No, prav (Rado Murnik)
| No, prav! (Humoreska s petimi prizori.) Rado Murnik |
| |||||||||||||
Osebe:
- Ivan Jablanski, graščak.
- Olga, njegova hči.
- Dr. Milivoj Dolinar, notarski kandidat, Jablanskega nečak.
- Dr. Lavoslav Radnik, odvetniški koncipient.
- Sluga.
— Lavoslavova soba. —
Prvi prizor.
[uredi]Milivoj. Lavoslav.
Milivoj (s klobukom in palico). Pomagaj mi, ljubi Lavoslav!
Lavoslav. Kje? Kdaj? Kako? Zakaj? (Mu ponudi stol.)
Milivoj (sede, vzdihne). Lavoslav. Ali si zopet žiriral in —
Milivoj. A, kaj neki še!
Lavoslav. Kaj pa ti je vendar, Milivoj?
Milivoj (vzdihne).
Lavoslav. Vzdihuješ, samo vzdihuješ. Stoj! Pa menda vendar nisi —? (Si trka z desnico na srce).
Milivoj (kima).
Lavoslav. Zaljubljen si, Milivoj?
Milivoj (kima močneje).
Lavoslav (zažvižga presenečen). O jej! Ti ubogi grešnik! Katero pa ljubiš?
Milivoj. Svojo sestrično.
Lavoslav (zaploska z rokama). O-o-jej-jej! V svojo kuzino se greš zaljubit! Bratranke in sestrične so vendar zato, da jim nagajamo! Kako se more Človek zaljubiti v kuzino?
Milivoj (vstane). Čisto lahko. Sicer pa, Lavoslav, tvoj sarkazem je jako poceni!
Lavoslav. Vozite počasi! (Ga potisne na stol.) Ne bodi siten, Milivoj! Kako ji je pa ime?
Milivoj. Olga. Olga Jablanska.
Lavoslav. A, to pa poznam. Prištevajo jo krasoticam. No, malo preveč je ponosna.
Milivoj. Proti meni je tudi tako čudno hladna.
Lavoslav. Katera punca se bo pa brigala za bratranca?
Milivoj (vstane). Lavoslav!
Lavoslav (ga potisne zopet na stol). Le še malo posedi, da mi ne odneseš spanja! Povej še kaj o gospodični Olgi!
Milivoj. Da je tako hladna proti meni, tega sem sam kriv. V počitnicah med peto in šesto šolo sem bil nekaj tednov na stričevi graščini. Ko sem se poslavljal, sem poklonil Olgi lep šopek. Sama hudoba me je zmotila, da sem vtaknil sredi med najbolj dehteče rože — kopriv! Odslej se me je ogibala. Občevala sva le malo.
Lavoslav. Lep kavalir, haha! S koprivami se ni še nihče prikupil damam. O Milivoj!
Milivoj. Takrat mi ni bilo nič do tega. Olga se mi je zdela čisto navadno dekle. Kdo bi si bil mislil, da se razvije kdaj v tako zanimivo lepotico!
Lavoslav. Zdaj ti je žal zaradi kopriv. Hm! Pojdi k njej in ji razodeni, kar si razodel meni! Napovej ji ljubezen na življenje in smrt!
Milivoj. Tega ne bi mogel za ves svet ne!
Lavoslav. Sestrični se vendar najlaglje izpove človek, ne?
Milivoj. O ne! Če izpodleti, se smeje vsa žlahta. Pomagaj mi, Lavoslav. Izmisli si kaj!
Lavoslav. Nekaj mi prihaja na misel. Samo svoje brke boš moral žrtvovati! Pridi jutri zopet, Milivoj.
Milivoj. Z veseljem, Lavoslav!
Hvala, prijatelj, hvala! (Se rokuje z Lavoslavom).
— Salon v vili Jablanskega. Vrata na desni in levi zadaj. —
Drugi prizor.
[uredi]Sluga. Milivoj. Pozneje Olga.
Milivoj (obrit, preoblečen v damo z dolgo reformsko obleko, s pajčolanom in solnčnikom; z ženskim glasom). Gospoda so doma?
Sluga. Doma, milostiva!
Milivoj. Tu, oddajte mojo posetnico! (Mu da posetnico, sede).
Sluga. Takoj. Prosim, izvolite malo počakati; precej pridejo gospodična. (Se pokloni, odide na levi).
Milivoj (vstane; z moškim glasom). Ta Lavoslav je pa res od samega zlomka! (Si odpne obleko, da se vidi njegova črna moška obleka). Pu, kako mi je vroče! — Hm! (Si zapenja obleko). Da le ne bi ničesar pozabil omeniti, kar me je naučil prijatelj! Nekdo prihaja. Ona je! Olga!
Olga (z leve). Dober dan, gospodična!
Milivoj (z ženskim glasom). Klanjam se. Dovolite, da se vam predstavim: Mici Zabregar.
Olga (se prikloni). Olga. Prosim, sedite! (Sedeta)
Milivoj. Oprostite, da vas nadlegujem. Pripeljala sem se zaradi avtomobila. Pravzaprav bi bil moral priti moj brat, pa ni utegnil. Koliko cenite avtomobil?
Olga (začudeno). Avtomobil? Saj sploh ne vem, Če je naprodaj. Prosim, potrpite nekoliko, papa pride kmalu. Popoldne rad malo podremlje. — Kako ste se pa kaj zabavali to zimo v Ljubljani, gospodična Mici?
Milivoj. O — izborno. Hvala lepa. gospodična Olga.
Olga. Ste mnogo plesali?
Milivoj. Skoro več nego dosti. Največ z gospodom doktorjem Milivojem Dolinarjem.
Olga. To je vaš častilec, gospodična Mici?
Milivoj. Nikakor ne! Doktor Dolinar ljubi neko sestrično. To mi je povedal sam. Toda na noben način ji ne bi mogel razodeti svoje ljubezni. Pa to ostani med nama!
Olga. Ne upa se! Taki junaki so moški!
Milivoj. Prav nobene korajže nimajo! — Ali ste tudi vi že ljubili?
Olga (se nasmehne). Sem ljubila in še ljubim.
Milivoj. Koga?
Olga. Zakaj vam ne bi povedala tega, gospodična Mici! Svojega bratranca ljubim!
Milivoj. To je res zanimivo, čakajte — morebiti je pa vaš bratranec — oni bratranec? Ali imate njegovo fotografijo?
Olga (mu pokaže sliko v albumu). Tale je!
Milivoj (vrže klobuk s tančico in kito od sebe; z moškim glasom); Olga, ljubim te! (Jo poljubi).
Tretji prizor.
[uredi]Prejšnja. Jablanski.
Jablanski (skozi desna vrata, obstane zadaj, roke ob bokih).
Olga. No, prav!
Milivoj. Kako si pa mogla tako hitro izdati srčno skrivnost Mici Zabregarjevi, tujki?
Olga. Hahaha! Saj sem te spoznala prvi trenutek, Milivoj!
Milivoj. O ti porednica! Zdaj poljubi pa ti mene, zlata moja Olga!
Olga. No, prav! (Ga poljubi).
Jablanski (prekriža roke na prsih).
Milivoj. Zakaj pa praviš zmeraj „no, prav!“, Olgica?
Olga. Zato, ker pravi papa vedno tako.
Milivoj. No, prav! Zdaj se pa poljubiva še oba, sladka moja ljubica! (Se poljubita).
Jablanski (stopi bliže, razkačen). No, prav!
Milivoj (skoči od Olge). Dober dan, ljubi stric!
Jablanski. Olga, potrudi se, da boš za par minut kolikor mogoče podobna kafri!
Olga (si briše solze, odide na levi).
Četrti prizor.
[uredi]Jablanski. Milivoj.
Jablanski. Fant, ali si ti lep! (Pomoli kito in klobuk s kopreno pred Milivoja). Kaj pa naj pomeni vsa ta komedija? Govori, ti biser vseh prismojenih nečakov, ti junak v kikljah! (Oponaša sladko). Zlata Olgica! Sladka ljubica! (Jezno). Kaj naj bo to, Milivoj?
Milivoj. Kakor ste menda že videli sami, se ljubiva Olga in jaz.
Jablanski (razjarjen). No, prav!
Milivoj. Ljubi stric! Brez Olge ne bi mogel živeti!
Jablanski. No, prav!
Milivoj. Ako mi ne daste Olge, bom večno nesrečen!
Jablanski. No, prav!
Milivoj. In Olga pojde v samostan.
Jablanski. No, prav! Čakaj, zdaj bom pa jaz govoril, Milivoj!
Milivoj (mirno). No, prav!
Jablanski. Ti poznaš Olgo še vse premalo, lahkomiselni nečak!
Milivoj. No, prav!
Jablanski. Tvoja sestrična je sitna, razvajena, svojeglava in tako dalje.
Milivoj. No, prav!
Jablanski. Tvoja sestrična hoče imeti vselej zadnjo besedo! Moja hči je lepo pisan šopek ženskih napak!
Milivoj. No, prav!
Jablanski (ga gleda začudeno). Olga! (Pri levih vratih). Olga! Olga!
Peti prizor.
[uredi]Prejšnja. Olga.
Olga (z leve). Prosim, papa?
Jablanski (jezno). Olga, ali res ljubiš tegale čudnega aduta?
Olga. Ljubim ga, papa! (Se oklene Jablanskega).
Jablanski (prijazneje). Ali misliš, da ti ne bo nikdar žal, ako se vzameta?
Olga. O nikdar, nikdar ne, ljubi papa!
Jablanski. Torej, Milivoj, glej, da ti kmalu zopet zrastejo brki! (Združi njiju roke). In kaj naj vama rečem zdaj?
Milivoj. No, prav!
Olga. No, prav!
Jablanski. No, prav!