Nobene nove obleke več

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nobene nove obleke več.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/53 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko je prišla moja žena iz mesta, mi je prinesla novico, ki mi je bila naravnost neumijiva in je nisem mogel verjeti; pa sem jo vendar moral verjeti, ker me je zagotavljala žena, da priseže lahko ne samo enkrat, ampak tisočkrat, da je res, kar govori. In ta novica, ki jo je hotela potrditi moja žena s prisego, je bila: »Nobene nove obleke več!« — Da mi pojasni, zakaj to, je dostavila k svojim prejšnjim besedam: »Jaz sem popolnoma pri koncu, jaz ne morem nič več! Zgrudim se, če ne grem takoj v posteljo. — Tri ure sem morala danes pomerjati obleke, tri ure sem morala stati, da mi je uravnala šivilja krila. Res, prava sreča, da sem si naročila samo pet in ne sedem kril, kakor sem nameravala prvotno, sicer bi stala še zdaj tam. Prava sreča res, da sem naročila samo pet kril, pa še teh je preveč, izhajala bi tudi s tremi ali saj s štirimi, dasi rabim nujno vseh pet, ker bi jih sicer ne bila naročila. Za letošnje poletje imam več kakor dovolj, ako bi si tudi želela naročiti še kako novo obleko — kar pa je popolnoma izključeno — si je vendar ne bom naročila, ker me ubija o pomerjanje. Trudna sem do smrti. Ne zameri jaz moram v posteljo.«

Ne, jaz nisem zameril svoji ženi, nasprotno, prigovarjal sem ji, da naj se vleže, dasi je bilo šele poldne, kajti vidno je bilo, kako je izmučena in trudna. In ne same, da je bila utrujena, komaj da se je vlegla, se ji je razbolela glava in hišna ji je morala staviti mrzle obkladke.

Mehkega srca sem in ne morem gledati, da trpi moj bližnji, tem huje mi dene, če trpi moja žena. Hotel sem sesti k njej in jo tolažiti, ali prosila me je: »Pusti me, poizkusila bom, da zaspim za par ur.« — Poizkušala je res zaspati, ali ko sem stopil črez par ur previdno v spalnico, ni še bila zaspala, ležala je z obvito glavo, v rokah zadnjo številko modnega lista. Rahlo sem ji očital: »Menil sem, da spiš, ali da poizkušaš vsaj zaspati.«

Pritrdila mi je: »To sem res hotela, ali hišna mi je prinesla ravno list, ki mi ga je poslala knjigarna, in to moraš vendar razumeti, da ženska ne zaspi, če dobi kaj takega v roke.«

»Že mogoče, da je tako,« sem ugovarjal, »vobče je gotovo tvoja trditev prava, ali v tem posebnem slučaju res ne umejem, ker ne uvidim, kako te more zanimati modni list, ko vendar ne misliš, da bi imela še kdaj kaj novega.«

»Umevno je, da ne maram več novih oblek,« — mi je segla žena naglo v besedo, — »jaz nisem, hvala Bogu, ena tistih, ki izpremene vsakih pet minut svoje nazore in svoje namene; jaz ostanem pri tem, kar sem rekla, jaz si ne naročim letos, — vsaj za to poletje ne, — nič novega, prav čisto nič. Vendar te prosim kljub temu ali ravno vsled tega — povej mi odkrito in pošteno, se ti ne zdi ta obleka naravnost očarujoča?«

S temi besedami mi je pomolila pod nos list, na katerem je bila slika, zaznamovana s križcem. Pogledam sliko. Kar zapazim, da sta zaznamovani tudi dve drugi sliki. Nevede, kaj naj rečem, da bi sploh kaj zinil, bleknem: »Drugi dve obleki pa sta tudi prav čedni.«

»Kajne?« — je vzkliknila moja žena živahno — »oni dve sta skoraj lepši od prve slike, sta celo tako lepi, da se mi je razbolela glava še bolj, namesto da bi se mi pozdravila.«

»Tega res ne morem doumeti,« — sem se čudil, — »mar mi ne bi pojasnila, zakaj?«

Poučila me je: »To je vendar tako preprosto. Ti veš vendar, da ne maram in da nočem več nobene nove obleke in da si ne naročim nobene nove obleke več — to je vendar umevno — saj za sedaj ne, ali enkrat se bom vendar morala odločiti za kaj, kajti večno ne morem nositi teh par oblek, in tako sem premišljevala; ko bi se pozneje kdaj vendar odločila, da bi si kaj naročila. Katero teh treh oblek naj bi si izbrala?«

Rekel sem nepremišljeno: »Jaz na tvojem mestu se ne bi odločil za nobeno, za to poletje si preskrbljena preko potrebe, drugo poletje bodo te obleke že iz navade, in ti ne nosiš, kar ni po najnovejšem.«

»Seveda ne,« — je pritrdila moja žena in me vprašala nato nepričakovano in nagloma: »Ti praviš, da sem preskrbljena še preko potrebe za to poletje. To je res, pravzaprav imam še preveč oblek, ali če pomislim prav, bi mi prišla kljub temu zelo prav še ena obleka, in če premišljujem stvar prav do konca, vidim, da meni manjka pravzaprav ene obleke.«

»Jaz na tvojem mestu bi si naročil to obleko.«

Moja žena je ležala precej časa mirno in je premišljevala, potem pravi: »Sicer sem se za trdno namenila, da si ne naročim za zdaj prav ničesar, pod nobenim pogojem ne, ali če ti želiš, da se to zgodi in mi celo prigovarjaš, je to seveda kaj drugega. Tebi na ljubo hočem premeniti svoj sklep, da razveselim tebe, dasi ostanem drugače pri tem, kar sklenem, hočem samo radi tebe ...«

»Prosim, prosim, jaz nimam nikakor namena, da bi ovrgel tvoje sklepe,« — sem hotel zaklicati, ali moja žena se je najbrž že bala kaj takega; da me zmoti, je zastokala: »Glava, moja uboga glava, bojim se, da se mi zmede, ker res ne vem, za katero od teh treh oblek naj se odločim.«

Tega tudi jaz nisem vedel. Zato sem svetoval svoji ženi, da bi šla drugi dan, ko ji bo bolje, k šivilji, da se posvetuje ž njo. Žena mi je ugovarjala: »Ne, do jutri ne vzdržim, moje bolečine je treba čim preje pregnati in zato se peljem še danes k šivilji. Poizkusila bom vstati, dokler se ne oblečem, mi bo že bolje, in ko pridem na zrak, mi bo popolnoma prešlo, torej te prosim, da me zapustiš zdaj.«

Moja žena je vstala, se oblekla in odpeljala. Da bi hodila v mesto, za to je bila revica res preslabotna, saj se je držala komaj pokoncu, ko pa je prišla črez dolge, dolge ure domov, je kar žarela zdravja in veselja, bilo je, kakor da ni izkusila še nikdar, kaj je glavobol. Radosten sem jo pozdravil: »To me veseli, da si zopet pri zdravju. Kaj pa obleke? Za katero onih treh si se odločila? Ali si nisi morda še zdaj na jasnem, kaj bi?«

Živahno mi je odgovorila moja žena: »Pač, pač! A to ti rečem, bila je težava. Tudi šivilji se je dopadla ena obleka bolj kakor druga in rekla je, da bi se mi podale vse tri in vsaka še prav posebno. Premišljevali in ugibali sva ves popoldan, katero oblek naj izbereva, in ugibali bi še zdaj, da mi ni bila prišla naenkrat rešilna misel.«

»In kaka je bila ta misel? Ali si vlekla slamico?«

»Ne, ne, kaj še!« — je ugovarjala živahno moja žena. »Vprašanje sem razrešila bolj enostavno, rečem ti pa, da mi ni bilo lahko storiti to. Saj veš moj sklep, da si ne naročim nobene nove obleke več in da se držim vedno tega, kar sklenem. Poznaš me. Zdaj pa je tako, da je vse eno, pomerjati moram tako, če dobim eno obleko ali več, to gre torej obenem in prihrani se dosti na času, ker ni treba vedno k šivilji.«

»Razumem,« — sem prekinil ženo, — »ti si se odločila za dve obleki namesto za eno, izbrala si dve obleki izined onih treh.«

Moja žena me je pogledala debelo in očitaje in me zavrnila: »Kaj pa misliš vendar? To bi bila vendar brezmerna zapravljivost, kajti ako bi si bila izbrala samo dve obleki, vendar ne bi imela naposled one obleke, ki bi se mi bila morda pozneje, po treznem in globokem premišljevanju zdela najlepša. Nisem vedela, katero obleko hočem, in da se ne kesam pozneje, iz same varčnosti, mi ni ostalo drugega izhoda — kakor da sem se odločila za vse tri obleke!«