Noč smrti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Noč smrti
Din-Lin
Din-Lin je bila kitajska pisateljica, ki so jo po poročilih iz l. 1933. ustrelili.
Izdano: Književnost 5/2 (1934), 179-182
Viri: dLib 5
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Top, top, top, top! V zelenkasti svetlobi svetilke na stopnišču se je množica človeških senc, ki je ni bilo mogoče razločiti, pomikala v smeri proti polju. Težko so topotali škornji in čevlji po globokem snegu. Divji vetrovi zimske noči so jim udarili v lice. Poledica in težak sneg, ki je padal že dva tedna, sta jih napadla. Sunek ledenega vetra jih je zamrznil do kosti. Toda sence so neprostovoljno nadaljevale pot. Top, top, top!

Nov sunek vetra je vse pomedel okrog njih, tulil, ječal, bil obraze in telesa. V skupini, obkoljeni, zastraženi, razburjeni skupini je korakal mlad človek, nežen po zunanjosti, lep, dasi je bil njegov izraz divji in njegov obraz shujšan. V nenadni grozi se je spomnil. Prošlost – vse, kar se je pravkar zgodilo, je dozdevno prihajalo k njemu, prav od daleč, toda jasno. Videl je lokav obraz, poln hudobije in pohlepa. Velik, ves rdeč obraz z ostudnimi gospodovalnimi brki. Ko je mož govoril in gledal okrog sebe s svoje visoke ploščadi, je bil njegov obraz poln zadržanega ugodja, zlobe in oblastnosti. »Ali imate – kaj pripomniti? Obsojeni ste in sodba bo takoj izvršena.«

Kakšni spomini! ... Mladi mož je čutil, da ga plamen, ki je gorel v njegovi duši, skoro uničuje. Hotel je raztrgati tisti obraz, razdejati ga, udušiti tisti glas. V trenotku blaznosti je pomislil, da si mora narediti pot skozi skupino, in je pospešil korake. Nekoliko prej, ko je bil brez sodbe obsojen na smrt, ni imel moči, da bi ostal hladnokrven in se je onesvestil. Val besa in muke mu je vzel dih.

Bil je mlad poet, iskren in strasten.

Bum! Puškino kopito je težko udarilo ob njegova prsa. Suh že od zmeraj je po dvajset in pol dneh lakote v mračni ječi, kamor ni prodrl niti žarek sonca, postal še tanjši. Psovke vojaka, ki ga je bil, so prekinile njegove spomine. »Pes! Kaj hitiš! Vrag bo že počakal nate.«

Rožljanje verig.[uredi]

Kling, klang! Vražje rožljanje verig krog njegovih rok in nog, krog rok in nog tovarišev! Vse krog njega mešanica glasov. Podplati škornjev z velikimi žeblji so težko topotali po snegu. Top, top!

Tedaj se je osvestil, je razumel, da ga peljejo. Čudna misel mu je prišla na pamet. Bilo je, kakor da vidi druge oči pred seboj, lepe, nepozabne oči, ki so večno gledale v njegovo dušo. V skritem labirintu njegovega srca ga nekaj hudo boli, bolečina, ki ga trga in reže.

Nebo je bilo črno, črno brez meja. V tej temi sta bičala led in sneg, ki ju je ječaje prinašal sever. Svet je bil siv, meglen in sneg je dajal noči odsev pepela. Črne sence, žrtve in čuvarji, so se pomikali tiho skozi sivkaste odtenke. Le rožljanje verig in udarci bajonetov so motili tišino. Niti besede. Nihče ni tožil. Niti vzdiha, niti jeka. S trdnim korakom so šli k skritemu kotu polja: h kraju usmrtitev. »Za vraga,« je samo rekel, »umazanci! Kam nas je treba vleči, da nam vzamejo glave!«

V drugi vrsti mlada tovarišica nestrpno zmajuje z glavo. Veter ji nosi kratke lase v čelo in oči.

Tanek deček, ki koraka sredi skupine, skuša udušiti svoje krike. To mu skoro jemlje pamet; ne, ne sme kričati! Ustnice grize in se stresa v sovraštvu, ki ga ne more izraziti. Njegove široke odprte oči gore. Pogleda okrog sebe. Požira prostor, kakor da bi nekaj iskal. S pogledom prodira vsakega izmed tovarišev vse naokrog.

Obraz tovariša.[uredi]

Svetloba, ki jo je slabotno odseval sneg, je odkrivala obraze tistih, ki so bili blizu njega. Vojak gostih obrvi in hudobnih oči. Drugi: z obrazom idiota, široko razprtih nosnic, surovih ustnic. Zopet drugi. Drugi ... Okrenil se je ... Nato so se njegove oči ustavile na znanem, domačem obrazu. Tovariš mu je vrnil pogled, poln nežnosti in miru, pogled, ki je bil boljši od vseh besed, pogled, ki ga more dati samo tovariš, da dá utehe in poguma ob uri smrti. Jeza in groza mladega človeka sta se polegli. Ljubezen do nečesa drugega, kar se edino more imenovati »življenje«, se ga je polastila. Imel je gorečo željo, da bi mogel z rokami objeti ta obraz in ga pokriti s poljubi. Vrnil mu je pogled in mu dal znak poguma in trdnosti.

Top, top ... Topotanje korakov se je zdaj slišalo od obeh strani kakor neenotno udarjanje zmagovitih bobnov, ko jih je pet in dvajset nadaljevalo pot. Veter nad njihovimi glavami se je zagnal zdaj kot gorostasen rdeč prapor.

»Stoj, tu smo!« je zakričal častnik s krvoločnim glasom, držeč v roki samokres. »Stojte, pasji sinovi!«

Torej tako ... je prišel trenotek ... Bilo je kot žalosten odmev v vseh srcih.

»Postavite jetnike v red! Hitro jih uvrstite!« Častnik je bruhal besede. Vojaki v toplo podloženih plaščih so potiskali jetnike in jih bili s kopiti pušk. Obkolili so jih z vrvmi, da jih pritrdijo na drogove, ki so bili za njimi. Škornji in čevlji obsojencev so bili kakor debla v snegu.

Nastala je tišina, strašna tišina. Jetniki so gledali drug drugega in niso našli besed, da izrazijo svoje sovraštvo.

In tu so, zvezani na rokah in nogah, pritrjeni na drogovih, ki so jih zasadili v zemljo. Smrt je bila tu, čisto blizu. Samo temo so videli. Veter in sneg sta bičala. Preden so jih peljali na zadnji pohod v smrt, so jim odvzeli še obleko in zdaj jim je mraz rezal skozi kosti v mozeg. V prvi vrsti so se držali stisnjeni drug k drugemu.

Tema noči.[uredi]

»Le naprej! Popravite to vrsto!«

Komaj se je videla v temi skupina človeških bitij, ki so vlekla in potiskala nekaj zelo težkega.

»Dobro, postavite jo sem! Preštejte zločince!«

»Eden, dva tri.« Vojak je korakal in štel. Častnik je z živinskim obrazom pregledal vrsto ter sledeč vojaku zapovedal usmrtitev. Bilo je videti, kakor da je v tem surovem obrazu združena vsa zloba teh živin napram zatiranim. Ko je šel mimo jetnikov, so njih oči metale ogenj strastne jeze. Ta ogenj je gorel v njihovih prsih in jim je žgal telo in oči z bolestno mrzlico. Hoteli bi biti tega vraga do smrti, toda njih roke so bile v verigah in zavozlane na hrbtih. Stisnili so zobe in se tresli od mraza in gneva ob sunkih ledenega vetra.

»Tovariš, več poguma,« je rekel nekdo na desni mladega moža.

Mladi pesnik je okrenil glavo, da bi videl. Bil je prijatelj, s katerim je bil toliko govoril med večerjo. »Ne vznemirjaj se, dobro mi je.«

»Triindvajset, štiriindvajset, petindvajset. Tako!«

Častnik, ki je odštel, je težko gazil pot v snegu do stroja in je začel tuliti.

Kakšna brezmejna praznina! Kakšen veter neprestano in kakšen sneg! Sivi odtenki brez kraja. Tema. Strahotne sence so se odražale v sivini, ki je bila kakor smrt.

»Dobro. Vse je v redu. Čakajte na žvižg!« je zapovedal častnik.

Žvižgi.[uredi]

Srca so strahotno udarjala. Kakor napete strune. Težka stvar pred njimi – je bila smrt. Več vojakov je bilo zoposlenih z njo. Zdelo se je, da nebo požira jetnike; tema jih bo zmlela – telesa petindvajsetih.

»Tovariši! Umreti moramo, toda nekje bo še danes manifestacija naših. Želimo ji, kar ji moremo želeti najboljšega.« 

Jetniki so začeli kričati na vso moč. Vse, kar se je bilo zbralo v njih srcih, vse česar niso mogli izraziti, se je vrnilo z nenadno jasnino. Noč je odmevala od njihovih krikov.

Tema je izginila in svetloba je sijala v njihovih očeh: porajanje novega sveta!

Žvižg se je zaslišal. Petindvajset močnih in junaških glasov je pelo.

Pok, pok, pok!

Težka stvar je bruhnila krogle in pokosila vrsto v ravni črti.

Petje je oslabelo, toda nekaj glasov, ki so ostali, je postalo močnejših.

»To je končni boj!«

Divji kriki žvižga.

Pok, pok, pok!

Mračna stvar je pomedla vrsto. Pet je je postalo še tišje in nekaj glasov je ostalo, slabotnih, komaj zaznatnih.

Dež.[uredi]

Tretji žvižg. Pet je je prenehalo v dežju krogel.

»Psi, umazanci, izvržki! No, pojte zdaj!«

Še nekaj kletvic in častnik je zadovoljno odšel v smer, odkoder je bil prišel.

»Vzdignite puško!« je ukazal, »takoj nazaj na mesto! Pokopali jih bomo jutri. Saj ne mislite, da bodo trupla ušla? Kaj! No!«

Vrnil se je. Vojaki so znova topotali po snegu. Top, top!

Noč je bila grda, turobna. Moker sneg je težko padal in zimski veter je tulil. Sneg je pokrival glave, ki so padle do zemlje, toda takoj ga je veter odnesel. Bili so nemi in negibni.

Tu in tam je težko kapljala kri.