Noč v očesu, noč v duši
| Noč v očesu, noč v duši. (Češki spisal Peter Jasmin.) |
| |||||||||||||
Pred prohodno palačo, koje portal sta nosili dve veliki sohi karijatid, stal je z dne na dan pod večer mlad, meroma tridesetleten mlad mož igraje na harmoniko. Bil je reven; po letu in po zimi oblečen je bil slabo v kratko, bledorumeno suknjo, vojaške hlače, ali kar je še huje — bil je slep.
Ona dolga, temna noč brez lune in brez zvezd prostirala se je vedno pred njim. Očesi bili sta mu prevlečeni z ono belo neprezorno kožico, kateri ni zdravila.
Časih igral je neko baš tedaj pri ljubljeno pesnico, kakeršna se poraja v malih krčmah na bolj ali manj melodičen napev, včasih poslušal je bližajoče in oddaljujoče se korake ljudi. Mnogemu iz mimoidočih ganilo se je sočutje, ona najkrasnejša struna človeškega srca, in na medno mizico pritrjeno k godalu zažvenketal je novčič.
Ubogi revež izpoprijateljil se je že s svojo srečo. Prenašal jo je brez mrmranja, koprnel in tožil ni po solnci, katero je poznal le, kadar ga je po zgubani roki grelo. Stanoval je z materjo na najzadnjem konci Žižkova. Rano vsakega dne odpeljala ga je mati na omenjeni prostor, kjer je že postal otožen kras. Ondu pa je stal, dokler ni pozno na večer prišla ponj mati, da bi ga odvedla k skupni ubogi večerji.
Bilo je pozno v jeseni, ko se dan bliskovito krajša, a večeri so tako dolgi.
Slepec imel je jedenkrat srečen dan. Večkrat nego sicer zažvenketal je novec na medno mizico in jeden je bil celo srebrn, kakor ga je izpoznal po jasnem glasu in po debelosti. A ta dan danes zdel se mu je tako dolg — dolg kakor sama večnost. Vedel ni, koliko je ura, a mislil si je, da mora biti že večer, morebiti že sedma ura, ko prihaja mati ponj.
A matere doslej še ni bilo in torej ni moglo biti še tako pozno.
Polagoma so jeli ljudje manj mimo hoditi. Poprej slišal je celo zmer korakov, sedaj le posamezne in ti razlegali so se po kamnetem tlaku. Čakal in čakal je nestrpno. Zdelo se mu je, da na mater nikdar ni čakal tako dolgo. Po ulici bil je hladen veter, tako, da se je revež često po celem telesu tresel. Čakal je dalje.
Konečno ni šel dolgo nihče. Dušo stiskala mu je strašna tesnoba. Čemu mati ne gre? Al se ji je morebiti kaj prigodilo? Koliko jo vender ura? Kaj naj počne tu, če ne pride mati?
Prihajal je zopet nekdo. Pripravil se je, da ga vpraša, bodi kdorkoli, koliko je ura. Vprašal je, a vprašanec ga menda ni slišal, kajti korakal je brez odgovora naprej. Prihodnjega človeka, ki je šel mimo, vprašal je glasneje. Čul je, kako odpira uro — koprnel je od nestrpnosti.
„Čez nekaj minut bo devet.“
Slepca pretresel je strah. Potem pa mu je šlo na jok. Na drugo ni mogel misliti več nego na „čemu“, da mati ni prišla, in kako naj on zapuščen slepec pride brez pomočne roke iz te zmesi ulic in uličic do svoje sobice. Vendar saj mora mati priti! Morda jo je kaj nepričakovanega zadržalo, morda je že napoti k njemu, gotovo ga ne bo pustila tu {{{1}}} pod širnim nebom v mrzli, jesenski noči — saj je vender mati! Čakal je dalje, še vsaj pol ure; štel ponavljaje od jedne do šestdeset.
Iz štenja vzdranil ga je glas.
„Kaj stojite še tu? pojdite vender domov!“ glasilo se je vljudno.
„Matere čakam, da me popelje — slep sem.“
„Nje že ne boš pričakal, dragi prijatelj. Kje pa stanuješ?“
„Na Žižkovem.“
„Vodil te bom, tovariš. Tudi jaz grem tja.“
Slepec prijel je ponudeno roko in jo zahvalno stisnil. Torej so vendar še dobri ljudje na svetu in sočutje v ljudskih srcih vender še ni usehlo.
Korakala sta skupaj po cesti.
„Čakajte,“ rekel je na jedenkrat vodnik, „le v prodajalnico moram, takoj sem zopet tu.“
Slepec pokimal je z glavo in čakal. Vender vodnik se dolgo ni vrnil.
„Ali že greste?“ klical je po cesti, da se je razlegalo, a namesto odgovora čul je izdalja le razuzdan smeh. Duša napolnila se mu je z bridkostjo. Bil je torej preslepen, goljufan, trpko šalo dovolil si je nekdo s siromakom. Morebiti peljal ga je na nepravo pot, in sedaj stoji tu brez tolažbe, brez sveta in pomoči. Morda je že prišla mati na njegov prostor ter ga išče. Vsekako moral bi bil ostati na svojem mestu in tam čakati, da pride. Tam je imel saj nado, tu nima ničesar. Odločil si je, da se vrne.
Slišal je sicer okrog sebe nekoliko mimoidočih ljudij, a bal se je koga poprositi pomoči, da bi ne bil drugič osleparjen. Rad bi dal kakemu nekaj novcev, katere si je po dnevi prigodel, da bi ga le pripeljal tja, kjer je vsak dan stal, a kdo mu jamči, da vodnik ne uteče z novci ali da ga ne zapelje kam, kjer mu slekó poslednjo suknjo? Sam pojde!
Na cesti bilo je že tiho, le radostna godba oživila se je glasno iz neke kavarne in le poviševala je trpkost v njegovi duši. Plazil si je tesno ob hišah in tipal ...
Pomnil je, da sta zavila okrog dveh oglov. V istini dotipal je jeden ogel, šel je dalje in dotipal drugega. Spomnil se je, da je nekdaj mati pripovedovala, da je dom, kjer stoji, dvajset korakov od ogla. Štel je torej korake in po dvajsetem je obstal. Ako je šel prav, mora dotipati sobi pri portalu. Tipal je, a ničesar ni čutil, šel je torej krivo. Stal jo ondi trenotek. Čul je, kako se hišna vrata zapirajo, potem pa udarilo je desetkrat na cerkvenem zvoniku. Deseta ura torej že! Kaj se je neki prigodilo dobri majki, da ni prišla, in ali se še kdaj vidita? Zopet je šel nekdo mimo. Poslušal je.
„Do kam me izpremite?“
„Do Karlína.“
Slepcu prišlo je na misel, da bi šel za njima. To je na potu, bo vsaj bliže doma.
Šel je v istini za njima, dalje in dalje ...
Najedenkrat zadel se je ob nekoga. Oni je zaklel in hitel dalje na nasprotno stran. A slepec izgrešil je vodeče ga korake. Obstal je za trenutek. In zazdelo se mu je, da je ob strani slišal one iste korake. Tipal je, kakor je mogel, vedno dotikaj se z jedno roko hiš.
Najedenkrat so utihnili. Slepca ovèl je studen veter, megla legala mu je na prsi, a blizu šumela je voda ...
Kje je to? Nekje pri reki ...
Utrujen, preslepen, od lakote in mraza se tresoč je že obupal, da pride kam pod streho. Zgrudil se je pri najbližnji hiši, poslušal trenotek šumenje reke in mislil na majko; kmalu je zadremal.
Zopet bližali so se neki koraki; morebiti je straža. A ona hodi s pravilno odmerjenimi koraki, brez govorjenja ...
„Kje je bilo to?“ vprašal je glas.
„Na konci Žižkova, ali niste videli groznega žarenja? Ob polu sedmih prikazal se je ogenj, dve hiši sta zgoreli, a v podstrešni sobici zgorela je starka.“
Slepec je vstrepetal, hotel je klicati za idočima, a ni mogel iz grla izpraviti niti besede. Zgrudil se je z glavo na hišni prag. Neizmerna bolest legla mu je na srce, a jokal ni. O, čemu ni bil doma, potem bi bil ondi poginil z materjo v njenem naročji ...
Vender ali mora živeti?
Poskočil je najedenkrat kakor brez bolesti na otrpli nogi in šel polagoma proti onemu kraju, kjer je slišal šumeti reko. Ob vsakem koraku čul je silnejše in silnejše šumenje ...
Še dva koraka — mislil si je — in potem skočim ...
A že s prvim korakom pal je v valove ...