Noč pred jutrom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Noč pred jutrom ...
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Ljubljanski zvon 49/8 (1929), 483–484
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Noč pred jutrom, noč žuborečih daljav,
noč bledih zvezd na vzhodnem svodu nebá,
noč nad vrtovi božje čuječnosti.

Zemlja vseširno sprostrta v varstvu mrakot,
zemlja deviška, samotna v prostorju svetov,
v sanji svežih motnjav in rahlih svetosti.

Buden, zazrt v zastrmelo tišino svetá,
zemlja, s teboj sem [v dnevu bloden, brezdomski,
vriščečim, kričečim glasovom odmaknjen, sovražen].

Zemlja, nad Tebe se sklanjam. Vsa tuja si v dnevu,
vdana rokam, ki te plenijo, grebejo, trgajo,
njim se razdajaš, o sladostrastnica večna.

V množicah, znova in znova sprejemaš jih k sebi
vse vprek, ne ločiš jih po obrazu in srcu,
strašna si v svoji slepoti, večna pramati.

Čakal sem te v temni žalosti, skrit v svojo vero,
prišel sem k tebi ob pozni uri spokojev,
brez besede, z ljubeznijo tihih oči,

kakor deseti brat, ki je goste prešerne
zapustil užaljen in šel se spovedat gozdovom,
bog ga je v varstvo vzel pred krohotom pijancev, —

kakor k deklici beli, njen dom je svetišče
sinjih sožitij [so li dehtenja prek vrta
vase sprejela najine skrite molitve?], —

kot nočni potnik, ki je sredi planjave
izstopil iz vlaka drvečega v jutro neznano
bučnemu, žoltemu dnevu v rezki sprejem.

Mir na bregu podtalno zvenečih valov
usodnosti — ne več hropenje drevesa v viharju —
gledanje v dalje bivših, bodočih vekov.

Novo zavedanje sebe kakor v bridkosti,
ki se preraja v radóst ob vdanem sprejetju
vekovite določbe — to je posvečenje

v stvarstvu — vanj sem izdahnil poslednjo bolest.
Vsega takó naj obsije me milost, ki lije
iz harmonije svetlega prebujenja

dolgo, dolgo molčečega srcá.