Nori veter
| Nori veter Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Lepega dne v aprilu, menda tam okoli prvega, je nenadoma skozi sončen dan zavel čisto nor veter. Nekaj časa je pihal po ulicah, snemal dostojanstvenim gospodom klobuke z glav in jih kotalil sem in tja, mršil je drevje in metal prah ljudem v obraze, potem pa je nenadoma ugotovil, da to še malo ni zabavno za tako nor veter. Zato je smuknil v prvi frizerski salon. Tam so pred vrsto ogledal sedele pravkar počesane in prekrasno nakodrane gospe – huuu! To je bilo nekaj zanj. Z vso močjo se je zaletel v ženske pričeske in jih tako neznansko razmršil, da so gospe planile v srdit jok – s frizerkami vred. Izredno dobre volje je planil spet na ulico, razgrajal malo tu, malo tam – in zagledal nad veliko trgovino napis: PEKO. Še bolj je ponorel, se zaletel v napis in meni nič tebi nič odnesel črko O.
Zdaj je seveda nad trgovino s čevlji visel napis PEK. In veter se je neznansko zabaval, ko je videl gospodinje, ki so se z mrežami v rokah začele zgrinjati v prodajalno in se z razjarjenimi obrazi vračale iz nje.
»Saj vendar zgoraj piše, da je tukaj pek,« se je razburjala debela gospa, »notri pa sploh ne prodajajo kruha, ampak same čevlje.
To je navadna goljufija, pritožila se bom, zadevo bom dala v časopis!«
Aprilski veter se je od smeha kar po tleh valjal.
In spet jo je ubral naprej. Nova zabava mu je na moč ugajala. Mimogrede je pokukal skozi okno visoke zgradbe, na kateri je pisalo ŠOLA, spotoma je snel črko Š – pa skozi okno v prvi razred, kjer so se šolarčki ravno trudili z abecedo. Najprej je iztrgal učiteljici iz rok šolski dnevnik in ga vrgel skozi okno, potem je neki punčki snel rdečo pentljo iz las, nato pa se je zakadil med zvezke in knjige, jih razmetal in pomešal med sabo – kakšno razburjenje je nastalo!
»Dežuje!« so zavpili šolarji. In res so pršele deževne kapljice po razredu. Ampak mislim, da je z aprilskim dežjem zmeraj tako – to so solze, ki jih toči aprilski veter od smeha. Zdaj se je tako smejal, da bi ga skoraj zadela kap, in čim bolj je zmeda naraščala, bolj se je smejal!
Nazadnje se je malo umiril in odplesal iz razreda. Seveda pa je z njim vred odletelo kar precej črk iz knjig in zvezkov. Za ta dan je bil pouk končan in otroci so odšli iz šole, na kateri je zdaj pisalo OLA. Prišli so domov in pripovedovali:
»Zdaj ne hodimo več v šolo, mama. V olo hodimo. Zdaj smo olarji.«
»Kakšne neumnosti pa so to?« so vprašali starši.
»Zdaj se ne utegnemo pogovarjati. Napisati moramo olsko nalogo.«
Veter, ki je zunaj prisluškoval, je od same objestnosti pograbil dim, ki se je vil iz dimnika, in ga spletel v kito iz samih obročkov. Potem je spet zdrvel po ulicah, obiskal knjižnice, knjigarne in kioske – in povsod je ukradel po nekaj črk. Med ljudmi je nastala prava zmeda.
»Poglejte,« je kričal star sitnež z baretko na glavi, »samo poglejte, kaj piše v časopisu: ›Izurjena uharica išče moža.‹ Saj to ni časopis za živali, ampak za ljudi! Sramota!«
Študentka z očali je brala v zelo učeni knjigi tole: »Poskusi so se uspešno obnesli na belih iših.«
Neki deček je dobil dopisnico, na kateri mu je sošolka sporočala, naj je ne obišče, ker ima opice in bi se jih lahko nalezel. Nori veter je bil seveda ukradel črko Š in deček je takoj stekel k sošolki, ki je imela opice, in je komaj čakal, da bi se jih nalezel – in naslednji dan je že imel ošpice in mu ni bilo treba iti v olo.
Na poslopju, v katerem je bila banka, je pisalo ANKA. Na knjigarni je pisalo NI GA. Na slaščičarni LAŠČIČ. Napis ŽELEZNINA se je spremenil kar v NINA, TKANINA pa je postala KANIN.
Po vsem mestu so letale in se v vetru vrtinčile izgubljene črke. Tedaj je po ulici prišel mlad pesnik z brado. Nekaj črk se mu je zapletlo v brado, tako da je moral nekajkrat močno kihniti. Ko pa je videl črke, ki so plesale okoli njega, jih je polovil in spravil v žep. Doma jih je dodobra pomešal in iz njih napravil moderno pesem, ki je bila tako nerazumljiva, da je čez noč zaslovel kot velik umetnik.
In kaj je še napravil aprilski nori veter?
Zvečer je šel na koncert. Vsem godbenikom je zmešal note in jih razsejal naokoli. Lahko si mislite, kakšna godljasta glasba je prišla iz tega. Ampak ljudje v dvorani so naslanjali glave v dlani in pomembno prikimavali drug drugemu. Še dobro, da jim je dirigent kazal hrbet, tako da niso videli njegovega obupanega obraza.
»Odlična glasba,« so šepetali med seboj, »nekaj čisto novega! Tako moderno in domiselno!«
Veter pa je pograbil najbližjo trobento in na vso moč pihnil vanjo. In trobenta je spustila tako glasen in grozovit zvok, da so vsi ušli iz dvorane.
Naš veter pa veselo spet na ulico – le kaj si bo še izmislil?