Nosan
| Nosan Josip Stritar |
| |||||||||||||
J. Stritar: Nosan, 159 N o „Na zdravje torej, milostna gospoda! — Tako — do kaplje prazna je posoda. — To vince teče gladko kakor olje; Mazilo in zdravilo je najbolje Za vsako grlo, zlasti pa berača, Ki vajeno sicer je le praskača. Kako prijetno to v želodci greje, Človeku se kar sama duša smeje! — In zdaj, kako se naj berač zalivali, Za čast, da ste ga med-se pit pozvali? V to izbico tako prijazno ozko, Kjer se sedi in pije po gosposko; Izmed zarobljene tovarišije, Ki vpije, kolne in ob mizo bije; Izmed svinjarjev, ki se napihujejo, Voznikov, ki tako oblastno pljujejo; Rešetarjev, lončarjev, ki se vračajo, Ter mnogo govore, a malo plačajo. Med takimi možaki moj je sedež, Njim pesnik, pevec sem, glumač in vedež. Živi se že, a kar je malo sitno: Življenje to ni dosti imenitno!—¦ Oj ti preljuba, krotka jerebičica, Prijazna deklica, natakaričica! Kaj smučeš se okrog gospode, mačica? Ne bom dejal, prijetna si igračica. Že prav, da si priljudna in zgovorna, Samo — ne bodi moškim prepokorna! — Nu, nu, kaj hočeš me z očmi prebSsti? Če malo ponorčujem se, oprosti! Midva ne bodiva preobčutljiva, Večkrat je treba, da kaj potrpiva. — Še en kozarček, gospod pristav? Hvala! Le jedna kaplja, glejte, ni ostala. — Oj, ti dekletce, od kedaj si gluho, Da mora ti gospod trobiti v uho? „„Stoji, stoji"" — — o moj tenorček zlati, Kako si bil ti nekdaj lep ! Poznati Zdaj ni te, slave tvoje vse je konec; Hrepiš otožno, kakor počen lonec! — Kako so nekdaj dunajska dekleta — Kaj stresaš glavo, gledaš me zavzeta ? In vi, gospoda, kaj tako strmite? Če ne verjamete, le poskusite, a n. Ter izprašujte me, poznam li Dunaj, Kakor to dlan, od znotraj in od zunaj — Nu, če velite — „,Jnfandum regina "u — Toda poprej še, prosim, čašo vina; In pa še to, gospoda, mi dovoli, Da okoristim se na tem-le stoli. Spomini se mi vzbujajo iz nova, Ne, ne, Nosan, jokala se ne bova! Berač sedim med vami tu, gospoda, Tako mi ukrenila je usoda; Lahko bi z vami družil se drugače, Gosposko suknjo nosil bi in hlače; Za pristava bi bil, da, čast velika, Morda še za okrajnega sodnika. Sedaj pa ste le k sebi mi veleli, Da šalo svojo bi z menoj imeli. — O ironija ti v nebo vpijoča! — — Kmet imovit, župan je bil moj oča. Volov četvero nam je v hlevi stalo, In krav, telet in drobnice ne malo. Sinova dva sva bila, jaz starejši, Ker bil sem dobre glave, a šibkejši, Sklenili so v Ljubljano me poslati, Da naj učim se sveto mašo brati. Sramote nisem delal jim nikoli, Če nisem prvi, bil sem drugi v šoli. Ko mi je čas latinščine pretekel, Tedaj pa sem naravnost svojim rekel: Spolniti vam ne morem želje vaše, Jaz nikdar pel ne bodem nove maše.------ Let štirdeset je že od tega časa, Na glavi črnega mi ni več lasa; Oba pokrila hladna je gomila, A sinu nista nikdar odpustila! Beseda nič mi prav iz grla noče, Potreba mu je zopet malo moče. — — Proklet sem bil, proklet na večne čase, Živim, skrbim naj, kakor morem zase. Pobit sem bil, a kaj mladost ne zmore? Zaupa v sebe in prestavlja gore; Ne straši je vročina, mraz, stradanje, Na trdi klopi jej sladko je spanje. — Odrinemo na Dunaj za pol plače, Živeli zdaj tako smo, zdaj drugače: 160 J. Stritar: Nosari. Po hišah svojo smo modrost nosili, Za malo plače tepce smo učili. In kadar malo bilo je zaslužka, Tedaj je dobra bila suha hruška. A izgubili nismo dobre volje, Če danes slabo, jutri bo že bolje. In peli smo Slovenci, krasno peli, Zato so radi nas povsod imeli. V katero smo zahajali gostilno, Dobila hitro gostov je obilno. Posebno pa je meni bilo petje Veselje, tolažilo in zavetje. Vse je hvalilo moj tenor doneči; Če treba po visoki C poseči, Igrača meni; in tedaj zaploska In zagrmi vsa druščina gosposka ! Dejali so: Ta glas je za na oder, Jaz sem si mislil, Nosan, bodi moder. A prišli so naposled časi hudi, Zastonj ubija človek se in trudi; Studenci vsi usahnejo, zapro se, Dežja ni izpod neba, niti rose. Prišla je bila grozovita suša, Trpelo je telo, trpela duša. — Božični prazniki so blizu bili, Domov so se rojaki veselili; Le jaz sem bil brez doma v tujem mesti, Sam kakor kamen zapuščen na cesti. Kako se je tožilo mi po domi! Solze se po obličji udero mi. Domov hiti vse iz dežele tuje, Kdor more, ta večer doma praznuje. — Kako si lep, oj ti večer božični, Svet duši grešni ti si in pravični! Skrivnostna noč, ko se nebo odpira, Na stvar se stvarnik milostno ozira, In mir rosi v človeška srca trudna, Oj sveta noč, božična noč, prečudna! — In čuj, božični zapojo zvonovi, Po tihi noči njih done glasovi, Tako sladko, in milo in otožno! V hram božji ljudstvo vabijo pobožno. In po gorah okrog se luči vžigajo, Da kakor zvezda poleg zvezde migajo; V dolino vse počasi se pomičejo, Kamor zvonovi ljud pobožni kličejo. — A kam zabrel si, suhobradi starec? Otrok postal si: brž še en kozarec! — Kje smo ostali? Glava že mi peša, Nekdanje bistroumnosti pogreša. — Res! O božiči bil sem v tujem mesti, Sam kakor kamen zapuščen na cesti. Doma, tovariši so moji bili, S potico, poprtnikom se gostili, In kar je dobrega v božičnem lonci; Jaz — prazna vreča ne stoji po konci— Od glada slab po ulicah sem lazil, Kakor megla brez vetra sem se plazil, Po sredi šuma mestnega in hrupa, In vender nisem čisto bil brez upa; Da vender pride mi pomoč; mogoče, Da omečita mati se in oče. Ponižal sem se, pisal bil sem jima, Primoral me je glad in huda zima. In glej, golobček z oljkovo mladiko Res prileti, veselje preveliko! List od očeta, matere in brata, Ti ljuba moja rodovina zlata! Saj sem si vedno mislil: kri ni voda, Vi tudi menite kaj ne, gospoda? In kaj so mi pisali ljubi moji? Kar se je kdaj pisalo grdih pisem, Najgrje pismo! — Vender jokal nisem; Da naj poginem, kakor pes na gnoji! — Solz viri bili so mi posušeni, A nekaj se utrgalo je v meni! — In tudi mati! — Drug sem bil v tem hipu, To kar sem zdaj, vlačugar po principu! In tudi mati!^------To je bilo glavno, Ostalo ugeniti ni težavno. Ker sem brez prenočišča bil in kruha, Postave pest me zgrabi potepuha; Domov napoti roka me oblastna, Cenena vožnja, ali malo častna! — Intudimati! — Zdaj sem kralj beračev, Poveljnik klatežev in postopačev. Kar se potika, meni je pokorno, Priljudno vladam tu, in tam osorno. Po Kranjski mnoge moje so zasluge, Sam nevesel, vesele delam druge. Vse, kamor pridem le, ima me rado, Norčuje staro se z menoj in mlado. Zrem ogenj jim, posnemam petelina, In pojem, plešem za požirek vina; Dr. Fr. J. Celestin: Žensko vprašanje. 161 Še rajši pa za kak kozarček žganja, Ki sitne časi muhe mi preganja. — Oj, žganjče, ti preblažena vodica! Jedina moja zvesta tolažnica; Kako bi mi brez tvoje pač kreposti Prenašali tega sveta bridkosti! — Intudimati!— Pater, mater, frater! — Vi radi imate vsak svojo mater, Kako ne! Sreča, če vam je še živa In svet spomin, če v grobu, že počiva. A moja mati — prava rodna mati, Ne kaka pisana, to treba znati — — Nje grob sem obiskal o nočnem časi, In stal, če se mi v srci kaj oglasi; Naposled sem se naveličal stati, Greh, vem, a jaz ne morem pomagati! Toda dovolj! kaj vam vse to, gospoda? Vam mila, vam prijazna je usoda: V kočiji vi se vozite veselo, Jaz zvrnil sem, kolo me je prijelo! A vender, dobra ali huda ura, Kaj bi se držal, kakor bolna kura! Jaz kakor vi, do konca vsak pririne, Ce tudi bi požiral same sline. Tako, gospoda, kralj beračev pravi; In slednjič: Hvala, ostanite zdravi!" J. Stritar. Žensko vprašanje. Spisal dr. Fr. J. Celestin. (Konec.) bčni napredek potrebuje zmeraj bolj ženskih delavnih močij, fizičnih in duševnih. Razlog te potrebe je pa prav prozaičen: manjša cena za žensko delo. Pojavile so se pri nas ženske v šoli, pri pošti, brzojavu itd. v položajih, katere so prej le moški zavzemali. Ženska konkurenca je fakt, ki mnogim morda ni po volji. Tožimo se, da žensko delo ni tako dobro, niti tako zanesljivo in da posebno značaj ni jaka stran slabejše polovice. Vse to more biti resnično in celo bolj, kot se piše in govori. Vender mislim, da bi mi moški stopili na krivo pot, ko bi boječ se te konkurence borili se proti njej, kjer bi le mogli. Zakaj bi stopili na krivo pot? •v Žensko delo, ženska konkurenca, kakor se razvija, je zgodovinski fakt, ki je tu in bode najbrž ostal, če nam je po volji ali ne. Ne ostaje nam torej nič drugega kot miriti se ž njim in upotrebiti ga tako, da bode koristen narodnemu življenju. Nekako ozkosrčno se tožimo, da ženske niso zanesljive v narodnem obziru. Naša dolžnost je bila vplivati, da bi bile zanesljivejše. Cisto naravno pa je, da moškim, ki žele iste službe, ni ravno prijetno videti pred seboj žensko konkurenco. Mislim pa, da podjeten narod bi se take konkurence plašiti ne smel, ampak bi se je moral veseliti, ker bi moški izbirali si težje in tudi bolje plačano delo, kar vidimo n. pr. pri tako podjetnih Amerikancih. Pa pustimo na strani to „nesrečno" konkurenco in oglejmo si v žensko vprašanje z bolj širokega gledišča. Ženske ne bodo nikoli samo 11