkinega srca veliko žalost. Tedaj začne razmišljati, kdaj bi bila razbila punčko. Ni se mogla spomniti, kako se ji je bilo pripetilo. Končno pa meni: »Morda sem po nesreči nanjo stopila, ko sem od veselja visoko poskočila, ko sem včeraj to lepo knjigo dobila. Odslej bom igrače vedno lepo uredila, da se mi še hujša nesreča ne bo pripetila.«  Kar hitro se spravi Marjetka na pospravljanje. Prvi, ki ga pobere, je Nosan. Marjetka pogleda grdega pajaca in reče: »Mar bi se tebi nos odbil, bi vsaj malo lepši bil!« Potem pa sklene: »Čeprav še nisi potrt, si vendar tako grd, da te ne maram več. Te bom kar vrgla preč.«
Marjetka prime Nosana in Zalko in pritisne na zvonec. Bumček, Gagica in Iskri gledajo njeno početje in si mislijo: »Hm! Marjetka je pri zvoncu, kraljevska slava pa pri koncu. Če še pride Luna v vas, razbije morda tudi nas. Ojojoj - jo - jo, kako je to hudo!«
Brž ko je Marjetka pozvonila, se zaslišijo drsajoči koraki. Vrata se odpro in v sobo stopi debela kuharica Mica. Marjetka ji pomoli Nosana in Zalko in reče: »Zalki je nosek strt... Nosan pa je nenavaden in grd. Nesi ju med ropotijo! Adijo!«
Cap - cap - cap copota debela Mica iz sobe in stiska nesrečni lutki pod pazduho. Cok - cok cokla po stopnicah. Zdaj išče nekaj po žepih svoje pikčaste obleke in že zarožlja v zarjaveli ključavnici velik ključ. Podstrešna vrata se odpro.
Bumf – zažene tolsta Mica ubogi lutki kar s praga v najbolj prašen podstrešni kotm da se kar zakadi. Joj! Kako so se miške razbežale, velike in male! »Glej no, glej! Dva nova gosta! Kaj nekaj počenjala bosta?« so se vpraševale miške in radovedno stiskale sive glavice. Ubogi zavrženi lutki pa nista počenjali sploh ničesar. Kakor sta prileteli, tako sta obležali in mirovali. Zalkina glava leži na Nosanovem srcu in sliši, kako ji šepeta Nosanovo srce: »Zalka! Smiliš se mi hudo, a ker si pri meni, mi je lepo!« Zalkin srček pa je zaječal: »Te nesreče pa ne morem preživeti! Brez nosa sem in hočem umreti!« Ko sliši Nosan, da je Zalka tako obupana, postane tudi sam neskončno žalosten in zastoka: »Oj, Mojmoja! Zakaj si me zapeljala! Mar bi mi svoje darilo dala!« Miška sliši to vzdihovanje in radovedno priskaklja. Tedaj vidi, da teko po licih obeh zapuščenih lutk debele solze.
A ne dolgo! Medla lučka se zasveti v temnem podstrešju, srebrna zvezda nad glavo Mire. Slišala je jok Nosanovega srca, odpustila mu je, da je zavrnil snoči njena darila. Prihitela je, da mu olajša gorje. Tik k nesrečnima lutkama stopi dobra vila Mira, držeč v rokah zlato kanglico.
»Srčka ranjena, umirita se in zaspita! S kapljico časa bosta oblita, s kapljico časa, ki vso bol ublaži, ki vse poravna in vse odpusti. Zdaj pozabita vse gorje, na licih naj se solze posuše in naj neha boleti ubogo srce.« Tako šepeta usmiljena vila Mira in škropi jokajoči lutki s kapljico časa. Nehale so teči solze in utihnilo je ječanje. Zopet je vse tiho v podstrešnem kotu, v katerem ležita Nosan in Zalka. Kapljice časa pa so razmočile obleko, da se je nad srčki raztegnila. V lutkinih srčkih sta se pokazali razpoklini, iz katerih sta zbrstela zelena kalčka. Kalčka sta rastla in rastla in se razvila v rdeče srčke - rožice, ki so se prepletali in sprevijali.
Ti srčki - rožice so razjedali mrtvi punčki. Rastli so srčki - rožice, a lutk je bilo vedno manj in manj. Končno sta od njiju ostala le še srčka in srčki - rožice.
S časom so tudi srčki - rožice oveneli in umrli. Tedaj sta bila od obeh punčk le še dva srčka. A prišli sta miški in srčka pojedli. Tako sta do kraja preminula Nosan in Zalka.
KONEC.