Nori in turščica
Nekoč so sklenili nori, da bodo na preorani in pobranani njivi posadili turščico zaradi njenega lepega cvetja, okrog ogonov pa buče, ki bodo v jeseni lepo rumenele in bo tako njiva lepša. Zemlja je bila že lepo obdelana in nori so si trli glave, kako bi nasadili turščično seme, da ne bi preveč pohodili zrahljane zemlje. Premišljevali so tudi, ali bi turščico sejali ali sadili. Če bi seme sejali, ne bi stalo cvetje lepo v vrsti; če pa bi ga nasadili s klinom, bi lahko prišlo seme pregloboko v zemljo in morda sploh ne bi vzkalilo. Zato so se domenili, da bodo sadili seme s prstom in ne s klinom.
Če pa bi sedaj sadil samo en nori, bi moral hoditi od enega vsajenega semena do drugega ter bi tako pohodil preveč zemlje, poleg tega bi pa še predolgo sadil. Zato so sklenili, da bodo sadili vsi, toda le po eno samo zrno, da bo turščica takoj vsajena. In res, tako so tudi napravili. Vsak nori je šel na njivo in s prstom vsadil eno zrno. Takoj je bilo vse posajeno.
Tedaj pa se je najpametnejši med norimi spomnil, da so prej pozabili prešteti zrna. Kajti vedeti pa vendar morajo, koliko turščic bo vzkalilo. Zato so šli vsi zopet na njivo in po dolgem iskanju in kreganju je vsak vendarle našel svojo jamico. Šteli so in šteli, a vedno so našteli drugače. Najpametnejši pa je velel prinesti na ogon kup ilovice in v to ilovico je vsak vtaknil svoj prst. Potem bo prešteli luknje in tako so vedeli, koliko zrn je bilo vsajenih in koliko je bilo vseh sadilcev. In kar je bilo glavno: zemlje niso veliko pohodih...
Dež je namočil njivo in zrnje je vzkalilo. Turščica je tako hitro rasla, da so to nori kar slišali. Lepo so jo opleli, jo okopali z motikami ter ogrnili, da je ne bi uničila poletna suša in ne prevrgel vihar. Turščica je rasla kakor njihova modrost; ob robu turščišča pa so se debelile buče kakor glave norih.
Turščica je cvetela, buče so lepo rumenele na soncu in vse je bilo v najlepšem redu, če ne bi z dvorišča skozi odprto leso ušle svinje naravnost v turščišče. Sedaj so bili nori v silnem strahu, kako neki bodo pregnali svinje iz turščišča, ne da bi ga polomili in pohodili. Tako so premišljah, da jim je v glavah ropotalo kot mlinski kamni. Tedaj si je najpametnejši izmislil tole: z voza so prinesli stranico od krnice, v kateri so zmlad a vozili na njivo gnoj, v jeseni pa s krompirišča na dom krompir. Nekaj norih je ročno pograbilo stranico, jo visoko dvignilo nad glave ter se z njo zapodilo po njivi. Na deski pa je sedel eden norih in s palico in bičem naganjal svinje z njive.
In res, vse svinje je izgnal, ne da bi se bil dotaknil le enega samega koruznega stebla, kaj šele da bi ga podrl! Svinje so zapodili na dvorišče, zaprli v plotu leso in se vsi srečni oddahnili. Drug drugemu so si čestitali: »Se nekaj takih, pa bomo najpametnejši ne samo v naši vasi, temveč daleč naokrog!« In modrost jim je rasla, da so jim glave bile premajhne in bi jim buče na njivi bile ravno nrav. Te pa so se jim debelo smejale, tem pametnjakovičem brez primere...