Nju veličanstvoma
| Nju veličanstvoma ob slavnem povratku iz Talijanskega Lovro Toman |
| |||||||||
Čula šumenje doneče valov sem jadranskega morja,
ko je zvihral parabrod z Vama ponosno po njem;
čula rojevenje radostno sem benečanskega leva,
čula vriskanja sem jek krasnih lombarških ravnín,
ko sta stopila na prag mogočne kraljice pomorske.
Kakor megla skadí se v černi noči rojena,
kadar zabliska se dan, sonce zažene svoj žar:
Podpihovanje splašilo se tak sosedne dežele,
zmote je vpešal naklep, zlobe kovarske namen,
ko si prikazal se Ti, ter Carinja s Taboj premila.
Ti si pogumen podal na pot brez trum se vojšakov,
vergel od sebe si mel, dajl clo tehtníco na stran;
skazal se v moči naj veči le lastni vladarjem,
v moči, ki božja lastnost, jih poveliča v nebo:
velikodušno proglasil si prizanesbo vesolno.
Kamor Te peljal pogled, razpel blagomilo si serce,
vsake stopinje je znam velikodušen kak dar;
ljudstvu, boljarom, umetnikom: vsem razodel si ljubezen;
stopil kot oče premil si med družino otrok
in premagal si tak presoje in staro sovražtvo.
Z oljko si šel, nazaj se verneš z lovorom slavnim,
mir Tvoj bil je le cilj, – zmago brez vojsk si dobil;
slava zato Ti doní od roda do roda neskončna,
vedno slovelo imé Tvoje bo v zgodbi zaslug,
bolj ko junakov imena v listih kervavo žareče.
Slava zato Ti, moj Car, slava Ti trikrat, devetkrat,
vnema se v persih mi čut, ko Te spet čakam nazaj!
Ah al kak bi zamogla Te vredno zdaj še sprejeti,
ko kar narava krasot, človek kar ima močí.
Vse Ti skazale v obilnosti ste kronovini italske!
Vendar obupati nočem, ker mi v zavesti lastnina,
čudo največje zemljé, preveličasten je hram;
jamo Postojnsko odprem – prečarno poslopje natore,
ki pod kamnito zemljó tamno zakrita leží,
v njem pa je taki zaklad, da slednji osupnjen se čudi.
Glej, in ta svet je mojega serca svitla podoba!
Skrito, kamnito se zdí, v njem pa je čutja procvet,
v njem resnica, ljubezen, pogúm, zaup in zvestoba,
moj je največji zaklad; Vama zato ga odprem,
da ob slavnem povratku skažem veselje dostojno!