Noč ob kresu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Noč ob kresu
Vida Taufer
Izdano: Kres, letnik 1, številka 9/10 (1922), 164
Viri: dLib 9/10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kresovi goreli so.
Pesem so pele mlade device,
da so jim lica veselo žarela.
Zdaj pa hitele so
v kamrice spat ...
Jaz pa sem čakala.
Ugasnil je plamen,
smeh je potihnil —
bila sem sama.
Trnjev sem venec
si v lase zaplela
in po obrazu polzele so
kaplje krvave.
Zdaj, ko sem sama

in gledam le kupček pepela,
nisem več žena.
Strla bi se.
Čuj ta odmev —
čutim ga.
Saj so le sanje,
samo nasmeh je prešinil
krvavi obraz.
Bele kresnice ob potu
so klonile glave.
Rože nedolžne, čemu bi v gošči
čakale solnca? Sterem vas!
In zaječale so, jaz pa sem zrla
brezčutno v mesečno noč.