Noč po mega žuru

Noč po mega žuru Ivan Sivec

Izdano:	Sivec, Ivan (2001). Zadnji mega žur. Ljubljana: Karantanija.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Za pomoč pri spletanju pripovedne niti o dogodkih, ki so se pripetili po nesrečnem dejanju dijaka Mateja, se zahvaljujem Aniti, Božidarju, Cirilu, Darinki, Diani, Helenci, Igorju, Iztoku, Jerneju, Katarini, Karlu, Maji, Mariji, Martinu, Metki, Milanu, Mileni, Petri, Simoni, Sonji, Tatjani, Urošu, Vasji, Vesni, Vojku, Zofki, Živi ...
Predvsem pa sem hvaležen gospe Maji, da mi je zaupala tole kruto zgodbo današnjih dni.
avtor

P. S.
Spoštovani bralec! Če nočeš biti prikrajšan za del bralnega užitka, potem pred to knjigo vendarle preberi pripoved istega avtorja z naslovom Zadnji mega žur.


Vsak konec je v nekem pogledu tudi začetek. Pa čeprav še tako boleč. Na vrsti je torej začetek, pa čeprav gre za usodni konec.
Ko se je gospa Maja vrnila s sinovega pogreba domov, v svojo veliko hišo na robu mesta, je bila povsem brez moči in brez zadnje vere v življenje. Pred njo se je porušil ves svet, pred njo je zevalo eno samo veliko črno brezno, pred njo ni bilo več nobene bilke, ki bi se je lahko oprijela.
Hujše bolečine pač ne more biti, kot da izgubiš osemnajstletnega sina edinca. Sina na pragu življenja.
Njen brat Lojze jo je odpeljal v dnevno sobo in jo obzirno pustil, da se je sesedla na kavč ter tam obsedela kot ožeta cunja.
Lojze je prvi trenutek nameraval, da bi jo kot nebogljenega otroka spravil v posteljo, a se mu je zazdelo, da bi to njeno duševno stanje lahko še poslabšalo. Bolje je, da je nekaj časa še tesno ob njej in da jo ima na očeh.
»Matej, moj Matej ...« je gospa Maja tu in tam nemočno zahlipala, kot bi iz dna morja prihajali zadnji mehurčki zraka.
Tako sta dolgo sedela v dnevni sobi in nemo strmela v prazno. Pred njima je bil nič, en sam prazen nič.
Ves čas pa je nad njima visela podoba mladega, nasmejanega mladeniča Mateja.
Naenkrat je smrtno tišino pretrgalo cingljanje v sosednji sobi. Lojze se je vidno zdrznil. Čeprav je bil v najboljših letih, čeprav je bil močan in čokat, čeprav je rad rekel, da se nikogar ne boji, ga je vse tisto, kar ga je nažiralo od znotraj, že zdavnaj naredilo krhkega, slabotnega, ranljivega. Za sabo je imel neuspel zakon, propadlo podjetje, veliko navideznih prijateljevanj s kolegi ob šanku. Zvončkljanje telefona v sosednjem prostoru se je ponovilo. Jasno in glasno. Nobenega dvoma ni bilo več, nekdo je že nekaj trenutkov zatem, ko sta vstopila v hišo, klical gospo Majo. Glas telefon se je zarezal v tišino kot cirkularka.
Maja je komaj zaznavno dvignila pogled.
Lojze je bil ogorčen. Le kdo bi ju lahko zdajle klical? Pol ure po pogrebu! Verjetno gre za pomoto, strašno neprijetno pomoto. No, morda pa kliče kdo, ki ne ve, kaj je doletelo Lampetovo hišo. Morebiti hoče kdo, očitno brez olike, sestri izraziti po telefonu sožalje.
Ko je telefon zapel v tretje, je gospa Maja znova planila v krčevit jok. Lojze ni mogel verjeti svojim očem. Njegova sestra je bila še pred sinovo smrtjo naravnost vzorna ženska, cvetočega videza, trdne hrbtenice. Vse ji je šlo dobro od rok. Na zunaj je bila nekoliko močnejša, vendar so njene elegantne obleke prekrile odvečne kilograme, njen skrbno nanešen make up pa tudi vse drobne gubice na obrazu. Zdaj pa je pred njim sedela namesto podjetnice leta – za katero jo je proglasila revija Jana – razvalina stoletja.
Retrospektiva. Pogled nazaj.
Maja Lampe je uspešna podjetnica. Ukvarja se s prodajo in priključitvijo računalniške opreme. Moža izgubi zelo zgodaj. Kljub temu družinsko podjetje lepo cveti. Veliko si obeta od denarja, ki ga bo dobila na evropskem natečaju. Prav njeno podjetje EU Computers bo lahko opremilo vse osnovne in srednje šole z novimi računalniki. Gospa Maja živi sama s sinom Matejem. Sin zaključuje Drugo gimnazijo. Tik pred maturo se mu zalomi pri matematiki. Profesorica ga ne mara. Zaplete se mu tudi v ljubezenski zvezi z maturantko iz paralelke, Tjašo. V trenutkih slabosti se začne zatekati k verski sekti, imenovani Srečni angeli. Noč pred pohodom maturantov po ljubljanskih ulicah skupaj z dvema sošolcema iz mladostne objestnosti zazida vhodna vrata v gimnazijo. Ravnatelj mu obljubi izključitev. Matematiko piše nezadostno. V Cankarju najde svojo izvoljenko Tjašo v objemu drugega. V obupu steče na vrh stolpnice Ljubljanske banke in se vrže v globino. To je drugi maturantski samomor tokratne sončne pomladi. Zadnjega slovesa od nesrečnega sošolca se udeleži ves 4. f, pa tudi velik del 4. c. Tjaša stopa za žaro skupaj z materjo Majo, kot bi bila Matej in Tjaša poročena. Vsi objokujejo Matejevo smrt, vendar vrnitve ni. Ob Mateju ostane na grobu samo psiček Uzo.
V sosednji sobi je še enkrat razločno zazvonil zvonec telefona. Tokrat sta oba razločno zaslišala znak, ki sproži faks. Nekdo bo torej poslal sporočilo po faksu.
Lojze se je ob tem vidno oddahnil. Verjetno bo sporočilo poslal eden od Majinih poslovnih partnerjev, ki ne ve, kakšno tragedijo je doživela. Pravzaprav je neumno, da ima Maja faks tudi doma, v stanovanjski hiši. Morala bi povsem ločiti poslovni prostor od stanovanja. A kaj, ko se je vedno tako bala, da bi izgubila eno samo stranko, en sam posel. Po moževi smrti je bila tako rekoč noč in dan samo v službi. Zato pa si je pridobila toliko imetja. A kaj ji pomaga, ko pa ji je sreča obrnila hrbet.
Iz sosednje sobe je bilo dobro slišati, kako se je valj pri faksu začel obračati, nato pa se je po kratkem sporočilu ustavil.
Hvalabogu, si je mislil Lojze sam pri sebi, zdaj bo mir. Pozneje, ko bo sestra odšla počivat v spalnico, bo izključil vse telefone. Vsaj za nekaj dni. Navsezadnje je prav, da tudi vsi sestrini poslovni partnerji zvedo, kako hudo jo je udarila usoda.
Sedela sta v tišini poznega popoldneva in čakala na prvo dolgo noč. Prva noč je po pripovedovanju mnogih najhujša. Pravo soočenje s smrtjo navadno pride šele po pogrebu, včasih tudi šele nekaj dni pozneje. Prej gre predvsem za zunanji dogodek, za zunanje slovo, pozneje pa je treba zadnje slovo od najdražje osebe preboleti tudi v sebi. To pa je veliko huje kot tisto na Žalah.
Naenkrat je v kleti nekaj zaropotalo. Lojzetu so se naježili lasje. Ni bil vraževeren, tudi z vero zadnja leta ni pretiraval, zdaj pa ... Na lastna ušesa je razločno slišal, da je nekdo v kleti odprl okno in naredil nekaj korakov po kamnitem tlaku.
Top-top-top ...
»Matej, Matej se je vrnil!« je nenadoma poskočila gospa Maja s stola. Oči so ji zažarele v silovitem ognju. Kot bi ji nekdo v hipu vrnil vse življenje.
Brezglavo se je pognala po stopnicah navzdol. V polmraku je preskakovala po tri stopnice hkrati.
Lojze ni imel druge izbire, kot da je odšel za njo. Počasi in previdno. Morda pa se po smrti res vračajo spomini v hišo. Mogoče pa je res vstopil Matejev duh. Ljudje smo navadno samo zato tako maloverni, da nam ni treba nič narediti. Kaj pa, če je resnica drugačna?
Resnica je takšna, kot jo vidimo. Resnica ni resnica, ampak je samo podoba resnice. Resnica je lahko tudi velika laž, laž pa prava resnica. Vse je odvisno od trenutka resnice.
Na spodnji stopnici je Lojze sestro ujel in jo trdo zagrabil za ramena.
»Maja, vrni se! Saj ni bilo nič!«
Dobro je vedel, da je to rekel predvsem zato, da bi potolažil samega sebe.
Maja pa je tiščala kar naprej in naprej. Z velikim pričakovanjem in z neskončnim bleskom v očeh je odprla vrata v klet in zaklicala:
»Matej! Saj si ti? Kajne, da si ti?!«
V kleti ni bilo Mateja. Okno pa je bilo res do kraja odprto. In videti je bilo, kot da se okenski okvir še vedno na lahno pozibava sem ter tja ...
»Pojdiva raje gor, v dnevno sobo!« jo je močneje prijel Lojze okoli ramen in jo prisilil, da je odšla z njim.
»Vem, da je bil Matej,« je s skrivnostnim glasom zašepetala gospa Maja. »Matej in nihče drug!«
Revica! si je mislil brat sam pri sebi. Sinova smrt jo je tako potrla, da se ji je popolnoma zmešalo. Ne bo tako preprosta naloga paziti nanjo. To bo vražji posel. Pa četudi mu bo na koncu, ko bo znova prišla k sebi, to bogato poplačala in četudi bo imel ves čas vsega na pretek. Tudi pijače.
Res, Lojze se pijače ni branil. Vsaj zadnja leta ne. V pijači je našel zatočišče, ko ga je zapustila žena, v pijači je našel uteho, ko se je prijavil na zavod za brezposelne, s pijačo si je poplaknil vsak slab trenutek v življenju.
PIJAČA VESELJE VRAČA. KDOR NE PIJE, NI SLOVEN’C. EN LITER AL’ PA DVA, TO NAM KORAJŽO DA.
Ko sta prišla v zgornje prostore, so se gospe Maji znova zableščale oči. Z vso močjo je odrinila brata proč od sebe, in to tako močno, da bi kmalu padel na tla, nato pa sunkovito odprla vrata v svojo malo pisarnico.
Kot nora je skočila k faksu in iz njega iztrgala list papirja.
Lojze je nerad stopil za njo.
Da, v rokah je držala list s sporočilom, ki je bil napisan – pa saj to je nemogoče! – z Matejevo pisavo! S pisavo umrlega Majinega sina!
Lojze je čez sestrino ramo pogledal na list papirja, ki ga je z drgetajočimi rokami držala v rokah.

28. 5. 2000 07/707-707 NEBESA
Draga moja mami!
Tu mi je lepo. Bog mi je vse odpustil. Tudi Tebi bo. Pojdi v dnevno sobo, v zgornjem predalu je nabita pištola. Potrebovala boš samo trenutek poguma in za vedno bova skupaj v nebesih. Težko Te že čakam. Čao!
Tvoj Matej

»Matej mi je poslal sporočilo, Matej!« je zavrisnila gospa Maja in se od sreče sesedla na stol. »Ni pozabil name. Samo štiri dni se nisva slišala, zdaj bova pa spet skupaj. O, Matej moj, hvala ti, hvala ti!«
Gospa Maja je bila videti tako srečna, kot bi ji dali vse zemeljsko in nebeško kraljestvo hkrati. Stisnila je sporočilo k sebi na prsi in se žarečih oči zazrla v brata ob vratih.
»Si videl?! Matej mi je pisal!«
Potem je še enkrat preletela pisanje in se pozorno zazrla v črke.
»Da, to je njegova pisava! Kako lepo pisavo ima! Vedno je znal tako lepo pisati. Od prvega razreda naprej. O, Matej, samo da si se mi oglasil, samo da si se mi oglasil!«
Lojze je še enkrat preletel vse besede na papirju. Res so bile napisane s pravo Matejevo pisavo. Prav s tako pisavo mu je pisal z morja, iz Grčije, kjer sta se menda spoznala s punco Tjašo. In res je bil faks naslovljen na njegovo sestro ... In res je pisalo, da prihaja faks iz nebes. Toda, ljudje božji, saj to je nemogoče! Da bi mrlič pisal z drugega sveta! To se še ni zgodilo!
Naenkrat se je čelo gospe Maje močno zmračilo. Videti je bilo, kot da se je prej tako razveselila Matejevega sporočila, da na vsebino sporočila niti pomislila ni. Zdaj pa je dojela tudi to. Z mrliškim glasom je še enkrat razločno prebrala drugi del sporočila:
Pojdi v dnevno sobo, v zgornjem predalu je nabita pištola. Potrebovala boš samo trenutek poguma in za vedno bova skupaj v nebesih. Težko Te že čakam. Čao!
»Matej, prihajam!« je takoj zatem skočila k vratom in odvihrala proti predalniku.
Lojze jo je tisti trenutek, ko je skočila mimo njega, skušal ujeti, a je ni mogel doseči.
Pognal se je za njo, toda bilo je že prepozno.
Ko je obstal pod podboji vrat, ki so vodila v dnevno sobo, je zagledal čuden prizor.
Njegova sestra je vsa živčna potegnila iz predala pištolo ter si v naslednjem trenutku potisnila cev naravnost v usta. Lojze je bil do tistega trenutka prepričan, da tisti, ki delajo samomore s pištolo, to naredijo tako, da si cev nastavijo na sence. Tudi sam je bil prepričan, da bi storil tako, če bi prišlo do tega. Sestra pa si je potisnila cev globoko v usta. To bo veliko krvi, to bo grozno razdejanje, to bo grda smrt ...
»Ne!« je zakričal na ves glas, v upanju, da ne bo pritisnila na petelina.
Sestra ga je pogledala kot ujeta žival, ki nima nobenega izhoda več. A vendar je za trenutek še vedno oklevala, ali naj pritisne na petelina ali ne.
To je presenetilo tudi Lojzeta. Kdo ve, kaj mu je bilo tisti trenutek, toda naenkrat je čisto razločno vzkliknil:
»Pritisni, prekleto, pritisni že enkrat!«
Res bo storila grdo smrt, toda potem bo končno mir. Mir za vso žlahto, mir za vso okolico, mir za vse ljudi.
»Pritisni, Matej te čaka!«
Zatisnil si je ušesa in se obrnil stran. Vsekakor ne bi rad opazoval sestre v takem trenutku.
Zdaj zdaj bo počilo ...
Nato pa bo nastala pod njo mlaka krvi in konec bo vsega.
Konec!
Gospa Maja pa je naenkrat teatralno vzela cev pištole iz ust in razločno rekla:
»Matej moj, prihajam!«
Ponovno si je vtaknila cev v usta in ... Brez premišljevanja je s prstom pritisnila na sprožilec.
Lojze je stopil dva koraka nazaj.
Pričakoval je strašen pok in razmesarjenje glave ...
A zgodilo se ni nič.
Nič!
V tišino noči je samo potiho šklocnilo.
Sprožilec se je res sprožil, počilo pa ni. V pištoli očitno ni bilo nobenega naboja.
Lojze je po nekaj trenutkih grozovite tišine začudeno pogledal proti sestri. Potegnila si je pištolo iz ust in jo vrgla daleč proč od sebe.
»Ne maraš me, Matej, ne maraš!« je zaihtela ter se zgrudila na tla. »Niti umreti mi ne pustiš!«
Brat jo je odvlekel do kavča in jo prevalil nanj kot mrtvo žival. Nato ji je razrahljal bluzo, ji pod glavo podložil blazino, noge pa dvignil na kavč ter jo pokril s pregrinjalom.
»Spi, vsaj malo zaspi, jutri je nov dan!« ji je rekel sočutno. Sestra je bila zdaj videti kot mrlič na mrtvaškem odru. Kot da se je ob dogodku s pištolo izpraznila prav do zadnjega atomčka. Hip zatem je padla v omedlevico.
Ko je Lojze videl, da je obmirovala, je najprej potihoma stopil do bifeja. Dobro je vedel, da ima sestra v njem vedno dovolj najboljše pijače. Za poslovne partnerje, ki so jo obiskovali na domu. In za prijatelje, s katerimi se je družila po moževi smrti. Čeprav med seboj nista imela skoraj nobenih stikov – le zdaj ji je moral stati ob strani – se je o gospe Maji marsikaj govorilo po bifejih. Še zdaleč ni bila samo podjetnica leta.
Ko je zvrnil tretji kozarček, mu je postalo lažje. Ves svet je začel naenkrat plavati okoli njega. Matejeve žare ni bilo nikjer več, prav tako so v megleno daljavo izginile vse bele rože, na hitro so neznano kam izginile tudi vse njegove težave.
Stopil je do pištole in si jo ogledal.
»Hja, pa res! Nobene krogle ni v njej ...«
To ga je tako vznemirilo, da je zvrnil še dva kozarčka. Saj je vseeno, s čim se drogiramo. Sestri Maji so dali močna pomirjevala, sam si pomaga s pristnim viskijem. Marsikdo se dela na zunaj lepega, češ, jaz pa nisem pijanec, v bistvu pa smo vsi zadrogirani.
DROGA JE NAŠA PROGA.
Ko je obležala na mizici prazna steklenica, se je tudi sam zleknil na stol in zaspal kot ubit.
Naj gre k hudiču vse skupaj!
Konec!
Nič!
Prizor št. 2.
Prizorišče: na drugem koncu Ljubljane, v Trnovem, v veliki meščanski vili. Pri Tjaši doma. Že ves teden jo kot dojenčka varujeta oba starša. Dežurata noč in dan. Niti za trenutek ne zatisneta očesa. Ko gre spat Tjašin oče, bedi njena mati in obratno.
Obema je še vedno pred očmi prizor iz Cankarja, kjer so imeli maturantca. Pravzaprav prizor po maturantskem plesu, ko so zvedeli, da se je Matej ubil. Mnogi so govorili, da samo zaradi Tjaše. Tako je bilo tudi videti. Njuna hčerka se je namreč, takoj ko je zvedela, da se je njen fant Matej pognal v smrt, prerinila skozi množico do trupla na tleh in planila mrtvemu fantu v objem. Ko se je za trenutek ovedla, pa je naenkrat vstala in se hotela po fantovi poti povzpeti na vrh stolpnice. Ker sta njeno namero začutila dva njena sošolca, sta jo zagrabila z rokami od zadaj, pomagala pa sta tudi policista.
Tjaša se je trenutek zatem iztrgala iz njunega jeklenega objema ter se skozi množico prerinila do vhoda v stolpnico.
Končano je! Z Matejevo smrtjo je končano tudi njeno življenje! Samo tako sta lahko skupaj, da gre za njim. Matej, prihajam!
»Za njo!« je zaklical policist na vhodu v stolpnico. »Ali ne vidite, da bi tudi ona rada skočila dol?!« 
Za njo so se pognali tako policisti kot civilisti. Prvi med njimi je bil James, predsednik razredne skupnosti 4. f. Ves čas je pazil na to, da se Tjaša ne bi oddaljila in si ne bi še sama storila kaj hudega.
Ko so jo na stopnicah ujeli, je začela na vso moč brcati, gristi, suvati, vendar je kljub temu niso izpustili. Šele ko je spoznala, da jim ne more uiti, so se ji usule debele solze. Videti je bilo, kot da se je šele tedaj povsem zlomila v sebi.
Policist Lojze je zapisal v zapisnik:
Na nevarnost, da lahko naredi samomor kdo od svojcev ponesrečenca, ves čas računamo. Tudi v primeru dijaka Druge gimnazije smo bili vseskozi na preži. Ko se je Tjaša V. pognala po stopnicah navzgor, sem bil takoj v akciji. Prvi jo je sicer dohitel dijak iz njene šole, zatem pa sva vse svoje strokovno znanje uporabila jaz in moj pomočnik Alfonz.
Skrušeno Tjašo so s policijskim vozilom odpeljali najprej na urgenco, kjer je dobila pomirjevala, od tam pa so jo starši odpeljali domov.
»Svetujem vam, da je niti sekunde ne pustite same!« jima je rekla dežurna zdravnica.
Zadnji stavek je v zavesti obeh Tjašinih staršev odmeval noč in dan. Zavedala sta se, da imajo zdravniki prav. Ničkolikokrat se je v trenutku neprisebnosti v smrt pognal še drugi član ljubezenske zveze. Če pa bi mu tedaj lahko kdo pomagal, do tega zagotovo ne bi prišlo. »Najbolj kritični so prvi dnevi, prvi teden, morda celo prvi mesec ...« je dejala Vrhovčevima psihologinja. »Sami boste presenečeni, kako vidno se bo pobirala iz dneva v dan. Res je, da smo si ljudje med seboj različni in da so ti dnevi lahko pri nekom bolj razpotegnjeni ali bolj strnjeni, a ob topli človeški pomoči se na koncu pobere prav vsak. Drugega nam tako ne preostane. Življenje mora iti naprej.«
Tjaša je bila po tednu dni še vedno taka kot dan po pogrebu. Noč in dan je sedela v svoji sobi, poslušala glasbo, ki sta jo imela rada z Matejem ter kaseto z Matejevimi besedami. Tu in tam so jo starši po nasvetu psihologinje odpeljali na grob, da bi se spopadla z resnico, vendar ji to ni veliko pomagalo. Še naprej je predvajala kaseto. Tisti pogovor, ki sta ga posnela nekoč v trenutku ljubezenske zamaknjenosti. Šalila sta se, da snemata radijski intervju oziroma radijsko šolo za zaljubljence. Zaljubljenca sta bila seveda onadva: Tjaša in Matej!
Radijska šola za zaljubljence.
Tjaša: »Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, pred radijskim mikrofonom je dijak Matej iz 4. f, ki je nesmrtno zaljubljen v dijakinjo Tjašo iz 4. c. Dijakinja Tjaša zahteva od sošolca iz paralelke, da posname svojo ljubezensko izjavo na nosilec zvoka. No, spoštovani sošolec iz sosednjega razreda, ali je res, da ste zaljubljeni?« 
Matej: »Ja, valda!« 
Tjaša: »Pa ste zaljubljeni v ves svet ali samo v določeno osebo?« 
Matej: »Samo v določeno osebo, ki sedi ta večer ob meni. Resnici na ljubo moram povedati, da mi je ta oseba – kot bi rekel pesnik – nadvse draga in ljuba. Posebno še tedaj, kadar me ob dveh ponoči počaka v sami spalni srajčki.« 
Tjaša: »Prosim, da ostanete dostojni! Mi smo nacionalni radio in ne smemo zdrkniti na raven lokalcev. No, pojdimo naprej! Ali je res, da brez te določene osebe, ki ji je menda ime Tjaša, ne bi mogli živeti?« 
Matej: »Ja, valda! Res pa je tudi, da brez te osebe z imenom Tjaša odslej naprej ne bi znal več živeti.« 
Tjaša: »Ne bi znali nekaj dni ali vse življenje?« 
Matej: »Popravljam izjavo. Ne bi znal živeti v življenju nasploh.« 
Tjaša: »In je res, da pišete pesmi?« 
Matej: »Ja, res. V opravičilo lahko povem, da je pač vsak po svoje premaknjen.« 
smeh
Tjaša: »Povejte mi kakšno pesem, prosim!« 
Matej: »Hodim in hodim, življenje je en sam samcat beli prt, na koncu pa stoji neskončno velik vrt, na vsakogar pa na koncu te poti čaka – smrt!« 
Tjaša! »Kaj ga pa serješ! Ali ne vidiš, da snemam?! Kakšna pesem pa je to, o smrti! Pred nama je življenje! Khm, khm! – Oprostite, prišlo je do manjše prekinitve: No, gospod dijak Lampe, kakšno ljubezensko izjavo bi lahko dali v zvezi s Tjašo?« 
Matej: »Tjašo iskreno ljubim in jo bom ljubil vse življenje, kjerkoli bom. Želim ji, da bi se ji uresničile vse sanje in da bi bila vedno srečna. Skozi življenje naj stopa pokončno in odločno. Kadar ji bo pot šla navzdol, naj pomisli, da hodi v mislih z njo vedno še ena oseba, njen Matej!« 
Tjaša: »Aplavz! To ste dobro povedali. In še pesem zanjo!« 
Matej: »Ti si moja južna zvezda, ti si moja srečna cesta, vedno bom s teboj kakor angel varuh tvoj!« 
Tjaša je zavračala vso hrano in pijačo, vsak pogovor, vsak obisk, le noč in dan je ponavljala besede iz tega pogovora:
»Draga in ljuba oseba ... Ne bi znal živeti v življenju nasploh ... Hodim in hodim, življenje je en sam samcat beli prt, na koncu pa stoji neskončno velik vrt, na vsakogar pa na koncu te poti čaka – smrt! ... Pred nama je življenje! ... Tjašo iskreno ljubim in jo bom ljubil vse življenje, kjerkoli bom. Želim ji, da bi se ji uresničile vse sanje in da bi bila vedno srečna. Skozi življenje naj stopa pokončno in odločno. Kadar ji bo pot šla navzdol, naj pomisli, da hodi v mislih z njo vedno še ena oseba, njen Matej! ... Ti si moja južna zvezda, ti si moja srečna cesta, vedno bom s teboj kakor angel varuh tvoj!« 
»Le kdaj se bo to nehalo?« se je na glas spraševal Tjašin oče. Rad bi videl, da bi se hčerka spet oprijela življenja, rad bi videl, da bi šla delat maturo vsaj v jesenskem roku. In sam bi rad spet kot prej hodil v službo.
»Potrpiva še malo,« mu je prigovarjala žena. »Zdaj šele vidim, kako je imela Tjaša rada Mateja. Tisto, kar ji podtikajo drugi, je ena sama laž, velika laž. Fant zaradi nje že ni šel v smrt, o tem sem prepričana!«
Kadar koli sta jo hotela starša vzpodbuditi k temu, da bi pojedla vsaj juhico, ju je vedno zavrnila ter si šla pogledat na papirju natisnjen zadnji Matejev mesič:

24/05:New
MATEJ-GSM
24/05/2000 7.39
Zivijo, lubi! Ne verjemi, kar ti bo natvezila matka! Nic hujsega ni bilo. Vec osebno. Pote pridem ob sestih zvecer. Zdaj grem pogledat v solo, ce sem res pisal cisto petko. P&P tvoj Matej.

V Cankarja je potem še prišel, toda na njeno smolo jo je našel prav v trenutku, ko so odplesali slavnostni ples in jo je njen soplesalec Igor – poljubil! In to ga je dokončno pognalo v smrt!
Tjaša se je v zadnjem tednu iz cvetoče gimnazijke spremenila v starko. Vsa suho in betežno, z globokimi podočnjaki pod zgrbančenim čelom, s tresočimi rokami.
Iz obupanih oči pa je zevalo eno samo veliko obtoževanje.

Le zakaj nisem poiskala Mateja tistega dne, ko je bil v tako grozni stiski? Pomembnejša se mi je zdela pričeska na maturantcu kot moj ljubi fant! Le zakaj ga nisem šla počakat pred šolo? Pogovorila bi se in zasukalo bi se drugače! In – o, le zakaj – sem sploh odšla na maturantca? Če ne bi šla v Cankarja, bi Matej še danes živel. O, Matej, Matej, kakšna nula sem!

Natanko osmi dan po Matejevem samomoru, ob isti uri, ko se je pripetilo usodno dejanje, se je pri Vrhovčevih zgodilo nekaj komaj verjetnega.
Pri Tjaši je bil tedaj spet njen oče.
Tjaša je v kasetnik znova vložila kaseto s pogovorom z Matejem.
»Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, pred radijskim mikrofonom je dijak Matej iz 4. f, ki je nesmrtno zaljubljen v dijakinjo Tjašo iz 4. c.« 
Na vrtu je naenkrat močno počilo. Ura je bila 20.22. Slišati je bilo, kot bi nekdo ustrelil s puško ali pištolo. Tjašin oče se je stresel po vsem telesu, kot bi nekdo ustrelil njega. Vendar se je skušal narediti, kot da ni bilo nič.
Tjaša se je ob strelu prvič bolj vidno vznemirila in glasno zaklicala:
»Matej je! Pome prihaja!«
Oče je vstal in stopil k njej. Objel jo je čez rame in ji pomirljivo dejal:
»Saj ni bilo nič! Le na sosedovem dvorišču je nekdo prelomil desko.«
Tjaša pa se je vsa pretresena zagledala v vrata in nenavadno živahno odvrnila:
»O, jaz pa vem, da je bil Matej! To je bila njegova pištola!«
Po stopnicah navzdol, v kletni del vile, kjer je imela Tjaša svojo sobo, so res prihajali dobro slišni koraki.
Tjašin oče, ki je znal vedno stati na trdnih tleh, se je prestrašen zagledal v vrata. Zdaj zdaj se bo res upognila kljuka, zdaj zdaj se bo res prikazal – Matej! Toliko hudega so prestali v minulih osmih dneh, da sta bila tudi oba z ženo z živci povsem na koncu.
Vrata so se na hitro odprla ...
V Tjašino sobo je vstopila – Tjašina mami.
»Ali sta slišala? Nekdo strelja na vrtu!« Tresla se je po vsem telesu kot šiba na vodi.
»Nič ni bilo, samo prisluhe imamo ...« je skušal obe pomiriti Vrhovec.
»Ne, počilo je, v resnici je počilo. Na lastna ušesa sem slišala. Nekdo nam streže po življenju ...«
»Ne, ne, Matej je prišel pome!« je dejala Tjaša. »Ali niste brali tiste lepe ljudske pesmi Mrtvec pride po ljubico? Kadar prihajajo mrtveci, imajo vedno s seboj divjo jago. Z divjo jago pa se pripodijo razdraženi psi, jokajoči godci, lovci s pokajočimi puškami ... To bo Matej in nihče drug!«
Vrhovčeva sta se tiho objela in se razjokala.
»Revica!« sta si šepnila v skrbeh za svojo hčerko. Pa ravno njima se je moralo to zgoditi!
»Ne, ne, saj ni nič hudega! Samo Matej gre pome!« je ponovila Tjaša.
Vrhovec je trenutek zatem začutil, da mora vendarle nekaj ukreniti. Pa četudi za ceno življenja.
»Pazi nanjo!« je naročil ženi, sam pa previdno stopil ven. Zunaj je v resnici – gorela luč! Vedno se je samodejno prižgala tedaj, ko je šel kdo mimo. V tem koncu Trnovega ni bilo veliko sprehajalcev, zato se je prižgala le malokrat. A tokrat je bila prižgana.
»Res je bil nekdo tu ...« si je prestrašeno zamrmral v brado. In očitno je nekdo tudi res streljal na nekoga. Bogpomagaj, kaj bodo še doživeli! Ali jih usoda ne tepe že dovolj?!
Previdno je stopil naprej, na vrt. Pogledal je za veliko cipreso, a ni bilo nikjer nikogar. Pogledal je za okrasno grmičevje, pa ni našel nič živega. Pogledal je v vrtno utico, pa tudi ni bilo nobene sledi za živim človekom.
»Nikogar ni,« si je glasno dejal in se nameraval vrniti v hišo.
Tedaj se je pri sosedu prižgala luč ob vhodnih vratih. Trenutek zatem se je pod lučjo pojavil sosed. Z njim so imeli odlične odnose. Res je bilo, da se zadnje dneve niso nič videvali, a le kako bi se, ko pa so bili Vrhovčevi ves čas samo v hiši, na obisk pa si tudi ni upal nihče priti. Ljudi, ki imajo opravka s smrtjo, se drugi od daleč izogibajo.
»Kaj pa se je zgodilo?« je vprašal sosed prijazno. »Ali si ti, Milan? Zdelo se mi je, da nekdo hodi po našem vrtu.«
»Jaz sem, jaz,« se je oglasil Vrhovec.
»A, potem je pa vse v redu.« 
Vrhovec se je že nameraval vrniti v svojo vilo, ko mu je radovednost rekla, naj vendar vpraša soseda, če je slišal kaj nenavadnega.
»Si slišal kak pok? Zdelo se mi je, kot da bi nekdo ustrelil s puško.«
»Kdaj? A zdajle?« se je začudil sosed.
»No, malo prej. Nekaj minut nazaj.«
»Nič ni bilo. Sedel sem v temi na terasi in kadil cigaro. Edino, kar me je vznemirilo, so bili tvoji koraki na vrtu. Je vse v redu s tabo? Potrebuješ kakšno pomoč?«
»Ne, ne, vse je v redu,« je Vrhovec potlačil zadevo in se zamišljen vrnil v hišo.
Ženskama je nameraval povedati, da ni nikogar nikjer in da poka ni slišal niti sosed, kaj šele kdo drug, ko mu je tik pred vrati Tjašine sobe zastal korak.
V njegovem delovnem kabinetu je bil prižgan računalnik. Vrata v njegov domači kabinet so bila priprta. Skozi špranjo se je dobro videla migetajoča svetloba z ekrana.
Nemogoče! V kabinetu ni bil že dvanajst dni. Od maturantskega večera naprej ne. Matej se je ubil 24. maja, pokopali so ga 28. maja, danes smo 4. junija ...
»Ali si ti, Mojca?« je previdno vprašal pred vrati. Prepričan je bil, da je, medtem ko je hodil po vrtu in se pogovarjal s sosedom, prišla žena v kabinet in prižgala njegov računalnik. Morda je kaj brskala po računalniku za Tjašo. Tudi Tjaša je ta računalnik večkrat uporabljala. Bil je namreč edini v hiši, ki je bil priključen na internet.
Odziva ni bilo ...
Morda pa imajo v hiši tatu! Ali pa ... saj je čisto nor! ... res straši po hiši – Matej!
Karkoli je že, stvari mora priti do dna!
Odločno je stopil do vrat in sunil vanje, da so se na široko odprla.
V sobi ni bilo nikogar!
Očitno je računalnik medtem res prižgala žena. Noge so ga kar same odnesle v sosednji prostor, kjer je našel svoji nesrečni ženski: ženo in Tjašo. Presenečen je opazil, da je imela Tjaša v rokah kozarec soka.
Gospa Vrhovčeva je tiho dvignila prst in ga naslonila na ustnice, češ, molči! Vrhovec je takoj spoznal, koliko je ura. Tjaša je po osmih dneh prvič spila pol deci gostega soka.
»Zunaj ni nikogar,« je pomirjujoče dejal. »Tudi sosed ni nikogar slišal.«
Tjaša je položila kozarec na mizo in vsa zlomljena znova planila v jok.
Vrhovec se je čez čas obzirno sklonil k ženi in jo potiho vprašal:
»Si bila ti v mojem kabinetu?«
Vrhovčeva je odkimala.
»To je še bolje. Pomeni, da je bila Tjaša!«
»Ne bodi čuden!« ga je zavrnila žena. »Ves čas sva sedeli tukaj.«
Vrhovec je ženi naročil, naj še za nekaj minut popazi na Tjašo, in stopil iz sobe. Tu je nekaj hudo narobe. Nikogar drugega ni v hiši, računalnik pa je prižgan.
S strahom je odšel nazaj v svoj kabinet.
Ko je na tipkovnici pritisnil na eno od tipk, se je na ekranu pokazalo zadnje zapisano sporočilo.


Od: Tjaša Vrhovec tjasa19@hotmail.com
Za: Maja Lampe eu@computers.com
Datum: 4. junij 2000 20.22
Zadeva: Pismo gospe Maji
Prosim vas, da mi ne posiljate kar naprej nesmiselnih obtozb, da sem jaz kriva smrti vasega sina. Sina ste ubili vi sami. Niste ga pustili, da bi sel studirat tisto, kar si je zelel. Nudili mu niste niti kancka ljubezni, vse dneve ste se samo utapljali v poslu. Vi imate radi samo denar, denar, denar, lastnega sina pa ste se sramovali. Ze mnogo pred smrtjo mi je povedal, da vas sovrazi in da se bo zaradi vas enkrat zagotovo pognal v smrt. Vam je tako in tako vseeno, meni pa ste vzeli najdrazje na svetu. Zato vas sovrazim bolj kot vse na svetu. Niste vredni, da se zivite!!! Moja edina zelja je, da cim prej umrete in tako koncate svojo nicvredno pot na zemlji. Tjasa

Vrhovec je obnemel. Ali je to mogoče? Taka pisma pošilja po elektronski pošti njihova Tjaša Matejevi mami? O, le kaj bodo rekli ljudje, če se tole izve? Vidiš, gospa psihologinja je imela prav: po prvih trenutkih globokega žalovanja pridejo trenutki samoobtoževanja in obtoževanja drugih. Niti v najbolj grdih sanjskih blodnjah ne bi mogel pomisliti, da je Tjaša lahko takšna!
Pobrskal je po elektronski pošti. Ali si res ves čas dopisujeta? Le kdaj, ko pa je Tjaša venomer pod nadzorom?
Presenečen je ugotovil, da v računalniku ni bilo nobene druge pošte. Morda pa jih je zbrisala. Ali pa je vsa druga sporočila preprosto izmislila.
Usedel se je za mizo in naslonil glavo na roki. V sencih mu je kljuvalo, kot bi ga po lobanji tolkli velikanski krokarji z metrskimi kljuni.
»Le kdaj je Tjaša poslala tole sporočilo?« se je vprašal na glas. »Le kdaj?«
Pogledal je v računalnik. Ob 20. 22. Torej točno tisto minuto, ko je pred osmimi dnevi naredil samomor Tjašin fant.
»Ampak ... ampak ... tedaj ... tedaj sem bil jaz sam pri Tjaši! Vem, da sem bil pri njej!« je začel glasno govoriti sam s seboj.
Ali je bil kdo drug v hiši? Ali pa se vsem trem že tako blede, da ne vedo več, kaj se dogaja?
Za vsak primer je vendarle vključil tiskalnik in dvakrat natisnil sporočilo na papir. En list papirja je preganil in si ga dal v žep, drugega pa je shranil v omari na zgornjo polico.
Kdo ve, kaj je lahko še iz tega ...
Iz beležnice je potegnil seznam telefonskih številk in iz njega izbrskal številko svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše.
Bilo je prepozno, da bi se tistega večera lahko oglasili v Centru, dežurni pa mu je obljubil, da bo storil vse, da bodo vse tri sprejeli že naslednjega dne ob osemnajstih popoldne.
Tistega osmega dne po Matejevi smrti Vrhovec celo noč ni zatisnil oči. Ves čas je prisluškoval v gluho noč, da bi še enkrat zaslišal čudni pok ali kakšen drug šum. A ni bilo nič. Tjaša pa je tiste noči prvič trdno zaspala za cele tri ure. V sanjskih blodnjah pa ves čas govorila:
»Samo da si se vrnil, Matej, samo da si se vrnil!«
Pogled v hišo gospe Maje.
Na drugem koncu elektronske pošte.
Tjašino sporočilo je tudi gospo Majo doseglo še tistega večera. Ves teden je ležala v zatemnjeni sobi doma, ves teden je resnično nameravala oditi za Matejem, ves teden je samo čakala, da se svet okoli nje dokončno sesuje v nič.
Po tednu dni pa je vendarle vstala in rekla bratu:
»Ona mi ga je ubila! Tista prekleta pocestnica z Druge gimnazije. Matej je bil preblag za današnji svet. Dekleta pa vsa po vrsti niso vredna niti počenega groša. Če ne bi bilo tiste preklete Tjaše, bi Matej lahko še danes živel! O, jaz, neumna, kakor sem, pa sem imela tako zaupanje vanjo! Za božič sem ji kupila celo drago zlato zapestnico ... Matej, saj bom prišla za teboj, toda prej moram urediti račune na Zemlji. Vzela bom pištolo in jo ubila, tisto tvojo ničvrednico. Potem se vidiva!«
Stisnila je pesti, kot bi hotela pokazati, kako kruto se ji bo maščevala.
Jezno je odšla v prostor, kjer je imela svoj hišni računalnik. Podzavestno ga je po dolgih dneh mirovanja prižgala in po svoji stari navadi najprej pregledala elektronsko pošto.
Pred njo so se prikazale Tjašine besede ...
Sina ste ubili vi sami. Niste ga pustili, da bi sel studirat tisto, kar si je zelel, dali mu niste niti kancka ljubezni, vse dneve ste se samo utapljali v poslu. Vi imate radi samo denar, denar, denar, lastnega sina pa ste se sramovali.

»Kaj, to mi bo govorila ona, cipa, ki ji ni para v Ljubljani!« je v trenutku pobesnela gospa Maja.
Sedla je za tipkovnico in napisala jezen odgovor:

Od: Maja Lampe eu@computers.com
Za: Tjaša Vrhovec tjasa19@hotmail.com
Datum: 4. junij 2000 23.11
Zadeva: Odgovor nicvredni Tjasi
Mateja si pognala v smrt Ti!!! Zato se mi nikoli vec ne prikazi pred oci, drugace Te bom ubila. Ubila! Matej bi še danes lahko zivel, ce se ne bi ti skurbala z drugim, cipa na kubik!!!
gospa Maja

Nalašč se je podpisala »gospa Maja«, da bi s podpisom potrdila svoj ugled. Poslala bi ji še kaj hujšega, a se nekako ni mogla zbrati. V njej je preveč vrelo. Kako le more obtoževati ona njo! In to prav ona, ki je kriva za Matejevo smrt!!!
Nenadoma je začela v ihti udarjati z roko po tipkovnici tako močno, da je na zaslonu izginilo prav vse.
Nato se je s pestjo besno lotila vrat.
»Prekleta kurba!« je začelo bruhati iz nje kot iz na novo zbujenega vulkana. »Sina mi je ubila, sina, zdaj pa me hoče še duševno uničiti! Prekleta, tisočkrat prekleta!«
Ko je Lojze zaslišal razbijanje, je takoj pritekel k njej. A bilo je že prepozno. Sestra Maja se je od besnega udarjanja po vratih tako poškodovala, da si je zlomila zapestje, vrata pa so bila vsa krvava.
Brž je poklical rešilni avtomobil.
Tudi v rešilcu je vse do tedaj, dokler ji niso nataknili prisilnega jopiča, besno opletala z rokami okoli sebe in kričala:
»Naj bo tisočkrat prekleta, tisočkrat!«
Lojze se je po tem pripetljaju nekoliko oddahnil. Sestro so namreč za tri dni zadržali v bolnišnici. Prijatelji v gostilni so mu celo namignili, da bi se je brez težav razbremenil tako, da bi jo za dlje časa odpeljali v umobolnico. A bila je le sestra, zato takšnega papirja ni hotel podpisati.
Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
Opis.
Nizka podolgovata stavba v Šiški. Na zunaj že precej stara, znotraj nadvse prijazna. Prijazna zaradi toplih ljudi. Redko najdeš ustanovo, kjer so vsi prijazni, od človeka v sprejemnici do strokovnjaka oziroma psihologa v sobi.
»Tjaša, lahko slutim, kako se počutiš. Doživela si nekaj najhujšega v življenju. Zato je bolečina neizbrisna. Fant te je imel rad in prepričana sem, da tega, kar je storil, ni storil zaradi tebe, temveč je bilo vzrokov več. Zato se ne obtožuj prehudo. Vsakdo mora sprejeti na svoja ramena samo tisti del krivde, ki mu jo v resnici življenje nalaga. V Matejevem primeru gre za usoden splet okoliščin. Rada bi ti tudi povedala, da tako hudih napak, zaradi katerih se obtožuješ, za nazaj ne moremo popraviti. Misliti moramo na prihodnost. Tako boš najbolj koristila sebi in svojim najbližjim. Prepričana sem, da bi bil Matej najbolj zadovoljen s teboj, če bi se spet vključila v življenje. Draga moja Tjaša, življenje na zemlji je eno samo. Življenje je darilo, ki je dano vsakomur. Tebi ga je usoda naklonila precej več kot tvojemu fantu. Zato ga skušaj uživati tudi naprej.«
Itn.
Tjaša na vse povedano ni odgovorila ničesar. Samo nemo je strmela v mizo pred seboj in molčala.
Psihologinja Marija je govorila počasi, mirno, s toplim prizvokom neskončno razumevajoče matere.
V čem je pravzaprav razlika med psihologinjo in materjo. Morda samo v tem, da starši prej odnehajo, da sem jim nekako ne ljubi kar naprej ponavljati eno in isto. Psihologi pa vedo, da je sočutna beseda vsakomur potrebna noč in dan, dan in noč.
»Poglej, pred tabo je še vse življenje. Jeseni boš šla opravit maturo – med najboljšimi dijakinjami si bila – potem pa boš šla na fakulteto in tam našla nove prijatelje. Nihče te ne sili k temu, da pozabiš na svojega fanta. Nasprotno! Kakršen odnos ima človek do mrtvih, takšnega ima do živih. Spomin na tvojega dragega Mateja bo vedno ostal zapisan v tvojem srcu. A življenje mora teči naprej. Tudi s tvojo pregrenko življenjsko izkušnjo in z večno lepim spominom na tvojega dragega fanta.«
Itn.
Tjaša je bolščala v prazno, pred njenimi očmi pa ni bilo nobene mature, nobene fakultete, nobenega prihodnjega življenja.
»V tvojem življenju je več ljubezni. Seveda se ti dozdeva, da je ves tvoj svet ljubezni izpolnjeval samo tvoj fant. A to ne drži popolnoma. Rada te imata tudi starša, radi te imajo sošolke in sošolci, radi te imajo sosedje, zagotovo imaš ob sebi dobro prijateljico, morda celo več prijateljic. Tvoj fant je predstavljal le del tega ljubečega sveta. Sliši se morda nenavadno, a vendar premisli o tem: nisi izgubila vsega, izgubila si samo del ljubljenega sveta. Vsi drugi pa so ostali ob tebi in te imajo še vedno radi. Celo več! Vse bi storili zate, da bi se spet vrnila v vsakdanje življenje. Tvoj Matej se ne bo več vrnil v tvoje tukajšnje življenje, za vedno pa bo ostal del tvojega spomina. Vsi drugi pa so še vedno tu, tako kot so bili prej. Razlika je morda samo v tem, da jih prej niti opazila nisi. Zato ti priporočam, da živiš tudi zanje, posebno še zato, ker tudi oni živijo zate.«
Itn.
Tjaša je stisnila ustnice in očetu z očmi pokazala, da bi rada odšla ven, daleč stran od vseh teh pridig, daleč proč od praznih besed, ki so bile ob Matejevi smrti tako brez pomena.
»Prav,« ji je sočutno rekla psihologinja Marija. »Zadovoljna sem, da si me poslušala. Še bolj zadovoljna pa bom, če boš jutri spet prišla. Bi se lahko videli ob desetih dopoldne?«
Tjaša je komaj vidno prikimala.
Šele ko sta z Vrhovcem izstopila iz svetovalnega centra, se je oče spomnil, da ni vprašal niti tega, koliko je dolžan. Kar nekako navadil se je, da je zdaj treba vse plačati, tudi sočutne besede. Tjaši je rekel, naj za trenutek počaka, sam pa je hitro stopil nazaj k psihologinji in jo vprašal po stroških.
»Je že vse urejeno,« mu je prijazno odvrnila. »In glavno je to, da smo pri vaši Tjaši dosegli že velik napredek.« Oči so ji žarele nenavadno toplo.
»Kako? Ali je to kakšen napredek, ko pa je ves čas molčala?! Iz sebe še vedno ni spravila niti ene same besede!«
»Veliko je storila že s tem, ko je privolila, da se jutri spet oglasita pri meni. Naslednjega dne, najkasneje čez tri dni, bo prišla že sama. Ne bojte se za Tjašo, vse bo še v redu. Nekateri mi niti po petih obiskih niso obljubili, da bodo spet prišli. Vaša Tjaša je že iz najhujšega. Na svidenje jutri!«
Vrhovec je hitrejših korakov stopil za Tjašo.
»Prosim, da me odpelješ na Žale!« ga je nenadoma zaprosila. Vrhovca je to prvi trenutek zoprno presenetilo. Očitno se psihologinja moti. Če bi res bilo Tjaši bolje, potem ne bi znova in znova silila na pokopališče. No, morda se mora znova zjokati. Solze vedno pomagajo. Solze človeka očistijo. Solze so vredne več kot tisoč besed.
Takoj jo je zapeljal naravnost na Žale. Vrhovec je ves čas vozil precej nezbrano. Kot da bi ga motili obe sporočili, ki ju je imel shranjeni v žepu: tisto, ki ga je Tjaša poslala gospe Maji, in tisto, ki ji ga je ona vrnila.
Mateja si pognala v smrt Ti!!! Zato se mi nikoli vec ne prikazi pred oci, drugace Te bom ubila. Ubila!
Na Tjašo bo treba še dolgo paziti. Kaj pa, če se je po njihovem vrtu potikala gospa Maja? S pištolo? Morda je bila prav ona tista, ki je ustrelila proti Tjašinemu oknu. Najbolje bi bilo, da bi zadevo prijavil policistom. Kriminalist bi hitro ugotovil, za kaj je v resnici šlo. Slišal je že, da ljudje v posebnem duševnem stanju delajo take stvari, da se jih sploh ne zavedajo.
Strel je razločno slišal. Če ga ni slišal sosed, še ne pomeni, da ga ni bilo. Vrhovčevi so ga slišali. Morda pa se je skušala gospa Maja splaziti v Vrhovčevo hišo in presenetiti Tjašo pri računalniku. Morda ga je celo ona sama prižgala. Toda ... menda ni sama sebi pošiljala takšnih grozljivih sporočil!
Ko je avto ustavil na Žalah, se je umiril. Tu, na božji njivi, je vedno postal drug človek. Tako kot vsi ljudje. Zmeraj se je spomnil minljivosti in hkrati nesmiselnosti vsakdanjega divjanja. Samo korak in že si čez. Onkraj vsega. Življenje je eno samo pehanje v nič. Vse življenje se trudiš, da na koncu padeš v prazno!
V nič!
Ob tej misli je tudi Vrhovec stopil proti grobu nenavadno pomirjen, tako rekoč spravljen z vsem zemeljskim svetom.
Preskok.
Druga scena.
Pri podeželskem župniku.
Glavna akterja gospa Maja in njen brat Lojze.
»Hej, Lojze, če daš še za eno rundo, ti bom izdal skrivnostno zdravilo za sestro!« je Lojzeta poklical k sebi pivski kolega.
Lojze ga je vprašujoče pogledal.
»Ali je tvoja sestra res z živci povsem na koncu?«
»Je.«
»Nekaj sem slišal, da se je hotela fentati.«
»Drži. Kje pa si to slišal?«
»Ja, ti sam si mi povedal. No, ali drži, da bi rada prišla v stik s svojim sinom? Menda taka stvar, če rata, pomaga pri preživetju.«
»Res bi rada govorila z Matejem. Kako pa veš? A to je po mojem možno samo tako, da gre za njim ... Na oni svet!« 
»Čakaj, čakaj, če daš še za eno rundo, ti bom dal boljši nasvet ...« se je zarežal pivski kolega. »Svet gre naprej in mi z njim ... Nič več ne bo tako, kot je bilo ... Danes so alternativni pogledi na svet že tako napredovali, da jih upoštevajo celo doktorji medicine. Veš, znanstveno je dokazano, da ni več ostre ločnice med življenjem in smrtjo. Včasih si je vsak mislil, da je s smrtjo vsega konec in basta. Danes pa je vsem jasno, da na oni strani življenjske črte nekaj vendarle še je, pa naj bo večno življenje ali pa kakšna druga energija. In najpomembnejše pri tem je to, da to tanko linijo med smrtjo in novim življenjem nekateri lahko brez težav prestopijo. Nekateri, sem rekel!«
»Hitro še eno rundo!« je zaklical Lojze. Denarja je imel kot pečka, saj je bila sestrina blagajna tako rekoč brez dna. Zdaj, po nečakovi smrti, se je tudi njemu pogled na življenje odpiral drugače.
Eno uro zatem sta bila Lojze in Maja že v vasi Pečina pri cerkvi sv. Urha.
Domača naloga: Naš kraj.

Naš zaselek se imenuje Pečina. Šteje samo osem hiš. Na vrhu griča stoji majhna cerkev, sto metrov pod njo pa tri hiše, ki tvorijo jedro vasi. Pet pa je raztresenih po gozdu in travnatih rebrih. Zaselek je dobil ime po skalnati strmini, ki se odpira za vrhom, na katerem stoji cerkev. Za njim je prepad, v katerem se je po pradavnem izročilu ubilo sedem Turkov. Od tistega časa naprej imenujejo ta kraj Krvava pečina. Domačini ji pravijo skrajšano samo Pečina.
»Veš, Miha mi je povedal, da bo imel prav danes zvečer, tik pred mrakom, njihov župnik spet tisto čudno seanso, v kateri se povezuje s pred kratkim umrlimi ljudmi. Kakšna sreča, da sem to še pravočasno zvedel!«
Gospa Maja ga je pogledala z velikim upanjem v očeh:
»Pa bom res lahko prišla v stik z Matejem? Da ne gre za prevaro?«
Zadnje dneve je toliko vendarle prišla k sebi, da je sama sedela pred računalnikom in opravila nekaj nujnega dela v zvezi s podjetjem. Njeni delavci so sicer delali naprej, vendar brez njenih navodil, tako da je podjetje bolj životarilo. A njeni podrejeni se niso žrli zaradi tega.
Lojze je bil hudo presenečen, da je njegova sestra že po nekaj dnevih otopelosti začela razmišljati s svojo glavo.
»Bodi brez skrbi, Miha ne laže. Osebno je telefoniral župniku in župnik te bo sprejel že pred zamaknitvijo. Edino, na kar je namignil, je to, da bi bilo dobro, če bi mu dala nekaj vbogajme. Tudi pečinski župnik mora od nečesa živeti. V Ljubljani mu menda niso preveč naklonjeni. Prepričani so, da ne gre za čudeže. A to je vedno tako, kadar je človek korak pred drugimi,« ji je razgreto odgovarjal brat Lojze.
Ko sta prispela na vrh griča, se je pred njima resnično odpiral nenavaden pogled. Cerkev je bila majhna in neugledna, tako rekoč malo večja kapelica. Ob cerkvi je stala stara, napol posušena lipa, takoj za cerkvijo pa so se v nebo dvigovale visoke skale.
Župnik je živel v eni od hiš pod cerkvijo.
»Pohitiva, čaka naju!«
Gospa Maja ni imela niti molitvenika niti rožnega venca. Po moževi smrti je stik s cerkvijo povsem pretrgala. Celo več! Prepričana je bila, da ji je Bog naredil veliko krivico, ker ji je vzel moža. Posebno ob praznikih jo je vedno zapeklo v duši, ker je bila taka brezbožnica. Ko pa so prazniki minili, se je spet vrgla v delo in pozabila na slabo vest. Nikogar v življenju ni sovražila, nikomur ni storila nič žalega, zato glede tega ni imela slabe vesti. Edino pred Bogom, kadar se je od blizu spet srečala z njim, se je vedno počutila nelagodno. Ob Matejevi smrti je večkrat celo pomislila, da je njegov samomor pravzaprav božja kazen.
S seboj je vzela velik šop bankovcev. Če se župnik res lahko pogovarja z onim svetom, potem mu bo dala vse, kar ima, samo da ji pomaga priti do Mateja.
Župnik ju je pričakal že na vratih župnišča.
»Dobrodošli na Pečini!« ji je krepko stisnil roko. V obraz je bil nekam čudno zabuhel in neobrit, krasila pa ga je tudi redka brada, nekakšna kozja bradica. Gospa Maja je takoj ugotovila, da kakšnega posebnega reda v župnišču nima, kaj šele okoli njega. Očitno je bila tudi pri njem, kot pri bratu Lojzetu, na prvem mestu pijača.
»To je moja sestra Maja, ki je izgubila sina, jaz pa sem tu v vlogi njenega varuha, spremljevalca,« se je predstavil Lojze.
»Lepo, lepo,« ju je pohvalil župnik dobrohotno. »Lepo, da sta prišla k meni in da mi zaupata. Pravzaprav bo za vse tri še najbolj prav, če se vi, gospod ... menda ste Alojzij, če sem si prav zapomnil ... umaknete dol v vas, kjer je gostilna, midva pa se bova kar sama pogovorila o vsem.«
»Pa se res lahko pogovarjate z umrlimi? Bom res lahko govorila z Matejem v nebesih?« je hlastno planila gospa Maja.
»No, pogovarjal se bom lahko samo jaz. Doslej me Bog še nikoli ni pustil na cedilu. Vam pa bom potem sporočil, kaj vam želi sin povedati.«
»Tudi to bo v redu!« se je razvedril obraz gospe Maje. »Samo da vidim, ali je še jezen name. Veste, doma sva se malce sprla, potem pa ...«
»No, no, kar pustite družinske stvari!« jo je z roko blagohotno ustavil župnik. »Nikomur ni postlano z rožicami. Življenje na zemlji je eno samo trpljenje. Zato pa nam je Bog poslal odrešenje. Naložil nam je samo to nalogo, da moramo hoditi po njegovi poti in na koncu nas vse čaka zveličanje.«
Pripovedoval je tako mirno in naklonjeno, da se je gospa Maja takoj počutila bolje. Nanjo je deloval silno pomirjevalno. Brž je odprla torbico in iz nje potegnila šop bankovcev.
»Izvolite, gospod župnik!«
»O, to bo pa preveč!« jo je skušal v svoji prirojeni skromnosti zavrniti.
»Kaj bi bilo preveč! Samo da bom res lahko prišla v stik z Matejem.«
»No, dajte mi le toliko, kot je treba odšteti za mašo. Več pa ne maram.«
»Spravite vse. Nekaj je za mašo, nekaj za vas, drugo pa za cerkvene namene ... Prosim pa, da Mateju poveste, da nisem jezna nanj in ga vprašajte, ali je tudi on meni že odpustil ...«
Župnik je dobrovoljno prikimal, potisnil pred gospo Majo molitvenik ter ji nenavadno resno dejal:
»Gospa Maja, dobro sem seznanjen z vašim primerom. Globoko sočustvujem z vami in vsak dan molim za vse nesrečneže, ki so si sami vzeli življenje. V Sloveniji je na leto čez šeststo takšnih nesrečnikov. Vašega sina osebno nisem poznal, a v srcu čutim, da je bil dober fant. Tako kot ste tudi vi. A na nekaj bi vas vendarle rad opozoril ...«
»Recite!«
»Pota Božje previdnosti so nepredvidljiva in za človeka včasih tudi nedoumljiva. A tudi smrt ima svoje prednosti. Navadno celo nevernike zbližuje in jih z Bogom ponovno vrne k njemu. Zato vam podarjam molitvenik, z željo, da ga v trenutku najhujše stiske odprete in z njegovo pomočjo molite. Molitev je pogovor z Bogom. Vam pa je prav takšnega pogovora zadnje čase precej primanjkovalo.«
Gospa Maja je sklonila glavo. Res je bilo tako. Odslej bo redno molila k Bogu in tako pomagala Mateju in sebi.
»No, saj vas ne mislim prehudo karati. Rad bi samo vzbudil vašo vest. Vem, da ste dobri po srcu, in takšni ljudje ne smejo biti pogubljeni. O, kako se vas bo vaš sin ... vaš sin Matej ... razveselil, ko se bosta spet našla skupaj na Božji desnici!«
»Pa mislite, da je res ... v nebesih?«
»No, to bom lahko še danes spoznal. Vsaj upam, da bo tako. Vi samo sledite mojim besedam in mi odgovarjajte s pomočjo molitvenika. Prepričan sem, da vaš sin zdaj že sedi na Božji desnici in skupaj z angeli prepeva slavo Božjemu očetu. Pojdiva, moj čas prihaja!«
Gospa Maja je zagrabila molitvenik kot največjo življenjsko svetinjo in se tresočih rok podala za župnikom po hribu navzgor.
Bilo je nenavadno, a resnično. V mali cerkvici sta bila popolnoma sama. Tudi zvonil ni nihče in nihče ni pomagal župniku pri obredu.
Župnik je sam prižgal dve sveči in ob vstopu pred oltar sam pozvonil z zvončkom.
Še bolj nenavadno je bilo to, da se je gospa Maja naenkrat spomnila vseh molitvenih obrazcev, ki se jih je naučila v mladosti. Župniku je odgovarjala kot najbolj goreča vernica.
Zdelo se ji je, da jo kar nese in nese naprej, nekam navzgor, v višave, tako rekoč v Božje naročje, kjer sedi tudi Matej.
Po darovanju se je župnik naenkrat kot mrtev zgrudil na tla. Trenutek zatem se mu je na sencih pojavila kaplja krvi. Velika rdeča kaplja krvi. In zatem še ena in še ena. Maja je na lastne oči videla, da župnik res – tako kot je povedal brat Lojze – ob zamaknjenju krvavi na sencih. To je pomenilo, da je v resnici dobil stik z onostranstvom.
»Zdrava Marija, milosti polna ...« je začela na ves glas še trikrat bolj goreče žebrati molitev.
Župnik pa je še naprej negibno ležal na tleh, iz senc pa so mu padale krvave kaplje.
»Matej ... sporočam ti ... da te ima tvoja mati neizmerno rada ... Ja, povedal ji bom ... da si ji vse odpustil ... in da naj čim prej pride za teboj ... Hvala ti ... angel Matej!«
Šele po dolgih minutah je ponovno prišel k zavesti, se preplašeno ozrl naokrog, kot ne bi mogel verjeti samemu sebi, da se mu je to zgodilo. Nato se je − očitno hudo izčrpan − pobral s tal in nadaljeval z obredom.
Gospa Maja je − ne da bi pomislila, da ni bila niti pri spovedi − pokleknila pred župnika in nastavila predenj dlan za hostijo. Po devetnajstih letih, torej prvič po poroki, je spet sprejela vase Božje telo. Ko se ji je hostija razstopila v ustih, se je počutila nenavadno mirno, spokojno, tako rekoč blaženo.
Potem se je ponovno usedla v prvo klop in začela brati molitvenik od začetka.
»Hvala, Matej, ker si mi vse odpustil! Tudi jaz si želim čim prej priti za teboj ...«
Župnik je zatem z obredom kar naenkrat končal. Kot bi ga presekal. Gospa Maja pa je še kar molila in molila. Začutila je, da se lahko tudi brez župnika pogovarja z Matejem. Bog ji je na široko odprl vrata v nebesa.
Nisem jezen nate, mami. Tudi nič hudega mi ni. Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Na zemlji nisem storil nič slabega. Upam le, da mi bo Bog spregledal zadnji korak. A v svoji neizmerni dobroti bo to zagotovo z veseljem storil. Kmalu bom sedel na njegovi desnici in mu z angeli pel večno slavo.
»Jaz moram zdaj iti,« je župnik naenkrat prijel gospo Majo od zadaj za ramo. »Večeri se že in kmalu bo konec dneva.«  Gospa Maja se je stresla po vsem telesu.
»Čakajte, čakajte!« je nenadoma oživela. »Slišala sem, da ste govorili z Matejem! Jaz sem tudi že prišla z njim v stik.«
»Lepo, lepo, draga moja.«
»In kaj vam je še naročil ... angel Matej?«
»Pravi, da vas ima rad in da bo najlepše, ko bosta skupaj.«
»Je v nebesih ali ...«
»V nebesih, draga moja, v nebesih. Najbolj pa bo srečen, ko bosta skupaj pela hvalnico Bogu.«
In že ga ni bilo več. Izginil je kot kafra. Tudi doli pri prvih hišah se ni prižgala nobena luč. Lojzeta pa prav tako ni bilo od nikoder.
Ko je stopila ven, se je naenkrat znašla sredi skal. Nebo je čudovito žarelo v rdečih barvah, na nebu se je zasvetila prva velika svetla zvezda.
»Matej, si ti ta zvezda?« je zaklicala proti nebu.
Ker ni bilo odgovora, je stopila na sosednjo skalo, da bi bila bližja nebu.
»Matej, me vidiš? Jaz sem, tvoja mami!«
Ker ji še vedno ni nič odvrnil, je splezala še za nekaj pedi višje in nato še naprej in še naprej ...
»Matej moj!«
Kako nesmiselno življenje je živela! Pehala se je samo za denarjem, prvo ji je bilo podjetje, čakala je samo na to, da bo uspela na računalniškem natečaju. Življenje pa je v resnici čisto nekaj drugega. O, Matej, hvala, da si mi odprl oči!
Razprostrla je roke kot ptica in stopila še korak naprej. Počutila se je lahko, neskončno lahko, tako rekoč brez telesa.
Samo še korak in skupaj bova, Matej, skupaj za vedno ...
»Ne, mami, ne hodi naprej!« je nenadoma zaklical Matej s črnega oblaka, ki se je z nenavadno veliko hitrostjo prikradel s strani. »Nevarno je, lahko se ubiješ!«
Gospa Maja se je zdrznila. Da, to je bil zagotovo Matejev glas!
»Hvala, Matej, tisočkrat hvala!«
Zazdelo se ji je, kot bi vanjo planila neka čudna nova moč, nova energija.
Nevarno je, lahko se ubiješ!
Matej se boji zanjo. In noče, da bi takoj prišla za njim. Čudno. Morda pa si želi, da bi se na Zemlji še bolj očistila in šele nato prestopila prag zemeljskega življenja.
Če Matej tako pravi, potem ...
Previdno je stopila s skal in se skrajnimi napori prebila nazaj do cerkve. Od tam naprej je bilo lažje. Navzdol je stekla kot mlada deklica. Kar neslo jo je. Neslo od sreče, da je Matej v nebesih in da ga tako skrbi zanjo. Nevarno je ...
V gostilno pod hribom je planila vsa razmrščena in umazana, vendar z blaženim nasmeškom na obrazu.
»Nič ni jezen name in vse mi je odpustil ...« je povedala bratu Lojzetu. »Hitro me odpelji na njegov grob, že tri dni nisem prižgala nobene svečke.«
Lojze jo je takoj ubogal. Videti pa je bilo, kot da je še ni pričakoval.
Žale ponoči.
Na tisoče spomenikov, na tisoče misli, na tisoče gorečih svečk.
KAR SMO MI, BOSTE TUDI VI! NA SVIDENJE NAD ZVEZDAMI! KRISTJAN, SREČEN BO TVOJ SODNI DAN! HVALA TI, MAMICA, NIKOLI POZABLJENA!
Itn.
Veliko upanja, veliko navidezne tolažbe, veliko prepozne zahvale.
Lojze je počakal na začetku vhoda na pokopališče. Ponoči pa res ne bo hodil med grobove, pa čeprav je Matejev grob čisto blizu glavne potke med spomeniki.
Gospe Maji je naenkrat zastal korak. Nekdo je že bil pri grobu. Sredi migetajočih lučk je stala drobna postava. Za cipreso pa še ena.
»Vrhovčeva dva!« ji je zagomazelo po krvi.
Sina ste ubili vi sami ...
Spomnila se je Tjašine obsodbe. Pred očmi se ji je prikazalo tudi njeno sporočilo.
Mateja si pognala v smrt Ti!!!
Pa ga je res? Matej ni nič rekel o tem, kdo je kriv. Tam gori v nebesih je vse tako mirno, spokojno, brez obtožb.
Naj sploh gre naprej?
Šla bo, pa naj bo, kar hoče! Saj je v grobu njen Matej. Tjaše se menda že ne bo bala.
Naenkrat jo je nekaj močno presunilo. Kot da bi se v njej spet pojavil Matej. Če ga Tjaša ne bi imela rada, ne bi zdajle, ponoči, stala na njegovem grobu.
Dela ji krivico.
Stopila je do groba in se z roko dotaknila gomile. Potem se je podzavestno, tako kot v starih časih, pokrižala po čelu, ustih in prsih.
»V imenu Boga Očeta, Sina in Svetega Duha!«
Tjaša se je zdrznila. Saj to ni mogoče! Gospa Maja ni bila nikdar takšna. Poznala jo je samo kot odločno in brezkompromisno podjetnico. Tisti božič pri njej, ko jo je zasula z darili, je bil samo njen trenutek slabosti. Drugače pa je vedno delovala kot človek brez srca.
Tjaša sama ni več vedela, kaj se dogaja z njo. V temi je naenkrat z roko začela iskati njeno dlan. Kot da bi iskala človeka, ki jo edini lahko razume.
Ko sta se roki, Tjašina in Majina, naenkrat ujeli, sta zadrgetali obe po vsem telesu.
»Gospa Maja!« je tiho zajokala Tjaša.
»O, Tjaša!« jo je objela Maja in jo prižela k sebi kot izgubljeno ovčko.
V trenutku sta si vse odpustili. Vse hude medsebojne obtožbe. Kako tudi ne, saj sta si bili s svojima velikima bolečinama v srcu najbližji na celem svetu.
Trenutek zatem se je ob robu spomenika nekaj premaknilo. Gospa Maja se je prvi hip prestrašila, takoj zatem pa je spoznala, da ne gre za nič nadnaravnega.
»Uzo je, najin psiček!« je tiho spregovorila Tjaša.
»Matej ga je imel tako rad,« ji je odvrnila gospa Maja.
»Že vse od pogreba naprej leži na Matejevem grobu. Odnesla sem ga domov, pa se je sam vrnil sem.«
»Saj bo še umrl tu.«
Tjaša se je previdno sklonila k grobu in dvignila psička v naročje.
»Uzo, ostati moraš doma. Mateja ni več. Odšel je tja gor med zvezde. Zdajle gleda na nas vse tri in pravi, da moraš iti za zmeraj z menoj domov.«
»Res, Uzo, Matej tako pravi.«
Psiček, ki sta ga Matej in Tjaša prinesla z maturantca iz Grčije, je milo zacvilil. Slišati je bilo, kot da je čakal samo na to, da prideta ponj obe skupaj.
Ko sta se skupaj poslovili od Matejevega groba, je izza ciprese stopil Vrhovec.
»Ne bojte se, jaz sem, Tjašin oče ... Gospa Maja, zelo bi bil počaščen, če bi vas lahko odpeljal k nam na čaj.«
»Prav! In še brata Lojzeta povabite, da se potem ne bom sama vozila domov.«
Sprava. Ni prihodnosti brez sprave. Sprava je očiščenje, ki človeku pokaže pot naprej.
Čaj so popili skorajda brez besed. Vse misli so se še vedno vrtele okoli Matejeve smrti. Pa vendar ...
»Tudi ti pridi k meni na obisk,« je rekla gospa Maja Tjaši ob odhodu. »Mateju bi bilo prav tako.«
»Bom. Morda že jutri, ko se bom vračala iz svetovalnega centra.«
»In pokliči me po telefonu! Ali pa vsaj pošlji kakšno sporočilo po elektronski pošti.« Hotela je dodati, naj bo pri tem vendarle bolj spoštljiva, a se je raje ugriznila v jezik.
»Bom,« ji je obljubila Tjaša. Tudi sama je zatrla vse slabe misli v sebi.
Naslednjega dne.
Vsak dan je novo upanje. Vsak dan je darilo življenja. Vsak dan je steza v prihodnost.
Po obisku v svetovalnem centru se Tjaša ni odločila za obisk pri gospe Maji, temveč ji je poslala sporočilo po elektronski pošti.

Od: Tjaša Vrhovec tjasa19@hotmail.com
Za: Maja Lampe eu@computers.com
Datum: 7. junij 2000 15.38
Zadeva: Pismo gospe Maji
Opravicujem se vam, ker danes nisem razpolozena, da bi vas obiskala. Morda v ponedeljek. Rada pa bi vam povedala, kaj se mi je pripetilo po tistem, ko sem se vrnila iz svetovalnega centra. S psickom sem sama odsla na sprehod ob Ljubljanici. Naenkrat se je Uzo ustavil ob stari, zapuščeni hisi in zacel na ves glas lajati. Nisem ga mogla spraviti vec proc. Iz sosednje hise je prisel neki starejsi mozak, ki ga je Uzo ocitno poznal. Zdi se mi, da gre za tisto hiso, v katero je zahajal Matej. Lastnik hise me je nadrl, naj psa spravim proc in naj ne hodim vec tam mimo na sprehod. Zdi se mi nenavadno.
S spostovanjem, Tjasa

Ko je gospa Maja prebrala Tjašino sporočilo, jo je oblila mrzla zona po vsem telesu. Morda pa Tjaša res ni kriva za Matejevo smrt. Na pogrebu so nekateri omenjali, da je v časopisu pisalo, da je bil Matej eden od članov samomorilskega kluba in da je samomor storil zato, ker je bil na vrsti po tako imenovanem velikem žrebu! Menda pa so se člani kluba ukvarjali tudi z razpečevanjem mamil.
V ljubljanskem predmestju so odkrili skupino mladih ljudi, ki se je ukvarjala z razpečevanjem tako imenovanih plesnih tabletk, kot popularno pravijo amfetaminom MDMA oziroma E ali ecstasyju. Preiskava je pokazala, da je šlo pravzaprav za klub samomorilcev. Policisti sumijo, da so bili zadnji trije samomori mladoletnikov povezani prav s tem klubom. Člani kluba so menda s tako imenovanim velikim žrebom določali, kdo je na vrsti.
Pa ne, da bi bilo to res?
Lažje živiš, če spoznaš pravo resnico. Da pa jo spoznaš, ji je treba pogledati naravnost v obraz. Samo prava resnica človeka osvoboja.
To jo je pognalo naprej.
Silovito naprej!
Ne da bi kaj dosti premišljevala, se je usedla k tipkovnici in Tjaši poslala nekoliko nenavadno sporočilo.

Od: Maja Lampe eu@computers.com
Za: Tjaša Vrhovec tjasa19@hotmail.com
Datum: 7. junij 2000 15.42
Zadeva: Odgovor Tjaši
Hvala za sporocilo. Morda pa se je tvoj psicek ustavil prav tam, kamor je zahajal Matej. Ali mi nisi pripovedovala, da Mateja ponoci veckrat ni bilo k tebi in da se je, potem ko je prisel, nekam cudno vedel? Predlagam, da si zvecer sami ogledava tisto hiso. Strah naju tako in tako ni vec. Velja?
gospa Maja

Proti pričakovanju je takoj prišlo Tjašino sporočilo, da se dobita zvečer, ob mraku, v Trnovem, pod veliko vrbo blizu znane gostilne.
Tudi Tjašo je pognalo naprej z vso močjo.
Gospa Maja je bila tokrat vsa nekam drugačna. Kot da bi se začelo življenje znova vračati vanjo. Matejevi punci je rekla:
»Tjaša, Matej se ne bo več vrnil, midve pa lahko poskrbiva za njegovo čast. Gotovo naju ves čas opazuje iz nebes. Meni je zadnjič celo glasno sporočil in me opozoril, naj pazim nase. Tudi ti moraš paziti nase. Veš, zadnje čase veliko premišljujem. Toliko nenavadnih stvari se mi je pripetilo, da ne vem več, kaj se dogaja z mano. Samo skupaj lahko prideva resnici do dna.«
Tjaša ji ni veliko odgovarjala, strinjala pa se je, da zvečer, ko se bo popolnoma stemnilo, na svojo roko preiščeta zapuščeno hišo. Če nič drugega, bosta morda odkrili vsaj kak spominek na Mateja ...
Za vsak primer je gospa Maja vzela s seboj pištolo. Samo zato, da bi tistega, ki bi ji stopil na pot, z njo prestrašila. Tudi pištole se, odkar je v njenih rokah odigrala tako usodno vlogo, ni več bala.
Ko je postalo temno kot v rogu, sta skupaj odrinila vrata zapuščene hiše. Vdala so se brez težav.
»Ti preišči hišo, jaz pa bom stražila zunaj,« je Tjaši naročila gospa Maja. »Če bom opazila kaj sumljivega, ti bom zažvižgala. Sicer pa imaš tako in tako pri sebi – pištolo!«
Če bi Tjaši kdo kaj takega naročil pred mesecem dni, bi mu rekla, da je zblaznel. Zdaj pa je naenkrat ni bilo več strah, pa tudi želja, da bi zvedela resnico, je bila neizmerna. Mora priti do dna, za vsako ceno mora priti!
Spodaj sta bila samo dva zanemarjena prostora, polna živalskih in tudi človeških odpadkov. Zato se je z baterijo v roki previdno splazila po škripajočih stopnicah v zgornje prostore. Takoj za velikimi vrati se je pred njo odprla velika sveže prepleskana bela soba.
Z baterijo je obsvetila prazne stene. Ko se je snop svetlobe ustavil na tleh, je na podnicah imela kaj videti! Pred njo so ležale velike bele rjuhe, nekakšne bele kapuce, beli čevlji, na ducate tankih dolgih belih sveč in nekakšni križi v obliki črke X.
V kotu je našla še nekaj, kar ji je stoodstotno potrdilo, da je na pravi sledi – kup belih kaset. Bile so prav takšne, kot je bila tista, ki jo je imel Matej v avtu, a se je Tjaša ni smela dotakniti. Ko jo je nekoč hotela dati v kasetnik, je tako znorel, da bi se kmalu zaletel.
Brskala je naprej. Med papirji v stenski omarici je odkrila nekaj nenavadnega. Pravi Matejev rokopis! Zmrazilo jo je po vsem telesu.
Matej Lampe.
Labilna osebnost.
Mati bolezensko navezana na sina.
Po moževi smrti ji pomeni vse.
V zadnjem času ga ima v oblasti tudi Tjaša Vrhovec.
Podjetje v vzponu.
Približati počasi, prek pijače v centru tepece ali kje na samem.
Če se mu hkrati približa več oseb, se zapre kot školjka.
Cerkvenih obredov ne obiskuje. Tudi mati Maja ne.
V šoli dobro obvladuje slovenščino, slabše matematiko.
Pozor!!! Zelo občutljiv!!!
Kako? Napisano je z Matejevo pisavo, podatki o njem pa so napisani v tretji osebi. Čudno!
Naenkrat je nekaj zaropotalo. Strah je v sredini votel, okoli pa ga nič ni, si je mislila Tjaša in se zadenjsko umaknila proti vratom.
Proti njej je prihajala visokorastla postava v beli rjuhi, z belo kapuco na glavi.
»Punca, po tebi je!« je rekla čudna postava z zamolklim glasom.
Tjaša je brez pomislekov dvignila pištolo.
»Zdaj boš odšla z nami med Srečne angele!«
»Bomo še videli, kdo bo kam odšel!« je stisnila zobe in napela petelina na pištoli.
Takoj ga je spoznala. Nobenega dvoma ni bilo: v rjuho je bil oblečen prav tisti človek, ki ju čez dan ni pustil blizu. Spoznala ga je po belih čevljih.
»Koza, ne streljaj!« se je možak nenadoma ustrašil zase in snel kapuco. V trenutku je bil ves prijazen. »Samo prestrašiti sem te hotel.«
Tjaša je stopila korak nazaj, pištole pa ni spustila.
»Govori, kdo si! In kdo so ti ¬– Srečni angeli?«
»Ne nori, jaz nimam nič s tem,« ji je rekel pomirjevalno. »Spravi že tisto napravico! Saj me lahko še ubiješ!«
»Povej, kdo si, pa bom izginila, kot sem prišla!«
Ob naperjeni pištoli ji je vse rad povedal.
»Hiša je res moja, drugega pa ne vem. Prišli so neki ljudje in me prosili, če jim jo oddam za nekaj tednov. Rekli so, da bodo imeli v njej nekakšno skladišče. Nekega večera so me prosili, da sem se napravil v tole obleko in jim pomagal pri nekem obredu. Za to sem dobil toliko keša, da se mi še danes rola – pomisli, dekle! – petsto nemških mark. A biti sem moral tiho. Po tistem se niso več sestajali.«
»In kaj pomeni to – Srečni angeli?«
»Ne vem. Res ne vem. Videti pa je bilo kot nekakšna verska sekta ...«
»In kdo je najel to hišo?«
»Imena ne poznam ... Ves denar sem dobil v gotovini, na roko. Tebe, dekle, pa sem hotel prestrašiti samo zato, da ne bi več hodila sem. Spravi vendar že tisti prekleti pihalnik, drugače se ti lahko še sproži.«
Ko je spoznala, da je možak nenevaren, je pištolo res odložila na polico. Tudi sama bi se je rada čim prej znebila.
»Zdaj pa izginimo vsak na svoj konec in pozabimo, da smo se srečali. Tudi tisti gospe spodaj pred vrati svetujem isto. Drugače se lahko še komu pripeti kaj usodnega ...«
Tjaša je pograbila še dve kaseti in rjuho, potem pa brž stekla po stopnicah navzdol. Gospodar pa je mirno stopil za njo.
Gospa Maja se je tako prestrašila, da bi se kmalu sesedla na tla.
»Čim prej izginita, da ne bo prepozno – za obe!«
Resnično nista oklevali niti za trenutek.
Ustavili sta se šele na avtobusnem postajališču daleč stran od Trnovega.
»Poglejte, kaj sem našla v stenski omarici! Papir z Matejevo pisavo. Matej je bil resnično tu. Verjetno vsakokrat, ko ga ni bilo doma in ni prišel k meni. Gospodar se je zagovoril, da gre za nekakšno versko sekto ...«
»No, za klub samomorilcev. Nisi ga pognala v smrt ti, temveč se je moral ubiti sam. O, ubogi Matej!«
Ko sta še enkrat preleteli vsebino pisma, sta obe začudeno ostrmeli.
Gospe Maji sta se najbolj zarezala v spomin dva stavka:
Mati bolezensko navezana na sina.
V zadnjem času ga ima v oblasti tudi Tjaša Vrhovec.
Ali je bila res bolezensko navezana nanj? Njej se je zdelo ravno nasprotno. Že res, da mu je za osemnajsti rojstni dan kupila novega megana, že res, da mu je dajala toliko žepnine, kot jo je potreboval, že res ... Tisto o Tjaši pa je raje pogoltnila skupaj z grenko slino, čeprav se ji je zdelo, da je bila to prava resnica.
Tjašo pa je v oči zbodlo nekaj drugega:
V šoli dobro obvladuje slovenščino, slabše matematiko.
Pozor!!! Zelo občutljiv!!!
Pisava je bila res na las podobna Matejevi. Pa je to res pisal Matej o sebi? Morda so imeli nekakšno samoizpoved ali kaj podobnega.
»Še nekaj imam,« je Tjaša čez nekaj časa privlekla iz žepa belo kaseto. »Cel kup jih je bilo tam zgoraj v sobi. Kaže, da jo je dobil vsak član kluba.«
»Daj sem, da jo dam v kasetnik!«
uvodna glasba – umirjena
Govorijo vam Srečni angeli, govorijo vam Srečni angeli.
glasba s ptičjim petjem
Mnogo je poti na svetu, a še več je stranpoti. Srečni angeli pa smo zato na svet prišli, da bi delili srečo med ljudmi.
glasba
Odločil si se tudi ti, da greš po naši poti večnosti.
glasba
Čas ni del nas, čas je brez smisla in pomembnosti. Nam daje krila čar prihodnosti.
glasba
Stopi z nami na pot neskončnosti, v svet, kjer smo samo mi in ti, ti in mi, mi, ki smo vsi, če si z nami tudi ti, v srečne dni neskončnosti.
glasba se nadaljuje
Kdor spregovori, ga lahko kazen doleti ...
»Aha, zdaj mi je vse jasno. Klub samomorilcev se je imenoval Srečni angeli,« je Tjašo s solzami v očeh pogledala gospa Maja. »Nič nisi ti kriva, Matej je naredil samomor zato, ker ga je moral. Tega pa ni smel nikomur povedati ...«
»Obrnite kaseto, prosim, morda je na drugi strani še kaj več!«
ista umirjena glasba s ptičjim petjem
Pozdravljen, prijatelj, vemo, da si v hudi stiski tudi ti. A kadar se ti kaj hudega pripeti, vedi, da smo tu še mi.
glasba
Mi, Srečni angeli.
glasba
Ni treba veliko besedi, vabimo te, da postaneš z nami vred srečen tudi ti.
glasba
Prestopi rob poti, Srečni angel se smrti ne boji, smrt je samo konec negotovosti.
glasba
Na koncu poti te v sreči čakamo mi, tvoji Srečni angeli.
glasba
Pohiti, čas beži. Iskreno dobrodošel si.
glasba
Samo smrt očisti človeka za vse dni.
glasba
Gospa Maja in Tjaša sta si planili v objem in se krčevito zjokali.
»Matej, o moj Matej!«
»Matej, le zakaj si moral to storiti!«
Kljub vsej grozi in nenavadnemu odkritju, ki sta ga doživeli tiste noči, sta se obe po svoje oddahnili.
Zdaj sta vsaj vedeli, kaj se je v resnici zgodilo z Matejem. Ob tem odkritju pa je bilo za zmeraj konec tudi vseh medsebojnih obtoževanj.
»Odpeljala te bom domov in rekla tvojim staršem, da si bila na obisku pri meni. Kje pa imaš pištolo? Veš, zdi se mi, da se ponoči klatijo okoli moje hiše čudni tiči. Zato zdaj vedno vzamem pištolo s seboj v posteljo.«
Tjaša se je zagrabila za žep.
»Nimam je. Na okenski polici v tisti hiši sem jo pustila.«
»Ah, kar pusti jo tam. Pištole prej tako in tako nisem imela. Bratova je. Verjetno jo je prinesel v mojo hišo pred pogrebom. Veš, brat Lojze je strašen strahopetec. Boji se živih in mrtvih. Midve pa se zdaj ne bojiva nikogar več. Kajne da ne? Kupila pa bom novo pištolo, pa bo.«
Ko se je gospa Maja z avtom pripeljala na domače dvorišče, v hiši ni več gorela nobena luč. Brat Lojze se je očitno že toliko napil, da je odšel k počitku. Očitno pa je, medtem ko nje ni bilo doma, vendarle bil v mestu. Na dvorišču je stal mali avto, tisti, ki mu ga je posodila, na povsem drugem koncu, kot je bil prej.
»Ah, jutri mu bom rekla, naj gre domov,« si je rekla na glas. »Nikogar več se ne bojim. Če pa se Matej ponoči vrne, se bom rade volje pogovarjala z njim.«
Ko je avto zapeljala v garažo, jo je naenkrat zamikalo, da bi vse, kar se je zgodilo v preteklosti, sprala s sebe. Kadar koli je bila zelo utrujena, se je vedno – pa četudi je bilo to ob enih ali dveh ponoči – vrgla v bazen in se tako v trenutku osvežila.
Stopila je do roba bazena. Voda se ji ni zdela pretirano mrzla. Seveda, popoldne se je vendar v bazenu že kopal Lojze. Pokazala mu je, kje mora pritisniti na gumb, da se bo voda segrela do petindvajset stopinj. Sama ni nikdar marala pretople vode, zato je tudi drugim ni priporočala, pa če so bili še tako zmrznjeni.
Skočila je v dnevno sobo in se slekla do golega. Ko so popustile vse vrvice in elastike, se je počutila veliko bolje. Kakšna sreča, da je imela hišo tako na samem in da je imela okoli nje posajenega toliko okrasnega grmičevja, da se je v večernih urah vedno lahko kopala brez kopalk!
»Prihajam!« je zaklicala proti bazenčku ter se kar na glavo pognala vanj. Zunaj je bilo res še hladno, voda pa je bila ravno pravšnja. Ko je zaplavala trikrat gor in dol, se ji je zazdelo, da je povsem nov človek.
Kolikokrat se je ponoči z njo kopal tudi Matej! Tedaj sta bila oba oblečena v kopalke, kljub temu pa se ji je zdelo, kot da bi bila v vodi oba drugače povezana, povsem sproščena, tako rekoč gola drug pred drugim. Če je hotela zvedeti o njem kaj takega, kar bi ji moral povedati čez dan, ji je vse odkrito povedal v bazenu. Res pa je bilo tudi, da se zadnje pomladi sploh nista kopala skupaj.
Je bil Matej res čustveno labilna osebnost? In le komu je moral o sebi napisati tako nenavadno karakteristiko? Tisto, da sta bila navezana drug na drugega, je res držalo, toda ne bolezensko.
Sama pri sebi si je rekla:
»Še dvakrat gor in dol, potem pa pod tuš in v posteljo!«
Stuširala se je vedno zunaj. Potem si je telo otrla z veliko brisačo, koža je naenkrat zagorela v čudnem ognju, v postelji pa se je razžarela kot bakla. Ko je bil še mož živ, sta se po kopanju vsak teden vsaj trikrat ljubila. Pozneje je skušala to svojo razvado enkrat samkrat ponoviti z državnim sekretarjem Emilom Kranjcem, s tistim, s katerim sta se včasih dobila, pa je reveža tako zeblo, da se v postelji ni mogel ogreti vse do jutra. Pa čeprav ga je masirala po vsem telesu.
Ko je stopila pod tuš, nalašč ni odprla pipe s toplo vodo. Naj teče mrzla, dolgo naj teče samo mrzla voda. Z nje naj spere vse tisto, kar se ji je nabralo vsa ta dolga nesmiselna leta. Če bi imela več časa za Mateja, bi se še danes lahko kopala skupaj. Naj le teče, teče, čim bolj mrzla!
Videti je bilo, kot bi želela vsaj na ta način kaznovati samo sebe ...
Grozljivka.
Vrsta detektivke, zgrajena na grozi.
Naenkrat jo je iz teme zagrabila močna roka. Široka dlan jo je prijela za usta, da ni mogla več niti dihati. V naslednjem trenutku se je znašla na tleh. Neznana sila jo je tako močno pritisnila na goltanec, da je bila v trenutku brez sape.
Konec je! je pomislila. Tu je roka smrti!
Skušala se je obrniti, vendar je bila povsem brez moči.
Neznana sila jo je odvlekla naravnost proti bazenu.
Na glavi je začutila top udarec. Kot bi jo nekdo udaril z lesenim predmetom.
Konec!
Smrt, prihajam!
V prvem hipu je začutila enako blaženost kot tam gori v cerkvi na hribu. Po drugi strani pa je bil občutek še veliko lepši, bolj blažen, tako rekoč prepojen z večnostjo.
Umrla bo, pa kaj potem! Bosta vsaj z Matejem končno združena. Tako in tako ne bo nihče jokal za njo. Morda bo potočila kakšno solzo samo Tjaša.
Neznana sila jo je vrgla v vodo in jo porinila prav na dno bazena. Še naprej jo je držala za goltanec, okrog nje pa je bila ena sama voda.
Voda, voda, voda.
Jutri jo bodo našli v bazenu, žlahta in znanci bodo polni sočutja, ker je odšla tako hitro za sinom. Čez teden dni pa bodo vsi pozabili nanjo.
EU Computers pa bo čez noč propadel ...
Ko je začutila, da jo smrt že jemlje v svoje večno naročje, se je spomnila Matejevih besed. Mora ostati živa, mora se boriti za življenje. Že zato, da bo ubranila sinovo čast!
V trenutku se je v njej prebudila vroča želja po življenju. Noče še umreti, prezgodaj je. Matej ima z njo drugačne načrte. Če bi res želel, da pride za njim, bi ji to naročil že na Pečini.
Z zadnjimi atomi moči je s pestjo močno udarila neznano silo v medznožje ter se hkrati silovito pognala navzgor. Telo ob njej se je prevalilo na drugo stran.
Trenutek zatem se je že pojavila na površini vode, na zraku.
Presenečena je opazila, da neznane hudobne sile ni nikjer več.
Gospa Maja se je sopihajoča naslonila na rob bazena in se z rokami oprijela zgornjih ploščic.
»Hvala ti, Matej, ker si mi pomagal!«
Prepričana je bila, da bi zdajle že ležala tam spodaj v bazenu na tleh, če ji ne bi znova pomagal Matej iz nebes.
Ko se je potegnila na suho, se je nad svojo nesrečno usodo bridko zjokala. Ne samo to, da je izgubila sina, povrhu ji nekdo streže po življenju.
Le komu je tako hudo napoti?
Vest ji ni dala miru, da ne bi pogledala v Lojzetovo sobo. Našla ga je tam. Spal je v sobi za goste. Najbolj nenavadno pa je bilo, da je bilo okno, ki je gledalo na vrt, odprto do kraja, na parketu pa je bila velika mokra luža.
»Lojze!« je kriknila ogorčeno.
Ali je mogoče? Umoriti jo je hotel lastni brat?
Stopila je korak naprej.
Lojze je spal kot ubit.
Že res, da je od tistega trenutka, ko jo je hotel nekdo utopiti, do takrat, ko ga je šla pogledat, minilo najmanj deset minut, toda tako trdno vendar ni mogel zaspati.
Ali pač ...
Za vsak primer je okno trdno zaprla, vrata pa zaklenila. Zjutraj pa bo ...
Ob misli, da spi v hiši z bratom morilcem, se ji je naježila vsa koža.
Bosih nog je nato previdno stekla v dnevno sobo. Zdaj ne more več za njo. Če pa bo hotel razbiti vrata ali okensko šipo, jo bo z ropotanjem prej prebudil. Kljub temu se mora pripraviti nanj. Kje pa je pištola? Ali oster kuhinjski nož, debel svečnik, kar koli ...
Nehote je odprla predal, v katerem je po pogrebu našla pištolo. Prav iz tistega predala je vzela pištolo tudi pozno popoldne, ko sta odšli s Tjašo raziskovat samotno hišo.
»O, Marija pomagaj!« so se ji dvignili lasje. Pištola je bila – tam! Ali pa spet tam ...
Sunkovito jo je zagrabila in živčno potegnila odpirač nazaj.
Kmalu bi se sesedla na tla: pištola je bila zdaj – nabita!
»No, tudi prav!« si je rekla glasno. »O, prekleto si se zmotil, kdor koli si že, če si mislil, da se bom ubila! Če pa boš samo stopil še kdaj do mene, boš ti prvi dobil kroglo v glavo. Jaz, ki sem izgubila sina, ne morem izgubiti več ničesar, ti pa lahko še vse!«
Odšla je v svojo spalnico ter položila pištolo pod blazino. Vso noč ni zaspala. Dogodki zadnjih dni so jo preveč pretresli. Kaj pa, če Matej ni umrl naravne smrti, temveč ga je nekdo pahnil vanjo? Posredno ali dejansko. Kaj pa, če je kdo Mateja celo vrgel z vrha stolpnice v globino?
Toda kdo?
Nihče drug kot brat Lojze! Vse življenje je že ljubosumen nanjo. Ko se je poročila, ji je rekel, da je vzela najslabšega moškega na svetu. Ko se je mož smrtno ponesrečil, ji je privoščljivo dejal, da kaj drugega od njega ni niti pričakoval. Ko ji podjetje vendarle ni propadlo, jo je skušal na vse načine umazati pri konkurenci in pri kupcih. Zato je z njim prekinila vse stike.
Zdaj pa ...
Seveda, prišel jo je tolažit samo zato, da bi jo hitreje spravil s sveta. Lojze je tisti, ki prinaša smrt.
Sklenila je počakati do jutra, potem pa ga bo prijavila policiji. Za vsak primer si je v spalnico prinesla tudi oba telefona, prenosnega in hišnega.
Ponoči se začuda ni pripetilo nič. Nihče ni prišel k hiši, nihče se ni oglasil po telefonu, Lojze je v svoji sobi vso noč spal kot polh.
Ko se je naredil dan, je previdno odklenila vrata v njegovo sobo in pokukala k njemu.
Še vedno je brezskrbno spal. Kakšni ljudje se danes klatijo po svetu! Ljudem strežejo po življenju, potem pa z mirno vestjo spijo po cele dneve in noči. Lojze je pravi primer krutega in brezvestnega človeka današnjega časa.
Vrata je spet previdno zaklenila, nato pa skočila v mali avto in se odpeljala v Ljubljano. Najprej ga je nameravala prijaviti na policijski postaji, a se je spotoma premislila.
Če ga prijavi kar tako, na splošno, se ne bo nič spremenilo. Preden bo policija stopila v akcijo, je lahko že po njej. V ušesih ji je ves čas brnela misel iz prenekatere prejšnje izkušnje:
»Dokler se nič ne zgodi, ne moremo ukrepati.«
To je z drugimi besedami pomenilo, da bi jo moral Lojze najprej umoriti, šele potem bi lahko prijavila umor. Smešno!
Zato se je odpeljala naravnost v tisti oddelek policije, ki je raziskoval kriminalna dejanja. Sprejel jo je gospod srednjih let.
»Ali lahko najem detektiva, da bi nekoga zasledoval?« je planila kar naravnost, kot podjetnica pač, vajena hitrega ukrepanja.
»To ni mogoče!« ji je povedal vodja oddelka. »Za opazovanje potrebujemo najmanj sodni nalog.«
»Kaj pa, če bi na lastne stroške najela vašega detektiva?« se je domislila takoj zatem.
»Ni mogoče. Mi smo državna ustanova in kriminalistov ne posojamo. Morda bi poskusili pri kateri od zasebnih detektivskih agencij. V zadnjem času jih kar mrgoli.«
Gospa Maja s tem odgovorom še zdaleč ni bila zadovoljna. Zakaj pa imamo državo, velikanski državni aparat, ko pa ji ne more nihče pomagati?!
»Nezaslišano!« ji je takoj planila kri v glavo. »Izgubila sem sina, v rokah imam dokaze, da mi nekdo streže po življenju, jaz pa naj čakam in čakam! Da vas ni sram!« V njej se je prebudila taka sveta jeza, da bi vodjo kriminalističnega oddelka najraje takoj oklofutala.
Mimo je prav tedaj prišel starejši policist. Pravzaprav kriminalist tik pred upokojitvijo. Ime mu je bilo Rudi. Radi so mu rekli Rudi, ki se trudi. Res se je trudil že polčetrto desetletje. Zdaj je bilo videti, da si bo končno le lahko uredil papirje za penzijo.
»Kaj pa je?« je dvignil svoje košate obrvi, kot je bilo v njegovi navadi. Za vsako stvarjo je začutil sumljivo dejanje, za vsakim grmom je videl kriminalca, za vsakim povišanim tonom nepridiprava.
Gospa Maja mu je kar sredi hodnika še enkrat razložila, kaj se ji je pripetilo ponoči.
»Hm, zanimivo, zanimivo,« ji je prikimal z razumevanjem.
»Žal gospe ne moremo pomagati,« mu je navrgel čez ramo vodja oddelka. »Drugače bi bil ti pravi za njen primer. A prej se mora kaj zgoditi!«
Detektiv Rudi je potegnil gospo Majo stran in ji rekel:
»Eno so zakoni, drugo pa življenje. To jim razlagam že vse življenje. Dajte mi naslov, popoldne se oglasim pri vas. Nazaj grede iz službe. Pa čeprav bom popoldne morda že imel v rokah papirje za upokojitev. V vašem primeru očitno nekaj hudo smrdi ...«
V žep mu je hotela potisniti največji bankovec, ki ga je imela pri sebi, a jo je ostro zavrnil:
»Jaz opravljam službo iz veselja. Če pa popoldne ne bom več v službi, bom prevzel vaš primer zato, ker je kriminalistika moj konjiček. Vi pa se medtem zberite in poiščite materialne dokaze. Brez materialnih dokazov ni nič. Dobiva se ob treh popoldne na parkirišču ob Savi. Tu imate številko mojega mobitela, če bi se začelo dogajati kaj nepredvidenega. Dovolj je, da samo posumite, da bi vam skušal kdo kaj storiti. Takoj bom pri vas ...«
»Hvalabogu, še so na svetu dobri ljudje!« je sklenila roke gospa Maja in odšla mešanih občutkov domov. Za vsak primer je imela v torbici še vedno pištolo, s katero je prespala noč.
Materialni dokazi? Materialni dokaz št. 1 je zagotovo faksirano sporočilo, ki ga ji je poslal Matej po svoji smrti. Kaj pa, če ga ni poslal on? Še bolj oprijemljiv materialni dokaz je pištola. Nikdar je ni imela v svoji hiši, po Matejevi smrti pa je ves čas v predalu. Kaj pa, če ji jo je brat Lojze nastavil? Tedaj, ko se je hotela ubiti, ji je celo sam rekel, naj vendar naredi to.
Pritisni, prekleto, pritisni že enkrat!
Pištolo ji je nastavil zato, da bi še ona naredila samomor, potem pa bi sam prevzel njeno podjetje. Najbolj čudno pri tem je bilo, da je bila pištola tudi včeraj zvečer na starem mestu, čeprav jo je sama vzela s seboj, ko sta šli s Tjašo raziskovat zapuščeno hišo v Trnovem. Materialni dokaz je tudi luža vode v sobi za goste in odprto okno. Z lastnimi rokami je zaprla okno in vrata v Lojzetovi sobi in voda se verjetno še ni do kraja posušila. Vsaj madež je moral ostati na tleh. Materialni dokaz je oteklina na njenem vratu. Materialni dokaz je ...
»Vražje malo jih je!« se je zdrznila sama pri sebi. Vodja kriminalističnega oddelka ima prav. Potencialnega morilca bo težko ujeti. Faksirano sporočilo je poslal bog ve kdo. Predvsem pa: napisano je bilo z Matejevo pisavo. Morda pa je le šlo za posebno energijo, ki se sprošča ob prehodu ljudi v onostranstvo. O tem je nekoč že brala. Pištola je bila zdaj spet v njenih rokah in ni bila noben dokaz. Pojavljala se je zdaj tu zdaj tam. Luže v sobi za goste pa morda dopoldne že ne bo več.
Ko se je vrnila domov, je brat Lojze še vedno spal. Prebudil se je šele nekaj minut čez enajsto uro, mačkast, da je komaj gledal. Gospa Maja mu je pripravila zajtrk, v žepu svojih športnih hlač pa je ves čas stiskala nabito pištolo. Če bi jo hotel samo objeti, bi jo takoj sprožila.
»Saj ne zameriš, malce sem se ga nalezel,« se ji je omotičen opravičeval. »Kje pa si hodila toliko časa?«
»Kako: toliko časa? Ali veš, kdaj sem prišla domov?«
»Prav zgodaj ne. Spat sem šel ob pol enajstih, pa te ni bilo še nikjer.« Čez čas jo je nadvse prijazno zaprosil: »Bife je prazen. Treba ga bo napolniti.«
»Brez skrbi, ga bom že napolnila, ko bo treba,« je stisnila med zobmi. Pijandura, delaš se večjega pijanca, kot si. Najprej se ga napiješ, potem pa hodiš okrog in strežeš ljudem po življenju.
Ko je obsedel ob kavici z viskijem spet ves miren, je skočila v njegovo sobo. Luže ni bilo nikjer več! V kotu je našla samo stare spodnjice, s katerimi je očitno pobrisal lužo na parketu. Pregledala je tudi vse njegove omare. Na žalost ni našla nobenega materialnega dokaza, ki bi potrdil, da jo je ponoči res napadel on. A kdo drug bi lahko bil?
Prav zato se je s še toliko večjo nestrpnostjo zapodila na sestanek s kriminalistom Rudijem. Na parkirišču jo je čakal že več kot pol ure.
»Z današnjim dnem sem upokojen. Šlo je hitreje, kot sem si predstavljal. Hvalabogu, zdaj sem prost!« je ves žarel od zadovoljstva.
»Pa moj primer? Boste prevzeli? Vi ste moje edino upanje!«
»No, no, gospa, človek ima vedno dve poti.«
V življenju sta vedno dve poti, a izbereš tisto, ki je ni ...
»Lepo vas prosim, ne pustite me same. Sin se mi je smrtno ponesrečil, zdaj pa strežejo še meni po življenju. Plačala vam bom, vse stroške vam bom pošteno plačala!«
»Nagrada ni vse, gospa!« ji je odvrnil Rudi in si popravil košate brke. Imeti je moral okoli petinpetdeset let. Bil je atletske postave, srednje velik. V celoti gledano še vedno možak od nog do glave.
Ko mu je še enkrat razložila, kaj vse se ji je pripetilo zadnje tedne, ji je sočutno segel v roke in dejal:
»Moje sožalje, gospa! Tudi sam sem imel sina, pa ga nimam več. Zato vam bom rade volje pomagal. A samo toliko, da boste mirno spali. Če pa se bo izkazalo, da je zadaj res kaj večjega, bova primer predala kriminalističnemu uradu. Prav?«
Kaj pa ji je kazalo drugega, kot da mu je prikimala.
Dogovorila sta se, da si Rudi najprej nabere več materialnih dokazov ter da na skrivaj zasleduje Majinega brata Lojzeta. Zdaj je imel v rokah edinole Matejevo faksirano sporočilo, ki pa Lojzeta ni moglo obremenjevati, saj je bil tistega trenutka, ko je sporočilo prišlo, pri njej. S sporočilom je bil lahko povezan samo v primeru, če je imel kje kakšnega pomočnika. A gospa Maja ni poznala nobenega. Zato je bilo tako imenovano štiriindvajseturno zasledovanje in raziskovanje starih Lojzetovih poti edina pametna rešitev.
Primer št. 1.
Rudi se je najprej zapeljal na Pečino. Župniki ne smejo lagati, zato bo morda od njega zvedel kaj oprijemljivega. Več kot očitno je bilo, da je imel potencialni osumljenec Lojze pri delu enake metode. Sporočilo po faksu, pa četudi je morda prišlo v hišo s pomočjo Lojzetovega pomočnika, je skušalo gospo Majo pognati v smrt. Nekaj podobnega se je pripetilo tudi na Pečini. In enako se je očitno zgodilo z Majinim sinom, pa čeprav je bilo na zunaj videti, kot da Lojze pri tem ni sodeloval. Morda pa je bil Lojze celo glavni pri klubu samomorilcev.
Na Pečini se je kriminalist Rudi ustavil pri prvem kmetu, ki je kosil travo.
Dialog:
Rudi (pretirano zaneseno): »O, dober dan, očka, kako ste kaj? Kosite, kosite?« 
Kmet (resno): »Dober dan! Kdo pa si ti, da mi praviš očka? Od kod pa si se vzel, nebodigatreba!« 
Rudi (manj zaneseno): »Ah, ne zamerite mi, prvič sem v vaših krajih, pa še ne vem, kakšne običaje imate.« 
Kmet (zoprno): »Takšne, da je treba noč in dan garati, v Ljubljani pa nam pobirate davke.« 
Rudi (resneje): »Vidim, da imate lepo cerkvico. Menda je posvečena svetemu Urhu. Ja, kakšen svetnik pa je bil to?« 
Kmet (jezno): »Poslušaj Radio Ognjišče, pa ti bo vse jasno! Po kaj pa si se pravzaprav priklatil sem gor?« 
Rudi (umikajoč se): »Ah, nič, nič, samo župnika iščem.« 
Kmet (odrezavo): »Mi nimamo nobenega župnika. Bog je na nas čisto pozabil.« 
Rudi (previdno): »Kako, ali ne živi tamle spodaj pod cerkvijo župnik, ki upravlja s cerkvico sv. Urha?« 
Kmet (posmehljivo): »Si pa res pravi mestni butec! Saj vendar vidiš, da gre za majhno podružnično cerkev. Mašo v njej imamo navadno dvakrat na leto, največkrat pa samo enkrat, na god sv. Urha.« 
Rudi (zvedavo): »Hočete reči, da letos še ni bilo nobene maše v tej cerkvi in da tudi župnik ne živi v vasi?« 
Kmet (odrezavo): »Nič nočem reči! Lahko se odpelješ takoj naprej. Maše letos še nismo imeli, pa tudi nobenega župnika letos še ni bilo blizu. Tisti plešec, ki jo ima na dan sv. Urha, nas tako in tako ne mara. No, zdaj pa le zgini! In pazi, da ne boš povozil vse trave!« 
Rudi je brez besed res izginil. Čeprav je bil kmet precej robat, mu je povedal pravzaprav točno tisto, kar je pričakoval. Pri sv. Urhu nimajo nobenega župnika, seansa z gospo Majo je bila uprizorjena posebej zanjo, človek, ki je opravil obred, je imel kozjo bradico, pravi župnik pa je plešast, k obredu je torej sestro namenoma napeljal brat Lojze.
Več kot očitno je, da je to Lojzetovo maslo. A biti mora previden. Videz večkrat vara. Lojze pa je kljub temu zagotovo osumljenec št. 1.
Primer št. 2.
Ko je Lojze popoldne po svoji stari navadi odšel v bližnji bife, je gospa Maja poklicala Rudija na dom.
»Ptički že pojejo,« je bilo geslo, s katerim je detektivu sporočila, da brata ni doma.
Rudi je bil v resnici ptiček svoje vrste. Iz svojih dolgoletnih izkušenj se je dobro zavedal, da lahko največ pokvari s tem, če se pokaže nepravim ljudem. Zato je avtomobil pustil daleč stran od Majine hiše, sam pa se je kot naključni sprehajalec pojavil v naselju kot povsem vsakdanji človek. Celo svoja črna očala si je snel in si ves čas mencal oči, kot da slabo vidi.
Ko je prišel do hiše, ga je naenkrat zmanjkalo. Videti je bilo, kot bi poniknil v zemljo. Gospa Maja ga je pozneje še enkrat opazila za okrasnim grmičevjem, kmalu pa ga ni bilo nikjer več.
Čez dobre pol ure se je nenadoma pojavil za njenim hrbtom. Komaj slišno ji je zažvižgal in potiho dejal:
»Ne bojte se! Jaz sem Rudi, ki se za vas trudi!«
Maja je bila tako zatopljena v svoje misli, da se ga je tako prestrašila, da ji je skodelica s kavo padla iz rok in se na tleh razbila.
»Nič hudega, sedem let sreče!« jo je skušal potolažiti detektiv.
Gospa Maja ni rekla nič. O kakšni sreči že od moževe smrti naprej ni premišljevala.
»Boste tudi vi kavo?« ga je vprašala.
»Prehranjevanje je v takem primeru vedno v drugem planu,« ji je odvrnil resno. »Danes ne, morda kdaj drugič.«
Na obrazu mu je prebrala, da skriva za hrbtom nekaj večjega.
Najprej ji je povedal, kaj je odkril na Pečini.
»Kako?« ni mogla razumeti gospa Maja. »Župnik ni mogel biti prevarant. Vse molitvice je znal in tudi krvavel je v resnici.«
»Seveda je znal. Bral jih je iz velikega molitvenika. Krvavel pa je tako, da si je pomagal s telečjo krvjo. V resnici pa je bil samo navaden prevarant.«
»Ampak jaz sem tam gori vendar govorila z Matejem! Tega mi ne morete vzeti!« Zdelo se ji je, kot bi jo kriminalist hotel oropati najsvetejšega.
»Šlo je za posebno psihično stanje. Lažni župnik vas je tako potegnil za sabo, da ste verjeli sami sebi.«
»Hm, in to naj bi bilo Lojzetovo delo?«
»Tako je videti!«
Trenutek zatem je izza hrbta potegnil levi športni copat.
»Je to Lojzetovo obuvalo?« Bilo je umazano, blatno, vezalke pa so bile na koncu povsem razcefrane.
Gospa Maja si je copat vzela v roke in si ga previdno ogledala.
»Ja, Lojzetovo je. S seboj je prinesel samo dva para obutve. Te copate in čevlje, v katerih je šel v bife.«
»Gospa, potem je vse jasno! Umoriti vas je hotel brat Lojze! Copat sem našel za grmom, pred bazenom pa so dobro vidni sledovi tega copata.«
»Hm,« se je gospa Maja osupla prijela za usta. Čeprav novica ni bila nova, je iz kriminalistovih ust zazvenela povsem drugače.
Umoriti jo je torej res hotel brat Lojze!
»A raziskoval bom naprej. Vse tole se mi zdi kar preveč preprosto. Nekaj mi še vedno ne gre skupaj. Sam ne vem, kaj me moti.«
Med pogovorom se je gospa Maja spomnila, da je bilo v časopisu govora tako o klubu samomorilcev kot o jemanju mamil. Toda sama se je večkrat prepričala, da Matej ni jemal mamil, na kar je bila zelo ponosna. Po anketi sodeč jih je poskusila tri četrtine gimnazijcev, na srečo pa Matej ni bil med njimi. V časopisu pa je pisalo drugače.
V ljubljanskem predmestju so odkrili skupino mladih ljudi, ki se je ukvarjala z razpečevanjem tako imenovanih plesnih tabletk, kot popularno pravijo amfetaminom MDMA oziroma E ali ecstasyju. Preiskava je pokazala, da je šlo pravzaprav za klub samomorilcev. Policisti sumijo, da so bili zadnji trije samomori mladoletnikov povezani prav s tem klubom.
»Bom preveril,« ji je dejal Rudi. »V kriminalističnem laboratoriju imam dobrega prijatelja, ki je prišel k nam komaj dve leti za mano. Že velikokrat mi je pomagal odkriti kakšno takšno podrobnost, na katero sam ne bi niti pomislil.«
Primer št. 3.
Popoldne v laboratoriju.
»Živjo, stara sablja, kako si kaj?«
»V redu. Pa ti? Sem slišal, da se boš v kratkem upokojil. Pa menda ne boš zapustil barke sredi viharja?«
»Kako: sredi viharja? Vihar ne bo nikoli pojenjal, zato je vseeno, kdaj zapustim barko. Pravzaprav sem jo že zapustil. Zdajle sem te prvič v življenju obiskal zasebno.«
»Oho! Če prav čutim, me boš zato peljal na pivo. Vmes pa bi rad nekaj zvedel o primeru, ki ga raziskuješ, kajne?«
»Vse moje občudovanje! Nisi kar tako v službi pri policiji. Res mi lahko pomagaš. Ali se spomniš primera izpred treh tednov? S stolpnice Ljubljanske banke je skočil nek dijak Matej Lampe ...«
»Ja, spomnim se. Primer ni sporen. Šlo je za samomor in primer je zaključen.«
»Ne gre samo za samomor. V časopisu je pisalo, da je bil Matej Lampe član nekega samomorilskega kluba. V tem klubu pa so jemali mamila ecstasy. Morda kaj veš o tem?«
Kolega, ime mu je bilo Marjan, je stopil k omarici in začel premetavati velike in majhne stekleničke.
»Tu imam končno zaključene primere, tu odložim sodno zaključene, za nas pa še vprašljive, tu pa so za nas nedorečeni primeri.«
Kmalu je naletel na stekleničko, na kateri je pisalo:
»Vzorec ecstasyja, Trnovo, klub samomorilcev. Primer št. 2354.«
»No, vidiš, da sem se oglasil pri pravi osebi.«
»Prijatelj je vedno prava oseba.«
»Prosim, poglej v računalnik, kaj piše v njem o primeru št. 2354, prosim!«
»Saj vem na pamet. Ni šlo za mamila. Tiste bele tabletke, ki so jih našli v zapuščeni hiši v Trnovem, so bili navadni aspirini proti glavobolu.«
»Aspirini? Ali res? Vseeno poglej!«
Na zaslonu se je kmalu izpisalo:
Primer št. 2354.
Kriminalisti so raziskali zapuščeno hišo v Trnovem in ugotovili, da bi bil to lahko kraj, kjer so se dobivali člani kluba samomorilcev. Zasegli so nekaj belih rjuh s kapucami, kasete z vsebino, ki nagovarja k samomoru, in nekaj obrednega pribora. Lastnika hiše še niso zaslišali, ker ga ni bilo doma. Del pribora so pustili tam, da bi pozneje preverili, ali klub še deluje.
Laboratorijski izvid:
Člani kluba samomorilcev niso uživali mamil ecstasy. Po preiskavi tablet, ki so jih kriminalisti našli v prostoru, je bilo ugotovljeno, da je šlo za navadne aspirine proti glavobolu.
Pripis:
Primer zaključen 30. 5. 2000.
»Se nam je pa hudo mudilo,« je menil Rudi.
»Kaj pa hočemo drugega, ko pa je bilo vse jasno: fant je naredil samomor, bil je član samomorilskega kluba, člani pa niso bili povezani z nobeno mamilsko druščino.«
Detektivu Rudiju je ta podatek povedal veliko več. Že res, da sin gospe Maje ni jemal mamil, po drugi strani pa je tudi res, da ga je nekdo posredno pahnil v smrt. Sam od sebe se zagotovo ne bi odločil za tako skrajni korak. Kaj pa, če je bil med člani kluba tudi Majin brat Lojze, in to samo zato, da bi fanta spravil s sveta? Vse je mogoče. Toda to bi bilo treba šele dokazati.
»In motiv? Vedno je pomemben motiv?«
Motiv je bil tokrat res preprost! Spraviti sestro Majo na kolena in prevzeti njeno bogastvo. Ljudje so ubijali za prgišče bankovcev, pa ne bi za tako velikansko bogastvo, kot si ga je gospa Maja pridobila s podjetjem EU Computers v zadnjih letih.
Lojze je vsekakor osumljenec št. 1.
Skupaj z gospo Majo sta sklenila, da ga bo detektiv zasledoval na vsakem koraku, ves čas pa sta ostajala tudi na telefonski zvezi, čeprav sta se pogovarjala samo na kratko in v šifrah.
Ptički že pojejo.
Lojzeta ni doma, je odšel daleč stran od hiše.
Na vrtu cveti sto rož.
Lojze se je vrnil, ne prikažite se.
Voda v bazenu je preveč mrzla.
Lojze jo skuša napasti.
Jutri bo bolje.
Lojze ji fizično grozi.
Ko sta se gospa Maja in Tjaša znova srečali na Matejevem grobu, je gospa Maja predlagala:
»Prosim, pridi k meni na obisk. Nekaj bi ti rada osebno povedala. Nekaj zelo nujnega.«
Vrhovec je bil tako uvideven, da je Tjašo pripeljal samo do hiše, potem pa ju je pustil kar sami.
»Jo bom jaz pripeljala k vam ali pa bo prespala pri meni, če lahko.«
»Lahko, lahko. Tudi ponoči je že sama spala. Jutri greva oba z ženo prvič po treh tednih spet v službo. Gospa Marija iz svetovalnega centra nama je rekla, da to lahko storiva brez skrbi.«
»Hvala, očka!« se je, prijazno kot nekdaj, zahvalila Tjaša in stekla za gospo Majo.
Več kot uro sta porabili, da sta si povedali vse, kar sta doživeli zadnje dneve.
»Predlagam, da ostaneš kar pri meni na počitnicah,« ji je na koncu pogovora rekla gospa Maja. »Tako bo dobro za tvoje starše, pa tudi zame, da bom imela res svojega človeka ob sebi. Pa še detektiva Rudija ti bom predstavila ob priložnosti. Kdo ve, morda tista čudna oseba – verjetno je to moj brat – želi tudi tebi storiti kaj žalega ...«
V Tjašini glavi se je nenadoma prižgala žarnica. Spomnila se je skrivnostnega strela na domačem vrtu. In čudnega sporočila, ki je bil zapisan v očetovem računalniku.
Prosim vas, da mi ne posiljate kar naprej nesmiselnih obtozb, da sem jaz kriva smrti vasega sina. Sina ste ubili vi sami. Niste ga pustili, da bi sel studirati tisto, kar si je zelel, nudili mu niste niti kancka ljubezni, vse dneve ste se samo utapljali v poslu. Vi imate radi samo denar, denar, denar, lastnega sina pa ste se sramovali. Ze mnogo pred smrtjo mi je povedal, da vas sovrazi in da se bo zaradi vas enkrat zagotovo pognal v smrt.
To čudno sporočilo so na zadnjem srečanju obravnavali tudi na svetovalnem centru. Psihologinja Marija je – ko ji ga je Tjašin oče pokazal na papirju – menila, da ga je Tjaša napisala v podzavestnem stanju. Želela je razbremeniti sebe, pa je obtožila gospo Majo. To je menda povsem običajno za drugo fazo žalovanja, takoj po samoobtožbah.
»Ampak Tjaša sploh ni šla iz svoje sobe!« je trdil Vrhovec.
»Tudi vi sami ste bili pod nenavadno močno psihično obremenitvijo.«
»Napisano je bilo točno osem dni po Matejevem samomoru, ob 20.22.«
»To samo dokazuje, da je bilo napisano v afektu.«
Zasuk.
Pravzaprav velik dramatski zasuk.
»Kaj pa ... Kaj pa ... če je bil pri nas gospod Lojze?« se je zdrznila Tjaša. »Samo on je vedel natančno uro Matejevega konca. Samo on je vedel, kje sem jaz doma. Samo on je lahko ob odhodu od nas, da bi nas še bolj prestrašil, streljal s pištolo na našem vrtu.«
»Prav imaš, pri vas ni bil nihče drug kot Lojze!«
»In še nekaj! Zdaj mi je tudi jasno, da je Lojze povezan s klubom samomorilcev. Drugače se pištola ne bi mogla znajti spet na starem mestu. On naju je zasledoval, ko sva šli odkrivat zapuščeno hišo. Medtem ko sva midve poslušale kaseto, se je vrnil v hišo, in pištolo vrnil na staro mesto. Zato pa je bil mali avto premaknjen na drugo mesto. Pištolo vam nastavlja ves čas samo zato, da bi se ubili. Ko pa je videl, da tega nikakor nočete storiti, tudi tam gori na Pečini ne, se vas je fizično lotil.«
»Vse to drži, čudno se mi zdi samo to, kako to, da pištola tedaj, ko je prišlo sporočilo po faksu, ni bila nabita? Res me je moral obvarovati sam Matej!«
»In vprašanje je tudi, kdo je poslal sporočilo po faksu ...«
Gospa Maja se je ljubeznivo obrnila k Tjaši in jo prijela za roke:
»Veš kaj, Tjaša, ostani čez počitnice pri meni! Dala ti bom delo na računalniku. Veliko dela. Za to pa boš dobila tudi dober zaslužek. Velja?«
»Hm ... No, ja ... velja!« Premišljevala je predvsem zaradi staršev, ki sta bila ves čas v takih skrbeh za njo.
»Ne bo ti žal. Vse tisto, kar sem doslej dajala Mateju, bom tebi, zraven pa še dobro plačo.«
Ker Tjaša ni več ugovarjala, je gospa Maja stopila k bifeju, v visoka kozarca natočila dva prsta martinija in dala kozarec Tjaši v roke:
»Trčiva! Na najino zavezništvo.«
Tjaša je prvič po skoraj mesecu dni izpila kapljico alkohola.
»Vse ti bom dala, kot moja hčerka boš, samo nekaj mi obljubi, nekaj, kar mi bo veliko pomenilo!« je zaprosila gospa Maja.
»Recite! Vse bi storila za vas, samo če je v mojih močeh.«
»Obljubi mi, da si ne boš dobila drugega fanta! Matej je bil moj zlati fant in zato ne skruni spomina nanj z drugim fantom.«
Tjaša ji je brez pomisleka dala roko ...
Takoj zatem je gospa Maja dvignila telefon in sporočila kar dve šifri hkrati.
Ptički že pojejo.
Voda v bazenu je preveč mrzla.
Že čez nekaj minut je pred njima, kot bi zrastel iz tal, stal kriminalist Rudi. Bil je ves zbegan, oči so mu švigale sem ter tja kot za stavo.
»Kaj pa se je zgodilo?«
»Nič posebnega,« je skrivnostno odvrnila gospa Maja.
»Zakaj pa potem Voda v bazenu je preveč mrzla? Mislil sem že, da se je znova pojavil Lojze. On je vendar še vedno v bifeju.«
»Odkrili sva nekaj novega. Tudi pri Vrhovčevih se je smukala neznana oseba. Skoraj zagotovo je bil Lojze. Dobro bi bilo pregledati še Vrhovčev vrt.«
Kriminalistu Rudiju so se oči zasvetile kot kres.
»Pametni punci!« ju je pohvalil zadovoljno. »Že dolgo razmišljam, kam bi še usmeril svojo pozornost in kako bi razširil krog poizvedovanja in iskanja dokazov.«
In že ga že ni bilo več.
»Saj je še pravi mladenič!« je občudujoče dejala Tjaša. »Jaz sem pa vedno mislila, da so detektivi sami stari možakarji s pipo.«
»Takšni so v knjigah, v resnici pa so vedno iz mesa in krvi, tako kot mi vsi.«
Se nadaljuje ...
Še en nenavaden dokaz, ki je govoril proti Lojzetu.
»Nečesa pa še vedno nisva dorekli,« je nadaljevala Tjaša. »Če mi verjamete ali ne, tistega čudnega sporočila po elektronski pošti nisem poslala jaz.«
»Kako?« se je vanjo presenečeno ozrla gospa Maja. Lagati ji res ni treba. Bolečina ju je zbližala, a tudi bolečina ima rada resnico.
»Nisem. In nihče iz naše hiše tudi ne.«
»Zakaj pa tega nisi povedala prej, ko je bil Rudi še tu?!«
»Saj sem hotela, pa je kar odvihral stran!«
Dolgo časa sta sedeli brez besed. Gospa Maja je Tjaši komajda verjela, da je to prava resnica. A le zakaj bi ji lagala? Posebno zdaj, ko jo je tako rekoč pohčerila.
»Jaz sem ti ga pa napisala sama, priznam,« je prekinila molk gospa Maja. »Bil je odgovor na tvoje ... pisanje.« Hotela je reči, na »tvoje nesramno pisanje«, a se je raje ugriznila v jezik.
»Saj vas razumem, popolnoma vas razumem ...« je zamrmrala Tjaša. »Toda ... ali je bil res vaš brat v naši hiši? Ga je res napisal on?«
»Druge možnosti skorajda ni. Hotel je doseči, da bi se midve med seboj sprli in da bi se jaz še bolj obupana čim prej pognala v smrt.«
Ta ugotovitev je znova presenetila obe.
»Midve, pa sprli! To je nemogoče! Na zdravje, hčerka Tjaša! Saj ti lahko rečem kar hčerka, kajne?«
»No, ja, pa hčerka.«
Njuno ugotovitev glede Lojzeta je čez eno uro potrdil tudi kriminalist Rudi.
»Imam še en dokaz, še en dokaz, da je pravi osumljenec gospod Lojze!« je nenavadno glasno govoril že na vratih.
»Kakšen dokaz?«
»Materialni! Nimam ga s seboj, viden pa je na pet metrov. Na vašem vrtu, gospodična Tjaša, sem odkril prav take sledi športnih copat kot ob bazenu. Jutri čez dan jih bom šel slikat. Nocoj bi me kmalu zagrabil velik pes. Nisem vedel, da imate takega ovčarja!«
»Kakšnega ovčarja? Nobega psa nimamo,« je povedala Tjaša.
»O, pa ga imate! Ko sem se plazil po vrtu in iskal sledove, je naenkrat zrastel pred mano takšen pes, da bi me kmalu požrl. Še sreča, da imam pri sebi vedno sprej proti nadležnežem. Upam, da pes ne bo oslepel. A glavno je, da sem se rešil jaz!«
Tjaša je pomislila, da je morda oče šele tistega večera pripeljal psa in tako ona še ni mogla vedeti zanj. Nikdar se niso pogovarjali o tem in smešno se ji je zdelo, da bi psiček Uzo dobil takega velikega prijatelja.
»Se pravi, Lojze je bil tudi pri vas ...« si je razočarano prikimala gospa Maja. »In tisto sporočilo v Vrhovčevem računalniku je zagotovo napisal on. Nisem vedela, da je tak računalniški strokovnjak. No, saj se kar ujema. Zato pa bi rad stegnil roke po mojem podjetju. A, prekleto, ne bo mu uspelo! Še sem tu in še migam. Kajne, Tjaša, da naju zdaj ne more uničiti nobena stvar?«
»Ja, valda da ne.«
Naslednje jutro je kriminalist Rudi že navsezgodaj hodil pred pisarno vodje oddelka gor in dol in nestrpno čakal na njegov prihod.
»Kako, ali nisi na dopustu oziroma v penziji?« se mu je vodja na široko nasmejal, ko je le prišel.
»Detektiv je stalno v službi.«
DETEKTIV SE OBRNE, KO SE V JAMO ZVRNE.
»In zdaj bi mi rad predložil materialne dokaze, da aretiramo tistega tvojega osumljenca?«
»Tako je. Lahko vstopim?«
Vodja mu je ponudil stol, na katerem mu je Rudi že tisočkrat razložil, kaj vse je odkril in koga je treba zašiti. Tokrat mu je na mizo natresel še nekaj konkretnih dokazov: levi športni copat, fotografijo odtisa pri bazenu, fotografijo odtisa na Vrhovčevem vrtu, Matejevo faksirano sporočilo, odrezek časopisnega članka o Matejevem samomoru, laboratorijsko poročilo primera št. 2354.
Vodja si je dolgo dolgo ogledoval eno in drugo, na koncu pa odločno odkimal z glavo:
»Dragi moj Rudi, nič ne bo.«
»Kako: nič ne bo?« je kriminalist pozelenel od jeze.
»Premalo.«
»To vendar ne more biti premalo.«
»Pa je. Poglej, tole sporočilo iz onostranstva je lahko gospe Lampetovi poslal kak šaljivec. Tole s copatom je sila negotova stvar. Takšnih copat je v Sloveniji ta trenutek zagotovo nekaj tisoč. Nikjer ni rečeno, da gre za istega, čeprav praviš, da se številka ujema. Nasploh pa ni nikjer dokaza, da je copate res nosil gospod Lojze. Kaj pa, če si si jih je kdo sposodil? Medsebojni obtoževanji gospodične Tjaše in gospe Maje ne povesta nič. No, morda samo to, da obe skupaj nista na najvišji kulturni ravni. Adio, in lepo se imej v penziji!«
Rudi je odšel sila poparjen. Bil je tako jezen na ves svet, da bi se najraje ugriznil v uho, če bi se mogel. Vedel je, da bi vodja zagotovo takoj zagrabil za primer, če bi bilo dovolj materialnih dokazov, tako pa ...
»Raziskuj naprej in mi drugič še kaj novega povej!« mu je priletelo od daleč standardno sporočilo vodje oddelka. To mu je vedno rekel tedaj, kadar primera še ni zadostno raziskal.
Na lepem je zavrl. Avto je ustavil kar sredi drevoreda. Iz prtljažnika je vzel nekaj, kar je do zdaj storil le trikrat: velike brke, zelen klobuk in staromoden suknjič.
Ko si je vse skrbno nataknil nase, je bil videti povsem drug človek. To bi bil hec, če bi ga zdajle ustavil policist in zahteval od njega dokumente! Težko težko bi mu dopovedal, da mora biti drug človek in da je pravzaprav na službeni poti.
Imel je srečo. Lojze je bil še vedno v bifeju. Videti je bilo, da je novi gost prišel kot naročen: Lojze je pravkar plačal zadnjo rundo.
»To bo kot vedno plačal moj prijatelj Anton. Prav? Saj mi še vedno vsak dan poravna eno, peto rundo, kajne?«
»Poravna!« je prikimal gostilničar.
Vsi Lojzetovi pivski kolegi pa so se drug za drugim odpravljali domov.
»Čao! Se vidimo!« Videli so se takrat, kadar je imel Lojze denar.
»Jutri pa jaz dam za rundo.« Tistega jutri ni bilo nikoli.
»Če boš kaj potreboval, pokliči!« Lojzeta ni nikdar nihče klical.
Rudi je stopil do šanka in si naročil pivo.
»Samo pivo?« ga je pogledal lastnik bifeja. »Ne boste nič vejice zraven?« Vajen je bil, da so vsi pili še nekaj zraven. Za vejico so imeli viski, konjak ali vinjak.
»Jaz ne, če bo kdo drug?« je pogledal po prisotnih. »Nocoj je moj dan, postal sem dedek!«
»O, na zdravje, dedek!« se mu je takoj pridružil Lojze. »To je pa verjetno lep občutek.«
Ni minilo niti pet minut, že sta bila sredi pogovora. Kriminalist Rudi je ves čas pazil, da je pogovor napeljeval tako, da bi čim več zvedel o Lojzetovih poteh.
»Večkrat pridete sem?«
»Vsak dan. Sem stalni gost. Ves tisti del šanka od avtomata za kavo do sem je kupljen iz mojega denarja.«
»Aha, domačin!«
»No, ne čisto. Stanujem tri ulice naprej. Stalni gost sem tu zato, ker mi moj najboljši prijatelj kar sam od sebe plača vsako peto rundo tudi v primeru, če njega ni. Takih je malo, kaj? No, odkar pazim na sestro Majo, pa sem v tem bifeju kuhan in pečen, vsak dan. Veste, njen sin je naredil samomor, pa je čisto iz tira.«
»Samomor? To je pa huda stvar. In vi ste zdaj noč in dan pri njej in pazite na njo. Lepo, lepo ...«
»No, noč in dan ravno nisem pri njej ... Veste, hudič babji se prav hitro pobira. Še malo, pa me bo dala na čevelj. Še eno rundo, plačal jo bom jutri!«
»Ali ne vidiš napisa?« ga je opozoril gostilničar.
DANES DAJEMO ZA DENAR, NA UP PA ŠELE JUTRI!
»Pravite, da se hitro pobira. Lepo, lepo ...«
»Nič ni lepo! Mislil sem, da bom pri njej preživel vsaj pol leta, pa me bo vsak čas sunila v rit. Noč in dan premišljujem, kako bi podaljšal bivanje pri njej. Veste, hudič babji ima denarja kot pečka. Kamor koli sežem, povsod se vsuje denar od nje, pa še sama me futra z njim. Take priložnosti ne bi rad kar tako izpustil iz rok.«
No, motiv je potrjen!
»Sem slišal, da ste ji tudi drugače v preteklih tednih veliko – pomagali.«
»Sem, sestra je le sestra.«
»Menda ste jo odpeljali tudi na Pečino?«
»To pa res! Za župnika, ki se pogovarja z onimi v nebesih, mi je povedal prijatelj. Jaz prej sploh nisem slišal zanj. Res ji je pomagal. Po tistem srečanju kar naprej nosi s seboj molitvenik in na veliko moli. Kako pa veste, da sem jo peljal k njemu?«
»O dobrih ljudeh se hitro vse izve.«
»No, župnik res ni bil še nobeden slab.« 
Laže, kot pes teče! Laže pa samo zato, ker je bil z župnikom dogovorjen. Vsak osumljenec hoče zakriti sledove za seboj čim bolj spretno, pri tem pa navadno naredi še več napak.
»Sem slišal, da se ponoči k vaši sestri vrača njen sin kot duh, kot spomin in ji tudi po faksu pošilja sporočila ... Še dobro, da vas ni strah!«
»Saj bi me bilo, pa se ga vsak dan natolčem do daske in zaspim kot klada.«
Ne bi rekel. Popil je zagotovo pet steklenic piva z vejico, a je še vedno deloval nenavadno spočito. Alkohol uživa predvsem zato, da bi zavedel svojo okolico in da bi imel alibi za svoja nagnusna dejanja. V resnici je veliko bolj pri sebi, kot je videti na zunaj. Roko bi dal v ogenj, da jo je prav on hotel utopiti v bazenu.
»Pa šport, se z njim še kaj ukvarjate?«
»Ah, to sem že zdavnaj opustil! Svoje čase sem igral tenis, pa mi ni več do tega.«
Aha, copati so res njegovi! Teniški. Kadar se počuti močnega, jih obuje. Še en dokaz več, da ima pravega v rokah.
Rudi je dal še za eno rundo, potem pa je poniknil v noč, kot da ga nikoli ni bilo.
Za okrasnim grmičevjem hiše gospe Maje pa se je že čez nekaj minut pojavil nov človek, kriminalist Rudi. V svojo obleko se je preoblekel v treh minutah. Ob enajstih zvečer je lahko ugotovil samo to, da se je Majin brat Lojze zvečer vrnil iz bifeja in da je takoj odšel v posteljo.
Tri minute čez tretjo nočno uro je nenadoma zazvonil Rudijev telefon.
Jutri bo bolje. Jutri bo bolje. Jutri bo bolje.
Kriminalist Rudi se je, kar so mu dale noge, zapodil v hišo. Kaže, da v pijanem stanju Lojze ne napada, napada pa takoj, ko se strezni. Slišal je že, da obstajajo tudi takšni morilci.
Rudi je res imel kaj videti!
Lojze je stal sredi dnevne sobe, in to z naperjeno pištolo v roki! Gospa Maja in Tjaša pa sta prestrašeni drgetali na kavču.
Rudi je bil na srečo še dovolj gibčen in spreten. Brez vprašanj se je pognal od zadaj naravnost v Lojzeta, ga silovito zbil na tla in mu hkrati s sunkom v roko izbil pištolo iz rok, da je odletela daleč stran.
Zakotalila se je do luči v drugem kotu.
Ko je Rudi ugotovil, da se Lojze ne more tako hitro pobrati, kot se je bal, da bi se lahko, je najprej rešil pištolo. Skočil je k njej in jo spretno pobral.
Nato jo je naperil v Lojzeta in mu zaklical:
»Roke v zrak! V imenu zakona si aretiran. Prekleti morilec!«
Lojze si je pomel oči in se delal, kot da ne ve, za kaj gre.
»Roke sem!« je zaklical Rudi.
Ni minilo niti pet sekund, že je imel roke vklenjene v lisice.
»O, Lojze, kaj si mi naredil, kaj si mi naredil!« je zahlipala gospa Maja. »Pa tako rada sem te imela!«
Tjaša ni rekla nič. Zvita v dve gubi se je tresla na kavču kot šiba na vodi.
»Sa-mo ... pijačo sem iskal. Ne vem, kako se je znašla pištola v mojih rokah ... Ležala je na tleh, pa sem jo pobral ... Nič hudega nisem hotel storiti nikomur. Res ne!«
»Lepa pravljica!« mu je odvrnil kriminalist Rudi in ga od zadaj močno sunil v rebra. »Alo, gremo v avto! To pravljico boš skušal razložiti mojim kolegom na policiji. A dvomim, da ti bodo verjeli.«
Strpal ga je v avto in ga spravil na policijo. Tam so ga dali najprej v celico za iztreznitev.
Ob desetih dopoldne je Rudi spet stal pred svojim nekdanjim vodjem, tokrat na moč ponosen.
»No, ali ti nisem rekel?! Morilca imaš zdaj tu!«
»Če je imel pištolo v roki, še ni nikjer rečeno, da je morilec,« mu je resno namignil vodja. »Pazi, da te preveč ne zanese! Vedno si imel bujno domišljijo.«
Lojze se je na policijski postaji na hitro streznil. Zato je šlo v policijski zapisnik samo tisto, kar so policisti lahko res zapisali kot dejstvo.
Zapisnik št. 25.
Ob 3.25 je nekdanji kriminalist Rudi Perkonja pripeljal na policijsko postajo občana Lojzeta Kumerdeja. Ker je občan, ko sta mu dežurna policista snela lisice, še vedno kazal znake nasilja, je bil L. K. odpeljan v celico za iztreznitev. Pri njem je bila zasežena nabita pištola berreta. Privedeni je potrdil, da je pištola njegova. To potrjuje tudi orožni list št. 1578999, izdan pri UE Ljubljana Center. Občan L. K. izjavlja, da se je ponoči prebudil in da je iskal osvežilno pijačo. Pri tavanju v temi je z nogo sunil v pištolo, ki je verjetno padla njegovi sestri Maji med spanjem na kavču. Ko je pištolo nič hudega sluteč pobral, se je sestra Maja prebudila in takoj poklicala policijo. Kriminalist Rudi Perkonja, ki je bil tedaj v bližini, ga je razorožil, uklenil in pripeljal na policijsko postajo.
Ker ni trdnejših dokazov, da je šlo za kakršno koli nasilno dejanje, je bil občan L. K. ob 10.35 izpuščen.
Lojze je odšel k sestri kar z mestnim avtobusom. Ko je vstopil, se ga je hudo prestrašila. Prepričana je bila, da bo zdaj lahko mirno spala, saj ga bodo zaprli za več let, Lojze pa je ponovno stal pred njo, ves zaripel v obraz.
»Misliš, da ne vem, da bi se me rada znebila. Prav, odšel bom in nikoli več ne prestopim tega praga. A vedi, da imam svojo čast in da se ti bom za vse to krepko maščeval. V najhujših trenutkih sem ti kot edini iz cele žlahte stal ob strani, ti pa si se mi zahvalila tako, da so me uklenili v lisice in me porinili v celico med najhujše kriminalce. Da te ni sram! O, tega ti ne pozabim kar tako!«
Jezno je zaloputnil vrata za seboj in že ga ni bilo več.
Ko je prišel k gospe Maji tudi kriminalist Rudi, ji je skesano priznal:
»Bil sem pri kolegu Marjanu v laboratoriju, kamor sem dal v analizo Lojzetove copate. Nobenega dvoma ni, njegove so. Toda to še ni noben dokaz, mi pravijo vsi po vrsti. In to, da je prinesel svojo pištolo v vašo hišo, menda tudi ni nič nenavadnega. Vsaj tako pravijo. In to, da je hotel vaju ubiti, tudi ne ... Pravijo, da je veliko premalo dokazov za to, da bi ga lahko zaprli.«
»To ti je država!« je pobesnela gospa Maja. »Morilec je vsem dobro znan, on pa se lepo sprehaja po Ljubljani in zraven še grozi, da se bo maščeval! To pa so zakoni, res odlični zakoni – za morilce!«
Vsi trije so obsedeli sredi sobe kot polite kure. Bili so jezni na ves svet. Občutek, da je policija v veliko primerih povsem nemočna, je bil za vse tri do kraja šokanten.
Najbolj se je žrl kriminalist Rudi.
»Gospa Maja, obljubim vam, da ga bom pripeljal pred sodnika,« je oznanil gospe Maji naslednjega jutra, ko se ponoči vendarle ni nič zgodilo. Vsi trije so bili namreč prepričani, da jih bo Lojze napadel sredi noči. A videti je bilo, da tako smel kot prej vendarle ni več.
»Imam dober predlog,« se je domislila gospa Maja. »Odkar ste vi v hiši, sem prvič zatisnila oči. Res, spanje mi vrača moči. Glede na to, da ste vi komaj dobrih deset let starejši od mene in glede na to, da mi tako iskreno pomagate pri prebroditvi vseh težav, predlagam, da se – tikava!«
»A, to pa ni mogoče, to pa ni mogoče,« se je naredil skromnega kriminalist. »Jaz sem tu službeno, vi ste imovita gospa, jaz pa le ubogi policist s slabo pokojnino ... Ne, ne, to pa ne bo šlo!«
»Pa če vas prosim?« ga je spogledljivo pogledala gospa Maja. »Pravijo, da imamo ženske v sebi posebno moč.«
»Nič ne bo s tem, nič,« ji je resno odvrnil kriminalist. Resnično ne bi rad mešal službe z zasebnimi stvarmi, čeprav jih je velikokrat pač moral.
»Prav, potem pa bova naredila takole!« se je na hitro, kot bi sprejela veliko poslovno odločitev, odločila gospa Maja. »Jaz bom tebe tikala in ti za vse usluge še naprej plačevala, ti pa počni z mano, kar hočeš. Vedi pa, da bi mi bilo veliko ljubše, če bi me tikal.«
»No, tudi prav.«
Dogovor se je zdel obema sprejemljiv.
Kmalu je dobil tudi čustveni odziv.
Kriminalist Rudi se je v naslednjih dneh naselil v hiši gospe Maje, tako da je lahko pazil nanjo, in tudi na Tjašo, noč in dan. Živel je tako in tako v majhnem stanovanju sredi Ljubljane in ga ni nikjer nihče pogrešal, zadnje čase tudi v službi ne, saj so mu uradno tekli prvi dnevi upokojitve. Tjaša je več dni prebila pri gospe Maji, tu in tam pa je šla prespat domov. Čez dan je veliko delala na računalniku gospe Maje, zvečer pa sta se na dolgo in široko pogovarjali o vsem mogočem, največ o Mateju.
»Saj sem ti kot mama,« so gospe Maji nekega večera zažarele oči.
»Še več!« se je prvič nasmehnila Tjaša. »Ste mi mama in oče hkrati. In še Mateja mi nadomeščate. Ko bi vedeli, kako ste mu podobni! Tako rekoč enak obraz, enake gube ob ustnicah, enak vrat. Kadar vas pogledam v obraz, se mi vedno zdi, da stoji pred menoj moj ljubljeni fant.«
»O, to si pa tako lepo povedala, Tjaša, da tudi pesnik ne bi mogel lepše!« 
Čas je spet začel hitreje teči naprej. Tjašini sošolci so medtem že opravili maturo, prvi so se že odpravili na morje, večina pa jih je doma čakala na rezultate.
Na veliko začudenje vseh treh Lojze ni naredil ničesar. Vsi so pričakovali, da se bo neke noči znova oborožen pojavil pri njih, morda celo s spremstvom. Toda niti ponoči niti podnevi ni bilo o njem ne duha ne sluha. Edino, kar je kriminalist Rudi lahko izvedel o njem, je bilo to, da noč in dan poseda po bifejih in da na veliko troši denar. Le od kod mu toliko denarja?
»Morda pa ...« se je nekega dne domislil Rudi in odhitel v bife v bližini naselja, da kaj več zve o tisti peti rundi.
Lastnik lokala je bil prijeten možak, vsakogar je sprejel odprtih rok, z vsakomur se je rad pogovarjal ure in ure. Seveda predvsem z namenom, da bi gost čim več popil.
Rudi se je tokrat pojavil v lokalu v svoji vsakdanji obleki. Prepričan je bil, da ga na obrobju Ljubljane ne pozna nihče, zato je deloval še toliko bolj sproščeno.
Ko je naročil tretje nealkoholno pivo, sta v bifeju ostala sama z lastnikom.
»Gospod, ali vas lahko nekaj vprašam?« je previdno zastavil lastnik.
»Kar dajte!«
»Ste se preselili pred nedavnim v naš konec? Zdi se mi, da ste prvič pri nas?«
»Ja, bo kar držalo,« mu je skrivnostno odvrnil Rudi. »Šel sem v pokoj in se preselil na ta konec. Ne vem pa še, če bom tu ostal.«
»No, zdelo se mi je, da ste novi. Potem se bova še velikokrat srečala, kajne?« V podtonu je bilo slišati, da gre lastniku bifeja samo za posel in nič drugega. Rudiju pa se je tudi dobro zdelo, da ga gostilničar zadnjič ni spoznal. Torej je bil dobro zamaskiran.
Ker ni bilo nikogar v bližini, sta vrgla dolgo debato o vremenu, politiki in nogometu. Vse v slogu Slovenija gre naprej.
Ko je bilo že videti, da sta postala tako rekoč prijatelja, je postal tudi Rudi nekoliko bolj oseben.
»Pa poznate vse goste v vašem bifeju?«
»Vse ne, stalne pa si hitro zapomnim.«
»Poznate morda brata tiste podjetnice, ki ima eno največjih računalniških podjetij pri nas?«
»O, Lojzeta dobro poznam!« se je takoj zasvetilo gostilničarju. »Pa ne, da ste vi ... ja, seveda da ste ... vi ste gospejin novi podnajemnik, kajne?«
»Ja, lahko bi se tudi tako reklo.«
»No, saj se mi je kar zdelo.«
Rudi ni nič kaj navdušeno spoznal, da ne deluje tako skrito, kot si je predstavljal.
»Slišal sem, da Lojzetu daje v vašem bifeju nekdo kar naprej za pijačo. Zakaj pa?« je usekal z vprašanjem kar naravnost.
»No, zaenkrat še ni prepovedano imeti prijatelje ...« mu je lastnik bifeja odvnil na lepem nič kaj prijazno. Ko je ugotovil, da so bile besede izrečene preveč suho, je dodal: »A Antona zdaj že dolgo ni bilo sem. Je pa tudi moj prijatelj. Dober človek, pa še denarja ima več kot midva skupaj.«
Rudi je spoznal, da tokrat kaj več ne bo mogel izvrtati, zato je na hitro plačal in nameraval oditi.
Ko je stopil ven, se je pripetilo tisto, kar je že dolgo pričakoval. Naenkrat so se pred njim znašli trije močni možaki. Vsi so imeli, tako kot v kriminalnih filmih, na glavah črne nogavice. Takoj je spoznal, da gre za najete pretepače.
»O, Rudi, ki se na vse kriplje trudi, da bi spravil ljudi v težave.«
»Policija je cvet slovenske demokracije.«
»Ljudem bo takrat lepo, ko se bodo občani spet bali policije!«
Obstopili so ga z vseh strani, najmočnejši pa ga je že v naslednjem trenutku z vso močjo z roko udaril v trebuh, da se je sesul na tla kot pokošen snop.
»Na našem koncu smo iz takega testa, da ne ostanemo nikomur nič dolžni.«
»Zelo bomo veseli, če se boš pobral tja, od koder si prišel.«
»In dal poštenim ljudem mir, drugače te čaka še kaj bolj konkretnega.«
Batine so padale z vseh strani. Rudi se je podzavestno zagrabil z rokami za glavo in se zvil v klobčič, da bi jih vsaj po glavi dobil čim manj. A udarci so kar padali in padali.
»In še eno za povrh, da ti ne bo treba laziti tod okrog še enkrat.«
»Pa tisto gospo Majo pozdravi! Saj bi jo sami porihtali, pa se nosi, kot da jo ima sama na svetu!«
»Tole pa je moj pokojninski dodatek, da se boš lažje vrnil v svoje stanovanje.«
In spet je priletela ploha udarcev z vseh strani, eden od njih pa ga je z nogami močno sunil v rebra.
Vse, kar je Rudi lahko dojel, je bilo to, da med njimi ni bilo Lojzeta. Vsi trije, očitno najeti pretepači, pa so imeli ljubljanski naglas.
»Fantje, zdaj pa črta!« je rekel eden od njih. »Policisti so golazen, ki je je povsod preveč. Kdo ve, če nima v grmovju svojega pajdaša.«
Skupil jih je veliko bolj, kot je bilo videti. Očitno so bili pretepači vajeni svojega dela. Največ udarcev je dobil po telesu, rebra je imel zlomljena, pa tudi na glavi so se takoj pokazale krvave buške.
»Sto zelenih!« je iz bifeja igrano skočil lastnik lokala. »Ja, gospod Rudi, kaj se vam je pa pripetilo? Ali ste padli? Pa saj niste bili tako hudo pijani! Čakajte, čakajte, bom poklical rešilca!«
Očitno je bilo, da je lastnik lokala Rudija spoznal že prej, preden se mu je sploh odkril, kdo je.
Res je takoj poklical rešilni avtomobil.
Ko se je Rudi pobiral s tal, se je pred njim, v varni razdalji, pojavil Majin brat Lojze, dobro razpoložen. Zviška mu je rekel:
»Ste se pa kar dobro potolkli, gospod detektiv! No, naj bo to za predujem. Samo toliko, da ne boste mislili, kako neumni smo na tem koncu Ljubljane. In da se ne boste delali norca iz nas. Mislite, da vas nismo že zadnjič spoznali, ko ste bili oblečeni kot maškara. Hja, na policiji bi vam pa kljub vsemu lahko dajali malo boljše lepilo za brke. No, pa to je vaša stvar. Moja pa je ta, da izginite, drugače ... drugače ... No, saj boste videli!«
Še preden se je pred bifejem ustavil rešilni avtomobil, je Lojze odkorakal po cesti navzdol, kot da se ne bi nič zgodilo.
Kriminalistu Rudiju je bilo jasno, da je plačal račun za nazaj in da je hkrati dobil nekaj predujma tudi za vnaprej.
Na urgenci so zapisali:
Pacient Rudi Perkonja ima močne podpludbe po glavi in drugih delih telesa, tri zlomljena rebra, nalomljeno desno podlaht in rane na hrbtu. Nujna hospitalizacija!
Rudi je imel komaj toliko moči, da je gospo Majo poklical po telefonu in ji naročil, naj pokliče na pomoč njegovega kolega, noč in dan pa naj se pazita maščevanja hudobnega brata.
Gospa Maja mu je odgovorila:
»Brat naj kar pride, če si upa! S Tjašo sva si priskrbeli vsaka svojo pištolo, hišo pa bom še danes zavarovala z najmočnejšim alarmnim sistemom, ki bo vezan na dvoje varnostnih postaj. Zdaj je tudi meni vsega dovolj! Ti pa se čim prej pozdravi in se vrni k nam. Potem bomo šli skupaj v akcijo. To, da so te pretepli, samo dokazuje, kdo stoji za tem! O, prekleti Lojze, ti še ne poznaš sestre, kakšna je, kadar se razjezi!«
Res je bila gospa Maja jezna kot ranjen ris. Sinova smrt jo je prekalila v trikrat močnejšo žensko. Spremenila pa se je tudi v tem, da ni nikomur več zaupala in da je v vsakem človeku videla nepridiprava.
Svet je skupek izprijencev. Gre samo za to, kdo bo koga uničil. Tako je bilo v preteklosti in tako je zdaj. Zdaj še toliko bolj, ko so vse možne poti trgovanja in napredovanja odprte, policija pa povsod deluje samo z omejinimi pooblastili.
Gospa Maja je hitro ugotovila, da Rudi nikoli ne bo mogel dokazati, kdo ga je prebutal.
Prav tistega dne je dobila še eno sporočilo, ki bi jo skoraj dotolklo.

Ljubljana, 9. 7. 2000
Ministrstvo za znanost in tehnologijo
Gospe Maji Lampe, EU Computers

V zvezi s pogodbo št. 2907/29 vam moramo, žal, sporočiti, da ste jo zaradi neizvajanja enostransko prekinili in da smo po zakonu dolžni o tem obvestiti drugega najboljšega ponudnika. Sredstva, ki so bila namenjena vašemu podjetju, so tako za vas ustavljena.
Lepo pozdravljeni!
državni sekretar
Emil Kranjc

Gospa Maja ni mogla verjeti svojim očem. Že res, da dober mesec ni storila nič, toda lahko bi razumeli njeno življenjsko stisko.
»Ne morejo mi kar tako odvzeti sredstev!« je v hipu ponorela in stekla k Tjaši. »Glej, kaj so mi naredili, le poglej!«
Na kratko ji je razložila, da je na ministrstvu kandidirala, da bi s pomočjo denarja, ki bi ga namenila Evropska skupnost za boljšo opremo osnovnih in srednjih šol z računalniku, na natečaju uspela, zdaj pa so ji sredstva brez razloga umaknili.
»Do kdaj pa morate po pogodbi opremiti šole z novimi računalniki?« je zanimalo Tjašo.
»Do konca letošnjega poletja oziroma do začetka novega šolskega leta. Danes pa smo šele devetega, pomisli, devetega julija!«
»Ali morda poznate koga na ministrstvu? Ste se s kom osebno pogovarjali?«
»Seveda poznam, Kranjca dobro poznam. Celo na večerjo sem ga peljala. Prepričana sem bila, da moj veliki projekt ni niti malo ogrožen, če ga speljem do konca šolskih počitnic. Zdaj pa ...«
»Pa ima lahko prste vmes tudi vaš brat?«
»Ne vem. Mislila sem, da ne pozna nikogar drugega kot samo tiste pijančke po bifejih, zdaj pa vidim ... O, vi vsi skupaj še ne poznate Maje, kakšna je, ko se razjezi!«
Stekla je v pisarno, kjer je imela v mapah spravljene vse pomembnejše pogodbe. Bala se je, da bi ji pomembne papirje kdo v pisarni ukradel, zato je imela vse najpomembnejše stvari spravljene doma.
V pisarni pogodbe z ministrstvom ni bilo več ... Pa ne, da ji je Lojze prečesal vso hišo in ji ukradel tudi pogodbo?
»Čakaj, čakaj, saj mora nekje obstajati tudi dvojnik! Takoj moram poklicati Kranjca in ...«
Kranjca ni bilo več v službi.
»Gospod državni sekretar Emil Kranjc je na dopustu!« je zažvrgolela njegova tajnica. »Namaka se nekje na španski obali. Vrne se sredi avgusta.«
»Pa mi dajte njegovega namestnika!«
»Ta pa je v Grčiji. Nič ne vem, kdaj pride.«
»Pa ne boste rekli, da ni več nobene odgovorne osebe v službi?«
»Ni, saj veste, da so dopusti.«
Gospa Maja je obsedela kot kup nesreče. Ni dovolj, da je izgubila sina, vzeli so ji še največji posel zadnjih petih let! O, kako jo tepe usoda!
»Ne, ne boste me!« je čez nekaj trenutkov stisnila pesti. »Borila se bom kot lev! Vzeli ste mi sina, podjetja pa mi ne boste! Na natečaju sem zmagala jaz in ne ...« Ob misli na konkurenčno podjetje Compant ji je postalo slabo. Pred očmi se ji je zameglilo, pred seboj je zagledala veliko črno pošast. Pošast, ki jo je skušala vsak dan znova požreti. Odkar z njo ni bilo več Mateja, se ji je zazdelo, da pošast ne obstaja več, a se je bržčas samo potuhnila.
»Ali mislite, da je pogodbo vzel brat?« je logično sklepala Tjaša, ko je zvedela še nekaj podrobnosti.
»Verjetno. Ali pa tudi ne. Verjetno ni vedel, za kaj gre. Nikoli se nisva pogovarjala o tem. Prej sploh nisva imela nobenih stikov. Pogodba mora še biti nekje. Čakaj, čakaj ... Zdi se mi, da sem jo dala Mateju, naj jo odnese potrdit k notarju. Za vsak primer.«
»Matej pa vam je ni vrnil ...«
»Ne, ne, to sem mu naročila dan ali dva pred tem, ko se je ... Verjetno jo je pozabil vzeti iz avta. Seveda, še vedno mora biti v avtu!« so se gospe Maji zasvetile oči. »Dobro se spomnim, da v pogodbi piše, da so sredstva na voljo do konca šolskega leta 1999/2000. To pa je zagotovo do začetka septembra, ko se začne novo šolsko leto 2000/2001. Prav nič pa se ne spomnim, da bi bil v pogodbi kakšen člen o tem, da pogodba ne velja več, če se sredstva po mesecu dni ne začnejo črpati. Saj to bi bilo smešno!«
»Je Matejev avto še vedno pri mehaniku?« Ob misli na rumeni megan, na mamino darilo ob osemnajstem rojstnem dnevu, na avto, s katerim sta z Matejem skupaj prevozila veliko kilometrov, jo je po vsem telesu spreletela mrzla zona.
»Pri ličarju je. Klical me je že pred štirinajstimi dnevi, naj ga vzamem, pa nisem imela moči ...«
Gospa Maja je takoj stopila k telefonu in zaprosila ličarja, če ji lahko dostavi avto na dom.
»Z veseljem, gospa!« so bili uslužni v ličarskem podjetju. »Avto je videti kot nov.« Matej se je namreč tedaj, ko se je po prepiru z materjo odpravil na maturantca v Cankarja, spotoma zaletel, a ni bilo nič hujšega.
Ko sta gospa Maja in Tjaša zagledali rumeni avto spet na domačem dvorišču, so ju oblile solze. Zazdelo se jima je, kot da se je domov vrnil Matej. A iz avta je izstopil samo neznan ličarski pomočnik in dal gospe Maji poleg ključev tudi račun za popravilo.
Gospa Maja je račun brž poravnavala, kar v gotovini, in dodala še nekaj napitnine. Potem je zaprosila Tjašo, naj odpelje ličarja nazaj v delavnico. Sama je medtem avto natanko preiskala.
Da, pogodba je bila na srečo v njem!
V pogodbi ni nikjer pisalo, da sredstev po določenem času ne more več črpati, v 6. členu pa je res tudi pisalo:
Sredstva se lahko začno črpati z dnevom podpisa obeh strank.
V 9. členu pa je pisalo:
Sredstva morajo biti porabljena do konca šolskega leta 1999/2000, do tedaj pa mora biti izvedena tudi celotna namestitev računalnikov v osnovnih in srednjih šolah.
Gospa Maja se je že spomladi zavedala, da bodo šli vsi delavci njenega podjetja lahko na dopust šele po uresničitvi tega velikega projekta.
Na ministrstvu se motijo ... Edino ... edino ... dalo bi se pogodbo drugače razumeti, če se novo šolsko leto začne s počitnicami ... A to je nemogoče! Počitnice so bile vedno nagrada za končano delo. Zato ima prav. Sploh pa ... opozorilo, da je pogodba prekinjena, so ji poslali z ministrstva, torej mora biti odgovorna oseba še vedno tam.
Še enkrat je poklicala državnega sekretarja.
Vse dopoldne ga je klicala.
Zdaj ni bilo niti tajnice več.
Tjaša je dejstvo, da Matejev avto spet stoji na domačem dvorišču, dojela veliko bolj čustveno. Zdelo se ji je, kot da bi se k njej v nekem pogledu vrnil Matej. Avto je še vedno dišal po Matejevi brivski vodici, še vedno je bilo v njem več njegovih osebnih stvari, še vedno je v avtu čutila predvsem Mateja.
»Odslej je tvoj!« je širokogrudno odločila gospa Maja. »Jaz ga ne potrebujem, že tako in tako imam dva.«
»Ne, moj pa ne more biti,« se je uprla Tjaša. »Tudi domačim to ne bi bilo všeč.«
»Tjaša, saj sva vendar sklenili zavezništvo!« jo je gospa Maja prijela za ramo in ji dejala: »Kar tvoj naj bo. Tudi Mateju bi bilo prav tako. Ko bom imela pet minut časa, ga bova uradno prepisali nate. Saj sem ti vendar rekla, da si postala tako rekoč moja hčerka. Pa še veliko bolj praktično je, če imaš svoj prevoz.«
Tjaša se je z nelagodnimi občutki usedla v avto. Po eni strani ne bi rada užalila gospe Maje, po drugi strani pa jo je avto preveč spominjal na Mateja.
Mora se spopasti z resnico, da Mateja ni več. Avto je bil res pomemben del njega, a vendar je zdaj samo še navaden kos pločevine.
V kasetniku je bila še vedno bela kaseta. Tista kaseta, ki ga je na koncu pognala v smrt.
glasba
Na koncu poti te v sreči čakamo mi, tvoji Srečni angeli.
glasba
Pohiti, čas beži. Iskreno dobrodošel si.
glasba
Samo smrt očisti človeka za vse dni.
glasba
Podzavestno je pobrskala tudi po predalu, v katerem je gospa Maja malo pred tem našla izgubljeno pogodbo.
Naenkrat ji je zastal dih.
Ob robu predala je bilo raztresenih pet belih tabletk. Bile so majhne, drobne, prav nič podobne tistim, ki sta jih z gospo Majo odkrili v zapuščeni hiši v Trnovem.
Eno si je položila v dlan in si jo natanko ogledala. Takoj je ugotovila, da ne gre za navadne aspirine proti glavobolu.
»Ecstasy!« jo je spreletelo. Takšne tabletke je videla le enkrat, a vendar ni moglo biti drugače. In kar je bilo najbolj nenavadno: na sredini drobne tabletke je bil odtisnjen majhen emblem krone. »Kraljevi ecstasy!« 
Odkritje jo je tako pretreslo, da več minut sploh ni mogla priti k sebi. Nekaj globoko v duši ji je govorilo, da Matej tistega usodnega dne ni samo popival po ljubljanskih lokalih, temveč da si je pomagal tudi s čudežnimi tabletkami.
Člani samomorilskega kluba so torej vendarle uživali tudi mamila!
Ali pa ... saj ne more biti res! Uživali so jih samo nekateri. Tisti, katerim je velik žreb izbral smrt. Policijsko poročilo je bilo točno!
Člani kluba so menda s tako imenovanim velikim žrebom določali, kdo je na vrsti.
Naprej pa je pisalo, da ... O, groza, ali tudi to drži?
Zaradi posedovanja plesnih tabletk so policisti zaprli tri državljane, med drugim tudi nekoga s švedskim potnim listom, eden, prav tako Šved, pa se je izmaknil roki pravice in je na begu. Po pričevanju ravnatelja Druge gimnazije so dva osumljenca videli tudi na njihovi šoli. Podrobnosti o preiskavi bodo sporočene pozneje.
Podrobnosti o preiskavi niso bile sporočene nikdar. Kot je povedal kriminalist Rudi, je bil celoten primer za vedno zaključen. A bele tabletke v Matejevem avtu so govorile, da bi morali imeti policisti še veliko dela. Kaj pa, če ...
Tjaša je v mislih še enkrat preletela celotno dogajanje pred Matejevim nesrečnim koncem. Morda pa so vsi trije, kriminalist Rudi, gospa Maja in ona, kakšno usodno stvar spregledali? Bele tabletke kažejo v drugo smer ...
Ko je Tjaša odkritje podrobno razložila gospe Maji, se je Matejeva mami na vso moč potegnila za svojega sina:
»Dobro vem, da ni jemal mamil.«
»Valda, da jih ni. Vsaj redno ne. Lahko pa so mu jih tisti iz samomorilskega kluba Srečni angeli podtaknili samo zato, da bi hitreje storil samomor.«
»Ampak zakaj, zakaj ...?«
Po dolgem pogovoru je gospo Majo naenkrat spreletela nenavadna misel:
»Zdi se mi, da obstaja med tistim Matejevim inštruktorjem Svenom in tabletkami usodna povezava. Glej, na tabletkah je odtisnjena krona, to pa je pravzaprav švedski državni simbol.«
»To pa je res. Vsaka vrsta belih tabletk ima vtisnjen simbol, ki pove, od kod prihajajo. Sošolec James mi je nekoč pokazal tabletke iz Rusije, na katerih sta bila odtisnjena srp in kladivo.«
»Kaj pa, če je Mateju nosil bele tabletke tisti Sven?«
»Policijsko poročilo vsekakor namiguje na to.«
»Ali pa je Sven Mateju podtaknil bele tabletke samo zato, da bi hitreje storil samomor.«
»Vse je mogoče.«
»Kje pa je zdaj ta – Sven?«
»Niti na pogrebu ga ni bilo. Dobro vem, kako sem bila razočarana.«
»Jaz tudi. Niti pokropit ga ni prišel.«
»In Lojze? Kakšno povezavo ima z vsem tem Lojze? Preveč očitno se je že izdal. Glavni osumljenec je on. Se je Lojze s Svenom kdaj srečal? Sta se poznala?«
Gospa Maja je potrdila, da Lojzeta in Matejevega inštruktorja za matematiko ni nikoli videla skupaj.
Še preden je kriminalist Rudi prišel iz bolnišnice, je Tjaša na svojo roko raziskala več pomembnih stvari. Namenoma se je srečala s kar tremi ljudmi, s katerimi je imela prej tesen stik.
Srečanje št. 1.
Z bratrancem Igorjem.
Pravzaprav z malim bratrancem. Kot otroka sta skupaj preživela božične počitnice pri Tjašini stari mami. Tedaj sta se igrala Trnuljčico. Tjaša je bila Trnuljčica, Igor pa princ, ki jo je s poljubom obudil iz sna. Pozneje se več let nista videla. Igor je živel na Švedskem in je nanj čisto pozabila. Ko pa se je lani spet pojavil v domovini, sta nekajkrat izmenjala nekaj besed. Pred novim letom sta šla skupaj na pijačo v tepece. Zaradi gimnazijk je obiskoval vaje za maturantski ples ter po naključju vskočil kot plesni par na maturanstkem plesu v Cankarju. Ko sta ples končala, jo je skušal, bolj iz razigranosti kot iz ljubezni, poljubiti, prav to pa je videl Matej in verjetno ga je to dokončno spodbudilo k usodnemu dejanju.
»Ali nista bila tisti ... Igor ... in Matejev inštruktor Sven ... prijatelja?« je previdno vprašala gospa Maja.
Matej je bil na Igorjevo srečevanje s Tjašo ves čas močno ljubosumen. Ko sta si Tjaša in Igor v lokalu voščila srečno in zdravo novo leto in se pri tem tudi poljubila, je tako pobesnel, da je skušal narediti samomor. Vzel je pretirano dozo aspirinov. Zdravniki so mu izprali želodec in ga tako komaj rešili.
»Seveda sta bila prijatelja!« je pritrdila Tjaša.
»Potem je najbolje, da obiščeš – Igorja! On ti bo lahko največ povedal o Svenu.«
»O, to pa že ne! Igorja ne bom iskala! Saj niti ne vem, če je še v Sloveniji. V domovino svojih staršev je prišel le začasno. Na plesne vaje pa je hodil samo zato, da bi spoznal kakšno punco, ki bi jo odpeljal s seboj na Švedsko. Jaz sem mu takoj jasno povedala, naj name ne računa. Res si nisva veliko v žlahti, le mala bratranca sva, tako rekoč skoraj v nič v sorodu, vendar nikoli nisem nikoli mislila nanj. Tisto v Cankarju je bila ena sama velika pomota, velika pomota!« Slišati je bilo, da se je v Tjaši že dolgo nabiralo, da izpove Matejevi materi svojo plat resnice.
»Saj vem, da nisi nič kriva ...« jo je skušala potolažiti gospa Maja. »A stvari morava priti do dna. Drugače ne bova nikoli ugotovili, kakšno vlogo je imel pri tem moj brat. Z Igorjem pa se lahko prav zato sestaneš brez vsake slabe vesti, saj si pred njim popolnoma čista.«
Tjaša si je vzela cele tri ure časa za premislek. Zvečer je le dvignila telefon in zavrtela Igorjevo številko.
Na srečo je bil še vedno v Sloveniji.
»Ojla, Tjaša tukaj!«
»Ojla! Zelo sem vesel, da si me poklicala. Veš, vsak dan, vsako minuto, mislim na tisti trenutek ...«
»Kličem od gospe Maje. Z gospo Majo sva spoznali, da bi se Matej tudi brez tistega tvojega ... objemanja z menoj ... ubil. Zadeva je veliko bolj zapletena. Zato te prosim v imenu obeh, da mi poveš resnico o tvojem švedskem prijatelju.«
»O katerem prijatelju?«
»O Svenu! O tistem, s katerim sta skupaj hodila na naše plesne vaje.«
»Aja, o tistem Švedu.«
»Ja, o Švedu!«
»Okej, dobiva se v tepeceju čez eno uro. O tem ne bi rad govoril po telefonu! Bil sem že klican na policijo in ...«
»Važi!«
Oba sta besedo držala. Tjaša je opazila, da se je Igor, medtem ko ga ni videla, nekam zresnil, morda celo postaral. Tudi njega je Matejeva smrt močno prizadela.
»Tjaša, vse, kar ti lahko rečem, je to, da te prosim odpuščanja! Plis!« jo je sočutno prijel za roke, ko sta se srečala. »Sama veš, da s tistim poljubom nisem mislil nič slabega. Če bi vedel, da je tam v bližini Matej, potem ... No, pozabiva na to! Kaj boš spila?«
Usedla sta se v samoten kot in se začela pogovarjati.
»Zdaj pa mi vse tako povej, kot je res. Si kdaj v življenju srečal brata gospe Maje, Lojzeta?«
»Nikoli! Prisežem pri svojem življenju, da nikoli. Prvikrat sem ga videl na pogrebu. Še tega ne bi vedel, da je Matejev stric, če ne bi drugi govorili o tem.«
»Okej! Verjemam ti. In od kdaj poznaš Svena?«
»Čakaj, da malce pomislim ... Spoznala sva se lani, čisto po naključju. Kmalu po tistem, ko sem se vrnil v Slovenijo. Sam je dal povod za to. Zelo komunikativen človek je. Takoj sva se štekala tudi zato, ker sva oba prišla s Švedske.«
»Kako: ali sta skupaj prišla sem dol?«
»Kdaj je on prišel, nimam pojma. Vem samo to, da je imel blazno dober smisel za jezike. Zdi se mi, da mi je nekaj omenjal, da ni ne Slovenec ne Šved. Znal je tudi odlično rusko, pa angleško, človek s tisoč talenti ...«
»Pa sta bila skupaj samo na tistih plesnih vajah ali še kje ...?«
Igor je naenkrat umolknil. S prstom je podrsal po mizici in se ugriznil v ustnico.
»Vse mi povej!« je zahtevala Tjaša ostro. »Če se hočeš razbremeniti svojo dušo, potem mi moraš povedati vse podrobnosti. Gospa Marija iz svetovalnega centra pravi, da se človek lahko razbremeni samo tako, da pogleda resnici v obraz. No, povej, kaj sta imela skupaj!«
»Stvari so boleče ... Preveč boleče!«
»Okej!« je rekla Tjaša jezno in vstala. »Če nočeš povedati meni, bom tvojo številko dala kriminalistu. In nikar ne misli, da se boš rešil tako, da jo boš popihal nazaj na Švedsko. Posredi je umor!«
»Kako: umor?« se je stresel Igor. »Matej je vendar naredil samomor. To vemo vsi.«
»No, morda pa ga je kdo pahnil v globino ... Recimo njegov stric Lojze ali pa – ti!« Pogledala ga je s tako krvavimi očmi, kot bi stal pred njo pravi morilec.
»Ne bodi nora, Tjaša!« jo je prijel za ramena in jo posadil nazaj na stol. »Okej, usedi se, vse ti bom povedal. S Svenom sva se vmes res še enkrat dobila. Pravzaprav me je poklical on.«
»Kako, ali si mu dal telefonsko številko?«
»Nisem ... Pravzaprav ne vem več točno, kako je bilo s tem ... Vem pa, da mi je ponudil tristo mark za neko neumno stvar ... Vsaj tako je bilo videti od daleč. Šele pozneje sem spoznal, za kako blazno resno zadevo je šlo.«
»Govori!« je ukazala kot policistka.
»Obljubil mi je tristo mark in mi dal naslov neke zapuščene hiše v Trnovem. Tam naju je že čakal lastnik tiste hiše in še nekdo. Vse tri nas je oblekel v čudne bele rjuhe s kapucami. Potem smo prižgali sveče, Sven pa je izginil in se vrnil ...«
»... in se vrnil z Matejem. To je bilo tedaj, ko ste sprejeli Mateja v društvo samomorilcev. Matej je ob sprejemu dobil za nagrado kaseto z navodili, naj se v trenutku negotovosti požene v smrt in tako reši samega sebe. Vsi trije pa ste za nagrado dobili še škatlico ectasyja.«
»Tjaša! To ni res! Z nobenimi mamili se nismo nikoli ukvarjali. Sven me je najel samo za pol ure, za tisto čudno seanso. Drugega pa o tem ne vem nič. Res pa je, da je bil na njej kot kandidat za Srečne angele – Matej!«
»In ti si bil samo najeti statist?«
»Tako je. Tako kot lastnik tiste podrtije. Ko sta Matej in Sven odšla, sva se z lastnikom hiše še dolgo pogovarjala o tem, da tako dobrega honorarja že dolgo nisva dobila. Pa tudi o tem, kako lahkoverni so Slovenci in kako hitro nasedejo vsaki stvari ... Kako pa veš, da je bil tam Matej?« se je zdrznil.
»Ni bilo težko sklepati. Zadeva je logična. Tvoje pričevanje pa mi potrjuje, da je šlo za klub samomorilcev, ki je bil ustanovljen – posebej za Mateja? Ti menda nisi bil član tega kluba?! In lastnik hiše tudi ne?«
»Ne nori, jaz nimam nič s tem! Če pa bi vedel, da ne gre – kot mi je rekel Sven – samo za dijaško šalo, tja sploh ne bi šel. A me je zmamil dober honorar.«
»In kaj še veš o Svenu?«
»Nič. Še tega ne vem, kako se je pisal. Vedno je po telefonu klical samo on mene. No, vem to, da je zelo dobro naučil Mateja matematiko in da mu je ves čas trdno stal ob strani. Zato se mi tole o samomorilskem klubu, o katerem sem tudi sam bral v časopisu, zdi še toliko bolj čudno. A takrat v tisti podrtiji smo bili res skupaj ...«
»Dobro, zaenkrat ne bom nikomur ničesar povedala, tako da si brez skrbi ... Če pa se bo izkazalo, da bo treba to potrditi tudi pred pričami, boš moral priti na policijo..«
»Hja, ne vem, kako bo ... Verjetno se bom kmalu vrnil na Švedsko. V Sloveniji ste zdajle, v prvi, nori dobi kapitalizma, tako nori na denar, da se ne da več pametno živeti. Te lahko še kdaj pokličem?«
»Samo v primeru, če se še kaj spomniš glede Svena,« mu je rekla na kratko in na hitro odšla.
Srečanje št. 2.
Z ravnateljem Druge gimnazije.
Druga gimnazija je stala nedaleč stran, blizu tepeceja.
Ravnatelji nimajo nikoli počitnic. Poleti komaj postorijo vse tisto, česar ne morejo postoriti med šolskim letom.
Tjašo je kar samo zaneslo v šolo. Res je bil ravnatelj v svoji pisarni. Ko je Tjaša vstopila, je takoj poskočil s stola kot navito prožno pero. Videti je bilo, da se je srečanja z njo resnično razveselil.
»O, Tjaša, naša Tjaša!« ji je segel v roke. »Kako sem te vesel! Veš, že dolgo te pričakujem.«
Tjaša je takoj spoznala, da je Matejeva smrt tudi ravnatelja močno prizadela. Če tedaj Mateju ne bi nakazal, da bo izključen iz šole, bi se vse skupaj verjetno končalo drugače. Tako pa ...
»Prišla sem po Matejeve stvari ... Gospa Lampetova me je poslala ...«
»Hja, saj jih ni veliko. Garderobno omarico sem izpraznil takoj po ... tistem ... Vse skupaj sem spravil v vrečko. Zdi se mi, da so samo športni copati, knjiga Matematika na maturi in dvoje pisal. Pouk smo že tako in tako prej zaključili, zato je to, kar je ostalo za njim, pravzaprav tisto, kar je pozabil vzeti.«
Stopil je k omari in iz nje vzel majhno vrečko.
»Vidiš, Tjaša, toliko ostane za človekom ...«
Ko je že hotela oditi, jo je knjiga Matematika na maturi spomnila na profesorico matematike.
»Je res, da gospodične Andreje, profesorice za matematiko, jeseni ne bo več na šoli?«
»Res. Razšli smo se sporazumno. Gospodična Andreja se je res skoraj v vsakem razredu s kom po nepotrebnem spopadla. No, v Matejevem primeru je bilo najhuje.«
Mlada profesorica Andreja je imela – naj bo rečeno še tako grdo – Mateja ves čas močno na piki. Menda so ji šli najbolj na živce njegovi dolgi lasje, speti v kitko. Tudi drugače se nista prenašala. Šele ko je Sven začel poučevati Mateja matematiko vsak dan in ga naučil tako rekoč vse na pamet, mu ni več mogla dajati negativnih ocen.
»Kaj pa bo zdaj delala? Bo učila drugje?« je brez posebnega zanimanja vprašala Tjaša.
»Ne vem, kako bo ... Trenutno je na bolniški ... Predvčerajšnjim sem bil pri njej. Komajda so jo odpustili iz ... umobolnice.«
»Hm ...«
»Matejeva smrt jo je hudo prizadela. Najhuje od vseh na šoli. Kako tudi ne, ko pa je Mateja prav to, da je pisal na koncu matematiko nezadostno, pognalo v katastrofo! Ves čas obtožuje sama sebe. Pravi, da je šel Matej na zadnjo pot samo zaradi nje ...«
Tjaša je podzavestno zaslutila, da mora profesorica Andreja vedeti nekaj takega, česar drugi ne vedo.
»Ali mi lahko daste njen naslov?«
Srečanje št. 3.
Hiša v Zasavju. Hiša staršev mlade profesorice. Rolete so spuščene skoraj na vseh oknih do spodnjega roba, zavese zagrnjene, v hiši vlada mrtvaško ozračje.
Takoj ko se je Tjaša ustavila na dvorišču, je iz hiše pritekel droben možic, oče mlade profesorice. Že od daleč ji je ponujal roko.
»O, pozdravljeni, gospodična Tjaša, pozdravljeni! Sam bog vas je prinesel v našo hišo. Če smo si koga pri nas želeli srečati od blizu, smo si vas. O, kako se vas bo hčerka razveselila!«
Tjaši se je zdelo čudno, da jo je Andrejin oče tako hitro spoznal. Pozneje se je spomnila, da sta bila oba profesoričina starša na Matejevem pogrebu.
»Kar naprej, kar naprej!«
Mlada profesorica Andreja je ležala na postelji. Oblečena je bila v staro trenirko. V obraz je bila tako upadla, da je bila videti kot starka.
Ko je Tjaša vstopila, se je čudno vznemirila. Noge je potegnila k sebi, kot bi se zbala, da ji bo kaj naredila.
»Usedite se in poklepetajte z njo!« je Tjaši rekel možic. »Gotovo se imata veliko pogovoriti. Svet je eno samo veliko odpuščanje. Kdor ne odpušča, ne more preživeti.« Takoj zatem se je uvidevno umaknil ven.
»Vidiš, takšna sem ...« je z mrliškim glasom spregovorila profesorica Andreja kar sama. »Ne vem, kaj bo ... Noč in dan vidim Mateja pred seboj ... Če bi mu dala dve, bi še danes živel. Še danes!« Zvila je ustnico in se ugriznila vanjo skoraj do krvi.
Tjaši so takoj stopile solze v oči.
»Če bi seštela vse zadnje ocene, bi lahko tudi brez tistega zadnjega testa dobil pozitivno ... A mi je šlo samo zato, da bi dokazala, da sem močnejša ...«
Tjaša se je usedla k njej na rob postelje in se zjokala. Zjokala, kot že dolgo ne. Spet ji je pred oči stopil njen ljubljeni fant, spet je podoživela prizor pred Cankarjem, spet so pred njo zaplesale bele rože na pogrebu.
»Jaz sem kriva, samo jaz sem kriva ...«
Naenkrat so Andrejine suhe roke segle po Tjašinem telesu in se ga oklenile kot pijavka.
»Oprosti, Tjaša, tako mi je hudo!«
Dolgo dolgo sta jokali skupaj. Kdo ve, koliko časa. Morda pol ure, mogoče celo več. Ko sta se ovedli, sta se usedli vsaka na svoj konec postelje.
»Mateja ne bo več nazaj ...« je s krhkim glasom rekla Tjaša. »Ne obtožujte se prehudo, šlo je za splet okoliščin ... Malo prej sem govorila z Igorjem, s tistim fantom, s katerim sem plesala na maturantcu v Cankarju ... Povedal mi je, da je bil Matej član kluba samomorilcev, v ta klub pa ga je spravil tisti njegov inštruktor za matematiko ...«
»Poznala sem ga, bil je tudi pri meni na šoli!« je, kot bi izstrelila iz topa, povedala mlada profesorica.
»Kaj pa vam je rekel tedaj, ko vas je obiskal?«
»Prišel mi je povedat, da sta z Matejem predelala vse naloge po trikrat in da matematiko izvrstno obvlada.«
»Toda kako, da potem ni pisal pozitivno?«
Tedaj se je pripetilo nekaj, kar si je Tjaša zapomnila za zmeraj. Profesorica Mateja je na hitro segla z roko pod blazino in ji s tresočimi rokami ponudila dva popisana lista.
»Poglej, tole je Matejev test!«
Tjaša je napela oči. Ali vidi prav? Na vrhu testa je pisalo:
Možnih točk 100, skupno točk 100, ocena odl (5).
Tjaša je takoj sprevidela, koliko je ura. Mlado profesorico je Matejeva smrt tako hudo prizadela, da je kar sama, verjetno v sanjskih blodnjah, napisala še en test in nanj napisala takšno oceno, kot bi si jo želel videti Matej. Res se ji je hudo zasukalo!
»Ja, pisal je čisto petico!« je pokimala profesorica Andreja zamišljeno in zmajevala z glavo, kot bi bila povsem neprištevna. »Čisto petico.«
Tjaša je od začudenja ostrmela.
»Pa je tole res Matejev test?«
»Saj vendar sama vidiš, da je to njegova pisava!«
Da, nobenega dvoma ni bilo! Test je bil v celoti napisan z Matejevo pisavo. Tjaša jo je dobro poznala. Pisal je z majhnimi črkami, vendar razločno, pri peticah in trojkah je delal na koncu okroglin kratke vozličke.
»Ja, tole je res napisal Matej!«
Za trenutek je odrevenela po vsem telesu. Zazdelo se ji je, kot da je ohromela. Da je pisal nezadostno, to mu je podtaknila sama profesorica!
»In vi ste mu dali za tale test ... nezadostno!« je rekla Tjaša z odsotnim glasom. »Kako ste mu mogli storiti tako krivico!«
Mlada profesorica je vzela Tjaši prvi list iz rok in pokazala na drugega:
»Tega pa je res pisal nezadostno. No, saj sama vidiš! To je tisti, ki sem ga jaz ocenila ... O, da ga ne bi nikdar!« Spet je planila v krčevit jok.
Tjaša je dojela samo to, da sta bila oba testa napisana, tudi ta, ki je bil pred njo, z Matejevo pisavo.
»In kateri je ... pravi?«
»Ocenila sem tega, ki je pred tabo. Tega, kjer je bilo vse prav, pa sem našla šele dva dni po Matejevi smrti. Dva dni po tistem, ko je bilo že prepozno.«
Dolgo sta strmeli v prazno in se ukvarjali vsaka s svojimi mislimi. Dejstvo je bilo eno samo: tu sta bila dva testa, oba napisana z Matejevo pisavo. Negativni test je pognal Mateja v usodni korak, obstajal pa je tudi test, ki je bil ocenjen s čisto petko.
Pred Tjašinimi očmi je naenkrat zaplesalo sporočilo, ki ga je domnevno poslal Matej iz nebes.

Draga moja mami!
Tu mi je lepo. Bog mi je vse odpustil. Tudi Tebi bo. Pojdi v dnevno sobo, v zgornjem predalu je nabita pištola. Potrebovala boš samo trenutek poguma in za vedno bova skupaj v nebesih. Težko Te že čakam. Čao!
Tvoj Matej

Tudi to sporočilo je bilo napisano z Matejevo pisavo! Zadeva je jasna! Nekdo se ves čas poigrava z njimi. Nekdo, ki zna zelo dobro ponarediti Matejevo pisavo.
»Je bil tedaj pri vas na šoli s Svenom še kdo?«
»Sprva sem mislila, da ne. Pozneje pa sem se spomnila, da je imel spremljevalca. Sama ne vem več, ali se mi to samo dozdeva ali je resnica. Najprej sem govorila z gospodom Svenom, potem pa sta po hodniku na lepem odšla kar dva človeka. Kot da bi za Svenom hodil – angel!«
Tjaši se je nenadoma zabliskalo v glavi.
»Kje pa sta se vidva tedaj, po pisanju testa, pogovarjala s Svenom? Pred razredom, pred zbornico, pred vašim kabinetom?«
»Najprej sva se pogovarjala pred vrati kabineta. Imela sem že prazno naročje. Dobro se spomnim, da sem teste pred tem že odložila v kabinetu na mizo. Ker pa je bila na hodniku strašna gneča, me je prosil, če lahko stopiva na drugo stran, k omaram, kjer je nekaj metrov več prostora,« je povedala matematkarica.
»Hm, kaj pa, če se je medtem tisti Svenov sodelavec ... angel, kot mu vi pravite ... pritihotapil v vaš kabinet in oddal na vrh testov test z nerešenimi nalogami? Pravi Matejev test pa je skušal odnesti, a mu je zmanjkalo časa ali pa mu je po nerodnem padel iz rok. Kje pa ste vi našli tisti Matejev test, kjer so vse naloge rešene pravilno?«
»Pod mizo. Ko sem dala odpoved, sem prišla pospravit svoje stvari, tedaj pa ...«
Seveda, drugače ne more biti! si je prikimala Tjaša zavzeto. Obstajata dva testa, pravi in podtaknjeni. Podtaknjeni je bil sicer napisan z Matejevo pisavo, nalašč pa so bile vse naloge napačno rešene oziroma sploh niso bile rešene.
»In kakšen je bil tisti ... človek ... ki ste ga videli odhajati skupaj s Svenom? Srednje velik, čokat, zapitega obraza?« Bila je prepričana, da je bil s Svenom – Lojze!
»Ne vem natanko. V spominu imam, da je bil večji od gospoda Svena ... Misliš, da je to mogoče ... Da je nekdo podtaknil lažni test in da ne gre za mojo napako?« je oživela mlada profesorica.
»Dajte mi oba testa, da ju odnesem kriminalistu. Po mojem prepričanju sta bila na šoli oba, Sven in brat gospe Maje. Tisti inštruktor je bil očitno Lojzetov sodelavec!«
Matematkarica je seveda rada oddala oba testa. Še raje pa bi šla kar skupaj s Tjašo h kriminalistu. A jo je tisti suhi možic na silo potlačil nazaj v posteljo.
Spet v hiši gospe Maje.
Tjaša je gospe Maji seveda razložila vse podrobnosti, zraven pa dodala tudi svoja razmišljanja in predvidevanja.
»Na šoli je bil Lojze in nihče drug!« je bila takoj stoodstotno prepričana gospa Maja. »Kdo bi si mislil, da je lahko tako aktiven!«
»Za denar marsikdo naredi veliko več, kot bi sicer naredil v življenju,« je odvrnila Tjaša. »Kljub temu pa je veliko tvegal, saj je lahko pričakoval, da ga sreča Matej.«
»Kdo ve, če ga je Matej sploh poznal. Videla sta se le nekajkrat. Od blizu verjetno samo na moževem pogrebu. Matej pa je bil tedaj še majhen otrok.«
Zvečer sta doživeli nov stres.
Sedeli sta v dnevni sobi, pri priviti svetlobi, ob prižganem televizorju.
Na veliko okno dnevne sobe je nekdo potrkal ...
Gospa Maja in Tjaša sta takoj skočili v zaklonišče za sedežno garnituro, ki je bila postavljena tako, da si se lahko za njo brez težav skril. Gospa Maja je takoj zgrabila svojo nabito pištolo.
»Le vstopi, takoj bom streljala!« je zaklicala proti neznancu na drugi strani šipe. Pištolo je namerila naravnost vanj.
»Pazite, ne gre za navadne kriminalce!« jo je posvarila Tjaša. »Alarmni sistem se ni oglasil. Pomeni, da se spoznajo na to.«
»Krogla ne izbira!« je zasikala gospa Maja. »Pa če se kdo še tako spozna na alarmni sistem.«
Nekdo je ponovno močno potrkal po šipi.
»Zgini, preden te pihnem!«
»Pazite, zdi se mi, da jih je več!«
Strah je naredil svoje. Obema se je zdelo, da je hiša obkoljena in da bodo zlikovci zdaj zdaj vdrli vanjo.
»Lojze s svojo kriminalno bando!« je polglasno kriknila gospa Maja. »Kam je zabredel, kam je zabredel!«
Naenkrat je na vhodnih vratih pozvonilo.
Voda v bazenu je preveč mrzla.
Oddala je sporočilo, ki ji v tistem trenutku ni moglo kaj dosti pomagati.
»Hej, pa je res mrzla!« se je z dvorišča oglasil nekam znan glas. Bil ni nihče drug kot – kriminalist Rudi.
Gospa Maja je pohitela ven. Kriminalistu Rudiju bi skorajda planila v objem, tako se ga je razveselila. Bil je kar nekam smešen. Glavo je imel še vso obvezano, rebra trdo povezana, po obrazu pa je bil ves modrikav. A bil je še živ in to je bilo glavno!
»Vražje si naju prestrašil!« ga je bolj občudovala kot karala gospa Maja.
»Šlo je samo za preizkus, koliko sta pripravljeni na morebiten prihod drugih barab,« se je režal Rudi, nenavadno dobro volje.
»Ja, kakšen pa si?! In kako, da so te izpustili ob tej večerni uri?«
»Saj me niso izpustili. Kar ušel sem jim in pustil sporočilo. Kriminalist pa res ne more ležati v postelji in gledati v mrak.«

Zelo mi je žal, toda čaka me delo. Odšel sem na lastno odgovornost. Ko bom utegnil, se bom vrnil. Z menoj ste ravnali zelo korektno. Hvala!
hvaležni pacient Rudi P.

»Kako pa to, da te ni zaznala alarmna naprava? Zanjo sem dala pet tisoč mark!« ni mogla razumeti gospa Maja.
»O, na to se pa policisti moramo spoznati. Prvo, kar storimo, je to, da jo odklopimo. Veste, pri podjetju, ki vam je vgradilo alarmno napravo, dela vsaj polovica naših ljudi. Upokojenih in tistih, ki so se naveličali izpostavljati življenja za druge. Zato smo brez težav kos vsaki alarmni napravi.«
»No, lepa stvar! Pomeni, da sem vrgla denar stran!« ni bilo všeč gospe Maji. A je bila kljub temu zadovoljna, da nista bili več sami. »Ni veliko manjkalo, pa bi ti odpihnila glavo. Drugič raje prej pokliči po telefonu.«
»Če gre za organizirano združbo nepridipravov, so lahko tako opremljeni, da poslušajo tudi telefonske pogovore. No, glavno je, da je poskus, kako sta pripravljeni in koliko se bojita barab, uspel. Z obeh strani.«
Tistega večera so potem na dolgo in široko razglabljali, kaj se je pripetilo v preteklosti in kaj lahko stoji za tem.
Sklepi:
1. Napad na kriminalista Rudija je nedvomno organiziral Lojze.
2. Rudi je hudo poškodovan, vendar ne toliko, da bi moral ostati v postelji. Pazil pa bo, da se mu stanje ne poslabša. Njegovo gibanje je zato omejeno.
3. Tisto, kar je raziskala Tjaša na svojo pest, potrjuje, da je Lojze res povezan z Matejevim inštruktorjem Svenom. Kakšne pa so te povezave, morajo še raziskati.
4. Državni sekretar Emil Kranjc ne more enostransko prekiniti pogodbe, dokler se rok v celoti ne izteče. Konkurenčno podjetje Compant toliko časa ne more dobiti posla EU Computersa.
»Sliši se lepo, da pa bo to speljano v praksi, se bo treba močno potruditi,« je menila gospa Maja in kriminalistu pripravila toplo večerjo. »Ali si sploh kaj jedel?!«
»Pa sem res bolj malo. Hrana v bolnišnici preveč diši po jodu. Joda pa ne prenesem.«
Ko je Tjaša pokazala kriminalistu Rudiju še vse tri materialne dokaze: sporočilo s telefonskega faksa, oceno Matejevega psihofizičnega stanja in oba testa – je ta zacvetel kot roža na vrtu.
»Nobenega dvoma ni,« je ugotovil takoj. »Sporočilo je napisano z isto pisavo kot drugi test. To se vidi že od daleč. In tale ocena, ki sta ju našli v zapuščeni hiši, tudi.«
Ženski sta potem več kot pol ure primerjali pravi Matejev test z lažnim. Obe sta bili prepričani, da ni med njima nobene večje razlike. Na oko je bilo celo videti, da sta testa povsem enaka.
»Da nas pisava ne bo zapeljala na kriva pota, mi dajte, gospa Maja, še kakšen Matejev zvezek, vse skupaj pa bom odnesel strokovnjaku za te zadeve, mojemu prijatelju Cirilu, grafologu.«
Gospa Maja je še tistega večera nabrala v Matejevi sobi več popisanih listov z Matejevo pisavo in zvezek z eseji za slovenščino.
»Pa še tisto belo tabletko mi daj, Tjaša!« je zaprosil še njo. »Na vse moramo biti pozorni, če hočemo ujeti Lojzeta in njegove pajdaše pri delu.«
Grafolog je bil preprost in odprt človek. Imel je navado, da nobene stvari ni zapletel bolj, kot je bilo treba.
»Ti pojdi na pivo, jaz pa bom medtem vse prinešeno lepo pregledal, od lista do lista, še posebej pa oba testa.«
Kriminalist Rudi se takšen, kot je bil, z obvezano glavo, ni rad kazal okolici, zato se je naredil, kot da gre na pijačo, v resnici pa se je usedel v svoj avto in za pol ure zadremal. Kot policist je bil vajen čakanja, pa tudi notranja ura ga ni nikoli izdala. Kadar je situacija kazala, da mora počakati eno uro, je zadremal za eno uro in se točno čez eno uro ali kakšno minuto prej zbudil, kadar pa je moral čakati pet ur, je predremal vseh pet ur.
Grafologu je nalašč podaril četrt ure več, samo da ne bi bil živčen in da bi bili izsledki raziskave Matejeve pisave točni.
Ko se je vrnil, je imel strokovnjak za pisave na mizi dva kupčka listov.
»Tole je napisano z Matejevo pisavo, s pisavo tistega fanta, ki je naredil samomor, tole pa je napisal nekdo drug.«
Kriminalist Rudi je bil močno presenečen. Tistega, kar je napisal nekdo drug, je bilo bistveno več. Pomeni, da je krepko vadil. Res pa je bilo, da je bil na vrhu obeh kupčkov povsod po en test: pravi in lažni.
»Hvala, zlat dečko si!« ga je potrepljal Rudi po rami. »Veš, na lovu sem za večjo kriminalno združbo, pa zdaj – ko sem v penziji – ne bi rad naredil kakšne napake.«
»Po tvoji obvezani glavi sodeč lahko slutim, da si nekaj napak že naredil. No, srečno!«
Potem se je zapeljal še k svojemu prijatelju v laboratoriju, Marjanu, in dal v analizo belo tabletko.
»Že vnaprej ti lahko povem, da je pravi ectasy. Švedski. V Ljubljani smo pred časom – saj se verjetno še spominjaš – zasegli kar precejšnjo količino takih tabletk. Skozi Slovenijo pač tečejo tudi tovrstni tokovi.«
»Drugače pa je na našem trgu več tovrstnega blaga z Vzhoda, kajne?«
»Seveda, ker je cenejše. Te bele tabletke je moral nekdo namenoma prinesti s Švedske.«
»Mislim, da vem, kako mu je bilo ime! Sven!«
Ko se je Rudi vrnil v hišo gospe Maje, so imeli spet delovni sestanek.
»Točno tako je, kot si rekla ti, Tjaša,« je ugotovil kriminalist. »Glavni izvajalec del, kot bi se reklo po naše, je bil Matejev inštruktor Sven. Vse kaže v to smer.«
»Naročnik pa Lojze s svojo bando,« je dodala gospa Maja.
»V nekem pogledu je bil Sven samo neke vrste najeti morilec ...« je ugotovil kriminalist Rudi.
Možen potek zgodbe.
Lojze je nekje v lokalu srečal švedskega turista, človeka s tisočerimi talenti. Skupaj sta pila in se kaj kmalu dogovorila, da bi lahko najbolj škodila gospe Maji s tem, da bi spravila s sveta njenega sina.
Sven se je v hišo vključil tako, da se je ponudil Mateju za inštruktorja matematike. Glede na to, da so bili rezultati kmalu zelo dobri, ni nihče niti pomislil, da ima kaj slabega za bregom.
Ker sta oba želela zadevo opraviti tako, da na zunaj ne bi bilo nobenih sledi, je Sven posebej za Mateja pripravil klub samomorilcev. Drugi so na seansah jemali tablete proti glavobolu, Mateju pa so podtaknili ectasy, da bi ga – ob dejstvu, da je rad tu in tam spil kakšno pivo – še bolj zmešali.
Lojze in Sven sta v šoli zamenjala ključni test. To je bilo mogoče samo zato, ker je znal Sven tako dobro ponarediti Matejevo pisavo.
A to jima še ni bilo dovolj. Ko sta Mateja pognala v smrt, sta bila prepričana, da se bo gospa Maja do konca zlomila. A se ni. Zato sta ji nastavila pištolo, da bi si sama vzela življenje. K temu jo je nagovarjal tudi njen brat Lojze, nastavil pa ji je tudi lažnega župnika, ki je imel nalogo to dejanje še pospešiti. Z obema osebama se da razložiti tudi vse v zvezi s pištolo. Enkrat je bila tu, drugič tam, »premikala« pa sta jo pravzaprav oba.
Ko so se vsi poskusi napeljevanja k samomoru izneverili, jo je Lojze skušal napasti sam. To dokazujejo copati. Ker mu tudi to ni uspelo, se je umaknil in bo sam ali pa s svojim švedskim pomočnikom prej ali slej znova udaril.
Kriminalist Rudi je stopil k telefonu in zavrtel številko Vrhovčevih.
»Tu Rudi! Samo eno informacijo bi potreboval, prosim!«
»Kar izvolite, gospod Rudi. Zelo smo vam hvaležni, da pazite na najino hčerko in da obema toliko pomagate pri vključevanju v vsakdanje življenje.«
»Povedal bom kar po pravici! Tisti, ki se je zadnjič plazil po vašem vrtu, sem bil jaz. Moral sem napraviti nekaj fotografij odtisov copata. Tedaj je vame planil velik pes, ovčjak. Ali pri vas res nimate nobenega psa? Tjaša mi je rekla, da o tem ne veste nič.«
»No, lepa stvar!« se je navidezno razhudil Vrhovec. »Nazadnje mi boste še rekli, da ste bili vi tisti, ki ste streljali pred mojo hišo in napisali gospe Maji tisto sporočilo ... Ja, seveda nimamo nobenega psa, razen malega psička Uza, tistega, ki sta ga Tjaša in Matej prinesla iz Grčije.«
»Pa ste pri Uzu kdaj opazili kakšno posebno vznemirjenost? Psi se med seboj ne prenašajo. Gotovo bi opazili, če bi bil Uzo posebno vznemirjen ...«
»Niti ne. Res pa je tudi, da niti jaz niti nobeden od sosedov ni v zadnjem času pripeljal k hiši nobenega ovčjaka ...«
»Hvala, to zadostuje!« je kriminalist Rudi pomirjen odložil slušalko na staro mesto. »No, saj drugače ne more biti. Ves čas me zasledujejo. Ko sem fotografiral odtise Lojzetovih copat na vašem vrtu, me je tisti, ki me je zasledoval, napadel s psom, ki ga je samo za to priložnost pripeljal s seboj na Vrhovčev vrt.«
»Zadeva je jasna! Eden od Lojzetovih prijateljev ima tudi psa ovčjaka,« je pritrdila gospa Maja.
A kako priti primeru do dna?
Varianta a:
Zasledovati Lojzeta na vsakem koraku.
Varianta b:
Odkriti, kdo je v resnici Sven.
Varianta c:
Razširiti krog sumljivih oseb, ki jih poznata Lojze in Sven.
Kriminalist Rudi se je najprej odločil za kombinirano varianto a in b. Lojzeta bo še naprej zasledoval, vendar bolj previdno kot doslej. Očitno ima okoli sebe močno skupino nepridipravov, zato je treba paziti, da jih ne bo znova razjezil. Res mu lahko kdo požene kroglo v glavo. Kot prvo pa bi bilo treba ugotoviti, kdo je Sven. Očitno je, da je bil Sven tisti, ki je s svojimi dejanji Mateja posredno pripravil do samomora.
Odločili so se, da kriminalist Rudi obišče vse tiste ljudi, s katerimi je bil Sven v stiku.
Zasliševanje št. 1.
Kriminalist Rudi in gospa Maja.
Vse izsledke izpraševanja si je Rudi tudi zapisal v beležnico.
»Ste pri Svenu opazili kaj nenavadnega?«
»Nič. Bil je fant, nekaj starejši od mojega Mateja, lep, prijetne zunanjosti, svetlih las, pravi atletski tip. Vse, kar sem mu ponudila, je rad pojedel, vedno je bil sila prijazen, z Matejem sta, ko je prenehal z inštrukcijami, po ure in ure igrala kitaro in prepevala. Videti je bilo, da sta hitro postala prava prijatelja.«
»Je pri vas kdaj tudi prespal?« 
»Večkrat. Moja hiša je bila vedno na široko odprta za vse ljudi poštenega srca.«
Zabeležka št. 1.
Sven je mladenič atletske postave, ima svetle lase, star je nekaj čez dvajset let. Zelo lahko navezuje stike z ljudmi.
Pripis:
Hišo gospe Maje je dobro poznal. Lahko ji je že tedaj podtaknil marsikaj, verjetno tudi Lojzetovo pištolo.
Toda pozor! Pištola po pogrebu ni bila nabita. Zakaj, se ne ve.
Zasliševanje št. 2.
Tjaša, Matejeva punca.
»Si se ti kdaj osebno pogovarjala s Svenom?«
»Nikoli. Videla sem ga samo od daleč, na plesnih vajah, kamor sta prišla z Igorjem.«
»In kakšen se ti je zdel?«
»Eleganten, prijeten, tako rekoč fant, za katerim so se druge bejbe ful metale. A ni delal vtisa, da bi se rad menil z vsako.«
»In kaj so o njem rekli drugi? Na primer mlada profesorica Andreja in njegov znanec Igor?«
»Profesorica je samo povedala, da je Mateja pohvalil glede znanja matematike, Igor pa je dejal, da je Sven dobro znal govoriti tako slovensko kot rusko in angleško. Po njegovem je bil človek s tisoč talenti.«
Zabeležka št. 2.
Sven čarom žensk ne naseda. Odlično obvladuje več tujih jezikov. Nikjer ni rečeno, da je slovenski Šved. Lahko je tudi Rus ali celo Anglež. Je človek s tisoč talenti.
Zasliševanje št. 3.
Lastnik razpadajoče hiše v Trnovem.
»Vi ste torej tisti, ki ste dali nekemu Švedu v najem tole podrtijo za velik denar?«
»Denar ni bil tako velik. Dal mi je samo tisoč mark za mesec dni.«
»Temu vi rečete samo?«
»Samo. Na obrobju Ljubljane dajejo hiše v najem tudi po deset tisoč mark.«
»Pa ne takih podrtij.«
»To pa je tudi res.«
»In kdaj sta se prvič sestala z gospodom Svenom?«
»Nič se nisva sestala. Sam je prišel k meni in me zaprosil, če mu dam hišo v najem za mesec dni. Rekel mi je, da se je tako na zunaj kot na znotraj ne bo niti dotaknil. V njej bo v spalni vreči prespal samo dvakrat ali trikrat.«
»In vi niste nič posumili, da gre za kriminalca?«
»Zakaj pa bi posumil! Zame je vsak človek dober, dokler ne naredi napake. Denar pa mi je dal na roke, in to vnaprej. Vse, kar sem mu moral obljubiti, je bilo to, da bi ga tiste tri noči pustil pri miru.«
»Pri njem ste nastopili tudi kot statist pri neki predstavi, ali ne?«
»To drži. A še danes ne vem, za kaj je šlo. Bog mi je priča!«
»Kje pa je stanoval, tale vaš podnajemnik?«
»Ne vem. Menda v enem od ljubljanskih hotelov.«
Zabeležka št. 3.
Hiša v Trnovem je bila najeta samo zato, da so tja privedli Mateja in uprizorili srečanje Srečnih angelov. Lastnik hiše sploh ni natanko vedel, kaj se v njej dogaja.
Pripis:
Lastnik ni povsem čist. Poleg tega je dobil denar na roke. Možno bi ga bilo izsiljevati, ker ima umazane roke.
Zasliševanje št. 4, 5 in 6.
»Sem kriminalist Rudi Perkonja. Tu je moja izkaznica. Ali se je pri vas v zadnjem času nastanil kakšen Šved?«
Dolgo iskanje.
»Da, trije poslovneži in dva politika.«
»Ali je bil vmes kakšen Šved z imenom Sven?«
»Ne, žal, gosta s tem imenom ni bilo pri nas.«
V drugem hotelu:
»Ne, pri nas ni bilo nobenih Švedov, pa tudi drugih severnjakov ne.«
V tretjem hotelu:
»Da, lani se je v našem hotelu za več mesecev nastanil gospod Larsen Bonekvist. Menda je bil poslovnež, več pa ne vem.«
»Je bil še mlad?«
»Mlad, mlad.«
»Se morda spomnite, da je k njemu prihajal na obisk človek srednjih let, čokate postave, nekoliko rdečkastega obraza, z imenom Lojze?«
»Ne, gospoda Larsna sem videval zelo redko. Vsak mesec morda le nekajkrat. Na zajtrk ni hodil, pa tudi drugače se ni veliko zadrževal v hotelu. Plačeval pa je vse vnaprej.«
»In kdaj se je – odjavil?«
»Čakajte, da pogledam!«
»Vam bom povedal kar jaz. Odjavil se je 24. maja ponoči. Imam prav?«
»Pa res! Poglejte, kaj je zapisal kolega!«
Gospod Larsen Bonekvist je zapustil hotel v noči s 24. na 25. maj. Denar za stroške bivanja je poravnal dan pred tem.
Zabeležka št. 4.
Lojzetov sodelavec Sven se je v hotelu nastanil pod lažnim imenom Larsen Bonekvist. Izginil je na dan Matejevega samomora.
Pripis:
Treba bo vprašati na Interpolu. Verjetno se je po opravljeni nalogi vrnil na Švedsko. Izključeni nista niti Velika Britanija niti Rusija.
Kljub temu je kriminalist Rudi opravil zasliševanja po predvidenem načrtu do konca.
Zasliševanje št. 7.
Igor, Tjašin mali bratranec, domnevni Svenov prijatelj.
»Ali se poznata že s Švedske?«
»Ne, nikoli prej ga nisem srečal.«
»Ali morda veste njegovo ime?«
»Vem, Sven Nikolsen.«
»In zakaj je prišel k nam?«
»Bil je zastopnik švedskega podjetja Ericsson. Nekoč mi je rekel, da bo svet v naslednjih petih letih postal tako majhen, da bomo vsi vse vedeli drug o drugem, pa čeprav nas bo deset, dvajset milijard. Povedal mi je, da ga je tega, kar omogoča sodobna tehnologija, hudo strah.«
»Vam je kdaj kaj omenil Mateja?«
»Nikoli. Zanimala ga je samo njegova punca Tjaša. Povedati sem mu moral vse, kar sem vedel o njej.«
»In kaj ste mu povedali?«
»Nič posebnega. Da hodi z Matejem, da je po naravi zelo načelna, da ima stroge starše ... Splošne stvari.«
»In ko vas je najel kot statista za obred s Srečnimi angeli, niste posumili, da gre za nekaj nenavadnega, tako rekoč protizakonitega?«
»Nisem. Tjaša mi je povedala, da ima Matej rad nenavadne šale. Sprva nisem niti vedel, koga bom srečal. Ko pa sem spoznal, za kakšno druščino gre, mi je bilo iskreno žal, da sem v to privolil.«
»Pa ste Svena po Matejevem samomoru še kdaj srečali?«
»Nikoli. Le Tjašo sem srečal še enkrat. Gospod, ali mi lahko pomagate, da bi se mi Tjaša oglasila! Stokrat sem jo že poklical po telefonu, pa se noče pogovarjati z menoj. A bi ji rad povedal nekaj pomembnega!«
»Kar meni povejte!«
»Ne morem, je nekaj zelo osebnega.«
Zabeležka št. 5.
Predvidevanja, da je Sven najel zapuščeno hišo samo zaradi tega, da je tja pripeljal Mateja, držijo.
Sumljivo! Igor nekaj ve, a noče povedati. Pozna tudi Svenov priimek in delovno področje.
Pazi!!!
Morda ima Sven veliko bolj nedolžno vlogo, kot je videti na prvi pogled. Verjetno je glavni Lojze, Sven pa mu je za plačilo pomagal pri nekaterih manj pomembnih zadevah.
Kriminalista Rudija je spet zaneslo v nekdanjo službo. Zdaj ima že precej več materialnih dokazov in tudi pričevanj.
Njegov nekdanji šef je bil tokrat sila slabe volje:
»Takole se bova zmenila, dragi moj Rudi, Rudi, ki se kar preveč trudi!« Kadar koli je uporabil besedici dragi moj, ni pomenilo nič dobrega. »Kdor je v službi, je v službi, kdor v pokoju, je v pokoju. Kavico lahko spijeva skupaj, drugače pa čim prej reci adijo, sicer te bom jaz prijavil.«
»Pha, kakšna burja!« se mu je skušal podobrikati Rudi. »Veš, zdaj imam že toliko materialnih dokazov, da jih boste vsi veseli.«
»Vraga jih imaš!« se ni dal zmesti vodja oddelka. »Misliš, da ne vem, da noč in dan laziš okoli, s tem pa nam delaš samo veliko škodo! Ciril in Marjan sta ti res potrdila sumničenja, toda to ni še nič. Po drugi strani pa imamo tu kar troje prijav. No, sam poglej, če ne verjameš!«
Rudi je debelo pogledal.
Občan Rudi Perkonja, nekdanji policist, je v mojemu lokalu dne 13. 7. nesramno izzival goste, nato pa se s tremi še stepel. Naredil mi je materialno škodo v višini 532.712,80 slovenskih tolarjev. Med pretepom so mu izpadli lažni brki. Izdajal se je namreč za drugega človeka, samo da bi prikril identiteto policista. Glede škode glej podrobni popis na posebnem listu!« 
Rudija bi kmalu zadela kap, tako je bil besen. Če je kdo utrpel škodo, jo je on. Sam se niti zdaleč ni nameraval stepsti z gosti, temveč so nabili njega, in to pred lokalom, ne v njem. V lokalu se ni dotaknil niti zobotrebca. Za drugega človeka pa se je izdajal pri prvem obisku, in takrat se ni zgodilo prav nič slabega.
Iz bolnišnice Petra Držaja je v noči s 14. na 15. julij 2000 pobegnil hospitalizirani občan Rudi Perkonja. Ko ga boste izsledili, prosim, da mu sporočite, naj se čim prej javi na oddelku za poškodbe, kajti če ne bo jemal zdravil trikrat na dan, je njegovo zdravstveno stanje močno ogroženo.
V bolnišnici vedno pretiravajo. Ko te sprejemajo, si samo številka, ko pa te kot številko vnesejo v računalnik, se bojijo zate, kot bi bil naenkrat središče dogajanja. V bistvu pa gre za to, da ne vedo, kaj bi napisali pod tvojo datoteko, če te naenkrat ne najdejo nikjer več.

Prijava vloma v stanovanje.
V noči s 14. na 15. julij 2000 je neznana oseba vlomila v moje stanovanje in mi ukradla vso zlatnino in vsa denarna sredstva. Takoj sem poklical policiste. Ugotovili so, da je vlomilcu ime Rudi Perkonja in da je na begu.
občan Lojze

»In ti po vseh teh deliktih še naprej raziskuješ primer, ki je že zdavnaj zaključen!« je zrastel nad njim nekdanji vodja oddelka. »Veš kaj, vse ima svoje meje! Prosim, da mi čim prej izgineš izpred oči, drugače te bom res dal zapreti! Gospodu Lojzetu pa čim prej vrni tisto zlatnino in denar, sicer ti tri leta ne uidejo.«
UPOKOJENI POLICIST SE JE NA VELIKO PRETEPAL IN ROPAL.
To bi bil pa res lep naslov v rumenem tisku!
Rudi se je zadenjsko umaknil iz šefove pisarne in pri umiku glasno obljubil, da se bo poboljšal.
Bil pa je stari maček. Njegovo življenjsko vodilo je bilo, da se vedno vrne. Če ga že vržejo skozi vrata, pride skozi okno, če že ne skozi glavna vrata. Če nisi vztrajen, je bolje, da ne delaš na policiji. Tudi vodja oddelka je samo človek. Navadno celo takšen človek, ki mu je največ do miru.
Naredil se je, kot da je odšel, v resnici pa je kar takoj zavil na drugo stran hodnika, k nekdanjemu kolegu Borisu.
»Naredi mi eno samo uslugo!« ga je zaprosil boječe. »Potem takoj grem.«
»No, vidim, da te je naš šef dobro obdelal. Jaz grem zdaj na kavo, ti pa si tu na svojo odgovornost.«
»Tudi prav!«
Ko je kolega Boris odšel, se je Rudi takoj lotil računalnika. Najprej je odtipkal ime Sven Nikolsen.
Računalnik je dolgo mlel in mlel, na koncu pa je ostal ekran – prazen.
»Kaj pa Larsen Bonekvist?!«
Tudi v tem primeru je računalnik ostal brez podatka.
»Kaj pa ...?«
Več idej ni imel. A kot stari maček se je zavedal, da je tudi to, da ni podatka, zelo zgovoren podatek.
Sven Nikolsen v Sloveniji ni nikdar obstajal. Prav tako ne Larsen Bonekvist. To pa je pomenilo samo to, da se na policiji niso nikoli ukvarjali s kriminalcema s tema imenoma.
»No, med preprodajalci mamil ni bilo nikogar niti s tema lažnima imenoma, to je zdaj jasno.«
Brskal je naprej.
»Kaj pa, če bi vnesel v računalnik osebne podatke o Svenu Nikolsnu ...« Vedel je, da je pot sila negotova, a vendar je bilo vredno poskusiti.
Osebni opis:
Postava: atletska.
Lasje: svetli.
Oči: modre.
Nos: pravilen.
Posebni znaki: jih nima.
Itn.
Videti je bilo, kot bi računalniku postavil vprašanje, ali je na Marsu pet kapelj vode ali celo morje. Mlel je neskončno dolgo, na koncu pa se je na ekranu pojavilo četrt telefonskega imenika.
Janez Lačen, Gornja Brezovica 5, Veliki Gaber. Ustrelil soseda zaradi motenja posesti. Obsojen na pet let, odslužil tri. Izpuščen leta 1987.
Tone Poglajen, Pot v jamo 3, Pšata. Bil del gorenjske mamilarske naveze. Materialnih dokazov ni. Po zaslišanju izpuščen. Še vedno nadzorovan.
Andrej Velikonja, Šmarje 23, Dekani. Tihotapil tuje državljane čez mejo. Zasegli kombi in 17.500 DEM denarja. Zaradi pomanjkanja dokazov na prostosti.
In tako naprej. Očitno je bilo, da je bilo med kriminalci dovolj atletsko grajenih svetlolasih Slovencev in smo se na tujce brez težav požvižgali.
Prav tedaj se je vrnil kolega.
»No, si našel kaj uporabnega?«
»Nič. Še vedno tavam v temi.«
»Koga pa iščeš?« je bil kolega zdaj nekoliko bolj dovzeten za njegove prošnje. »Sina slovenske zemlje ali tipa mednarodnega kalibra?«
»Kaže, da je prišel s Švedske. Ali pa iz Anglije. Mogoče je celo Rus.«
Kolega je odprl vzorno urejeno datoteko s tujimi kriminalci. Pri pomembnejših je bila zraven tudi slika.
»To smo dobili pred nekaj dnevi. V redu, kaj?«
»Ni slabo. Ali hočeš pogledati, če je vmes kakšen Sven Nikolsen!«
V naslednjem trenutku so se na ekranu pojavili kar trije Sveni Nikolsni. Prvi je bil črnec in je živel v Južni Koreji. Drugi je bil starček enainosemdesetih let in je živel na Ognjeni zemlji. Tretji je bil izgubljeni otrok nekega švedskega para.
»Verjetno ni noben pravi,« ga je pogledal kolega s strani.
»Ni, moj je še mlad. Kaj pa Larsen Bonekvist?«
Tokrat se je na zaslonu izpisalo več kot dvajset kriminalcev. Že bežen vpogled v slike je pokazal, da tega, ki se je mudil v Ljubljani pod tem imenom, med njimi ni.
»Morda bi poskusila z osebnim opisom?« je predlagal kolega. »Še bolje bi bilo, če pustiš pri meni čim več osebnih podatkov, jaz pa bi se potem v prostem času malce poigral z računalnikom. Saj mi je vseeno, kaj delam: igram karte na računalniku ali pa deskam po podatkih.«
Rudi mu je izročil vse svoje zabeležke.
»Dobro. Vsak podatek je pomemben. Če ne prej, bom podatke vstavil, ko bo šel šef na ministrstvo. Ob dveh imajo tam sestanek z novim ministrom. Saj veš, da se kar naprej menjavajo ...«
Rudi mu je, če bo našel kaj koristnega, obljubil steklenico viskija.
»Saj res, ministrstvo!« se je domislil, ko se je vračal h gospe Maji. »Tudi na ministrstvu nekaj smrdi. Nemogoče je, da bi z gospo Majo tako na hitro prekinili pogodbo in posel oddali drugemu.«
Telefonski pogovor.
Tri minute, en impulz.
»Policist Rudi Perkonja tukaj. Ali lahko dobim državnega sekretarja Emila Kranjca?«
»Trenutek, vežem!«
Rudija je oblila vročica. Kako, še nekaj dni nazaj je odšel za cel mesec na dopust v Španijo, zdaj pa so ga kar vezali k njemu.
»Halo, Kranjc tukaj, izvolite?«
»Tu Perkonja, o ... občan Per... Perkonja ...« je presenečeno zajecljal Rudi. »Ali ste res vi, gospod Kranjc?«
»Kdo pa kliče?!« se je v trenutku razjezil državni sekretar. »In kaj hočete od mene?«
»Ali niste – v Španiji? Na dopustu?«
»Dopusti so šele avgusta,« je odvrnil rezko. »Letos skrajšani na polovico. No, bo kaj?!«
»Samo slišati sem vas hotel ...«
»Kako so danes ljudje nesramni!« je jezno zaklical državni sekretar proti tajnici in odložil telefon.
Rudi je imel prav! Že od prvega trenutka je slutil, da s tistim dopisom nekaj ni v redu, a tega ni utegnil preveriti zaradi obilice drugih dogodkov. Tisto sporočilo, ki je prišlo z ministrstva, je bilo lažno. Podobno kot marsikaj drugega.
V zvezi s pogodbo št. 2907/29 vam moramo, žal, sporočiti, da ste jo zaradi neizvajanja enostransko prekinili in da smo po zakonu dolžni o tem obvestiti drugega najboljšega ponudnika. Sredstva, ki so bila namenjena vašemu podjetju, so tako za vas ustavljena.
Toda kdo je poslal to sporočilo?
Lojze?
Kriminalist Rudi je imel za seboj veliko izkušenj in te so mu govorile, da morda le ni vse tako premočrtno, kot je bilo videti na zunaj. Pištolo je res nastavil Lojze. Copati so bili res Lojzetovi. Pretepli so ga res Lojzetovi ljudje. Toda ...
Bi si Lojze upal oditi na ministrstvo in od tam na njihovem papirju poslati takšno sporočilo? Morda bi, še bolj pa je verjetno, da si ne bi upal. Edina pametna razlaga bi bila, da je imel tam svojega človeka, ki bi za primeren denar naredil kaj takega.
Gospa Maja pa je bila prepričana, da je Lojze zmožen vsega. Kljub temu so vsi trije skupaj s Tjašo sklenili, da bodo bolj previdni. Posebno po tistem, ko je Rudijev kolega popoldne v računalniku odkril prav takega človeka, kot ga je iskal kriminalist Rudi.
Erik Križanovski. Oče Rus, mati Švedinja.
Kriminalec mednarodnega formata.
Domnevno ubil tri ljudi. Nedokazano.
Obvladuje švedski, ruski, angleški, nemški jezik.
Izdaja se pod lažnimi imeni.
Izginil neznano kam.
Ko je Rudi pokazal tudi sliko, ki jo je priložil njegov prijatelj, sta tako gospa Maja kot Tjaša hkrati vzkliknili:
»Sven, to je Sven!«
»Vidite, takole je, če je človek res natančen pri raziskovanju,« se je kar sam pohvalil Rudi. »Ne pravijo mi zastonj Rudi, ki se trudi.«
»In kje je zdaj – ta naš mednarodni kriminalec Erik ... oziroma Sven?«
»Kdo ve, kje. Morda je že na novi delovni nalogi kje v Španiji ali pa celo čez Veliko lužo. Roko dam v ogenj, da ga v Sloveniji ni več,« sta bili prepričani Maja in Tjaša.
»Pa je Svena res ... naročil ... Lojze?« je glasno podvomil kriminalist Rudi. »Meni se zdi Lojze tako kmečko preprost, robat, tako rekoč prvinski. Za to, da so me premlatili, je že poskrbel on, a to je storil samo zato, ker sem ga uklenjenega odpeljal na policijo. Da pa bi se on sukal na ministrstvu, se mi zdi kar nekam čudno ...«
»On, on, nihče drug!« je bil prepričana gospa Maja. »Ti še ne veš, česa vsega je zmožen!«
»Jeza marsikomu zamegli jasen pogled,« je dodal Rudi. »Recimo, da je Sven pravi in da je bil samo orodje v Lojzetovih rokah. Vse do sem bi se lahko zdelo logično. Toda tole s pogodbo mi ne gre v račun. Način dela je enak kot tisti s sporočilom po faksu, nivo pa drugi. Kaj pa, če bi vi, gospa Maja, osebno obiskali državnega sekretarja? Očitno ni na dopustu v Španiji in kdo ve, kaj se je dogajalo prejšnji teden na ministrstvu ...«
Gospa Maja se je hitro odločila:
»Menda ne bom jaz hodila za njim, če pa on rad pogleda za mano. Daj mi njegovo številko! Boš videl, zvečer bo pri nas na večerji!«
Tako se je tudi zgodilo. Glede na to, da sta se že prej rada videla in se tudi že sestala, je bila večerja prava mala šala.
Gospa Maja si je oblekla elegantno črno večerno obleko, z globokim izrezom, ki je njene čare primerno poudarjal, v kuhinji pa sta ji pomagala tudi Tjaša in Rudi.
Ko se je na dvorišču pojavila limuzina gospoda Kranjca, sta se Tjaša in kriminalist umaknila v sobo za goste.
»O, kako smo lepi!« ji je začel gospod Kranjc takoj deliti poklone. »Vsak dan lepša.«
Najprej jo je previdno objel in ji izrekel sožalje:
»Oprosti, tedaj nisem mogel priti. Bil sem na službeni poti v Nemčiji. A kaj hočemo, življenje mora teči naprej.«
Gospod Kranjc je pričakoval, da se bo gospa Maja zjokala na njegovih ramenih, a se je takoj začela pogovarjati o drugih stvareh.
»Kje pa ste bili v Španiji? V Madridu ali Barceloni? Ustrašila sem se že, da si se res za cel mesec odpravil na dopust.«
»O kakšnem dopustu pa govoriš?!« je ni mogel razumeti.
»No, ali nisi skočil za teden dni v Španijo?«
»Ne, prejšnji teden smo bili v Moskvi. Z Rusi smo podpisali meddržavni sporazum o sodelovanju. No, saj veš, kako to gre. Prvo, kar se podpiše, je sporazum o kulturnem in znanstvenem sodelovanju. Vrednost takšnih sporazumov je navadno enaka paktu nenapadanja. Če dve državi podpišeta takšne sporazume, uradno pomeni, da nista sovražnici. To pa je tudi že nekaj, kajne?«
»Koliko pa vas je šlo – v Rusijo?«
»Celo letalo. S tajnicami vred.«
»No, no, skromni pa ravno niste.«
»Ruska letala so slabo zasedena in so sami predlagali, da nas prepeljejo tja po polovični ceni. Spotoma smo si ogledali še Kremelj, Ermitaž, Borodinsko bitko ... Moja tajnica je rekla, da je podpisovanje takšnega sporazuma vredno več kot pol letne plače ... Zakaj pa me sprašuješ vse to? Pa ne, da je kaj narobe z dobavo tvojih računalnikov? Če me slutnja ne vara, bi se rada najprej pogovorila o tem, šele potem pa ...«
»Ja, pa res, večerja bo sledila šele potem, ko mi boš povedal, kdo je poslal tole razveljavitev pogodbe!« Pred nos mu je pomolila pogodbo, ki je 9. 7. prišla z ministrstva.
Državni sekretar jo je nekaj minut pozorno ogledoval, potem pa prasnil v smeh:
»Hohoho, dobra šala!«
»Zame to ni nobena šala!«
»Pa je! Samo papir poglej! To je še star papir, tedaj je bilo ministrstvo še na Gregorčičevi. Vrzi ga v smeti in se raje posveti čarobnemu večeru z menoj. Tisti posel pa čim prej opravi, sredstva te že čakajo na žiro računu. Čez poletje se vlada ne bo zamenjala, zato bodi brez skrbi, da boš lahko porabila prav vsa sredstva, do zadnjega beliča.« Nato se ji je pozorno zagledal v oči in dejal: »Pa ti? Še znaš biti romantična, kaj?«
Gospa Maja je papir prepolovila na pol in ga dala v predal omare.
Sledila je večerja ob svečah in romantični glasbi, kmalu pa tudi ob vinu in šepetu.
Prav v trenutku, ko je državni sekretar skušal gospo Majo poljubiti, je v sosednjem prostoru zaropotalo. Takoj zatem je zazvonil telefon v Matejevi sobi.
Gospa Maja je vznemirjena stekla tja. Pa ne, da bosta Lojze ali njegov pomočnik spet poslala kakšno sporočilo iz onostranstva.
Na vrtu cveti sto rož.
Dobro razpoloženje jo je v trenutku minilo. Videti je bilo, kot bi jo nekdo polil z mrzlo vodo. Na vrtu cveti sto rož pomeni, da se je vrnil Lojze in da se mora čim prej podati v kritje.
»Oprosti, Emil, nekaj čudnega se je pripetilo. Drugič ti bom razložila,« mu je zaklicala od daleč. »Zdaj pa je zate in zame bolje, da odideš. Tamle v kuverti sem ti pripravila dodatek za tvoj dopust v Grčiji. No, tako, kot sva se zmenila. Saj si prišel predvsem ponj, kajne?«
Državni sekretar je zamomljal nekaj nerazločnega, vzel kuverto in brez pozdrava izginil v noč.
Komaj se je njegov avtomobil oddaljil nekaj metrov, že sta v sobo planila Tjaša in Rudi.
»Kje pa je – Lojze?« je begajočih oči pogledovala Maja okoli sebe. »Sta ga osebno videla? Ali pa pošilja sem svojega najetega morilca Svena?«
»Ne eno ne drugo,« ji je pojasnil Rudi in se živčno popraskal po glavi. »Zdelo pa se mi je, da gre večer že preveč v limonadno smer.«
»In to mi govori moj osebni detektiv!« je jezno prhnila iz sebe gospa Maja, nato pa skočila k Rudiju. »Vse je v redu, s pogodbo je vse v redu! Bila je lažna, tako kot marsikaj drugega pred tem. Hvala, Rudi, da si mi svetoval, da sem poklicala Kranjca sem! Drugače bi vse poletje živela v negotovosti. Jutri začnemo vgrajevati nove računalnike v ljubljanskih šolah, v ponedeljek pa v mariborskih. Uf, to bo dela!«
»To smo, če odmislim tisto kuverto, dobro rešili!« je nekam zamišljeno strnil vtise celotnega večera Rudi. »Jutri pa boš šla ti, Tjaša, na zmenek z Igorjem! Nič se ne upiraj, zadeva je tako rekoč službena.«
Tjaša se je namrdnila, češ, še to, upirala pa se ni več. Kriminalist Rudi je čutil, da se bo iz zmenka med Tjašo in Igorjem zagotovo izcimilo kaj koristnega.
Telefonskega klica je bil Igor zelo vesel.
»Če ti povem po resnici, sem v Sloveniji samo še zaradi tebe.«
»Kaj pa se ti je Slovenija tako zamerila?«
»Nič posebnega, res pa je, da bi ti rad povedal nekaj lepega.«
Dogovorila sta se, da pride ponjo kar pred hišo gospe Maje. Tako se Tjaši ne bo treba vozariti z Matejevim avtom, Igorju pa je bilo tudi všeč, saj vsako dekle pač ne sede k fantu v avto. To že nekaj pomeni.
Oba sta se oblekla po zadnji modi. Celo Tjaša se je prvič po Matejevi smrti spet skrbneje naličila in si uredila pričesko, tako da je bila videti spet kot prava zrela gimnazijka.
Ko jo je Igor zagledal ob cesti, ni mogel verjeti svojim očem. Od tistega časa, ko jo je spet videl pred šolo, do zdaj se je naredila v pravo žensko, tako rekoč v dekle, ki bi je bil vesel vsak fant. Njen tesni pulover pa je posebej poudarjal tudi njeno lepo postavo, najbolj pa polne prsi. Ko jo je srečal v tepeceju, se mu je zdelo, da so njene prsi edino, kar je neskladno z njeno postavo, zdaj pa ...
Avto je sunkovito zavrl, ga na mestu obrnil, potem pa skočil iz njega ter ji na drugi strani kot pravi gentleman odprl vrata.
»Izvolite, princeska!«
»Hvala lepa ...!« Hotela je reči princ, pa ji nekako ni šlo iz ust. Zdelo se ji je, da se ne bi spodobilo – zaradi Mateja.
»In kam želite, da vas peljem, lepa princeska?!« je Igor kar žarel od pričakovanja.
»V tvojih rokah sem,« mu je dvoumno odvrnila. »Kamor koli želiš. Časa nimam ravno na pretek, po zakajenih lokalih ne bi hodila, v kinu pa ne vrtijo nič posebnega.«
»Aha, zanima te neznan romantičen kraj,« so se mu zabliskale oči. Domišljija mu je začela delovati. Takoj se je videl v njenem ljubezenskem objemu.
»Po tvoji izbiri.«
Najprej sta se vozila po ljubljanskem predmestju sem ter tja, brez cilja, in se pogovarjala o nepomembnih stvareh. Tjaša je ves čas pazila, da svojega princa ne bi užalila, preblizu pa mu tudi ni pustila. Ko mu je roka kot po nesreči padla s prestave na njeno koleno, mu jo je brez milosti odrinila proč in mu odločno rekla:
»Bodi dostojen! Na sestanek s teboj sem prišla samo zato, ker si mi omenil, da mi imaš povedati nekaj pomembnega v zvezi – z Matejem! Veš, odkrivajo se nove in nove stvari. Zdi se mi, da mi tudi ti nisi vsega povedal. Ali je tako?«
»Je!« ji je na kratko odvrnil in pri semaforju obrnil avto, v smeri proti Večni poti in Mostecu.
»Kam pa me pelješ?« se je ustrašila Tjaša, ko sta z avtom naenkrat zavila v gozd, na samotno jaso.
»Na moj romantični kraj, romantični plejs,« ji je pomežiknil vabljivo. »Saj še znaš biti romantična, kajne?«
Ko je ustavil avto, je storil isto kot prej: skočil je okoli avta in ji hitel odpreti vrata. Tjaša je pogledala naokrog. Izstopila ni nič kaj rada. Vse naokrog je bil gozd, ob majhni jasi pa se je svetlikal ribnik. Nikjer okoli pa ni bilo žive duše.
»No, princeska moja, ti je tale moj kraj všeč?« jo je pogledal zaljubljeno.
»Zakaj pa je tale kraj tvoj?« se je začudila.
»No, nekajkrat sem bil že tu. Je na koncu gozdne poti, miru je tu toliko, da bi ga lahko mazal na kruh, vsak teden pa tu srečaš največ enega človeka. Navadno tistega lovca, ki nosi pozimi krmo srnjadi.« Z roko je pokazal na veliko leseno krmišče, v katerem je bilo tudi zdaj polno sena.
Odpeljal jo je na klopico nedaleč stran od krmišča.
»Če bova imela srečo, bova videla tudi srnjaka in srno, ki se tu prav vsak dan zaljubljeno paseta,« ji je povedal prijazno. »Veš, na svetu vse živi v dvoje: dve ptici, dve ribi ...«
»Daj, daj, Igor, stara fora!« mu je odvrnila Tjaša resno. »To smo v Sloveniji že zdavnaj vzeli.«
Z roko jo je prijel okoli ramen in jo odpeljal prav do ribnika.
»Pa tu res ni nikogar?« se je Tjaša ustrašila zase. Kaj pa če Igor sodeluje s Svenom in Lojzetom in če ji namerava narediti kaj hudega?
V žepu je pod robcem poiskala sprej proti nadležnežem. Gospa Maja ga ji je kupila prvega dne, ko je prišla k njej. Za vsak primer ga je imela vedno pri roki.
»Ne boj se, tu sva res sama,« jo je skušal pomiriti Igor.
Tjaša je opazila, da so tik pred krmiščem sveži sledovi avtomobilskih gum. Zadnje čase je bila pozorna prav na vse. Življenje človeka hitro izuči.
»Si se ti pred nedavnim vozil tod okoli?« se je zbala Tjaša.
»Ne, kje pa!« se ji je zasmejal. »Tu sem bil zadnjič po tistem, ko smo se srečali v zapuščeni ...« Sredi stavka se je ustavil in prebledel. Bolje bi bilo, da ne bi omenjal nobene stvari v zvezi z Matejem. A vendar se bo morala Tjaša prej ali slej dokončno soočiti s tem, da Mateja ni več.
»No, vse mi povej! Predvsem pa tisto, kar mi želiš povedati že dlje časa in mi iz kdo ve katerega razloga prikrivaš!« se je proseče zazrla v njegov obraz. Z drugo roko se je v žepu močno oklenila spreja.
»Prosim te, usediva se tjale na klopico!« ji je rekel. »In prosim te, da me poslušaš do konca. Ničesar žalega ti ne nameravam storiti. Res je, da ne vem, kakšne navade so zdaj pri fantih v Sloveniji. Dejstvo pa je, da te – ljubim!«
Sklonil se je k njej in jo hotel poljubiti na ustnice.
Tjaša se mu je spretno umaknila.
»Ne boj se me! Povedal ti bom čisto po resnici. S Švedske sem prišel samo zaradi tebe. Noč in dan si mi pred očmi. Vsako noč se mi sanja, kako sva se pri tvoji stari mami igrala Trnuljčico. Ne morem in ne morem pozabiti tistega poljuba iz mladosti. Medtem sem srečal že veliko deklet, a vse se mi zdijo nekam lutkaste, umetne, nezemeljske. Kadar pa zagledam tebe, se mi zdi, kot da sem čisto drug človek. Prav zato sem te ves čas zasledoval, prav zato sem komaj čakal, da sem šel s teboj v tepece, prav zato sem bil presrečen, da sem lahko na maturantcu plesal s teboj.«
»In k temu te je prisilil Sven?« je Tjaša stisnila skozi ustnice.
»Kakšen Sven!« je skoraj jezno odvrnil Sven. »S Svenom nimam nič. O njem sem ti že vse povedal. Moja največja želja je, da ... da ... ne razumi me narobe ... da greš z menoj na Švedsko!«
»Ej, dragi moj princ, tole bo pa račun brez krčmarja!« mu je rekla brez trohice sočutja. »Ti mi raje povej, kako sta bila povezana s Svenom! Drugače bom takoj odšla!«
»Nič ne vem o njem. Vse, kar vem, je samo to, kar sem ti že povedal.«
»Meni se zdi, da je Sven najeti morilec. V Slovenijo je prišel samo zato, da bi pahnil Mateja v smrt ...« je Tjaša zamrmrala z mrliškim glasom.
Tedaj se je Igor zresnil in ji odločno dejal:
»Tjaša, vem, da si prestala veliko hudega! Toda zavedaj se, da je Matej pretekli čas. Ne bo ga več nazaj. Čas bi že bil, da bi ga prebolela. Prosim te, ne oziraj se kar naprej v preteklost. Treba je živeti življenje, ki ga imaš zdaj, tu!«
»Veš kaj, Igor! Če si mi hotel povedati samo to, da sem ti všeč, me ni bi bilo treba pripeljati sem! Pričakovala sem nekaj drugega. Prosim, da me odpelješ nazaj na cesto! Vsaj na postajo prvega mestnega avtobusa!«
Igor je naenkrat pokleknil pred njo na kolena in jo zaprosil:
»Tjaša, ne bodi kruta! Čakal te bom v Sloveniji, pa če bo treba še deset let. Res ne morem živeti brez tebe. Ti, moja južna zvezda!«
»Molči!« ga je sunkovito ustavila. »To mi je lahko rekel samo Matej. In prosim te, takoj me odpelji domov!«
Ko je sprevidel, da ga res ne bo tako hitro sprejela, se je s sklonjeno glavo odpravil proti avtu, Tjaša pa mu je – prav tako hudo razočarana – sledila.
»Te lahko še kaj pokličem?« ji je rekel, ko jo je odložil pred hišo gospe Maje.
»Bolje, da ne.«
Analiza.
Strnjena obravnava vsebine.
Ko je Tjaša povedala kriminalistu Rudiju in gospe Maji vse podrobnosti, je nad njimi obvisel en sam velik stavek.
No, nekajkrat sem bil že tu.

Le kako je našel švedski Slovenec tako zakoten kraj? Le kaj je iskal tam! Nekdo ga je moral opozoriti nanj? Kar tako ni šel tja, pa če bi imel sto punc.
»Roko dam v ogenj, da se je ob pogledu na odtis gum pred ribnikom vidno stresel!« je bila prepričana Tjaša. Za vsakim grmom je zdaj videla kriminalca.
Kriminalist Rudi je sklenil, da bo zadevo takoj vzel v svoje roke. Kaj pa, če sodelujeta Igor in Lojze? Morda pa je bil tisti kriminalec, ki je skušal utopiti gospo Majo, Igor? Do Tjaše pa je prijazen samo zato, da bi prišel v hišo gospe Maje. Sven vsega zagotovo ni storil sam. Tudi fizično je bilo to skorajda nemogoče. Morda je bil Igor tudi na šoli s Svenom, in ne Lojze. Lojze je bil samo plačnik.
»Jutri me ves dan ne bo,« jima je povedal Rudi. »Imam tako imenovano štirindvajseturno opazovanje. Zdi se mi sumljivo, da se po podatkih Interpola Sven še ni pojavil nikjer drugje. Lahko da je še vedno v Sloveniji in bo zdaj zdaj znova udaril.« 
K ribniku je odšel še podnevi, tako da je lahko brez težav raziskal odtise avtomobilskih gum in pregledal okolico ribnika.
Našel ni nič sumljivega, odtisi gum v blatu pa so bili res sveži. Oboji, tisti od prej in tisti, ki jih je naredil Igor s svojim avtom.
Nekaj mu je reklo, naj počaka večera. Največ nenavadnih stvari se zgodi tik pred nočjo.
Rudijeva predvidevanja so se res izpolnila! Komajda se je udobno namestil med smrečje, že se je k ribniku pripeljala velika črna limuzina.
Morda je kak ribič? je sprva čisto nedolžno pomislil Rudi, kmalu pa je mnenje spremenil. Tisti, ki se je pripeljal, je imel ljubljansko registracijo, bil je velik črn možak, kljub mraku je še vedno nosil sončna očala.
Rudi si je kot prvo zapomnil avtomobilsko registracijo.
LJ-M3-52D.
Registrska tablica je dala slutiti, da ima možak nalašč takšno številko, da si jo je težko zapomniti. A Rudi je imel sistem. Ljubljana je bila tako in tako razumljiva, potem so sledili medvedje, in to trije, dvainpetdeset dekagramov salame pa je bilo dve deki več kot pol kilograma.
Možak s črnimi očali je stopil do prtljažnika in nameraval nekaj vzeti iz njega, a se je vmes premislil. Ribič zagotovo ni bil. Ni imel niti ribiških škorjev niti ribiške palice. Očitno je imel drugačen namen.
Rudi je bil prepričan, da je čakal – Igorja! Ali pa koga drugega. Dopustil je možnost, da gre za povsem drugo osebo, nepovezano z njegovim iskanjem. A očitno je bilo, da je bila ta oseba že enkrat tu. Gume na njegovem atomobilu so bile prav tiste, ki so pustile v blatu sveže sledi dan ali dva pred tem.
Ni minilo niti pet minut, ko se je na gozdni jasi pred ribnikom ustavil še en avtomobil. Rent a car.
Iz njega je izstopil – pa saj to ne more biti res! – prav tak človek kot ... Sven!
Rudi je v mislih še enkrat preletel njegov osebni opis.
Da, prav on je!
Aha, tu je kraj, kjer si plačujejo usluge! Tudi Igor je tu dobil denar za svojo uslugo Svenu.
Rudi ni več vedel, kaj naj stori. Napasti dva človeka, ki sta bila verjetno tudi oborožena, bi bilo nevarno. Da pa mu oba uideta, bi bilo neumno.
Brž je vzel v roke prenosni telefon in poslal svojim nekdanjim kolegom na policijo sporočilo.
SEM OB SAMOTNEM RIBNIKU V MOSTECU. NA SLEDI SEM KRIMINALCU SVENU NIKOLSNU. JE TU PRED MENOJ. POSLJITE OKREPITVE.
Ko sta se možak v črnih očalih in Sven zagledala, sta drug drugemu pomahala z rokami kot stara znanca.
Aha, tu sta torej prava sodelavca! Sven očitno dela za tega delodajalca. No, namesto da bi se krog ožil, se celo širi!
Rudi je mrzlično pričakoval, da mu bodo s policije poslali sporočilo, da prihaja pomoč.
A sporočila ni bilo.
NUJNO POSLJITE OKREPITVE V MOSTEC.
Možak s črnimi očali je stopil do svojega prtljažnika in ga odprl. Iz njega je izvlekel vrečko ...
Sven je, lahek kot srna, stekel proti njemu.
Ne, stekel je proti krmišču. Aha, pod senom si puščajo sporočila in denar! Toda le zakaj sta zdaj prišla sem oba tujca naenkrat? Je Sven zasledoval možaka s črnimi očali? Morda pa ...
Tedaj se je pripetilo nekaj nepredvidenega. Pravzaprav neumnega. Največ je bil kriv Rudi sam. Malo prej je govoril po telefonu z gospo Majo in je pomotoma pustil prižgan telefon na ves glas.
Naenkrat je sredi večerne samote zazvonil telefon. Na vso moč!
Brnenje telefona je bilo slišati po vsej jasi.
Seveda sta ga slišala tudi možak s črnimi očali in kriminalec Sven.
Oba sta se zazrla v smer proti Rudiju. Ker se je med smrečje dobro skril, ga nista opazila. Oba pa sta takoj ugotovila, da ju nekdo zasleduje. In ker sta imela očitno slabo vest, sta se v naslednjem trenutku brez pomisleka pognala v avtomobila in jo silovito odkurila z jase.
Rudi je bil tako jezen sam nase, da bi se z glavo najraje butnil v smreko.
Na srečo tudi okrepitve niso prišle, tako da vsaj sramote ni bilo.
Nekaj pa mu je srečanje vendarle povedalo:
1. Sven je res še vedno v Sloveniji. V hotelu se je sicer odjavil, iz naše države pa še ni odšel.
2. Povezan je tako z Igorjem kot z možakom v črnih očalih. Igor torej ni tako nedolžen, kot se dela. Verjetno sta tako Sven kot Igor orodje v Lojzetovih rokah.
3. Vsi trije, gospa Maja, Tjaša in Rudi, so v veliki nevarnosti, kajti Sven bo zagotovo odkril, kdo ga je zasledoval. Zato bo treba čim prej iti v akcijo, drugače je lahko prepozno.
Rudija vsaj sreča ni zapustila. Ko je nameraval prek jase čim bolj neslišno oditi k svojemu avtomobilu, se je v travi nekaj zasvetlikalo.
Prenosni telefon Ericsson.
Svenov telefon.
Hlastno ga je vzel v roke in se takoj lotil spomina na telefonu. Zdaj bo v trenutku vse jasno. Svenov telefon ima v spominu zagotovo vse tiste številke, ki jih je kriminalec potreboval pri svojem delu.
Smola! V spominu ni bilo niti ene številke. Bil je res kriminalec, ki je pomislil na vse.
Nekaj pa je vendarle še ostalo.
01/4999239
01/4999239
01/4999239
To številko je torej klical nazadnje in to večkrat. In kdo ima to številko?
Ko je bil z avtomobilom spet na glavni cesti, je poklical svojega nekdanjega kolega Bernarda in ga zaprosil, naj mu pove, kdo je lastnik tiste velike stare limuzine in kdo je prijavljen na omenjeni telefonski številki. Podatek ga ni presenetil. Bila je ista oseba.
Anton Primožič!
»In kdo je Anton Primožič?«
»Ljubljanski podjetnik. Uspešen podjetnik. Lastnik podjetja Compant.«
Rudi je pridrvel v hišo gospe Maje jezen kot ris.
»Ga imaš?« je planila vanj gospa Maja. »No, hitro povej, kaj si odkril?«
»Je bil Igor večkrat tam? Je Igor kaj povezan s Svenom?«
Kriminalist je ukazal gospe Maji, naj gre z njim v dnevno sobo, jo posadil na kavč kot majhnega otroka in ji zabičal:
»Zdaj mi pa povejte vse o Antonu Primožiču! In o podjetju Compant. Pravzaprav o podjetju Computers Anton. Saj je to Compant, kajne?«
»Je,« je prikimala gospa Maja prestrašena. »In kaj je s tem ... prekletim Antonom?«
»Prekletim, prekletim!« je jezno ponovil kriminalist Rudi za njo. »Ali ni tudi on sodeloval na natečaju, ki ga je razpisala Evropska skupnost? Ali ni bil prav on na drugem mestu? Ali ni bilo prav njegovo podjetje tisto, ki naj bi z odločbo z 9. 7. namesto vas pridobilo dovoljenje za prodajo in namestitev računalnikov na osnovnih in srednjih šolah?«
»Da, prav Compant!« je pošla gospe Maji že skoraj vsa sapa.
Rudi se je jezno sklonil k njej, se ji s sokoljimi očmi zagledal v obraz in ji besno rekel:
»Le kako, da mi niste o njem nič povedali?! Če prav razumem, je prav on vaš glavni tekmec in si predvsem on želi, da čim prej propadete! No, mi boste enkrat že povedali, za kaj gre!«
Gospa Maja je planila v krčevit jok.
»Zdaj boste pa še jokali! Nezaslišano! Najprej me najamete, naj primer razvozlam, bistvenega mi ne poveste, povrhu pa se še zaprete v školjko!«
»Gospa Maja, tudi meni niste ničesar povedali o tem gospodu Antonu ...« ji je poočitala Tjaša.
Gospa Maja je naenkrat dvignila pogled in med solzami jezno dejala:
»Ne govori mi, da je Anton gospod! Anton je navadna svinja, baraba, kriminalec! Nič nočem slišati o njem!«
»No, pa me kljub vsemu zanima, kaj sta imela skupnega!« jo je trdo prijel Rudi. Ljubosumen je bil že na državnega sekretarja, na Antona Primožiča pa še bolj.
»To je dolga zgodba!« se je stresla gospa Maja. »Dolga in grda. Najraje vama je ne bi povedala. Za vedno sem jo porinila vstran in nočem, da se v moji hiši omenja ime tega prekletega Antona.«
»Pa vendar ga bo treba omeniti,« ji je ostro odvrnil Rudi. »Že zaradi Mateja. Imam občutek, da za vsem tem stoji prav gospod Anton Primožič.«
Gospa Maja je v trenutku pobesnela.
»Če samo še enkrat rečeš gospod Primožič, te bom vrgla iz hiše. Razumeš, vrgla iz hiše! On ne zasluži niti, da mu rečeš svinja!«
»No, kaj je bilo?« jo je čisto mirno vzpodbudila Tjaša. »Povejte nama, lažje vam bo.«
Pojasnjevalna zgodba.
Maja Lampe je dobrih deset let delala v računovodskem podjetju. Dela je imela sicer vedno čez glavo, vendar je šlo za prijeten in perspektiven kolektiv. V njem se je počutila dobro, pa tudi plače ni imela slabe. Slabo leto pred tistim, ko je podjetje zapustila, jo je nekdanji direktor povišal v glavno računovodkinjo. Večkrat ji je rekel, da je njegova desna roka. Res sta cenila drug drugega. Gospa Maja je pri direktorju najbolj spoštovala poštenost. Delali so res kot črna živina, vendar pa direktor ni hotel ostati nikomur dolžan niti beliča. Pošten je bil do vseh, tudi do sebe. Vzel si je samo tolikšno plačo, kot mu je pripadala. Sicer pa se je v službo vozil s svojim avtomobilom, največkrat celo s kolesom, na dolga službena potovanja ni hodil, za reprezentanco ni porabljal sredstev, bil je pač poštenjak od glave do peta. Že kar prevelik poštenjak.
Potem se je pripetila nesreča, velika nesreča. Menda je imel nekje ljubico. Vsi so bili začudeni, da bi tak poštenjak imel razmerje s še eno žensko. Ljubica ga je menda postavila pred dejstvo: ali ona ali žena. Ker se ni znal odločiti, je ob narasli Savi z avtom zapeljal v vodo in v njej utonil. Pogreba so se udeležili vsi delavci, tedanji in prejšnji. Takšnega pogreba gospa Maja še ni videla. Direktorjeva nenavadna smrt je pokazala, kako je bil priljubljen med delavci in tudi med vsemi poslovnimi partnerji.
Z javnim razpisom so potem kar tri mesece iskali novega direktorja. Ni in ni bilo primernega kandidata z dolgoletnimi izkušnjami. Končno se je le prijavil človek, ki je ustrezal vsem zahtevam. Anton Primožič. Bil je vodja podobnega podjetja v Mariboru. Pripravljen se je bil preseliti v Ljubljano in voditi njihovo podjetje.
Kmalu po nastopu službe se je pokazal v pravi luči. Tako rekoč ni bilo dneva, da ne bi kaj vtaknil v svoj žep, pa naj bo to dnevnica, kilometrina, poseben dodatek na ločeno življenje ... Gospa Maja je direktorjevo požrtnost takoj opazila. Zato je vse stroške, ki si jih je direktor izplačeval, vpisovala v poseben zvezek. V dveh mesecih je bilo v njem zapisanega toliko, da ponoči ni mogla več spati. Prepričana je bila, da bodo, če kolektiv izve vse podrobnosti, zašili tudi njo. Najprej sodelavci, potem pa še na sodišču.
Ob neki priložnosti, ko je bil novi direktor dobre volje, mu je previdno nakazala, kako poštenega direktorja so imeli prej in kako malo sredstev je porabil.
»Hočete reči, gospa Lampetova, da jaz nisem pošten?!« 
»Tega nisem rekla,« se je skušala izviti. »Toda če pride revizija, bova oba potegnila krajši konec.« 
»Pa knjižite tiste stroške, ki se vam zdijo pretirani, na kak drug konto. Saj ste vendar glavna računovodkinja. Se boste pa že znali znajti!« 
Gospa Maja je sama pri sebi sklenila, da bo delala tako kot prej, po svoji vesti. Še naprej pa je v zvezek vpisovala direktorjeva izredna nakazila.
Potem je počilo. Nekega dne je direktor našel Majin zvezek. Tistega dne ni rekel nič, temveč je samo jezno odvihral iz podjetja in ga tri dni ni bilo.
Ko se je vrnil, je gospo Majo na mizi čakala – odpoved!
»Predlagam, da jo sprejmete sporazumno, drugače bo preveč zapletov.« 
Gospa Maja je ne bi sprejela, če se ne bi prav v tistih treh dneh pripetilo nekaj sila neprijetnega. Direktor je v tujino na neznan žiro račun nakazal ogromno denarja. Skoraj polovico vrednosti podjetja. Nekaj manj kot dva milijona nemških mark.
Morala bi podpisati, pa ni hotela.
»Gre za strateško dober posel,« ji je siknil med zobmi. »Tri dni sem razmišljal, ali bi ugriznil v to ali ne. A moj zunanji partner me je pregovoril, ker tako ugodne priložnosti ne bo nikoli več.« 
»Toda le kaj imamo mi s tujino?« Do tistega časa so opravljali delo le za domača podjetja.
»Tega vam ne nameravam razlagati. Podpišite ali pa vam jutri ni treba več priti v službo.« 
Odšla je v kadrovsko po knjižico in ostala na cesti. Niti na kraj pameti ji ni padlo, da bi podpisala nekaj, kar bi lahko za vedno uničilo njihovo podjetje.
Doma je vse povedala možu. Strinjal se je, da ostane doma. Tudi sam je imel težave v službi. Na hitro sta sklenila, da ustanovita svoje podjetje.
»In kaj bova delala?« 
»Vodila bova računovodske posle,« je predlagala gospa Maja. »Podjetnikov je vse več in tovrstne usluge gredo dobro v promet.« 
»Jaz sem si pa vedno želel, da bi imel kaj iz svoje stroke. Recimo elektrotehnično podjetje. Toda ne podjetje, ki bi vgrajevalo inštalacije, temveč nekaj bolj finega, sodobnega.« Bil je namreč inženir elektrotehnike.
»Pa začniva s prodajo računalnikov. Doba računalnišva je tu. V Angliji in Franciji ima že vsaka hiša svoj računalnik.« 
»To bi bilo res nekaj za naju.« 
Odšla sta na strokovni posvet v tujino. Po treh tednih sta med prvimi v Sloveniji odprla podjetje EU Computers. Ime je najprej zvenelo čudno, pozneje pa se je hotelo najmanj pet podjetij registrirati s takim imenom.
Imela sta toliko dela, da je na Antona Primožiča povsem pozabila. Tudi v svoje nekdanje podjetje ni več vstopila. Celo tedaj, ko so ju zaprosili, da bi njeno nekdanje podjetje opremila z računalniki, je odklonila.
Čez poldrugo leto bi jo kmalu zadela kap. Na televiziji je videla, da bo šlo njeno nekdanje podjetje v stečaj, direktorja Antona Primožiča pa so delavci odstavili in prijavili sodišču. Menda je poneveril velike vsote.
»Prekleti hudič, celo tisto, kar si je nakazal v tujino, mu ni dovolj!« je pobesnela gospa Maja.
»Kaj hočemo, doba tranzicije ...« je vse lumparije opravičeval njen mož.
Na Antona Primožiča se verjetno ne bi več ozirala, če ne bi naenkrat zvedela, da je tudi on ustanovil računalniško podjetje. Compant. Computers Anton.
Morda je šlo za naključje, morda pa tudi ne. Nekoč sta se srečala v tujini, pri istem grosistu. Ustavil se je tik pred njo in se ji posmehljivo režal v obraz. Ona pa smeha ni prenesla. Zabrusila mu je brez posebnega premisleka:
»Zgini čim dlje od mene stran, drugače ti bo še žal. Tisti zvezek imam še vedno doma. In tudi tisti virman, s katerim si na Švedsko poslal dva milijona mark. Samo s prstom mignem, pa boš vse življenje preživel v zaporu.« 
Po tistem času je res dal mir. Očitno se je je bal. Čeprav je imel svoje računalniško podjetje prav tako v Ljubljani, je največ deloval onkraj Trojan, pa tudi Primorsko je obdeloval on.
Potem se je zgodilo najhujše. Prav v trenutku, ko bi morala z možem podjetje razširiti, je mož obupal. Še sama ni točno vedela zakaj. Po hudem družinskem prepiru, ki je bil povezan z večjim nepotrebnim finančnim izpadom – pri dobavi jih je krepko ogoljufala avstrijska firma Alex – se je mož gospe Maje odpeljal z avtom od doma in se zvečer ni več vrnil domov. Naslednjega dne so ga našli na produ Save. Na izpušno cev je nataknil cev sesalca in jo napeljal v notranjost avtomobila. Policisti so ji povedali, da ni veliko trpel. Tudi na obrazu je imel prav blažen nasmeh.
Tedaj je prvič v življenju tudi sama nameravala končati svoje bedno življenje. A ji je žlahta dejala, da mora živeti in delati naprej – že zaradi Mateja. Vse moči je usmerila vanj. Matej je bil res zelo pameten in dober fant. Zato se je sama s potrojenimi močmi zagrizla v delo in podjetje v dobrih treh letih postavila na trdne noge. Zaposlila je še tri računalniške strokovnjake, odprla servis za računalniško opremo, sodelovala na vseh večjih natečajih.
Prepričana je bila, da bo podjetje po njej prevzel Matej. Živela je samo še za ta trenutek. Potem pa ji je tistega popoldneva pred maturantskim plesom v Cankarjevem domu povedal, da sploh ne namerava iti študirat ekonomije. Tudi v šoli se mu je zapletlo po nepotrebnem. In s Tjašo tudi. Izgubila je še tisto, za kar je bilo vredno živeti ...
Ko se je izpovedala, ji je bilo lažje. Kriminalistu Rudiju pa se je primer zasvetil v povsem drugi luči.
»Kaj pa, če ...?«
Ne glede na to, kaj bodo rekli na policiji, je odhitel tja in se zapodil naravnost k Borisu.
»Ali imaš v računalniku tudi vse samomore zadnjih deset let?«
»Ne vem, če imam vse. Šele zdaj jih urejam.«
»No, pokaži, kaj imaš!«
Dolgo sta skupaj iskala in iskala. Direktorja Majinega podjetja še niso imeli. Tadeja Lampeta pa.
13. 9. 1992.
Samomor iz obupa. Avto s Tadejem Lampetom je našel občan K. L. po naključju. Nameraval je iti lovit ribe, pa je doma pozabil vabe, zato se je domov odpravil kar čez Savo. V zavetju grmičevja je naletel na avtomobil znamke opel caravan. V njem je ležal mrtev voznik.
Pripis:
Pri natančnem pregledu je bilo ugotovljeno, da ni nikjer znakov nasilja. Cev sobnega sesalca, ki je bila napeljana iz izpušne cevi avtomobila v notranjost, je očitno napeljal T. L. sam. Na kraju ni bilo nobenih drugih prstnih odtisov.
Primer zaključen.
Kljub temu je Rudi pohitel še k prijatelju v laboratorij.
»Ali mi nisi zadnjič nekaj omenjal, da imaš v omarici tri vrste stekleničk? Primere, ki so zaključeni ... in primere, ki so za policijo še vedno odprti?«
»No, vidim, da ti podstrešje še vedno dobro deluje,« se mu je nasmehnil nekdanji sodelavec Marjan. »Sam veš, da smo na policiji taki, da ničesar ne vržemo stran. Čez sedem let vse prav pride. Edinole tega ne vem, kaj boš storil s svojim nekdanjim šefom. Menda ima zate že pripravljen nalog za pripor.«
»Rade volje bom šel v pripor, samo da razrešim še tole ... Veš, potrebujem pravzaprav samo še en sam materialni dokaz. Imam jih že celo kopico, pa me nihče ne jemlje resno.«
»No, saj sem se šalil!« ga je potrepljal kolega po rami. »Šef je šele zdaj ugotovil, zakaj se kar naprej vračaš sem.«
»Zakaj pa se, če smem zvedeti?«
»Zato ker ti ni dal nobene nagrade.«
»Ah, jaz pa nagrada!«
»No, nobenega pripornega naloga nima. Res pa je, da te čaka – z zlato uro! Sam veš, da je policija revna in da nimamo sredstev za večje nagrade. Zlato uro ti je pa res kupil. No, pravzaprav pozlačeno. Danes je to poceni. Sto mark. Rekel mi je, da te bo še danes ali jutri poklical in ti izročil nagrado. Potlej pa boš menda dal mir in nas ne boš vsak dan petkrat vznemirjal.«
»Neumnost!« je zamahnil odločno z roko Rudi. »Ti mi raje pokaži tiste stekleničke z neraziskanimi primeri.«
Tudi tokrat mu je bila sreča mila. Na eni od stekleničk, ki so bile porinjene v kot, je pisalo:
Tadej Lampe, samomor.
»Kaj pa to pomeni?«
»Ne spomnim se več natanko, zakaj sem shranil ta delček kože. Zdi se mi, da se ni ujemal s kožo umrlega,« mu je odvrnil kolega. »Dobro vem le to, da ima vsak človek drugačno sestavo kože oziroma drugačne osnovne celice. No, saj poznaš kratico DNA, kajne? Gre pravzaprav za deoksiribonukleinsko kislino. DNA je v jedru vsake celice. Pri vsakem živem bitju ima drugačno zgradbo. To je v bistvu temelj dednosti oziroma mehanizma, s katerim organizem dela sebi podobne osebke. Sliši se zapleteno, a ni tako hudo. Bistvo je v tem, da se DNA razlikuje pri vsakem človeku. To sem shranil ravno v času, ko je Interpol na ta način ujel več velikih rib. Pri nas tedaj še nismo imeli aparature, ki bi razlikovala te celice med seboj, zato smo primere postavljali na stran.«
»Zdaj pa kožoskop oziroma celicaskop, ali kako se temu reče, vendarle imamo?«
»Imamo!«
»No, potem pa bomo skušali ugotoviti, če je bila tista koža, ki so jo tedaj našli kolegi v avtu Tadeja Lampeta, last – Antona Primožiča!«
Naenkrat je zazvonil Rudijev telefon.
»Halo, tvoj nekdanji šef tu! Oprosti za zadnjič, zelo nečloveški sem bil. Oglasi se kaj pri meni. Če moreš še danes, če nisi predaleč.«
»Bom, čez pol minute.«
»Pre…!« V telefonu je takoj škrtnilo.
Konec.
Zadnji obisk pri nekdanjem šefu.
»Tu imaš uro, da boš vedno, ko boš pogledal nanjo, vedel, da moraš biti daleč stran od policije!« se mu je zarežal vodja. »Zdaj pa adijo, za vedno adijo!«
»Zamenjam uro za DNA preiskavo!« je Rudi takoj predrzno ponudil nekdanjemu šefu. Ko ga je ta pogledal kot ris pred napadom, je Rudi potiho dodal: »To bo tvoja, vaša zadnja usluga. Boš videl, da tudi tebi ne bo žal!«
Vodja je škrtnil z zobmi in nejevoljno odkimal z glavo, češ, kar je preveč, je pa preveč.
Rudi je to razumel kot privoljenje. Zavil je nazaj v laboratorij in naročil kolegu Marjanu, da lahko takoj pošljejo policista k občanu Antonu Primožiču.
Z nalogom, da mu lahko vzamejo košček kože!
Kaj se je dogajalo pri Primožiču, zgodovina molči, vsekakor pa niso minile niti tri ure, ko je bila Primožičeva koža analizirana.
»Verjetno boš analize zelo vesel. Res sta lastnika obeh koščkov ista, in to je ...«
»Anton Primožič!«
»Misliš ali veš?«
»Vem.«
»Odgovor je pravilen!«
»Pa se da to tudi potrditi z zapisnikom?«
»Če hočeš, na petih straneh. Analize kože so zdaj veliko napredovale.«
»Hvala ti, hvala! Brž mi tole tudi uradno vrzi na papir. Zdaj je vse jasno! Sodišče, prihajam! Tale zlata ura pa naj bo tvoja. Zate ali za tvojega sina. Hvala še enkrat!«
Rudi je brž odvihral ven in se odpeljal naravnost h gospe Maji.
»Imamo ga, končno ga imamo!« je zaklical že na vratih. »To boš presenečena, ko boš zvedela, kdo je tisti, ki je prinesel zlo v vašo hišo! Maja, Tjaša, sem, da vama vse razložim.«
Končna varianta.
Grda, a resnična.
Konkurenčni podjetnik Anton Primožič se je ves čas prizadeval, da bi uničil EU Computers. Uničil do konca. Ker se je bal, da bo gospa Maja razkrila njegove velike poneverbe, je najprej pospravil s sveta njenega moža (predtem morda celo direktorja Majinega podjetja), zatem pa sina gospe Maje napeljal k samomoru. Pri tem mu je pomagal najeti morilec Sven in še vrsta pomagačev.
In Lojze?
Kot bi Lojze slutil, da se prav tedaj v hiši gospe Maje razpletajo usodne stvari, se je trenutek zatem pojavil na vratih. V povaljani obleki, skrušen, zapit.
»Naredite z mano, kar hočete, jaz ne morem več živeti ... Vest me preveč peče ... Moram se vam opravičiti, vam vsem! Tebi, Maja, in še posebej vam, gospod policist ... Vse bom storil, samo ne dajte me zapreti! Moja najhujša ječa je vest.«
»Usedi se na kavč, Lojze! Tjaša, ti pa mu prinesi dvojni viski z ledom,« je najprej rekla gospa Maja. »Saj si prišel zaradi viskija, kajne?«
»No, ja ... In res oprostita. Jaz nisem nič kriv.«
»Čakaj, čakaj, tako nedolžen pa nisi!« ga je nalašč skušal prestrašiti kriminalist Rudi. »Poglej, kakšno glavo imam! Še zdaj mi ne funkcionira tako, kot bi morala. Tisti tvoji pretepači so od vraga. A vse ti odpustim, če mi poveš, kdo ti je dajal za tisto znamenito peto rundo! No, kdo?«
Lojze je presenečeno pogledal najprej Majo, zatem pa še Rudija in Tjašo.
»Saj verjetno že vsi veste. Tisti, ki so ga pred pol ure aretirali zaradi umora in napeljevanja k umoru.«
»Anton?«
»Kdo pa drug!«
»Se pravi, da si tudi ti sodeloval z njim. Le kako, da niso aretirali tudi tebe?«
»Pomagajte mi, da me ne bodo! Vse do zadnejega hipa nisem vedel, za kaj gre. Z Antonom sva se dobivala zelo poredko. Za vsako informacijo o tebi, Maja, mi je dal za pijačo. Ker pa nisem imel veliko stikov s teboj, sem si informacije izmišljeval ali pa sem jih pobral od drugih ljudi. Na srečo so te veliko vlačili po zobeh in je bilo vedno kaj novega.«
»Ampak prav ti si odpeljal sestro na Pečino?!« ni šlo kriminalistu v glavo.
»Seveda sem jo. O tistem župniku so mi povedali v gostilni. Župnika pa je najel Anton. To so mi povedali drugi, veliko pozneje.«
»A tako!« si je prikimal kriminalist zavzeto. Primer je jasen. Vse je organiziral veliki Anton. Največ načrtov je uresničil najeti morilec Sven, nekaj pa tudi drugi, zmeraj neopazno, tako rekoč spotoma, po Antonovem scenariju.
»In praviš, da so ga že odpeljali?«
»Vklenjenega. Vaš šef, gospod Rudi, se enako trudi kot vi. Sven pa jim je ušel.«
»Kako pa to veš?«
»Anton mi je poslal zadnje sporočilo, preden so mu vzeli telefon. A jaz nočem imeti nič s tem. Nič. Oprostite mi, če mi morete.«
Pokleknil je pred Majo in sklenil roke kot k molitvi:
»Maja, nikogar na svetu nimam več. Žena me je zapustila, otroka me ne marata, prijatelji se me izogibajo ...«
»In zdaj ko nimaš nikogar več, sem jaz spet dobra, kajne? No, še pred nekaj tedni pa si mi nastavil pištolo, da bi se ubila! Res dober brat!«
»Pištole ti nisem nastavil jaz,« se je branil Lojze. »To je bilo Svenovo delo. Edinole, kar je res, je to, da je bila pištola moja. S seboj pa sem jo vzel zato, ker sem se bal – strahov!«
»Ampak tedaj si me vseeno vzpodbujal k temu, da bi se pokončala!«
Pritisni, prekleto, pritisni že enkrat!
»To sem rekel kar tako, ker sem bil prepričan, da je s teboj tako in tako za vedno konec ... Anton mi je rekel, naj te pri takih odločitvah ne zadržujem ... Ampak jaz imam premehko vest ... Zato pa sem, potem ko sem videl, da si resnično lahko sama vzameš življenje, iz pištole vzel vse naboje. Ja, prav jaz sem jih vzel. Tisto, kar sem ti rekel, pa je skozi moja usta govoril Anton ...«
»Daj mu še en viski, potem pa naj se spravi v posteljo! Takoj!« je rekla gospa Maja Tjaši. »Kaj pa boš delal pri meni, bom še premislila. Za snažilko boš menda dober,« je navrgla bratu.
»Vse bom naredil, kar boš hotela, samo ne prijavite me ...« je zatrepetal Lojze, na hitro izpil in se umaknil v sobo za goste.
Naenkrat je na sredo sobe stopila Tjaša, vzela iz žepa prenosni telefon in teatralno pritisnila na tipko.
»Igor, pridi pome! Tu nočem biti niti trenutka več!«
Gospa Maja je prebledela.
»Kako, saj imava vendar dogovor?! Delala boš do konca počitnic, nato pa boš hodila pomagat tudi med letom ... Nameravala sem ti dati odgovornejša dela, morda nazadnje celo ...«
Iz Tjaše pa se je, očitno že dolgo pripravljen, utrgal plaz velikih besed:
»Vsega imam čez glavo! Čez glavo imam vašega denarja, vaših modrih kuvert, vaših zahrbtnih umazanosti. Nočem živeti v tako pokvarjenem svetu. Vsi, brez izjeme, ste postali slabši kot najbolj gnili kapitalisti na Zahodu. Ali je to sploh še Slovenija, nekdaj tako nedolžen podalpski vrtiček? Tu so zdaj sama podkupovanja, prevare, umori! V imenu denarja počenjate najbolj strašne stvari. Pri tem pa vsi po vrsti pozabljate na človeka, na duhovne vrednote, na vse, kar nas bi lahko dvignilo nad vsakdanje životarjenje. Hvala lepa za vaš svet poniževanj, podlosti, krvi!«
Ko je povedala vse, kar se je nabralo v njej v tistih težkih tednih, je stekla ven in jezno zaloputnila vrata za sabo.
V sobi je nastala grobna tišina.
Tišina.
»Prav ima,« je prikimala gospa Maja čez nekaj časa, spravljena z resnico. »A le kako naj se jaz rešim iz tega?! Če hočem preživeti, preprosto moram igrati to igro, moram!«
Kriminalist Rudi je stopil k njej in se z roko rahlo dotaknil njenega obraza:
»Ne ženi si preveč k srcu! Zlo je na svetu bilo in bo tudi v prihodnje. Poglej, prav midva sva pomagala, da ga bo vsaj za trohico manj. Vem, hudo je, nedojemljivo hudo, ko izgubiš kar dva najdražja človeka na svetu, moža in sina. Tudi jaz sem zgubil sina. Nekoč ko boš imela več časa, ti bom povedal podrobnosti. A če se meni ne bi pripetilo nekaj podobnega kot tebi, danes ne bi bil tu.«
Gospa Maja se je brez besed zgubila v njegovem močnem objemu. Oba sta zadrhtela kot najstnika.
»Ali si opazil, da si me začel kar na lepem tikati ...« mu je rekla, potem ko sta si pogledala iz oči v oči. »O, ti moj zasebni detektiv!«
»Pri takih stvareh nič ne opazim,« se ji je nasmehnil. »Ljubezen človeka kar sama zanese, posrka vase.«
»In tudi to ti povem, da s svojim delom ne boš prenehal!« mu je zabičala gospa Maja nenavadno ukazovalno. »Lojzeta bom preselila v tvoje ljubljansko stanovanje, ti pa boš ostal pri meni in odprl zasebno detektivsko agencijo. Ni vrag, da ne bi ujel še kakšnega takega tipa, kot je Anton. O, prekleti!«
»Imaš prav,« ji je pohlevno prikimal. »Samo ljubezen rešuje svet. A kaj, ko je na svetu vse preveč sovraštva in tako malo ljubezni.«
»Zdaj pa, Rudi, ki se na vse kriplje trudi, raje molči in se predaj trenutku!«
Zavesa pade.
Sledi zadnji prizor.
Tjaša in Igor.
Igor je moral Tjašo najprej odpeljati na Matejev grob. Gospa Maja je tri dni nazaj postavila nov spomenik, nanj pa je napisala Matejevo komaj razumljivo misel:
Ostaja le belina, praznina in nič.
Tjaša je dolgo dolgo stala tam in si polglasno govorila.
Nikoli te ne bom pozabila, Matej! Bil si pošten človek, prepošten za današnji svet. A bil si tudi zelo nesrečen. Imel si rad veliko ljudi, ljubezni pa ti ni vračal nihče. Tudi jaz veliko premalo. Tvoje življenje je bilo žrtvovano na oltar nesmisla samo zato, ker smo drug z drugim zgubili stik, ker smo mi vsi postali horda podivjanih ljudi, množica nečutečih pridobitnežev, ljudje brez orientacije.
»In kam zdaj?« jo je previdno vprašal Igor, ko se je zjokala do konca.
»Saj ni važno kam. Samo proč, proč od tega umazanega sveta!«
Pripis št. 1.
Podjetnik Anton Primožič je bil na sodišču obsojen zaradi denarne poneverbe, umora in napeljevanja k umoru na enotno kazen: petnajst let zapora. Njegov odvetnik se je na sodbo pritožil.
Pripis št. 2.
Svena Nikolsna, Larsna Bonekvista, Erika Križanovskega itn. so nazadnje opazili v Franciji. Interpol mu je na sledi, vendar se vedno spretno izmakne.
Pripis št. 3.
Noč se je prevesila v rahlo svitanje jutra, a žur se nadaljuje ...