Nočna vizija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nočna vizija
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Ljubljanski zvon 39/11 (1919), 642–643
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
Ob štiriindvajseti uri so po stenah in stropu brizgnili refleksi — goreči jeziki

dirjajočih avtomobilov, mojih razvratnih misli kriki,
ki jih je spremljalo brezmejno drdranje, šumenje,
mojega miselnega induktorja žgoče brnenje ...
Videl sem še, da me je zalila noč,
iskajoče oči so obupno zastrmele.
Moja bolest je zavpila skozi temó
kot dvoje sklenjenih rok
o Bog!

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Tedaj sem začul skoz gosto mrakovje vrisk v daljave drvečega vlaka
in sem vztrepetal:

Kaj ni ta grobna temá le predor,
ki skozenj moje duše brzovlak vihra
ob divji godbi: od sten bobni,
iz stroja žari,
zategli žvižgi ko meči lomeči temo
se bliskajo in vriskajo ...

Pod drvečim kolesjem sika, ječi,
ko da se koles opletajo kače
prežeče v teminah — obupni sni,
a tudi prek njih vihra brzovlak
in vse je divja simfonija,
vse zgrinja se, zginja v gosti mrak.

A vlak še besneje prebada temó
iz stroja se misli dimi vijo,
v gorečih oblakih se vlegajo
na vozove, zidove prepregajo,
omotno refleksi begajo
po obokih.

V divjih skokih
ko ranjen konj se vzganja stroj,
grivo misli mu trga vihar,
ves ovit v dušeč je par;
vzdrhteva ko pod težkimi biči ...

Vlak drvi, besni, grmi
kot človek, ki se iz duše mu trgajo kriči
ob nočni uri gorja brez dna
na njegovi divni poti tja,
kjer se zemlja preliva v nebo. —

Obloki predora so zablesteli v srebrnini,
prepregli so jih svileni pajčolani
ko božajoča melodija
mehko zveneče mesečine v obupno brnenje, bobnenje koles.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Nad menoj je bilo razpeto mirno brezbrežno nebo
zvezdâ
pojočih visoke pesmi utelešenih slutenj ...
zdelo se mi je, da še pljuska za mano šumenje predora

bežečega v daljave.