Nonica
| ← Pod Sierro, ne v Andih | Nonica Glas Tomaž Šalamun |
Guadalajara Airport → |
| |||||||
“O moj Tomile,
vrni se,
pazi, da si ne razpustiš las.
Ne pozabi zlatih srn pod
brezovimi listi.
Streljaj samo, kadar se braniš.
Daješ vedno dovolj beračem?”
Tudi konj je slišal.
To je bil glas moje mrtve nonice.
Ustaviva se konjiček.
Z mano je verjetno res precej slabo.
Kam pravzaprav jašem?
Sončni disk?
Kaj so zares hotele prikazni, ki so me tako
zmučile? Da niso to štrene kakšne
centrale, ki bi me rada
samega sredi gora?
In končno. Kdo bo postavljal
telo na papir Metkine
risbe?
Začarali so me, konjiček.
Spet sem naredil neumnost.
In ko odprem vrata, rečem, ne
sprašuj, bratje Rdeče
roke so me pošteno
zbegali, prebrala boš v
pesmi, da sem se skoraj
zadušil in počutim se blazno
krivega, da te je včeraj skoraj ubil
bik.Na, roko!
Riši jo!
Naj bo rdeča za spomin,čeprav sem
besen na tiste marsovčke.
Ti se imaš pa zahvaliti moji
nonici. In ne
bova več hodila po cerkvah, da bi se
ti zabavala s Kristusi
v vijoličastih bermuda gatah iz
pliša.