Noč ob kresu
Videz
Noč ob kresu Vida Taufer |
|
Kresovi goreli so.
Pesem so pele mlade device,
da so jim lica veselo žarela.
Zdaj pa hitele so
v kamrice spat ...
Jaz pa sem čakala.
Ugasnil je plamen,
smeh je potihnil —
bila sem sama.
Trnjev sem venec
si v lase zaplela
in po obrazu polzele so
kaplje krvave.
Zdaj, ko sem sama
in gledam le kupček pepela,
nisem več žena.
Strla bi se.
Čuj ta odmev —
čutim ga.
Saj so le sanje,
samo nasmeh je prešinil
krvavi obraz.
Bele kresnice ob potu
so klonile glave.
Rože nedolžne, čemu bi v gošči
čakale solnca? Sterem vas!
In zaječale so, jaz pa sem zrla
brezčutno v mesečno noč.