Nocoj bo jok

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nocoj bo jok
Ana Gale
Izdano: Vigred 12/11 (1934), 405-406
Viri: dLib 11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vernihh duš dan. Vseh spominov je god. Kakor iz grobov vstajajo ti spomini, palijo duše in po smrti vonjajo. Vsa razdejana lepota je znova razdejana, vse zlomljene peroti vnovič zlomljene. In če se izpozabi in človeka obišče kak svetal spomin, mu more posoditi komaj grenak nasmeh.

Siv dan je. Skozi okna preži v bajto. Tam sedi žena. Nesrečna mamica ji je ime. Široko ji strme oči v sivost dneva, odkoder se vozijo spomini. Eni so drobni — v orehovih lupinicah bi se lahko pripeljali. Druge bi bilo težko natovoriti na nerodne galeje. Drug drugega porivajo v ospredje brez prizanašanja.

Nekoč je to okno ljubilo sonce. Nageljni so ukali v njem. Marinka je šivala pri stroju in pogledovala čez nagelje na fante, ki so prepevali mimo.

Pekov pomočnik se je vozil s kolesom. V košu je prodajal žemlje. Vsakokrat je pri oknu zavriskal. Marinka mu je rekla norček. A ko je nekoč ta človek pogledal skozi špranjico med tegelji, je videla veliko sinje oko in zapeljiv koder na čelu. Vsak dan je potem pogledal med cvetličnimi lončki, a enkrat ji je prišel kar v sobo na uho povedat: »Marinka, svečko bova prižgala.«

Od takrat je Marinka pogosto strmela. Stroj je zastajal. Ljudje so ugibali. No, na Svečnico je prijokala punčka na svet, drobna in rdeča kot rožni popek. Svečka so ji rekli. Tisti s sinjim očesom je izginil.

Ko se je vrnila pomlad, niso več cveteli nagelji na Marinkinem oknu. Fantje so hodili mimo in se smejali. S sosedovega vrta je dišalo po resedi in se sladko spajalo s pesmijo, ki jo je tiho pela Marinka: »Aja, tutaja!«

Mlada mamica je malo šivala. Svečko je ujčkala na kolenih in strmela na ono stran ceste, kjer so se pozibavale velike ivanščice in neprestano besedičile s svojimi belimi jezički: »Ne bo se vrnil, ne, ne in ne!« Podnevi so se ji smejali murni v travi: »Hi, hi!« Ponoči so jo dražile žabe v mlaki: »Ha, ha!«

Joj, Marinka!

Ampak kadar je bilo najhuje, je dvignila svojo ljubljeno punčko: »Poglejte jo, moja je in za ves svet je ne dam.«

Pa je prišel dan, ko je Svečka ugasnila. Umrla je. Kako, kaj — kdo ve. Zaprte oči je imela in suha ustka. Drobčkano je jokal zvonček, ko so jo nesli k pogrebu.

Ta pogreb!

Sosedov hlapec je nesel belo krstico pod pazduho kot zaboj, za katerega je vseeno, ali ga nese tako ali tako. Otroci so se tepli za bele dalije. Vsak bi rad najlepše. Eden je med prerivanjem padel v blato sredi ceste in potem na ves glas jokal. Za njimi je prav sama stopala črna mamica z ogromno bolestjo v duši.

Izza vogala sta pogledali dve ženski in se skrili. Tisti brezverski čevljar se je grdo nakremžil in se zasukal na pragu tako, da je sprevodu kazal hrbet. V oknih otrokovih botrov so se močno zamajale rože. Nekdo se je bil potuhnil. Vse to je videla Marinka skozi solze. Vse to in še mnogo. In je bila vendar mati, toda ne kot so druge matere. Ne — ne taka! Ob rojstvu njenega otroka ni bil nihče srečen, ker je bil sad grešne ljubezni.

Svečko so pokopali. Kupček belih dalij je ostal.

*

Siv dan preži skozi okna v bajto. Tam sedi žena. Mamica ji je ime. Trpi in se spominja. Nenadno potrka na okno: »Marinka, pojdi, svečko bova prižgala!« Vsa se strese. Eh, veter! Vernih duš dan je.

»Pojdem«, se odloči in gre.

*

Na koncu pokopališča joka bel marmornat angelček. Krog njega sadi nezakonska mamica rože in tiho kliče Svečko. Oko ji obstane na angelčkovem obrazku. Zdi se ji, da veter maje kamenite kodrčke in da se ji skrivnostno bliža beli obrazek. Bliža se in se bolestno dotakne njenih lic:

»Mamica!«

»Ti, ki si blagoslovljena s tem svetim imenom in zaradi njega nesrečna, obriši solzo! Za ljubezen so te opeharili. Nič zato. Odpusti jim. Tudi tebi je odpuščeno. Tisti angelček, ki si mu dala prostora pod toplim materinskim srcem in ga nisi odslovila, da bi zakrila svoj greh, ki si mu potem pokazala božjo luč in Mamico, ki si mu molila in pela in mu razkrila vse, kar je najlepšega ustvaril Bog — tisti angelček ti je izprosil odpuščanje. Lepa je tvoja Svečka. Še ničesar umazanega ni srečala, ker še ni sama tekla v svet. Ti si jo vodila po belih stezah. Vsa v vonju tistih žrtev, ki jih daruje nesrečna materina ljubezen detetu, je prišla med krilatce. Dobro je tvoji Svečki.

Slišiš, ampak nocoj bo jok!

So žene, ki jim zdravniki in nezdravniki z noži ukradejo nerojena deteta. Ne ukradejo — same jih ponujajo. Ko bi ti otroci mogli, z obema rokama bi objeli materino srce in bi prosili: Mamica, ne! Pa če bi tudi kričali, ne vem, če bi jih te strašne matere čule.

Nocoj bo jok, jok, zakaj strašno jokajo nerojeni otroci.«

»Pa kje so ti otroci?«

»Joj, Bog zapre od žalosti oči. Ne vprašuj, mati!«

Mati se zgane. Na licih jo zebe od angelčkovega kodra. Pobožno začne prižigati svečke na grobu svojega otroka.

Vrba žaluje do tal, ko oznanja veter skozi veje: »Slišite, ampak nocoj bo jok!« Krizanteme vsevprek žalostno zmajujejo: »Ljudje, ljudje!«