No, prav (Slovenski narod)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
No, prav!
c.
Izdano: Slovenski narod 26. avg. 1905 (38/195), 1−2
Viri: dLib 195
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sedela je sama v senčnati hladnici in sanjavo gledala skozi ozki vhod solnčno daljavo. Tanka, bela obleka je zakrivala rast vitke vile. Zdaj in zdaj je zapihala hladilna sapica iz Gorenjskih planin, zašumela v listih in se poigrala s temnimi laseki ob čelu mladega dekleta. Spodaj v dolini je gnala Sava svoje glasne, razposajene valove in daleč tam za gorami je zapiskal vlak.

Žalostno je skolonila glavico. V majhnih rokah je vrtela belorumeno cvetlico in počasi trgale cvetne listke. Živordeče ustnice so se ji premikale komaj vidno, toda povpraševale niso po jako priljubljeni navadi ranjenih src: »ali me ljubi kaj ali nič?«; šepetale so le njegovo ime. Saj je vedela, da ne mara dosti zanjo, ko je vendar zmerom tako hladan.

Zadaj je zahreščalo po pesku, bližali so se hitri koraki.

Zgenila se je in živo zardela. Po vrtni stezi je prihajal mlad gospod in veselo mahal a tanko paličico po zraku. V očeh se mu je bliskala težko zatajevana srčna radost in videti je bilo, kakor da bo navzlic gosposki obleki zdaj zdaj zasukal prav po fantovsko v krasno poletno jutro. Ko pa se je bližal hladnici, se mu je umiril in uresnil obraz do hladne prijaznosti.

Že od daleč mu je mignila veselo z roko in ga pozdravila s čarobnim nasmehom.

»Dobro jutro, gospod profesor, mislila sem že, da vas danes ne bo.«

Priklonil se je in odzdravil. Jezilo ga je, ker je čutil, da se ga je lotila zdaj prvič zadrega in neokretnost. Tako lepa se mu ni zdela mladenka še nikdar in kar zamaknjen je gledal te pravilne poteze, te blesteče zobke in žarne oči. Jezilo ga je, da mu je odpovedala fantovska korajža vpričo komaj sedemnajstletnega dekleta. Zato je gledal mnogo resneje, nego je bilo neizogibno potrebno profesorskemu ugledu.

»Gospodična Nada, tako lepo je danes; sem se pa zamudil na izprehodu,«  je dejal in sedel njej nasproti na leseno klop.

»Torej čez tri dni odpotujete?« je vprašala navidezno mirno. »Ali se vam res tako mudi , gospod Lanič?«

»Tako je. Morebiti se vidimo zopet prihodnje leto. Poglavitne skrivnosti botanike že veste; upam, da bo papa zadovoljen z vami in z mano. Danes je predzadnja ura.«

Nada je vzela knjigo in nekaj svežih rastlin s stola in jih položila na mizo. Hudo ji je bilo pri srcu, da ji je naznanjal odhod s tako hladnimi besedami. Tiho je vzdihnila in pritisnila male zobke v spodnjo ustnico. Toda nikar, da bi opazil njeno otožnost! Takoj se je zopet nasmehnila in začela listati po učenih bukvah. Čutila je, kako se ji poraja v duši nekaka bolestna radost.

»Pustimo danes tajnocvetke, gospodična«, je dejal Lanič.

Nada ga je začudeno pogledala in zaprla knjigo.

»Veste, gospodična Nada, včasi me popade huda mržnja zoper učenost; tako se mi tudi danes prav nič ne ljubi. Pogovoriva se rajši kaj. Prosim, pokažite mi svojo roko!«

Komaj je izpregovoril, že se je zbal svoje predrznosti. Nada pa mu je v svoji nedolžni naivnosti ponudila desnico preko mize in mu mirno gledala v oči. Prijel je njeno ročico in jo držal in držal. Čutil je njeno mehkoto, ugodno toploto in šlo mu je po vseh udih. Naposled se je le zdramil in pregreši najbolj žoltavi dovtip svojega življenja.

»Ah, gospodična, kako morete živeti s tako majhno ročico?«

Zasmejala se je glasno in potegnila roko iz njegove. »Poklone mi dela«, si je mislila, »rad bi se še nekoliko poigral z mano, preden odide.«

Umolknila sta obadva. Lanič si je očital, da je bleknil tako hudo duhovito izjavo, toda v zamišljenosti mu niti ni prišlo na um, da bi popravil napako. Nada je prva pretrgala mučni molk in ga vprašala, kako sodi o neki nemški pisateljici.

»Takih junakov ni nikjer pod božjim solncem, kakršne opisuje ta čudna dama. Take knjige naj bi vse konfiscirali, ker se naleze mladina iz njih tako pretiranih idealov, da je pozneje vsa nesrečna, ko vidi, da v resnici življenje ne pozna takih vitezov in junakinj.«

Govoril je to s precejšnjim gnevom; zato ga je hotela še malce podražiti.

»Pa smo vse rade brale tiste romane –«

»Kjer mrgoli toliko nadčloveško plemenitih ljudi.«

»O, navdušeno smo brale, kako je junak rešil lepo gospodično iz plamena in dima, ko so že pokali pregoreli tramovi. To se vendar zgodi večkrat, saj beremo enake dogodke včasih po časnikih.«

Lanič je molčal trdovratno.

»Morda ste pa celo vi sami re­šili koga iz gorečega poslopja?« je dostavila hudomušno.

»Nikogar ne.«

»Ste pa nemara ustavili splašenega konja in rešili vso obitelj v kočiji?«

»Tudi ne.«

Veselilo jo je, ker je mislila, da se profesor kolikor toliko jezi.

»Ali pa ste se dvobojevali, gospod Lanič?«

»Nikdar, hvala Bogu in sveti Katarini!«

»Res ne? Nobenega dvobojčka niste poskusili?«

»Še tega bi se mi manjkalo. Dvoboj je neumnost! Kaj bi pa zdaj rekli, če bi se vam predstavil brez ušesa ali brez nosu?«

Zasmejala sta se obadva.

»Kmetski fantje so mnogo pametnejši od kavalirjev, ker se stepo, dekler so še jezni«, je dejal Lanič.

»Pravi junak pa bi bil oni, ki odkloni ponujeni dvoboj in pogumno prenaša podle očitke o strahopetnosti.«

»In če pozove kdo vas na dvoboj, gospod Lanič? Bi šli?«

»Seveda bi! Zakaj jaz nisem tak junak, da bi mogel prenašati splošno zaničevanje.«

»Morebiti ste pa rešili življenje komu, ki je padel v vodo?«

»Nisem ne. Samo včasih tako malo poplavam v privatno zabavo. No – nekoč sem pa le nekoga potegnil iz vode, toda Bog ne daj, da bi se bahal!«

»No, vidite, vendar junaško delo!« je vzkliknila Nada navdušeno. »Povejte, povejte!«

»Izprehajal sem se s tovariši neko nedeljo ob Donavi. Izkušali smo se, kdo bo zagnal kamen dalje v reko. Kar priplava po vodi nekaj črnega ...«

»Gotovo kakšna nesrečna vdova ali zapuščena sirota?«

»Ne, ampak samo zapuščen in pokvečen cilinder. Njega sem otel z dolgo prekljo iz motnih valov in potem smo ga nesli z velko glorijo na policijski komisarijat. Tam bi nas bili kmalu vse zaprli zaradi nadlegovanja oblasti.«

Nada se je zvonko zasmejala, Lanič pa se je držal dostojanstveno in junaško.

»Nekaj posebnega ali recimo romantičnega ste pa vendar že doživeli?«

»Doživel.«

»Kaj pa? Oh, povejte no, lepo vas prosim!«

»No prav! Naj pa bo. Samo nikomur ne smete praviti ničesar o tem!«

»Ničesar ne! Torej? Kaj ste doživeli romantičnega?«

»Zaljubil sem se.«

»A!« Nada je zardela in žalostno povesila lepe oči.

»Ali smem vprašati, kakšna je vaša izvoljenka?«

»Kaj bi dosti govoril! Najlepše dekle na svetu!«

»In vi jo ljubite res tako, tako —« je vzdihnila Nada.

»Nad vse. Kdo naj bi ne ljubil takega angela!«

»Oh, kako je srečna!« je ušlo Nadi. »Ali bi mi ne povedali še, kako ji je ime? Nikomur ne izdam nič, nikomur!«

»No prav! Naj bo, na uho vam že povem njeno ime!«

Sklonil se je k njej. Mislila je, da ji zastane srce. Njeni mehki laski so se dotikali njegovih lic, dih njenih dražestnih ustec mu je mamil dušo z rajsko sladkostjo, naglo je zašepetal: »Nada!« in že jo je poljubil na bujne živordeče ustne.

»Ali me res tako ljubiš ?« je vpra­šala z rosnimi očmi.

»Nad vse! In ti, Nada?«

V odgovor ga je strasno poljubila.

»No prav!« pa sem dejal jaz, ki sem za hladnico gratis užival ves prizor, in sem le v pravem času pobral šila in kopita.