Nočna služba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nočna služba.
Ciril Jeglič
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/16 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ob eni čez polnoč me zbudi korporal, da nadaljujem njegovo službo. Skočim s pograda, par korakov in obratov gorindol po sobani, da se oživi razpoloženje ter da otresem zaspanost in druge neprilične civilne pritikline. Stopim iz poslopja. Zunaj je mrzla, svetla noč in zvezde utripajo kakor žrjavica. Nikjer človeka, niti psa, da bi iznenada zalajal. Le v strugi, ki teče tik ob desni, dero valovi, udarjajo ob izprane hlode v jezovih in se razbijajo v votlem šumenju. Naokrog same barake, nizke, žalostne barake z majhnimi, neprijaznimi okenci in s črnimi oboji. Za oglom staro, razkošateno drevo, vse prazno in golo, da se sleherna vejica v rezkih potezah odločuje v mesečnem svitu. Pod drevesom miza in klop. Nehote sedeš in za hip povasuješ na domačem domu: vso zeleno jo vidiš, visoko in s sklonjenimi vejami, da bi te objele, vso lepo in ljubezni vredno — blagoslovljeno domačo lipo. Kakor da se ni nič na svetu zgodilo, stopiš pred hišo, potrkaš in pritisneš na kljuko, da zapoje cela veža in se zgane v skledniku posoda. In že slišiš. Mati je bdela na postelji, ostro kresne žveplenka ob steno. Že čuješ drsanje preobilnih copat, vrata se odpirajo, ob podbojih zasvetijo prameni sveče. O! Prav natanko vidiš in slišiš. V veži pokašljevanje. Iz same prešernosti se primakneš tesno k dvernici, prisluhneš in zadržiš sapo. Stara roka krepko poprime za ključ. O, mati! ... In ne misliš dalje. Samo še to: kaj bi bila prva beseda? Da, prva beseda! Pomisliš in je ne najdeš, da bi bila dovolj dobra in vredna; kakor da ne razumeš človeške govorice, od rojstva mutec, tako si ves ubožen in v zadregi ... Komaj ukineš bolestno misel.

In gledam: sedim pred kasarno na klopi ob starem deblu. Pogled se razpre in vidi vse od konca do kraja. Globoka, zaprta dolina s temnimi bregovi, s skalnimi zasneženimi gorami. Vse gore lahko prešteješ. Vse so visoke, da segajo ostrine skoro do zvezd, a vendar razločiš, da se pne nebo preko njih. Samo košček neba je nad teboj, nebo je neskončno in gre daleč preko te doline, daleč, daleč ... Spet se poveša glava in komaj čutiš, da mraz podrhtava v udih.

Vrnem se v kasarno. Zdaj jo vidim in čutim z vse drugačnimi čuti, kakor da nisem še nikdar stopil vanjo. V civilu magacin od žage razpolaga z ogromnim prostorom. Ob stenah povsod ležišča, podolgem čez kasarno štiri dolge, nepregledne vrste. V visočino je predeljena sobana še v eno nadstropje, kamor se spleza po vratolomnih, s kovinskimi robnicami obitih stopnicah. Ves prostor dehti po čudni, omotični mešanici: zadehli zrak, prepojen s tobakovim dimom, znojem in blatno vlažnostjo, vmes vonji va smola smrekovih žaganic. Stopim gorindol med pogradi. Osiveli črnovojniki in mladi fantje, včasih bi dejal, oče in sin, ko bi ne bili obrazi tako trdi in službeni. Tuintam pa tudi vidiš napol starca ali napol otroka, tesno odetega v koc, roko primaknjeno čisto pod brado, z živim usmevom na licu, ustno napeto na ustni. Mož, kakor da razmišlja: »Jutri je oranje, dekle poidejo po steljo, popoldne posekava s hlapcem bukve ...« In fantek, kakor da se sklanja k tovarišu in šepeče: »Ne verjameš?« Sklonil bi se, poljubil te obraze in se porazgovoril o lepih rečeh ...

Noč je dolga. A vendar je dobro in prijetno pri srcu, ker se oddolguješ sam sebi. Vse božje dni ni minute, da bi vprašal svojo dušo, če je lačna in žejna. A kako velika je potreba, čutiš, kadar pridejo tisti trenutki.

V kotu, desno, od vhoda je postavljena železna peč, v bližini miza in klopi. Prisedem. Pri ognju se grejejo trije »vahtarji« in čakajo svoje ure. Prileten Primorec, kraševski tipus, drugi, z navzven štrlečimi ličnicami, je slovenski rudar iz Vestfalije, in najmlajši, tenek fant z betežnim, nevernim obrazom, kancelijski diurnist. Trudne geste, redke besede in tihe misli, mračne in nerazrešene kot v sanjah- Fant bere pismo od svojega tovariša na bojnem polju.

»Vedno sem mislil, s kakšnimi čuvstvi bom sprožil prvi strel na sovražnika. Bal sem se v slutnji, da se bo takrat nekaj usodnega zgodilo. Prišli so trenutki. Povem ti, tresel sem se, ko sem nameril, in kri mi je plala v glavo. Zdaj, zdaj! Vedel sem, da moram zadeti: Rus je ležal za grmom, dvesto korakov od mene, in streljal name. Zaprem oči in sprožim. »Matka!« je zakričal Rus in se zvrnil za grmom. Ko se je to zgodilo, sem bil čudovito miren. Komaj, da sem se zavedal svojega dejanja. Človek je pravzaprav nespameten, da sploh razmišlja o takih rečeh. Vojska je vojska. Zdaj streljam, ubijem vsak dan po par ljudi in reči moram, niti od daleč, da bi se raditega slabo počutil. Tako je, človek se vsega privadi in se mora privaditi, ker vojska je vojska.«

»Vojska je vojska ...« ponavlja Primorec z vdanim glasom in preobrača krompir v žrjavici.

»Imate tudi Vi kakšnega sina v vojski?«

»Jaz?« se okrene mož. »Seveda, imel sem ga, ker zdaj je padel moj sin. Ravno zato pravim: vojska je vojska. In treba je potrpeti. Aa?«

Z živim pogledom zrejo v nas njegove drobne oči. In kakor v nadaljevanje pripoveduje: »Veste, jaz sem Primorec in nimam več svojega doma. Pred tremi tedni sem bil še v Ljubljani in moja žena je bila še živa. Vedel sem, da se ji bližajo poslednje ure, in sem jo vsak dan obiskal v bolnici. In zadnji dim, preden je umrla, mi je še dejala: »Moj mož, kaj ti čem reči?« Težko je umirala in umrla je s široko razprtimi očmi. Ali verujete, da je zelo strašna taka smrt? Ko ni ne sina, ne hčere in ničesar in je prazno vse, kar je bilo kdaj v srcu skrbi in ljubezni. In ni besede, da bi jo izgovoril ob zadnji uri, ko je treba zavesti,tolažbe in sreče. Velik del sreče je marveč v blagoslovu, ki se z njim posloviš od sveta. Povem vam, zelo grenka je taka smrt«.

»Nimate nikogar več od družine?«

»Ne, ostal sem sam.«

»Sam — kakor jaz,« šepeče Vestfalec in potrkava z lopatico ob železno peč, da se krhajo od nje ubiti glasovi.

In diurnist poje tiho, kakor bi kdo pripeval: »Krogla priletela, v srce me zadela ...« — — —

Stopnice zaropočejo od težkih, napol pijanih korakov.

Triindvajsetleten fant, ki gre jutri celo tretjič v fronto, kapo okrašeno s cvetjem in trakovi.

»Adijo, bratci!« še postoji pri nas in s fantovsko gesto izgine na prosto. Grem za njim in ga vidim, da stoji na oglu in se razgleduje po dolini. Ko me sliši, zapoje in kakor vprašanje gre v noč njegova pesem: »Oh, zdaj gremo, nazaj še pridemo ...« In noč je tiha, brez besede, le v srcu je beseda, ki hoče govoriti —

Čutim, globoka in resnična je naša bridkost in spoznanje je veliko.